VDSS Sodba in sklep Psp 173/2019

Jedro

V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo, dalje do dneva izplačila sredstev.

Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po 1. odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno s 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določi glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II., IV. do VI. in VIII. točka izreka).

II. Tožena stranka krije stroške pritožbe sama.

III. Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka nadomestilo sodbo in sklep opr. št. VII Ps 176/2018 z dne 10. 1. 2019. Z II. točko izreka je dovolilo spremembo tožbe. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je toženec dolžan tožniku plačati 3.532,14 EUR iz naslova neplačanega dela glavnice s kapitaliziranimi obrestmi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (III. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnika do toženca iz naslova zakonskih zamudnih obresti v višini 796,39 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 12. 2018, do plačila (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženca do tožnika v višini 1.332,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 7. 2016 dalje do plačila (V. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek v višini 796,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 12. 2018 dalje do plačila (VI. točka izreka). Kar tožnik zahteva več ali drugače (zakonske zamudne obresti od zneska 16.384,67 EUR, ki tečejo od 3. 3. 2014 do vključno 4. 12. 2015 (2.338,88 EUR), ter procesne obresti od dne 12. 2. 2018 do vključno 4. 12. 2018), je zavrnilo (VII. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka sama (VIII. točka izreka).

2. Zoper II., IV. do VI. in VIII. točko izreka se pritožuje toženec. Glede navedb tožnika na naroku 5. 12. 2018 obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika z dne 5. 12. 2018, in med samim zapisnikom, zato je podana kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je zatrjeval, da je z izplačilom v višini 21.585,35 EUR upravičen poračunati obresti, zato naj bi mu bil dolžan plačati glavnico v višini 3.532,14 EUR. Ugotovitev, da iz navedb jasno izhaja, da naj sodišče ugodi podrednemu zahtevku, če ne bo štelo, da plačila z dne 13. 7. 2016 na podlagi 288. člena OZ ni mogoče upoštevati, in da mu toženec, če mu ne dolguje glavnice, dolguje zamudne obresti, je v nasprotju s podrednim tožbenim zahtevkom. Odločeno je mimo oziroma preko tožbenih navedb. Podredni tožbeni zahtevek ni potreben niti dopusten, saj je z obema zahtevkoma vtoževano plačilo denarnega zneska in bi se o podrednem zahtevku lahko odločilo že v okviru primarnega. Ne gre za spremembo tožbe, temveč za spremenjeno pravno podlago in zmanjšanje zahtevka. Po pravni teoriji (Komentar ZPP) in sodni praksi (V Cpg 31/2018, II Cp 2431/2017, itd.) gre, ko se dejstva, ki so pomembna za uporabo dveh ali več pravnih norm, prekrivajo, za eno dejansko stanje, na podlagi katerega je mogoče uveljavljati zahtevke po različnih pravnih podlagah.

