VDSS Sodba Pdp 329/2019

Jedro

Zmotno je stališče tožnika, da sodna razveza oziroma prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča ne pride v poštev v primeru transformacije nezakonito sklenjene pogodbe za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Objektivna nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja je sama po sebi zadosten razlog za uporabo instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Zlasti glede na te (objektivne) okoliščine se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da obstajajo okoliščine in interesi, zaradi katerih tožnik delovnega razmerja pri toženi stranki ne bi mogel več nadaljevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in so potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 26. 9. 2016 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 9. 11. 2016 (I. točka izreka sodbe); odločilo, da pogodba o zaposlitvi za določen čas št. ... z dne 8. 1. 2015 transformira v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter se šteje, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od 8. 1. 2015 dalje (II. točka izreka sodbe); ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo 16. 9. 2016, temveč traja do 21. 6. 2017 (III. točka izreka sodbe); zavrnilo reintegracijski zahtevek (IV. točka izreka sodbe); toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 4.704,15 EUR bruto, od navedenega zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost ter tožniku izplačati ustrezni neto znesek v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka sodbe); toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in sicer od dne 16. 9. 2016 do 21. 6. 2017 obračunati nadomestila plače v mesečni višini 1.687,80 EUR bruto, od bruto zneskov nadomestil plač odvesti akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost, tožniku pa izplačati neto zneske v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka sodbe); zavrnilo je tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 16. 1. 2014 v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in priznanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki za nedoločen čas od dne 16. 1. 2014 dalje (VII. točka izreka sodbe). Sodišče je zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva, da mu tožena stranka obračuna regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače in mu omogoči izrabo pripadajočega letnega dopusta (I. točka izreka sklepa) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.049,99 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper I. točko sklepa se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

3. Pritožbeno sodišče je o tožnikovi pritožbi že odločalo. S sodbo in sklepom Pdp 756/2017 z dne 11. 4. 2018 je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v zavrnilnem delu v točkah III, IV in VI tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za vrnitev na delo k toženi stranki, ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo 16. 9. 2016, temveč ji še traja, ter toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in sicer od dne 16. 9. 2016 do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestila plač v mesečni višini 1.687,80 EUR bruto, od bruto zneskov nadomestil plač odvesti akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost, tožeči stranki pa izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo, to je od 6. dne za plačo preteklega meseca, do plačila. Glede na takšno odločitev je razveljavilo V. točko izreka sodbe (odločitev o denarnem povračilu) (I. točka izreka sodbe in sklepa). V ostalem delu je pritožbo zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (II. točka izreka sodbe in sklepa). Toženi stranki pa je naložilo povrnitev pritožbenih stroškov tožniku s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe in sklepa).

4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo, ki ji je VS RS ugodilo ter s sklepom VIII Ips 162/2018 razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v I. in III. točki izreka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo. Ugotovilo je, da je sodišče druge stopnje s sklicevanjem na zmotno uporabo materialnega prava nedopustno spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje oziroma brez obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, s tem pa bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Nadalje je ugotovilo, da sodišče druge stopnje pri presoji ni upoštevalo vseh okoliščin, s katerimi je toženka utemeljevala predlog za sodno razvezo, pri čemer je izpostavilo:

- da toženka ni le pavšalno zatrjevala skrhanih medsebojnih odnosov in da ne drži zaključek, da ni konkretizirala trditve, da s tožnikom ne more več sodelovati;

- da je v pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2017 toženka navedla, da je porušeno medsebojno zaupanje zaradi ravnanj tožnika po prenehanju delovnega razmerja tako v zvezi z njegovo zaposlitvijo v občinski upravi, kot tudi v zvezi z opravljanjem funkcije poslovodje družbe A. d. o. o.;

- da je toženka v pripravljalni vlogi zatrjevala tudi obstoj objektivne okoliščine za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, to je, da glede na vsebino in obseg delovnega procesa nima potrebe po zaposlitvi tožnika, ker delovno mesto "višji svetovalec za okolje in prostor in komunalo" od 7. 11. 2015 ni več sistemizirano in je to delo prevzela B.B., podsekretarka na delovnem mestu za okolje in prostor ter splošne zadeve;

- da je toženka navajala okoliščine, ki naj bi kazale na porušeno medsebojno zaupanje in objektivne okoliščine, zaradi katerih tožnika ne more sprejeti na delo;

- da je utemeljen revizijski očitek bistvenih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče druge stopnje brez obravnave spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede porušenega zaupanja in skrhanih medsebojnih odnosov in ker izpodbijana sodba o objektivnih možnostih sprejeti tožnika nazaj na delo nima razlogov.

