VDSS Sodba Pdp 28/2019

Jedro

Po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za kršitve pogodbe o zaposlitvi, ki so lahko temelj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, se ne zahteva, da morajo biti hujše kršitve delovnih obveznosti niti se ne zahteva naklepa v smislu voljne in zavestne sestavine glede očitane kršitve, niti huda malomarnost, kot pri razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Zoper pisno opozorilo iz prvega odstavka 85. člena ZDR delavec nima samostojnega pravnega varstva, temveč se utemeljenost pisnega opozorila presoja v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Glede na to, da je tožnica ravnala v nasprotju z zahtevo tožene stranke po namenski uporabi promocijskega materiala, je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica z nenamensko porabo promocijskega materiala, ki je ni znala pojasniti, materialno škodovala toženki. Tožnica je s svojim ravnanjem najmanj opustila dolžno skrbnost, saj ni ravnala, kot se pričakuje od povprečno skrbnega delavca, pri tem pa je toženi stranki povzročila škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala: nezakonitost in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ... z dne 13. 9. 2017; da delovno razmerje med pravdnima strankama po pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 1. 2016 ni prenehalo in še traja; da jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo, ji vzpostaviti delovno razmerje in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 30. 9. 2017 priznati delovno dobo ter jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja; da ji je tožena stranka dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 30. 9. 2017 do vrnitve na delo obračunati bruto plačo 3.729,35 EUR, od tega odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek preteklega meseca do plačila in da ji je tožena stranka dolžna plačati pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba glede očitanih kršitev nima razlogov ali v njih niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Ker sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič A.A., B.B., C.C., D.D. in ni dovolilo postavljati vprašanj priči E.E. je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je presoja sodišča glede direktnega naklepa tožnice in da je bilo tožničino ravnanje pri posameznih kršitvah v nasprotju z delodajalčevimi navodili in pravilniki. Tožnica je bila diskriminatorno obravnavana napram drugim delavcem. Zato je podana kršitev 22. in 23. člena URS in 6. člena Konvencije o človekovih pravicah. Sodišče je zavrnilo zaslišanje prič F.F. in A.A., ki bi izpovedali o osebnostnih lastnostih tožnice. Poleg tega je v določenih primerih dopuščalo nedopustno širitev trditvene podlage iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 9. 2017. Navaja, da tožena stranka ni imela resnega razloga za odpoved iz krivdnih razlogov, ampak je tožnici odpoved podala zaradi povračilnih ukrepov zaradi osebnostnega neujemanja s svojo nadrejeno. Očitki niso dovolj konkretizirani, tožena stranka pa je v sodnem postopku širila obseg prvotne obdolžitve in razloge za odpoved. Sodišče bi moralo presoditi, ali očitane kršitve pomenijo hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in ali je tožnica delovala z direktnim naklepom. Sodišče ni ugotovilo okoliščin in ne interesov, ki bi kazali na tako hudo kršitev, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja. Vztraja, da je bil pravi razlog za odpoved v neujemanju z nadrejeno E.E., ki je tožnico obravnavala manj ugodno kot ostale zaposlene. Izpostavlja sosledje dogodkov od 24. 11. 2016 dalje, ki kažejo na to, da je šlo za vnaprej dogovorjene povračilne ukrepe, katerih namen je bil izločitev tožnice iz delovnega okolja. Poudarja, da v spornem obdobju nobenemu delavcu ni bil izrečen disciplinski ukrep niti podana odpoved iz krivdnega razloga. Pri toženi stranki je ves čas delala enako. Pravila oziroma navodila se niso spreminjala. Tožena stranka je dopuščala izvajanje projektov v podaljšanih rokih, brez kakršnih koli sankcij. Tožnica je delo ves čas opravljala profesionalno, v dobri veri in v dobro tožene stranke. V zvezi z očitkom iz pisnega opozorila, da ni v določenem roku pripravila koncepta javnega naročila za nove video vsebine, navaja, da je očitek neutemeljen (očitek v točki 1 pisnega opozorila). Tožnici 25. 1. 2017 ni bila naložena naloga priprave javnega naročila za nove video vsebine niti ji ni bil tega dne določen rok za izvedbo. Tega dne ji je bila naložena naloga analize obstoječih video gradiv v G. in priprava seznama potreb po video gradivih v letih 2017 in 2018/2019, kar je tožnica naredila. Dne 14. 3. 2017 je podala ustno predstavitev analize in potreb po video gradivih ter koncept javnega naročila. Dokument je bil pisno posredovan vodstvu 14. 4. 