Vzrok za zamudo ni izviral iz njegove sfere. Po tedaj veljavni zakonodaji so se sredstva izplačala le zavarovancem, ki jim je delovno razmerje prenehalo. Je zgolj izvajalec poklicnega zavarovanja, mnenje nosilca zavarovanja je potrdilo pravilnost njegovega razumevanja 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2. Pokojninski načrt in avtentična razlaga sta določala tudi pogoj prenehanja delovnega razmerja. Pred izdajo ustavne odločbe sploh ni bilo pravne podlage za izplačilo. Od sprejema avtentične razlage do objave ustavne odločbe je nedvomno ravnal v skladu s predpisi, zato zamuda od 12. 6. 2014 do 13. 7. 2016 ni protipravna. O tem sodba nima razlogov, zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Od 12. 6. 2014 dalje mu avtentična razlaga ni dovoljevala izplačila. Zavzeto stališče pomeni retroaktivno uporabo in kršitev 155. člena Ustave RS. Nedopustno mu je naložena obveznost, da bi v izogib morebitni zamudi ravnal v nasprotju s predpisi. Tveganje, da predpisi, ki jih je uporabil in na katere se je dobroverno zanesel, morebiti niso skladni z ustavo, je izven njegove sfere. Negativnih posledic za ravnanje po veljavnih predpisih ne sme trpeti (I Cpg 613/2006). Ni mu mogoče nalagati zahteve po ustavno skladni razlagi in uporabi prava. Zoper revizijsko sodbo VIII Ips 7/2018 je bila vložena ustavna pritožba. Zavzeto stališče je v nasprotju tudi z načeli pravne varnosti in sorazmernosti. Kršeni so 22. člen Ustave RS, 1. odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in 2. odstavek 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Pobotni ugovor je neutemeljeno zavrnjen. Tožnik je ob izplačilu 13. 7. 2016 prejel za 1. 332,38 EUR višji neto znesek odkupne vrednosti, kot bi ga prejel ob izplačilu vrednosti 30. 5. 2014 po stanju na 30. 4. 2014. Če bi bila 13. 7. 2016 izplačana sredstva po stanju na 30. 4. 2014, bi bil kvečjemu upravičen do sredstev v višini 17.239,81 EUR in zakonskih zamudnih obresti za čas od 31. 5. 2014 do 13. 7. 2016 v višini 2.952,10 EUR. Sredstva, ki bi se natekla od 1. 5. 2104 do 5. 7. 2016 v višini 3.013,17 EUR, bi ostala neizplačana. Ker je bilo 21.585,35 EUR že izplačanih, bi bil tožnik lahko upravičen le še do zneska v višini 1.619,73 EUR. Šlo bi lahko za delno plačilo iz 270. člena OZ oziroma za smiselno uporabo 3. odstavka 243. člena OZ, zato je preplačilo 1.332,38 EUR potrebno odšteti od zamudnih obresti. Ker bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, je napačno odločeno tudi o stroških postopka. Priglaša stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe, predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe in povračilo stroškov. Naknadno vložena pripravljalna vloga¹ tožnika in delni umik tožbe v pritožbenem postopku nista upoštevna.²

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v izpodbijanem delu, torej v II., IV. do VI. in VIII. točki izreka,³ ter v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)⁴ pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

Zatrjevane kršitve 22. in 155. člena Ustave RS⁵, 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP)⁶ ter 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Evropska listina),⁷ iz razlogov, kot bodo obrazloženi v nadaljevanju, niso podane.

Predmet spora in relevantne dejanske okoliščine

6. Predmet tega socialnega spora so zakonske zamudne obresti od izplačanih sredstev obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Tožnik je bil kot pripadnik MORS več kot 10 let vključen v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Popolna zahteva za izplačilo odkupne vrednosti sredstev iz zavarovanja je bila vložena 28. 4. 2014, vendar ji ni bilo ugodeno, ker tožniku delovno razmerje pri MORS ni prenehalo. Šele 13. 7. 2016 mu je bil izplačan znesek v višini 21.585,35 EUR neto. Gre za neto odkupno vrednost sredstev na obračunski dan 30. 6. 2016 in zajema sredstva po vrednosti na obračunski dan 30. 4. 2014 v znesku 17.239,81 EUR, povečanje vrednosti tega zneska na dan 5. 7. 2016 v znesku 1.332,38 EUR in naknadna vplačila mesečnih premij v znesku 3.013,16 EUR.

K zatrjevanim procesnim kršitvam

7. Izpodbijani del sodne odločbe je mogoče preizkusiti, zato zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana bi bila, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom ali če sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijani del sodne odločbe vsebuje utemeljene dejanske in pravne razloge, zakaj zamuda pri izplačilu sredstev, tudi od 12. 6. 2014 dalje, izvira iz sfere toženca.

8. Podana ni niti zatrjevana kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. T. i. protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Torej takrat, ko sodišče listinam oziroma zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko imajo. Glede podrednega tožbenega zahtevka ni nasprotja med tožnikovimi navedbami na naroku 5. 12. 2018, ki izhajajo iz zapisnika s tega naroka, in med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika z naroka. Iz zapisnika z naroka z dne 5. 12. 2018⁸ izhaja, da je tožnik s podrednim tožbenim zahtevkom uveljavljal plačilo 3.135 EUR iz naslova nepravočasno plačanih sredstev skupaj s procesnimi obrestmi, in da je izrecno pojasnil, da s podrednim tožbenim zahtevkom zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti, kar je sodišče prve stopnje skladno povzelo v sodbi.⁹ Odločeno ni niti mimo oziroma preko tožbenih navedb.