5. Glede na odločitev VS RS, ki je zadevo ob delni razveljavitvi sodbe VDSS vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje, je pritožbeno sodišče dolžno ponovno odločiti o tožnikovi pritožbi zoper uvodoma navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča, v delu, v katerem ji je pritožbeno sodišče z razveljavljeno sodbo ugodilo (ki se nanaša na reintegracijski in reparacijski zahtevek in izpodbijanje odločitve o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi na predlog tožene stranke ter o denarnem povračilu).

6. Tožnik se je pritožil zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni ter zahtevku v celoti ugodi, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne strinja se z zavrnitvijo reintegracijskega zahtevka in navaja, da je smisel 56. člena ZDR-1 v tem, da se odpravi nezakonito stanje, to je, da delavec dejansko ostane zaposlen za nedoločen čas. S tem se posredno "sankcionira" tudi delodajalca, ki se je želel izogniti zaposlitvi za nedoločen čas. Institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi zato pri transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ne pride v poštev. Meni tudi, da sodba v tem delu ni obrazložena. Sodišče svojo odločitev utemeljuje s tem, da naj bi bili odnosi med pravdnima strankama močno skrhani, vendar tega konkretneje ne pojasni. Sodišče se sklicuje zgolj na izpovedi zakonitega zastopnika C.C. in B.B., ki sta izpovedala, da s tožnikom ne moreta več sodelovati. Sodišče ne obrazloži, v čem naj bi bil razlog za nemožnost sodelovanja. Tožnik je izpovedal, da se njegov odnos do tožene stranke ni spremenil, zato ni ovir za nadaljnje opravljanje dela. Sodišče njegovi izpovedi ni sledilo, pri čemer ni pojasnilo, zakaj sta izpovedi zakonitega zastopnika in B.B. bolj verodostojni. Poudarja, da noben od zaslišanih ni oporekal njegovi strokovnosti, iz njunih izpoved pa tudi ne izhaja, da bi tožnik na kakršen koli način na delu postopal nepravilno in bi zato izgubili zaupanje vanj. Tožena stranka ni izkazala okoliščin, ki bi utemeljevale sodno razvezo. Tožnik nasprotuje tudi višini priznanega denarnega povračila, saj je sodišče zmotno presodilo, da lahko brez težav najde novo zaposlitev. Vztraja, da znaša primerna odškodnina 18 povprečnih mesečnih plač.

7. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki v času tožnikove zaposlitve, to je od 16. 1. 2014 do 16. 9. 2016, sklenili pet pogodb o zaposlitvi za določen čas z različnimi razlogi za sklenitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da že v času sklenitve tretje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 8. 1. 2015, ki je bila sklenjena za čas od 9. 1. 2015 do vrnitve začasno odsotne javne uslužbenke B.B. na delo, ni obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot je določen v prvem odstavku 68. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002, in naslednji), tj. nadomeščanje začasno odsotnega delavca, saj tožnik B.B. ni nikoli nadomeščal. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tudi razloga za sklenitev četrte in pete pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 6. 11. 2015 (začasno povečan obseg dela) in z dne 7. 1. 2016 (začasno povečan obseg dela) v času sklenitve nista obstajala, pri čemer pa je pravilno zaključilo, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas že na podlagi nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2015, ki se je transformirala iz določenega v nedoločen čas. Sodišče je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbo 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013, in naslednji), ki določa, da se v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

11. Sodišče prve stopnje je na predlog tožene stranke odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1 in pogodbo o zaposlitvi razvezalo na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Ugodilo je reparacijskemu zahtevku tožnika za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča ter tožniku prisodilo tudi denarno povračilo v višini treh plač.