2018. Tožnica je svoje delo v celoti opravila do postavljenega roka, zato je zaključek sodišča, da naloge ni opravila, v nasprotju z listinami v spisu. V zvezi z očitkom glede neuporabe programa za najavo odsotnosti z dela (očitek v točki 3 pisnega opozorila) navaja, da ji s tem ni bilo omogočeno izobraževanje in da ji je H.H. le enkrat pokazala način vpisovanja potnih nalogov, nihče pa ji ni pojasnil uporabe aplikacije za izpolnjevanje vloge za letni dopust. Poudarja, da se je za napako pri vpisovanju letnega dopusta v programu I. ustrezno opravičila. Šlo je zgolj za nenamerni spodrsljaj, ki pa ni krivdno ravnanje niti ne gre za direktni naklep. Navedbe, da tožnica ni imela odobrenega dopusta, pomeni očitek, da je neupravičeno izostala z dela, ki pa ni utemeljen. V zvezi z očitkom, da računovodstvu ni pravočasno poslala prilog k računu (očitek v točki 4 opozorila), opozarja, da rok ni bil določen, zato ni zamude. Poleg tega tožnica ni imela interesa za zavlačevanje. Tudi tu ni direktnega naklepa tožnice. Poudarja še, da na strani tožene stranke ni bilo razloga za zavrnitev računa. Dolgoletna praksa pri toženi stranki je bila, da se računi oddajo, podpišejo in opremijo s prilogami do 10. v tekočem mesecu, kar je bilo v konkretnem primeru opravljeno. V zvezi z očitkom, da je sodelovala v komunikaciji z J. (tujina) - projekt K. (očitek v točki 5 pisnega opozorila) navaja, da je celoten koncept tega projekta pripravila tožnica. Iz zabeležke sestanka z dne 25. 1. 2017 ne izhaja, da bi bilo tožnici prepovedano nadaljnje komuniciranje z agencijo L. (tujina). Izpoved E.E., da je bila tožnici ta prepoved izrečena, je neresnična. Tožnica je zgolj zaradi dogovora z M.M. in zaradi izvedbe follow up aktivnosti, ki so bile nujne, da je lahko tožnica nalogo predala, komunicirala s predstavnico agencije L.. Dodatno je bila komunikacija nujna tudi zaradi priprave poročil in pridobitve vseh računov in dokazil. To, da prepoved komuniciranja tožnici ni bila izrečena, dokazuje tudi print screen komunikacije med tožnico in N.N. iz agencije L.. Tožnica z odzivom na elektronsko pošto agencije L. ni zavestno kršila nobenega navodila. V zvezi z očitkom iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na pripravo priročnika (očitek v točki 1 odpovedi), navaja, da njeno ravnanje ni bilo v nasprotju z navodili tožene stranke. Navodilo je bilo, da pripravi priročnik in da kot podlago upošteva že izdelan priročnik na tematiko O. in vsebinski dokument P., katerega končna verzija sploh še ni bila izdelana. Za pripravo ji je bil določen rok treh dni. Končni rok je bil določen na dan 25. 7. 2017. Iz navodil ni izhajalo, da tožnica ne sme v delo po potrebi vključiti sodelavcev, niti ni bila takšna praksa pri toženi stranki. Zato ni pravilen zaključek sodišča, da tožnica ni ravnala prav, ko se je obranila na sodelavce. Navaja, da tožnica ni želela samo slediti predhodni predlogi in kopirati prehodni način dela, temveč se je potrudila in predlagala za promocijo produkta nov, svež, drugačen in inovativen pristop. Tožnica svoje naloge ni delegirala naprej sodelavcem, temveč je po vzorcu priprave priročnika "O." in v skladu z dolgoletno utečeno prakso pri toženi stranki pri pripravi takšnih dokumentov želela nekatere sodelavce vključiti v posamezno fazo projekta. V kolikor je bila to želja vodstva, bi ji moralo biti to izrecno sporočeno, kar pa ji ni bilo. S tem tudi ni bil moten delovni proces pri toženi stranki. Izdelek, ki ga je pripravila, ni bil neuporaben. V zvezi z očitkom glede naročanja promocijskega materiala (očitek v točki 2 odpovedi) pa navaja, da je promocijski material naročala enako kot v prejšnjih letih. Pojasnila je, da so bili promocijski izdelki distribuirani poslovnim partnerjem. Uporaba promocijskih izdelkov pri strokovnem delu ni bila prepovedna, temveč je bila utečena praksa pri toženi stranki. Poudarja, da ni imela nobenih vnaprejšnjih pisnih ali ustnih navodil, kako bi morala ravnati. Tudi, če bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnica storila očitane kršitve, pa te niso tako hude, da bi tožena stranka imela utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožnica je vložila odgovor na odgovor na pritožbo. Te vloge pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v pritožbenem postopku tovrstne vloge ne predvideva.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ta kršitev bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje jasne razloge za ugotovitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter da tožnici odpoved ni bila podana kot povračilni ukrep niti da bi ji bila dana iz katerega koli drugega neutemeljenega razloga. Med razlogi pa ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje pa ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki jo pritožba sodišču prve stopnje očita v zvezi z neizvedbo dokazov (zlasti zaslišanja prič F.F., A.A., C.C., B.B. in D.D. in prepovedi postavljanja (nadaljnjih) vprašanj E.E.). Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v obravnavani zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena. Svojo odločitev glede zavrnitve predlaganih dokazov je v točkah od 4 do 14 obrazložitve sodbe tudi ustrezno pojasnilo.

10. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da osebnostne lastnosti (npr. zavzetost, prizadevnost) tožnice niso bistvene za odločitev v tem sporu, v katerem se presoja utemeljenost očitkov iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokazov za njihovo dokazovanje (zaslišanje priče F.F. in A.A.). Utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje prič A.A., B.B., C.C. in D.D., saj te priče niso bile predlagane za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni bistveno, kako je delo pri toženi stranki potekalo v preteklih letih oziroma kakšna je bila običajna praksa. Za presojo utemeljenosti očitkov je bistveno, kakšna so bila konkretna navodila za delo, ki jih je tožnica kršila. Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ker tožnici ni dopustilo postavljati (nadaljnjih) vprašanj E.E., kar je storilo šele po tem, ko je bila ta priča s strani tožničinega pooblaščenca že zaslišana glede dejstev, ki so bistvena za odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je po pregledu vprašanj, ki jih je v pisni obliki pripravila tožnica, ugotovilo, da ta niso namenjena ugotavljanju za odločitev bistvenih dejstev, s čimer se pritožbeno sodišče strinja (npr. gre za vprašanja, ki se ne nanašajo na tožničino delo, na določena je bilo že odgovorjeno, itd.), zato njihova nedopustitev ni v ničemer vplivala na tožničino pravico do izjave v postopku.

11. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici utemeljeno podala pisno opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga po prvem odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in da ji je zaradi dokazanih kršitev utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja.

12. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu področni podsekretar in je opravljala delo vodje vsebinskega marketinga. Tožena stranka je tožnici 5. 5. 2017 podala pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v katerem je tožnici očitala devet kršitev delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno podala pisno opozorilo pred odpovedjo za štiri očitane kršitve (ker ni v določenem roku pripravila koncepta javnega naročila za nove video vsebine; nepravilno je uporabljala program I., namenjen za evidentiranje odsotnosti; računa, ki je k toženi stranki že tako prišel prepozno, ni pravočasno opremila s prilogami; kljub drugačni odreditvi dela, je še vedno opravljala delo v okviru tujega PR), za eno kršitev je bilo pisno opozorilo dano prepozno, za ostale očitane kršitve pa pisno opozorilo ni bilo utemeljeno.