9. Za pritožbeno rešitev zadeve obsežno pritožbeno izvajanje, da sočasno uveljavljanje glavnice namesto zakonskih zamudnih obresti zaradi pravila o vračunavanju obresti in stroškov ter samih zakonskih zamudnih obresti ne pomeni spremembe tožbe niti kumulacije tožbenih zahtevkov, v okoliščinah konkretnega primera, ko bi odločitev pritožbenega sodišča v tej smeri šla v škodo pritožniku, poleg tega pa je zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka že pravnomočna, ne more biti relevantno.

Tožnik bi bil lahko upravičen do procesnih obresti, ki bi tekle vse od vložitve tožbe 12. 2. 2018 dalje, ne pa šele od spremembe tožbe 5. 12. 2018 dalje, kot jih je ob dovolitvi spremembe tožbe, dosodilo sodišče prve stopnje. Po 359. členu ZPP pritožbeno sodišče ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se edina pritožuje. Zavrnilni del sodbe o uveljavljanju glavnice namesto zakonskih zamudnih obresti v III. točki izreka, o katerem je bilo sicer odločeno kot o primarnem tožbenem zahtevku, je pravnomočen, saj tožnik zoper zavrnilni del sodbe pritožbe ni vložil.

K pritožbi v delu, ki se nanaša na dosojene zakonske zamudne obresti (IV. in VI. točka izreka)

10. Zaključek sodišča, da je bil toženec z izpolnitvijo denarne obveznosti od 31. 5. 2014 dalje do dneva izplačila 13. 7. 2016 v zamudi, vzrok za to pa je izviral iz njegove sfere oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, je pravilen. Posledično so tožencu v plačilo pravilno naložene vtoževane zakonske zamudne obresti od glavnice 16.384,67 EUR¹⁰, ki tečejo od 5. 12. 2015¹¹ do 13. 7. 2016, v znesku 769,39 EUR.

11. V sodni praksi¹², ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je bilo stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo, dalje do dneva izplačila sredstev, že zavzeto.

Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v Obligacijskem zakoniku (OZ)¹³. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po 1. odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno s 310. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)¹⁴ mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določi glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo.

12. Pritožnikovo vztrajanje, da vzrok za zamudo naj ne bi izviral iz njegove sfere oziroma da njegovo ravnanje naj ne bi bilo protipravno, kljub v sodni praksi eksplicitno zavzetem drugačnemu stališču, je zmotno in zato ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje namreč pravilno razloguje, da neizplačila odkupne vrednosti premoženja zaradi napačnega stališča, da je zavarovanec upravičen do izplačila le ob prenehanju delovnega razmerja pri MORS, ni mogoče šteti kot vzrok, ki bi bil izven sfere zamudnika. Čeprav je imel po 5. odstavku 206. člena ZPIZ-2 oziroma besedilu te določbe, kot je veljala ob vložitvi tožnikove zahteve, zavarovanec, ki je najmanj 10 let opravljal vojaško službo v SV ter ni nameraval uveljavljati poklicne pokojnine, pravico zahtevati, da se mu sredstva na računu pri skladu, izplačajo v enkratnem znesku, je toženec izplačilo dodatno pogojeval s prenehanjem delovnega razmerja. Torej je zakonsko določbo nepravilno razlagal in uporabljal v tožnikovo škodo.