12. Zmotno je stališče tožnika, da sodna razveza oziroma prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča sploh ne pride v poštev v primeru transformacije nezakonito sklenjene pogodbe za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Iz določbe prvega odstavka 118. člena ZDR-1 namreč izhaja, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča mogoče v vseh primerih, ko sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, torej tudi v primeru, kot je obravnavani, seveda če so izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 118. členu ZDR-1. Prav z namenom, da se prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča omogoči v širšem obsegu, to je v vseh primerih prenehanja pogodbe o zaposlitvi, je bila v ZDR-1 sprejeta po vsebini drugačna določba 118. člena, kot je veljala po prejšnjih predpisih. Prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) je namreč v 118. členu (ki je prav tako urejal institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi) izrecno določal, da je (ob pogojih, določenih v tem členu) prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča mogoče le v primeru, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita. Ta določba pa se je še v času veljavnosti ZDR, to je pred uveljavitvijo spremenjene določbe z ZDR-1, razlagala v širšem pomenu. Že v času veljavnosti ZDR je bilo namreč v sodni praksi VS RS (npr. v odločbi VIII Ips 240/2012, v kateri je bil obravnavan primer transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas) zavzeto stališče, da je tudi v drugih primerih prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki imajo za delavca enake posledice kot odpoved pogodbe o zaposlitvi, mogoče uporabiti institut sodne razveze. Stališče sodišča prve stopnje, da se lahko institut sodne razveze po 118. členu ZDR-1 uporabi tudi v sporu o transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, je torej pravilno. Zato so pritožbene navedbe, ki takšnemu stališču nasprotujejo, neutemeljene.

13. Po 118. členu ZDR-1 lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

14. Tožena stranka je predlog za sodno razvezo podala v pripravljalni vlogi z dne 6. 4. 2017. V obrazložitvi predloga je navedla, da je glede na žaljive navedbe tožnika (da naj bi občina izdajala dokumente, v katerih so navedeni drugačni podatki, kot izhajajo iz uradnih evidenc) in glede na druge zavajajoče trditve tožnika jasno, da je odnos med njima tako porušen, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. V pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2017 pa je tožena stranka navedla, da je porušeno medsebojno zaupanje zaradi ravnanj tožnika po prenehanju delovnega razmerja, tako v zvezi z njegovo zaposlitvijo v občinski upravi, kot tudi v zvezi z opravljanjem funkcije poslovodje družbe A. d.o.o. Že v pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2017 pa je tožena stranka, kot je opozorilo tudi VS RS v razveljavitvenem sklepu, zatrjevala obstoj objektivne okoliščine za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in sicer, da glede na vsebino in obseg delovnega procesa nima potrebe po zaposlitvi tožnika, ker delovno mesto "višji svetovalec za okolje in prostor in komunalo" od 7. 11. 2015 ni več sistemizirano in da je to delo prevzela in ga od 16. 9. 2016 v celoti opravlja B.B., podsekretarka na delovnem mestu za okolje in prostor ter splošne zadeve. S tem je tožena stranka utemeljevala, da tudi po vsebini niso podani razlogi, ki bi opravičevali reintegracijo in zaposlitev tožnika za nedoločen čas (čeprav tedaj predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi še ni bil podan). Tožnik je predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi nasprotoval in vztrajal pri reintegraciji.

15. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu tožene stranke, razvezalo pogodbo o zaposlitvi na dan odločitve oziroma izdaje sodbe in tožniku prisodilo denarno povračilo v višini 4.704,15 EUR. Svojo odločitev je oprlo zlasti na izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke C.C. in priče B.B., ki sta izpovedala, da so odnosi s tožnikom slabi in da z njim ne moreta več sodelovati ter zaključilo, da so odnosi med strankama porušeni v takšni meri, da nadaljnje delo tožnika pri toženi stranki ni več mogoče. Pri tem je izpostavilo izpoved B.B., ki je bila tudi tožnikova osebna prijateljica, in ki je povedala, da so se po prenehanju tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki "dogajale zelo neprijetne stvari – od različnih groženj do podobnih zadev", zaradi česar tožniku ne more več zaupati in bi težko delala z njim. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka sicer res ni bolj konkretno navajala, zakaj s tožnikom ni mogoče več sodelovati, pa tudi zakoniti zastopnik tožene stranke ni bolj natančno pojasnil zatrjevanega porušenega zaupanja do tožnika in je izpovedoval zlasti o problemih v odnosih s tožnikom v zvezi s poslovanjem družbe A. d.o.o. (v lasti občine), na kar opozarja pritožba. Kljub temu pa je očitno, da na strani tožene stranke obstaja nezaupanje do tožnika, ki vzbuja dvom o možnosti nadaljnjega opravljanja dela tožnika pri toženi stranki. Pritožba sicer izpostavlja, da sodišče ni upoštevalo, da nobena od zaslišanih prič ni oporekala tožnikovi strokovnosti na delovnem mestu in da mu nihče ni očital nepravilnosti pri delu, ter da sodišče ni upoštevalo njegove izpovedi, iz katere izhaja, da se kljub delovnemu sporu njegov odnos do tožene stranke ni v ničemer spremenil in da za nadaljnje strokovno opravljanje dela ni nobenih ovir. Čeprav takih očitkov s strani zaslišanih prič na tožnikov račun ni bilo, to ne pomeni, da medsebojni odnosi niso skaljeni zaradi nezaupanja s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo tudi tožnikovo izpoved in njegovo željo po nadaljevanju delovnega razmerja, vendar je večjo težo pripisalo izpovedi zaslišanih prič, zlasti B.B., ki ji je utemeljeno verjelo, zlasti ker je bila tožnikova sodelavka (čeprav mu ni bila nadrejena) in celo osebna prijateljica. Pravilno pa je upoštevalo tudi izpoved zakonitega zastopnika, ki je v zvezi z možnostjo nadaljnjega sodelovanja s tožnikom izrecno zatrdil, da sploh ni možno, ne le zaradi skrhanih odnosov znotraj občinske uprave, ampak tudi zaradi nesoglasij oziroma problemov, ki jih je imel s tožnikom kot direktorjem družbe D., v lasti občine E.. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je delovno razmerje zaupno razmerje med strankama in da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, če je zaupanje omajano, ter da v obravnavanem primeru obstaja resen in utemeljen dvom v možnost nadaljnjega opravljanja dela tožnika pri toženi stranki.