13. Pritožba neutemeljeno navaja, da očitane kršitve tožnici (v pisnem opozorilu pred odpovedjo in v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi) niso dovolj konkretizirane in da je sodišče prve stopnje toženi stranki v postopku dopustilo širjenje trditvene podlage. Pritožbeno sodišče se v zvezi z očitanimi kršitvami tožnici v pisnem opozorilu in v izpodbijani odpovedi, glede katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so utemeljeni, strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so ti dovolj jasno opredeljeni. Sodišče je pri presoji zakonitosti pisnega opozorila in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano na razloge, ki jih navaja delodajalec. Očitkov v postopku sodnega varstva zoper odpoved in v zvezi s tem zoper pisno opozorilo pred odpovedjo ni mogoče več širiti, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in to poudarilo tudi na več mestih v obrazložitvi sodbe (npr. v 48. točki obrazložitve sodbe v zvezi z očitano kršitvijo nepravilne uporabe programa I.; v 60. točki obrazložitve v zvezi z očitano kršitvijo v zvezi z zamudo prejetja računa za izvedbo določene storitve in njegovo opremo s prilogami; v 128. točki obrazložitve v zvezi z očitano kršitvijo, da je tožnica "pogosto neprimerno, žaljivo in ponižujoče komunicirala z vodjo E.E.").

14. Neutemeljene so pritožbe navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati, ali ugotovljene kršitve pomenijo hujšo kršitev delovnih obveznosti in ali je tožnica ravnala z direktnim naklepom. Po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za kršitve pogodbe o zaposlitvi, ki so lahko temelj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, se ne zahteva, da morajo biti hujše kršitve delovnih obveznosti niti se ne zahteva naklepa v smislu voljne in zavestne sestavine glede očitane kršitve, niti huda malomarnost, kot pri razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

15. Zoper pisno opozorilo iz prvega odstavka 85. člena ZDR delavec nima samostojnega pravnega varstva, temveč se utemeljenost pisnega opozorila presoja v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica v štirih primerih (očitek 1, 3, 4 in 5), zaradi katerih ji je bilo dano pisno opozorilo, storila očitano kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

16. Tožnica v pritožbi neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje o delni utemeljenosti očitka iz pisnega opozorila, ki se nanaša na neopravo naloge - pripravo koncepta javnega naročila za nove video vsebine - do določenega roka (očitek v točki 1 pisnega opozorila). Vztraja, da njena naloga ni bila, da pripravi koncept javnega naročila, ampak da pripravi analizo obstoječih video gradiv v G. in seznam potreb po video gradivih v letih 2017 in 2018/2019 ter da je to do postavljenega roka (14. 3. 2017) tudi storila, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov, zlasti na podlagi listinske dokumentacije (predložene elektronske korespodence med strankami, zapisnikov sestankov z dne 25. 1. 2017 in 16. 2. 2017) ugotovilo, da tožnici dne 25. 1. 2017 res ni bila določena naloga, da pripravi koncept javnega naročila, kot ji je to očitano v pisnem opozorilu (tega dne je bila določena naloga - priprava analize obstoječih video gradiv v G. in seznama potreb po video gradivih v 2017 in 2018/2019), temveč je bila ta naloga dodana na sestanku dne 16. 2. 2017 z rokom oprave do 14. 3. 2017. Glede na to je tudi pravilno zaključilo, da je očitek iz te točke delno utemeljen. Ker se tožnica v zvezi z neopravo naloge ni sklicevala na časovno stisko, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je kršitev obveznosti iz delovnega razmerja podana v tem, da tožnica kljub jasnim navodilom, naj pripravi najprej analizo obstoječih video vsebin v G. in seznam potreb po video gradivih v 2017 in 2018/2019 (sestanek 25. 1. 2017) ter nato predlog glede izvedbe naročila za nove video vsebine (sestanek 16. 2. 2017), naloge ni opravila do določenega roka 14. 3. 2017. S takšnim ravnanjem je tožnica kršila 34. člen ZDR-1, v katerem je določeno, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz delovnega razmerja. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje o krivdnem ravnanju tožnice, saj iz dokaznega postopka ne izhaja, da tožnica dela ne bi znala ali zmogla opraviti.

17. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je šlo pri očitku v zvezi z nepravilno uporabo programa I. - elektronske aplikacije za beleženje prisotnosti na delovnem mestu (očitek v točki 3 pisnega opozorila) v bistvenem za očitek o neupravičeni odsotnosti z dela. Iz opisa očitka namreč jasno izhaja, da tožena stranka tožnici očita kršitev v zvezi z nepravilno uporabo programa I., kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in na podlagi izvedenega dokaznega postopka tudi pravilno ugotovilo, da je dokazana tudi ta kršitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica znala uporabljati program I., kljub temu, da se zaradi odsotnosti z dela ni udeležila izobraževanja, ki ga je tožena stranka zagotovila delavcem. V zvezi s tem je verjelo priči H.H., ki je pojasnila, da je tožnici (večkrat) razložila delovanje programa, tudi v delu, ki se nanaša na letne dopuste. Sodišče prve stopnje je njeni izpovedi utemeljeno verjelo, saj je dejstvo, da je H.H. tožnici nudila pomoč, potrdila tudi tožničina nadrejena E.E. in delno tudi tožnica (npr. da je bila s strani H.H. v zvezi s programom deležna določenega izobraževanja). S tem, ko je tožnica nepravilno uporabila program I. (najavila odsotnost za 20. 3. 2017, dejansko pa je bila ta dan prisotna na delu in v obrazložitvi navedla, da gre za odsotnost od 3. 5. 2017 do 5. 5. 2017), je kršila Pravilnik o delovnem času, letnem dopustu in drugih odsotnostih z dela v R. z dne 1. 9. 2016, ki določa uporabo elektronske aplikacije za beleženje prisotnosti na delovnem mestu in 34. člen ZDR-1. Prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ne verjame tožnici, da je šlo pri vpisu le za nenameren spodrsljaj, saj je tožena stranka, ki je kot delodajalec uvedla program za evidentiranje delovnega časa, od delavcev, vključno od tožnice, upravičeno zahtevala, da ga uporabljajo. Pri tem pa je upoštevalo, da je evidentiranje delovnega časa pomembno, saj predstavlja podlago za obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.

18. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje tudi v zvezi z očitkom tožnici, da računa, ki je k toženi stranki že tako prišel z zamudo, ni pravočasno opremila s prilogami (točka 4 pisnega opozorila). Tožena stranka je tožnici neutemeljeno očitala, da je račun ponudnika S., ki je bil izdan za opravljeno storitev v novembru 2016, k toženi stranki prišel z zamudo šele 15. 3. 2017, saj tožnica za nastalo zamudni ni bila odgovorna. Utemeljeno pa ji je očitala, da je s tem, ko je kljub prošnji T.T. v elektronskem sporočilu z dne 27. 3. 2017, naj ji tega dne pošlje podpisan račun, ki naj ga opremi s prilogami, tega podpisala in v računovodstvo oddala šele 7. 4. 2017, ko jo je k temu (ponovno) pozvala H.H., kršila svoje delovne obveznosti. Računovodstvo je namreč zaradi tožničinega ravnanja navedeni račun prejelo po roku, ko bi tožena stranka lahko eventualno zavrnila račun. Tožnica se svoje odgovornosti ne more razbremeniti z navedbami, da ni bilo podlage, da bi tožena stranka zavrnila prejeti račun, saj to dejstvo ni bistveno za presojo njene kršitve. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da rok za oddajo računa ni bil določen. Tožnica je bila pozvana (dvakrat) k predložitvi računa, pri čemer je svojo obveznost izpolnila šele po drugem pozivu. Da bi tožnica imela za zamudo opravičljiv razlog, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o dolgoletni praksi pri toženi stranki, da se računi opremljajo do 10. v mesecu, saj to iz dokaznega postopka ne izhaja. Pritožbeno sodišče se tako strinja, da je s tem, ko tožnica dela ni pravočasno opravila oziroma ni upoštevala navodil tožene stranke, podana kršitev 34. člena ZDR-1.