13. Po Avtentični razlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 (ORZPIZ2016, v nadaljevanju avtentična razlaga)¹⁵ je bilo sicer treba to določbo razumeti tako, da imajo zavarovanci, ki so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v Slovenski vojski ter ne nameravajo uveljaviti pravice do poklicne pokojnine, ter poklicni vojaki, ki se jim odpove pogodba o zaposlitvi na obrambnem področju na podlagi zakona zaradi starostne omejitve opravljanja vojaške službe, pravico zahtevati, da se jim sredstva, ki jih imajo na računu pri skladu, izplačajo v enkratnem znesku, šele po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z MORS. Vendar je bila z ustavno odločbo št. U-I-153/14 in U-I-123/15 z dne 12. 5. 2016,¹⁶ objavljeno 10. 6. 2016 ugotovljena neustavnost 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 z vsebino, kot mu jo je določila avtentična razlaga. Ustavno sodišče je utemeljilo, da je avtentična razlaga, ki je enkratno plačilo sredstev nedopustno dodatno pogojevala s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z MORS, zakonski določbi dala spremenjeno vsebino, ki je ob uveljavitvi ni imela, zato je v nasprotju z 89. in 91. členom Ustave RS. V učinkih ustavne odločbe je eksplicitno določeno, da v razmerjih, v katerih do ugotovitve protiustavnosti še ni bilo pravnomočno odločeno, 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2 velja brez vsebine, ki mu jo je določila avtentična razlaga. Torej, da imajo zavarovanci, ki so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v SV ter ne nameravajo uveljaviti pravice do poklicne pokojnine, pravico zahtevati, naj se jim sredstva, ki jih imajo na računu pri skladu, izplačajo v enkratnem znesku, čeprav jim pogodba o zaposlitvi z MORS še ni prenehala. Dejansko niti ni šlo za avtentično razlago, temveč za obid zakonodajnega postopka. Ne le, da je bila obravnavana avtentična razlaga sprejeta šele po tem, ko je bil toženec z izplačilom sredstev že v zamudi, temveč je bila ugotovljena njena neustavnost in v učinkih ustavne odločbe tudi določeno, v katerih primerih in na kakšen način se uporablja 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2.

V zadevah, ki še niso pravnomočno končane, se avtentična razlaga ne sme uporabljati. Obravnavana zadeva pred ugotovitvijo neustavnosti avtentične razlage ni bila pravnomočna. Sredstva obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (glavnica) so bila tožniku izplačana šele po izdaji oziroma objavi ustavne odločbe. Zaradi zlorabe instituta avtentične razlage je bilo zaradi učinkovanja ex tunc dejansko poseženo v že pridobljene pravice tožnika. Avtentična razlaga sicer velja za nazaj, vendar le pod pogojem, da se z njo ne oblikuje nova pravna norma.¹⁷ Obravnavana avtentična razlaga po svoji vsebini ni razlagala pravne norme, vsebovane v 5. odstavku 206. člena ZPIZ-2, temveč je imela dejansko naravo akta o spremembi tega določila ZPIZ-2. Pritožnik se torej ne more uspešno sklicevati na avtentično razlago, niti na to, da naj bi od njenega sprejema do objave ustavne odločbe ravnal po predpisih. Nasprotno, ob nastopu zamude ni ravnal v skladu s 5. odstavkom 206. člena ZPIZ-2, ki pogoja prenehanja delovnega razmerja ni določal, zato so pritožbene navedbe, da mu izpodbijani del sodbe nalaga, da bi moral v izogib morebitni zamudi ravnati v nasprotju s predpisi, neutemeljene oziroma celo protispisne. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, da naj bi mu sodišče nalagalo ustavno skladno razlago zakona in da naj bi trpel negativne posledice, čeprav naj bi ravnal po veljavnih predpisih.

14. Pritožnik se ne more uspešno sklicevati niti na Pokojninski načrt. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje ima naravo splošnih pogojev poslovanja, zato mora biti njegova vsebina skladna s kogentnimi zakonskimi določbami, sicer ga ni mogoče upoštevati. Ker prenehanje pogodbe o zaposlitvi v 5. odstavku 206. člena ZPIZ-2 ni bil pogoj za enkratno izplačilo sredstev, je bil Pokojninski načrt, ki je ta pogoj določal, v nasprotju z ZPIZ-2. Pritožbena izvajanja v smeri neobstoja pravne podlage za izplačilo sredstev pred ustavno odločbo in posledične zamude izven njegove sfere oziroma brez protipravnosti ravnanja, zato niso neutemeljena. Iz navedenih razlogov zatrjevane kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. in prepovedi retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS, ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP in 47. člena Evropske listine niso podane.

