VDSS Sodba Psp 218/2019

Jedro

Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu namreč izhaja, da je bil tožnik pri slovenskem nosilcu zavarovan od 4. 9. 1979 do 2. 1. 1994, nato pa pri nemškem nosilcu zavarovanja, pri katerem je že od leta 2012 invalidsko upokojen. Gre za pasivno zavarovanje iz 21. člena ZPIZ-2, kar je po pravnomočno dosojeni pravici do delnega nadomestila edino odločilno za izplačevanje ter odmero denarne dajatve. Pasivnemu zavarovancu iz 21. člena se namreč delno nadomestilo odmerja v skladu s 6. odst. 86. člena in izplačuje v skladu s 123. členom ZPIZ-2. Določba 123. člena ZPIZ-2 iz III. poglavja zakona, v katerem je urejeno "Izplačevanje nadomestil in trajanje pravic iz invalidskega zavarovanja" namreč eksplicitno določa, da se delno nadomestilo, odmerjeno po 6. odst. 86. člena zakona zavarovancu iz 21. člena ZPIZ-2 izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in še za 6 mesecev nazaj, vendar največ od nastanka invalidnosti.

V odnosu na 122. člen ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo praviloma izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, gre pri t.i. pasivnih zavarovancih za drugačne pogoje, izpostavljene v prejšnjem odst. te obrazložitve. Ker je tožniku pravica do delnega nadomestila že pravnomočno dosojena, mu gre izplačilo te denarne dajatve v skladu z 2. alinejo 1. odst. 123. člena ZPIZ-2 največ od dneva nastanka invalidnosti dalje. Torej od 17. 8. 2013 dalje, ne glede na to, da se je pri zavodu za zaposlovanje prijavil šele 2. 3. 2018.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se besedilo I. točke izreka sodbe v delu, ki glasi: "ter se zadeva vrne toženi stranki v novo upravno odločanje" spremeni tako, da glasi:

"Tožeča stranka ima pravico do izplačevanja delnega nadomestila od 17. 8. 2013 dalje.

Odločbo o odmeri delnega nadomestila je tožena stranka dolžna izdati v 30-ih dneh po prejemu te sodbe."

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (del I. točke in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prvostopenjske sodbe.

III. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. ..., št. dosjeja: ... z dne 22. 3. 2018 in št. ..., št. dosjeja: ... z dne 15. 2. 2018 ter zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje (I. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna tožniku v osmih dneh povrniti 447,98 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. tč. izreka). Presodilo je, da ni zakonito zavrnjeno izplačevanje delnega nadomestila, ker se tožnik ni prijavil v 30-ih dneh po dokončnosti odločbe oz. sodbe sodišča.

2. Sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, oziroma podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, saj ni pogojev za vrnitev v novo upravno odločanje. Ker gre v socialnih zadevah za spor polne jurisdikcije, niso izpolnjene predpostavke iz 1. alineje 1. odst. 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)¹. Ko je sodišče zavzelo stališče glede materialnega prava, bi lahko o datumu izplačila delnega nadomestila odločilo samo, v ponovno upravno odločanje pa naložilo izdajo odločbe o višini zahtevka, saj bi bila le odmera delnega nadomestila dolgotrajna in povezana z nesorazmernimi težavami.

V nadaljevanju povzema vsebino pravnomočne sodbe Psp 387/2017, s katero je tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s stvarnimi razbremenitvami in časovno omejitvijo od 17. 8. 2013 dalje in mu je od navedenega dne dalje priznana pravica do delnega nadomestila, v upravno odločanje pa odrejena le odmera in izplačevanje delnega nadomestila. V obravnavanem predsodnem postopku je odločano zaradi izvršitve pravnomočne sodbe in ugotovljeno, da tožnik ni bil prijavljen pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve. Potrdilo o prijavi je predložil šele 2. 3. 2018, iz njega pa izhaja, da je z istim dnem dalje voden v evidenci brezposelnih oseb. Zaradi zamude roka za prijavo na zavodu za zaposlovanje nima pravice do izplačila denarne dajatve. Po 88. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)² je za pridobitev pravice do delnega nadomestila potrebna prijava pri zavodu za zaposlovanje v 30-ih dneh po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega pravica ugasne. Sklicuje se na stališče pritožbenega sodišča iz sodbe Psp 479/2016 z dne 2. 3. 2017, čeprav je bilo v navedeni zadevi nepravilno izpostavljano še stališče Vrhovnega sodišča RS glede interpretacije 1. odst. 119. člena ZUTD, saj razlaga 88. člena ZPIZ-2 v sodni praksi nikoli ni bila sporna. Sicer je potrebno ločiti vprašanje ustavne skladnosti in uporabe interpretacijskih metod pri nejasnih pravnih normah. Določba 88. člena ZPIZ-2 ni nejasna niti nedorečena.