19. Tožnica v pritožbi ne zanika komunikacije (po elektronski poti) s podjetjem J., navaja pa, da ji prepoved komunikacije s tem podjetjem ni bila izrečena, zato očitek, da je kljub drugačni odreditvi dela še vedno opravljala delo v okviru tujega U., ni utemeljen (točka 5 pisnega opozorila). Pritožbene navedbe niso utemeljene. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem očitkom izhaja, da je bilo na sestanku dne 25. 1. 2017 tožnici odrejeno delo na drugih področjih, ne več v okviru tujega U.. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da kljub temu, da na sestanku ni bilo izrecne prepovedi o nadaljnjem komuniciranju tožnice z navedenim podjetjem, je tožnica s tem, ko je s podjetjem sodelovala v nadaljnji komunikaciji, ravnala v nasprotju z navodili tožene stranke. O tem, da je tožnica prejela jasno navodilo, da bo komunikacija na področju tujega trga potekala preko nove vodje M.M., sta skladno izpovedali E.E. in M.M., zato jima je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Predložene listine (elektronska korespondenca) dokazujejo, da je bila tožnica s strani E.E. že v februarju 2017 pozvana, naj preneha z opravljanjem dela na področju, za katerega ni bila več zadolžena. Tožnica z navedbami o neresničnosti izpovedi E.E. prepričljivosti dokazne ocene sodišča prve stopnje ne uspe izpodbiti. Pritožbene navedbe, da je bilo tožničino ravnanje zgolj posledica dogovora z M.M. in da je šlo za "follow up" aktivnosti, pa niso dokazane. Prav tako se tožnica svoje odgovornosti za nespoštovanje navodil tožene stranke ne more razbremeniti s sklicevanjem na to, da je bil to (predhodno) njen projekt, da je želela le pomagati in ni hotela prevzemati dela sodelavki. Njeno ravnanje predstavlja kršitev 34. člena ZDR-1.

20. Glede na vse navedeno se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici za navedene kršitve utemeljeno podala pisno opozorilo kot (pred)pogoj za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

21. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnici očitanimi štirimi kršitvami delovnih obveznosti v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno ugotovilo, da sta utemeljeni dve (tj. očitek, da ni v skladu s prejetimi navodili pripravila priročnika V. - točka 1 in očitek, da je brez namena naročala promocijski material, pri tem pa ni pojasnila, komu ga je namenila - točka 2). Sprejelo je pravilen materialnopravni zaključek, da te kršitve predstavljajo utemeljen odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

22. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je očitek tožnici, ki se nanaša na pripravo priročnika V., utemeljen. Tožnica je na sestanku 29. 5. 2017 prejela jasna navodila. Naloženo ji je bilo, da pripravi priročnik ob upoštevanju preteklega priročnika na temo O. (ki ga je pripravila Z.Z.) in dokumenta a.; da priročnik pripravi samostojno v celoti; z delovno skupino skliče dva sestanka, enega ob predstavitvi koncepta in drugega ob zaključku. Na sestanku je bil določen tudi rok za pripravo priročnika, in sicer 25. 7. 2017. Pritožbene navedbe, da je imela tožnica le tridnevni rok za pripravo priročnika, so neutemeljene.

23. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da tožnica končne verzije priročnika do poteka roka (niti do prenehanja delovnega razmerja) ni pripravila. Do 25. 7. 2017 je izvedla le en sestanek z delovno skupino (na katerem je predstavila osnutek priročnika), drugega predvidenega sestanka do tedaj ni izvedla. S tem, ko je tožnica v pripravo dokumenta vključevala tudi sodelavce in iskala dodatne informacije pri zunanjem izvajalcu b., je ravnala v nasprotju s prejetimi navodili, da delo opravi samostojno in v celoti. Dokazna ocena izvedenih dokazov je jasna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša.

24. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da pri pripravi priročnika ni po nepotrebnem obremenjevala sodelavcev in pripravljavcev dokumenta a. (kot je bil eden izmed očitkov tožene stranke), ampak je šlo zgolj za pomoč. Tožnica sicer res ni imela izrecne prepovedi, da v zvezi s pripravo priročnika ne sme obremenjevati sodelavcev, vendar se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica ni ravnala prav, ko se je obrnila na sodelavce, glede na to, da je imela na voljo strateški dokument a., ki je že vseboval določene rešitve. Poleg tega je imela tožnica s strani tožene stranke izrecno navodilo, da priročnik pripravi samostojno. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da a. ni bil na voljo v končni verziji. Tožnica je že pred končno verzijo maja 2017 prejela delovno verzijo, pri čemer je bila edina razlika v tem, da delovna verzija še ni bila lektorirana. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da bi tožnica delovno verzijo lahko upoštevala pri pripravi priročnika. Četudi pa bi čakala na končno verzijo (7. 7. 2017), pa je imela do končnega roka še skoraj tri tedne. Tako samo dejstvo, da tožnica ni imela končne verzije, ne predstavlja opravičljivega razloga, da tožnica svojega dela ni opravila do določenega roka. Poleg tega je glede na dejstvo, da je bilo delo zunanjega izvajalca b. zaključeno z izdelavo strateškega dokumenta a., prepričljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so bili stiki tožnice s predstavniki b. najmanj neprimerni oziroma nepotrebni.

25. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do tožničinih navedb, da je priročnik pripravila po najboljših močeh, da je poleg študija obeh dokumentov, ki sta služila za podlago, preštudirala več drugega gradiva, da so se ji ob pripravi priročnika odpirala nova vprašanja, ipd. Te tožničine navedbe je pravilno zavrnilo kot neutemeljene, saj ob nalogi, da pripravi priročnik na način, kot je bil pripravljen priročnik O., vsebinska vprašanja pa naslovi ob upoštevanju a., jasno, da ni bilo potrebe po preučevanju dodatnih gradiv in odpiranju dodatnih vprašanj ter je tožnica s takšnim ravnanjem kršila dana navodila. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da pripravljeni dokument ni bil neuporaben, saj to ne vpliva na ugotovljeno kršitev delovnih obveznosti, ki je bila v bistvenem v tem, da tožnica svoje delovne naloge ni opravila v skladu z navodili tožene stranke. Tožničino ravnanje predstavlja kršitev prvega odstavka 33. člena (vestno opravljanje dela) in 34. člena ZDR-1 (spoštovanje delodajalčevih navodil).

26. Tožnica v pritožbi neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje o dokazanosti očitka v zvezi z naročanjem promocijskega materiala v obdobju od februarja 2017 do 19. 7. 2017 (očitek v točki 2 odpovedi) predvsem z navedbami, da je promocijski material naročala enako kot v prejšnjih letih in da ji posebna navodila v zvezi s tem niso bila dana. Do teh navedb se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče z razlogovanjem sodišča prve stopnje soglaša. Bistvo očitka je tem, da je tožnica v spornem obdobju naročila promocijski material (v večjih količinah), ne da bi izvajala kakršnokoli aktivnost, ki bi terjala distribucijo tega materiala in ne da bi pojasnila, komu ga je namenila. Glede na to za presojo kršitve ni pomembno, kakšna je bila praksa pri toženi stranki v zvezi z naročanjem promocijskega materiala in kako je tožnica promocijski material naročala v preteklih letih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica v letu 2017 ni bila več zadolžena za tuji U., kar pomeni, da ni opravljala aktivnosti, ki bi terjale naročilo promocijskega materiala. Pri toženi stranki se je sicer dopuščalo, da so imeli nekateri delavci pri toženi stranki, ki so v stalnem stiku z novinarji, pri sebi manjšo zalogo promocijskega materiala. Da bi to veljalo tudi za večje količine promocijskega materiala, iz dokaznega postopka ne izhaja. Ravno nasprotno je sodišče prve stopnje na podlagi skladnih izpovedi prič (c.c., H.H., E.E., itd.) ugotovilo, da se je pri naročanju promocijskega materiala vedno navedel namen, za katerega se tak material rabi. Nenazadnje tudi iz izpovedi prič d.d. in e.e., katerih zaslišanje je predlagala tožnica, ne izhaja, da bi tožnica lahko nenamensko naročala promocijski material. S tem, ko je tožnica prevzela 596 promocijskih izdelkov, pri čemer jih je vrnila toženi stranki le 210, za razliko 386 promocijskih izdelkov pa ni pojasnila, komu jih je namenila, kršila delovne obveznosti. Dejstvo, da je tožnica zgolj za nekaj od skoraj 400 promocijskih izdelkov (za štiri promocijske majice in za nekaj izdelkov, ki jih je namenila televizijski ekipi iz Nemčije) pojasnila, komu jih je namenila, ne pomeni, da očitana kršitev ni podana.