15. Ker torej prenehanje delovnega razmerja pri MORS na podlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 ni bilo pogoj za izplačilo sredstev, bi moral toženec tožniku odkupno vrednost premoženja, vpisanega na osebnem računu izplačati najkasneje v 30 dneh po obračunskem dnevu 30. 4. 2014 (glede na popolno zahtevo 28. 4. 2014), torej najkasneje 30. 5. 2014. Toženec je bil od 31. 5. 2014 dalje s plačilom v zamudi vse do dneva izplačila 13. 7. 2016, zato je tožniku dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti. Pritožba v delu zoper dosojene zakonske zamudne obresti ni utemeljena.

K pritožbi v delu, ki se nanaša na zavrnitev pobotnega ugovora (V. točka izreka)

16. Neutemeljena je tudi pritožba v delu zoper zavrnitev pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da terjatev toženca do tožnika sploh ne obstaja, ker do zmanjšanja premoženja toženca v smislu neupravičene pridobitve ni prišlo.

17. Na podlagi 311. člena OZ lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da lahko pride do pobotanja le, če so izpolnjeni pogoji glede obveznosti, ki si stojijo nasproti. Eden izmed teh pogojev je, da sta terjatvi vzajemni. Torej, da sta stranki pobotnega razmerja v medsebojnem odnosu upnika in dolžnika iz različnih pravnih razmerij. Za pobotanje terjatev morata obstajati obe terjatvi, torej tudi terjatev toženca do tožnika. Če terjatve toženca do tožnika sploh ni, je seveda ni mogoče pobotati.

Podlaga za zatrjevano terjatev toženca do tožnika oziroma terjatev, ki jo toženec uveljavlja v pobot, je 190. člen OZ. Po 1. odstavku tega člena je, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (3. odstavek 190. člena OZ). Dejanska podlaga zahtevka po 190. členu OZ je dokazano povečanje premoženja na strani neupravičeno obogatenega in zmanjšanje premoženja na strani neupravičeno prikrajšanega. Po sodni praksi se za ugoditev zahtevku na temelju neupravičene pridobitve zahtevata korist obogatitelja in prikrajšanje oškodovanega.¹⁸

18. Po 1. odstavku 198. člena ZPIZ-2 je poklicno zavarovanje zbiranje prispevkov delodajalcev na osebnih računih zavarovancev, na podlagi katerih pridobijo pravico do poklicne pokojnine ter druge pravice. Poklicno zavarovanje izvaja Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (v nadaljevanju Sklad), ki se oblikuje kot vzajemni pokojninski sklad ob smiselni uporabi 295. člena tega zakona. Sklad je premoženje, ki je financirano s sredstvi, zbranimi z vplačilom prispevkov poklicnega zavarovanja in ustvarjenimi z upravljanjem s temi sredstvi, in je namenjeno izplačilu obveznosti do zavarovancev. Je v lasti zavarovancev Sklada, ki so na podlagi vplačanih prispevkov poklicnega zavarovanja in izplačil obveznosti lastniki sorazmernega dela premoženja Sklada (209. člen ZPIZ-2). Sklad v imenu in za račun zavarovancev in drugih upravičencev upravlja Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d. (...), ločeno od svojega drugega premoženja (210. člen ZPIZ-2).

Poklicno zavarovanje se torej izvaja na podlagi vzajemnega pokojninskega sklada, ki je ustanovljen oziroma vzpostavljen na enak način kot vzajemni pokojninski skladi dodatnega pokojninskega zavarovanja. Vzajemni pokojninski sklad nima pravne osebnosti in predstavlja le premoženje, ki je ustvarjeno z vplačanimi sredstvi zavarovancev in pripisanimi donosi na ta sredstva. Sklad je v izključni lasti zavarovancev poklicnega zavarovanja. Toženec je že po ZPIZ-2 le upravljavec sklada. Toženec je organiziran kot delniška družba, edini delničar in ustanovitelj pa je Republika Slovenija.