16. Bistveno v obravnavani zadevi pa je, da v tožnikovem primeru ni objektivnih možnosti, da bi se vrnil na delo k toženi stranki in opravljal delo na svojem prejšnjem delovnem mestu, ker od 16. 9. 2016 dalje dela in naloge, ki jih je tožnik opravljal pri toženi stranki, v celoti opravlja podsekretarka na delovnem mestu za okolje in prostor ter splošne zadeve B.B.. Poleg tega pa, kot je tožena stranka poudarjala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, v Pravilniku o spremembah pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi občine E. z dne 29. 9. 2016 delovno mesto, na katerem je bil zaposlen tožnik, ni sistemizirano. Objektivna nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja je sama po sebi zadosten razlog za uporabo instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Zlasti glede na te (objektivne) okoliščine se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da obstajajo okoliščine in interesi, zaradi katerih tožnik delovnega razmerja pri toženi stranki ne bi mogel več nadaljevati.

17. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 118. člena ZDR-1 tožniku prisodilo ustrezno denarno povračilo v višini treh povprečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Pri določitvi višine denarnega povračila je sodišče pravilno upoštevalo kriterije, določene v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, po katerem se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen dve leti in pol oziroma do sodne razveze več kot tri leta ter da so njegove zaposlitvene možnosti glede na njegov poklic, visoko izobrazbo in nekajletne delovne izkušnje relativno dobre. Pritožba sicer neutemeljeno oporeka oceni sodišča v zvezi z njegovimi zaposlitvenimi možnostmi, saj je ta ocena tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilna.

18. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi prišlo iz razlogov na strani tožene stranke, ki pogodb o zaposlitvi za določen čas ni sklepala skladno s predpisi. Na tožnikovi strani pa, glede na to, da je nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi povezano s transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, niso podane nobene okoliščine, ki bi kazale na to, da je tožnik kakorkoli prispeval k nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Tudi ob upoštevanju navedenega je prisojeno denarno povračilo v višini treh plač primerno in pravično in bistveno ne odstopa od denarnih povračil, ki se v sodni praksi prisojajo delavcem v podobnih primerih. Pogojev za to, da bi se tožniku priznalo višje denarno povračilo, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni. Denarno povračilo v višini treh povprečnih plač predstavlja primerno odmeno za to, da se tožniku, ki sicer ne nosi nobene odgovornosti za nezakonito prenehanje delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, ne prizna pravica do reintegracije k toženi stranki, ker ni mogoča zlasti iz objektivnih razlogov na strani tožene stranke, zaradi katerih mu vrnitve na delo na delovno mesto, na katerem je bil zaposlen, ne more zagotoviti. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožnika v zvezi z višino prisojenega denarnega povračila.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, pa tudi svoje stroške odgovora na revizijo, s katero je uspela tožena stranka (154. člen ZPP, 165. člen ZPP). Tožena stranka pa po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS; št. 2/2004, s spremembami) v tovrstnih sporih sama krije svoje stroške postopka, ne glede na izid spora, zato sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka, to je stroške odgovora na pritožbo tožnika ter stroške revizije.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 497/2016
• VDSS Sodba Pdp 957/2017
• VDSS Sodba Pdp 722/2017