27. Pritožbeno sodišče se strinja, da je tožnica z očitanim ravnanjem kršila 34. člen (spoštovanje delodajalčevih navodil) in 37. člen ZDR-1 (prepoved škodljivega ravnanja). Glede na to, da je tožnica ravnala v nasprotju z zahtevo tožene stranke po namenski uporabi promocijskega materiala, je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica z nenamensko porabo promocijskega materiala, ki je ni znala pojasniti, materialno škodovala toženki. Tožnica je s svojim ravnanjem najmanj opustila dolžno skrbnost, saj ni ravnala, kot se pričakuje od povprečno skrbnega delavca, pri tem pa je toženi stranki povzročila škodo, ki je v odpovedi ocenjena na 861,49 EUR.

28. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na majhen pomen ugotovljenih kršitev. Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ugotovljeni kršitvi, glede na to, da sta bili storjeni v manj kot letu dni po predhodnih kršitvah in da pisno opozorilo ob predhodni kršitvi ni doseglo svojega namena, zadoščata in predstavljata resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Ugotovljeni kršitvi delovnih obveznosti pa prav gotovo onemogočata nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Osnovni pogoj za nadaljevanje pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem je tudi medsebojno zaupanje, ki je bilo v obravnavanem primeru porušeno. To ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljilo predvsem z izpovedjo direktorice tožene stranke, da so se kršitve pri tožnici ponavljale in da so vplivale na proces dela, zato s tožnico delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati.

29. Tožnica je sicer vse zahteve tožene stranke v zvezi z opravljanjem dela na delovnem mestu, katerih nespoštovanje se očita tožnici, in v zvezi s tem redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, subjektivno sicer občutila kot diskriminacijo in povračilni ukrep zaradi osebnostnega neujemanja z nadrejeno, vendar je pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da ni dokazov, ki bi kazali na zatrjevana nedopustna ravnanja tožene stranke oziroma na diskriminacijo in šikaniranje tožnice ter na to, da jo je tožena stranka želela izločiti iz delovnega okolja. Pri presoji je pravilno izhajalo iz določb ZDR-1 glede prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov ter trpinčenja na delovnem mestu (6. in 7. člen). To pa pomeni tudi, da v obravnavani zadevi ni dokazano, da bi bil resnični odpovedni razlog kateri koli od neutemeljenih odpovednih razlogov iz 90. člena ZDR-1.

30. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je ob tem, da je tožnica kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, nepomembno, kako je tožena stranka ravnala v drugih podobnih ali enakih primerih. Če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznosti iz delovnega razmerja in obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni mogoče nadaljevati, potem so podani pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V presoji delodajalca je, ali se bo za redno odpoved odločil ali ne. Zakon mu obveznosti redne odpovedi ne nalaga. S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnici ne sme podati redne odpovedi samo zato, ker je nekaterim drugim delavcem ob enakih kršitvah ni. Ni namreč enakosti v nepravu, kar pomeni, da se tožnica na diskriminacijo oziroma neenako obravnavo ne more sklicevati, če so tudi drugi delavci na podoben ali enak način kršili svoje obveznosti, pa tožena stranka zoper njih ni ukrepala ali je ukrepala mileje. Zato so okoliščine, v katerih so bile storjene druge podobne ali celo enake kršitve pravno za ta spor nepomembne (glej odločitev VSRS opr. št. VIII Ips 179/2016). Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi 22. in 23. člena URS in 6. člena Konvencije o človekovih pravicah.

31. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

32. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške pritožbe. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1).

Datum zadnje spremembe:

28.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 246/2015
• VDSS Sodba Pdp 544/2018
• VDSS sodba Pdp 1416/2007