19. Ker so sredstva na računu tožnika premoženje tožnika kot zavarovanca in ne toženca, ki s temi sredstvi v tožnikovem imenu in za tožnikov račun zgolj upravlja¹⁹, toženec z izplačilom sredstev tožniku ni mogel biti prikrajšan, niti tožnik obogaten. Čeprav se je vrednost sredstev na tožnikovem računu zaradi uspešnega poslovanja toženca povečala za 1.332,38 EUR in je torej ob izplačilu 13. 7. 2016 prejel za 1.332,38 EUR višji neto znesek odkupne vrednosti, kot bi ga prejel ob pravočasnem izplačilu vrednosti 30. 5. 2014 po stanju na 30. 4. 2014, je bilo tudi to povečanje vrednosti premoženja v lasti tožnika in mu ga je bil toženec dolžan izplačati skupaj z mesečnimi premijami, ki so se natekle od zahteve do dejanskega izplačila sredstev. Ker terjatve toženca do tožnika sploh ni, je posledično pobotni ugovor že iz tega razloga utemeljeno zavrnjen. Poleg tega je za izplačilo nedvomno obstajala pravna podlaga, ki niti kasneje ni odpadla, zato ne gre niti za stanje iz 3. odstavka 190. člena OZ. Gre za tožnikova sredstva, ki so bila tudi v celoti pravilno izplačana. Ni podlage za uporabo 270. člena OZ o delnem plačilu niti 3. odstavka 243. člena OZ o obsegu odškodnine v primeru kršitve pogodbenih obveznosti ter kakršnokoli poračunavanje zakonskih zamudnih obresti, do katerih je tožnik upravičen, z zneskom, izplačanim 13. 7. 2016, do katerega je prav tako upravičen. Pritožbene navedbe v smeri utemeljenosti pobotnega ugovora zato niso utemeljene.

K pritožbi v delu zoper stroške postopka (VIII. točka izreka)

20. Ob oceni uspeha strank v postopku, ki je pritožnik ne izpodbija, temveč stroškovni sklep izpodbija le kot posledico napačne odločitve o tožbenem zahtevku, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

21. Kot temeljno pravilo za odločanje o tem, kdo krije stroške postopka, je v 154. členu ZPP uzakonjeno načelo uspeha v sporu. Po 1. odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP).

22. Ker je torej tožnik deloma zmagal v pravdi, je sodišče prve stopnje glede na dosežen uspeh v sporu zakonito sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Odločitev pritožbenega sodišča in stroški pritožbenega postopka

23. Glede na vse predhodno obrazloženo je bilo potrebno pritožbo v celoti kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP oziroma 365. člena ZPP potrditi izpodbijano sodno odločbo v izpodbijanem delu, torej v II., IV. do VI. in VIII. točki izreka. Vse ostale pritožbene navedbe za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne.²⁰

24. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka, ko torej toženec s pritožbo ni uspel, je bilo potrebno na temelju 165. v zvezi s 154. členom ZPP skleniti še, da krije svoje stroške pritožbe sam. Sočasno je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik stroške odgovora na pritožbo krije sam, saj z njim ni pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve (165. člen v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ 1. odstavek 337. člena ZPP.
² Skladno z 2. odstavkom 188. člena ZPP je umik tožbe možen le do konca glavne obravnave.
³ Pravnomočne I., III. in VII. točka izreka ne morejo biti predmet presoje pritožbenega sodišča.
⁴ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
⁶ Ur. l. RS - MP, št. 7/1994.
⁷ Ur. l. EU, 2010/C 83/2002.
⁸ Listovna št. 39 sodnega spisa.
⁹ 19. točka obrazložitve sodbe.
¹⁰ Čeprav so sredstva na obračunski dan 30. 4. 2014 znašala 17.239,81 EUR, je tožnik zakonske zamudne obresti uveljavljal od zneska 16.384,67 EUR.
¹¹ Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so obresti pred 5. 12. 2015 zastarale.
¹² Psp 86/2016, VIII Ips 7/2018.
¹³ Ur. l. RS, št. 97/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
¹⁴ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
¹⁵ Ur. l. RS, št. 44/2014.
¹⁶ Ur. l. RS, št. 42/2016.
¹⁷ Dr. Saša Zagorc, Avtentična razlaga zakona, Zbornik znanstvenih razprav - LXXII. letnik, 2012, stran 284.
¹⁸ Npr. VSL sodba I Cpg 1761/2015.
¹⁹ Toženec je na naroku 5. 12. 2018 izrecno navajal, da so bila tožniku izplačana sredstva na tožnikovem računu, iz svojega premoženja pa mu ni plačal ničesar.
²⁰ 1. odstavek 360. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 224/2019
• VDSS Sodba Psp 86/2017
• VDSS Sodba Psp 154/2019