Toženec nadalje meni, da mu ni mogoče očitati neaktivnosti po prejemu sodbe VDSS v smislu, da bi moral tožnika obvestiti glede prijave pri zavodu za zaposlovanje. Tovrstno obveznost dosledno izpolnjuje, ko odloča o upravnem postopku o pravicah iz invalidskega zavarovanja, ki so vezane na prijavo pri zavodu za zaposlovanje. Tedaj že v izreku odločbe zavarovance napoti na ustrezno prijavo. Tožniku je bila pravica iz invalidskega zavarovanja priznana v sodnem in ne v upravnem postopku, zato bi ga sodišče moralo opozoriti na dolžnost prijave v zavarovanje, če ne v izreku, pa vsaj v obrazložitvi sodbe.

Ker bi moral tožnik v sporu v celoti propasti, ni pravilen niti stroškovni izrek sodbe. Poleg tega je sodišče napačno uporabilo vrednost točke. Odvetniška tarifa, po kateri vrednost točke znaša 0,60 EUR je bila v Ur. l. RS, št. 22/19 objavljena 5. 4. 2019 in je začela veljati 6. 4. 2019. Ker je bila tožba vložena 10. 4. 2018, bi bilo za tožbo in materialne stroške mogoče uporabiti vrednost točke v višini 0,459 EUR.

3. Tožnik v pisnem odgovoru po odvetniški družbi v celoti prereka navedbe tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev prvostopenjske sodbe ter povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V predmetni zadevi gre za spor v zvezi z izpodbojno tožbo, vloženo zoper zavrnilni upravni odločbi o pravici do izplačevanja delnega nadomestila, izdani v postopku izvršitve pravnomočne sodbe Psp 387/2017 z dne 23. 11. 2017. Z navedeno sodbo iz prejšnjega sodnega postopka sta bili odpravljeni upravni odločbi z dne 20. 1. 2015 in 15. 9. 2014, tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela s pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno oz. 20 ur tedensko na drugem lažjem delu, s premeščanjem bremen do 5 kg, brez dela z desnico, nad nivojem prsnega koša in manj strestnih situacijah od 17. 8. 2013 dalje. Od navedenega dne dalje je bila tožniku priznana tudi pravica do delnega nadomestila ter hkrati izrečeno, da bo o višini in izplačevanju delnega nadomestila odločila tožena stranka s posebno odločbo. Zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine je bil zavrnjen.

6. Pravnomočne sodbe zavezujejo, kar velja tudi za toženi zavod v okoliščinah konkretnega primera.

7. Kljub že dosojeni pravici do delnega nadomestila je namreč toženec z upravnima aktoma, ki sta predmet tega sodno-socialnega spora ob uporabi 88. člena ZPIZ-2, ki ni relevantni pravni temelj za odločanje o izplačevanju denarne dajatve odločil, da tožnik nima pravice do izplačevanja delnega nadomestila, ker se v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe Psp 387/2017 z dne 23. 11. 2017 ni prijavil pri pristojnem uradu za delo v evidenco brezposelnih oseb.

Takšni odločbi sta z izpodbijano sodbo pravilno odpravljeni, ne le zato, ker je pravica do delnega nadomestila tožniku že pravnomočno priznana v prejšnjem sodnem postopku, temveč predvsem zato, ker 88. člen ZPIZ-2, ki ne ureja pogojev za izplačevanje delnega nadomestila, temveč priznanje pravice do nadomestila samega, za rešitev zadeve ni uporabljiv. Po 88. členu ZPIZ-2 sicer zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni obvezno zavarovan, pridobi pravico do delnega nadomestila, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ali po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Tridesetdnevni rok za prijavo pri zavodu za zaposlovanje po dokončnosti upravne odločbe o invalidnosti, se v sodni praksi dejansko šteje kot materialno prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica³. Čeprav se je sodišču v navedeni sodbi zastavljalo vprašanje ustavne skladnosti takšne zakonske ureditve, to za razsojo ni bilo relevantno. Enako velja za obravnavno zadevo, za rešitev katere 88. člen ZPIZ-2 sploh ni uporabljiv.

Gre namreč le za vprašanje, ali in od kdaj ima tožnik pravico do izplačevanja pravnomočno že priznane pravice do delnega nadomestila, in ali je dejstvo, da na dan pravnomočnosti sodbe niti v nadaljnjih 30-ih dneh ni bil prijavljen kot iskalec zaposlitve v evidenci brezposelnih oseb, pravno relevantno za odločitev o upravičenosti do izplačevanja delnega nadomestila, ali ne.

8. Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu namreč izhaja, da je bil tožnik pri slovenskem nosilcu zavarovan od 4. 9. 1979 do 2. 1. 1994, nato pa pri nemškem nosilcu zavarovanja, pri katerem je že od leta 2012 invalidsko upokojen. Gre za pasivno zavarovanje iz 21. člena ZPIZ-2, kar je po pravnomočno dosojeni pravici do delnega nadomestila edino odločilno za izplačevanje ter odmero denarne dajatve. Pasivnemu zavarovancu iz 21. člena se namreč delno nadomestilo odmerja v skladu s 6. odst. 86. člena in izplačuje v skladu s 123. členom ZPIZ-2. Določba 123. člena ZPIZ-2 iz III. poglavja zakona, v katerem je urejeno "Izplačevanje nadomestil in trajanje pravic iz invalidskega zavarovanja" namreč eksplicitno določa, da se delno nadomestilo, odmerjeno po 6. odst. 86. člena zakona zavarovancu iz 21. člena ZPIZ-2 izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in še za 6 mesecev nazaj, vendar največ od nastanka invalidnosti.

V odnosu na 122. člen ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo praviloma izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, gre pri t.i. pasivnih zavarovancih za drugačne pogoje, izpostavljene v prejšnjem odst. te obrazložitve. Ker je tožniku pravica do delnega nadomestila že pravnomočno dosojena, mu gre izplačilo te denarne dajatve v skladu z 2. alinejo 1. odst. 123. člena ZPIZ-2 največ od dneva nastanka invalidnosti dalje. Torej od 17. 8. 2013 dalje, ne glede na to, da se je pri zavodu za zaposlovanje prijavil šele 2. 3. 2018.

9. Iz predhodno navedenih dejanskih in materialnopravnih razlogov, ko je sodišče prve stopnje in pred njim že toženi zavod, pri odločanju o izplačevanju delnega nadomestila uporabljalo 88. člen ZPIZ-2, ki pravno ni relevanten, določb ZPIZ-2, ki bi jih moralo upoštevati pa sploh ni uporabilo, je pritožbeno sodišče del prvostopenjske sodbe, s katerim je odločanje o izplačevanju denarne dajatve vrnjeno toženi stranki v ponovno upravno odločanje na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe. Razsodilo je, da ima tožnik pravico do izplačevanja delnega nadomestila od 17. 8. 2013 dalje ter toženi stranki ponovno⁴ odredilo, da denarno dajatev odmeri v 30-ih dneh po prejemu te sodne odločbe.

10. Zoper nespremenjeni del I. tč. izreka, s katerim sta zavrnilni upravni odločbi zakonito odpravljeni, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in v tem obsegu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Toženkina izvajanja v smeri očitane nepravilne uporabe 88. člena ZPIZ-2, nepotrebnosti uporabe razlagalnih metod, ker da je določba jasna in nekatera druga za rešitev zadeve iz spora o glavni stvari pravno niso relevantna, zato se pritožbeno sodišče do njih posebej ne opredeljuje.

11. Neutemeljena je končno tudi pritožba zoper stroškovni izrek sodbe, saj so stroški priznani ob pravilni uporabi 154. člena ZPP ter odmerjeni v skladu z novelirano višjo vrednostjo točke (iz prejšnjih 0,459 EUR na 0,60 EUR). Po Sklepu o spremembi vrednosti točke⁵ ki je začel veljati 6. 4. 2019, znaša vrednost 0,60 EUR. V sodni praksi je že zavzeto stališče⁶, da je na podlagi Zakona o odvetništvu in 13. člena OT zvišano vrednost točke na 0,60 EUR, potrebno uporabljati tako, da je tudi za storitve, opravljene pred spremembo vrednosti, pri odmeri bistven čas odločanja sodišča, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki. Iz navedenih razlogov je potrebno pritožbo zoper II. točko izreka sodbe kot neutemeljeno zavrniti in v celoti potrditi izpodbijani stroškovni izrek sodbe.

12. Pritožbeno sodišče je hkrati odločilo, da trpi tožnik sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
³ Zadeva Psp 479/2016 z dne 2. 3. 2017.
⁴ Tako kot že v sodbi Psp 387/2017 z dne 23. 11. 2017.
⁵ Ur. l. RS, št. 22/2019 z dne 5. 4. 2019.
⁶ Npr. Psp 220/2019, Psp 83/2019, Pdp 394/2019 itd. zavzeto stališče, da se pri odmerjanju višine stroškov sodnega postopka uporablja vrednost Odvetniške tarife, veljavne na dan odmerjanja stroškov.

Datum zadnje spremembe:

28.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Ip 2785/2013
• VDSS Sodba in sklep Psp 4/2017
• VSRS Sodba VIII Ips 14/2017