VDSS Sodba Pdp 183/2019

Jedro

Tožnica zmotno izpostavlja, da je bil njen obseg dela na področju informatike zanemarljiv. Odločilno je, da delovno mesto direktorice sektorja ni več določeno v enaki obliki, kot v prej veljavnem aktu o sistemizaciji, niti se ne izvaja po vsebini, kot po prej veljavnem aktu o sistemizaciji. Zato je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 318/2016 z dne 6. 6. 2017 zavzelo stališče, da poseg v plačo, če se hkrati ne spremeni naziv delovnega mesta oziroma vrsta dela (s posledico spremembe vsebine del oziroma vrste del) ali čas, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi, ali trajanje delovnega časa, brez soglasja delavca ni dopusten.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek: (1) za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi; (2) za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnico in toženo stranko po izdani odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 1. 2018; (3) da je tožena stranka dolžna tožnici priznati za čas od 29. 1. 2018 do 8. 6. 2018 vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi tožnice z dne 1. 9. 2014 z aneksi z dne 7. 3. 2016 in 18. 1. 2017 in ji za navedeno obdobje po posameznih mesecih obračunati razlike bruto plač, od teh zneskov odvesti prispevke za socialno varnost, akontacijo dohodnine in druge prispevke po zakonu, neto zneske pa plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter (4) tožnici povrniti njene pravdne stroške (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo, razen zoper del odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, oziroma naj jo v tem obsegu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ji z novo pogodbo o zaposlitvi ni bilo ponujeno novo, po vsebini drugačno delo, kot ga je opravljala prej. V nobeni pogodbi niso navedena dela s področja informatike. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da v opisu del in nalog ni del s področja informatike, oziroma da je bila tožnici ponujena pogodba o zaposlitvi s skrčenim obsegom nalog in obveznosti, na podlagi katere ne bo več opravljala del na področju informatike, je protispisna. Tožena stranka je namreč spremenila le sistemizacijo, vendar ne glede opisa del in nalog tožnice, temveč je dodala novo delovno mesto „vodja Službe informatike“. Zmotna je ugotovitev, da je bil tožnici z novo pogodbo ponujen skrčen obseg del in nalog. Zmanjšanje delovnih nalog tožnice je zanemarljivo, 2 % oziroma 4 delovne ure na mesec. Po novi pogodbi o zaposlitvi je opravljala delo na istem delovnem mestu kot prej, ni opravljala nobenega drugega ali dodatnega dela, temveč enaka dela kot prej, razen informatike. V nasprotju z listinami v spisu in izpovedmi prič je ugotovitev o skrčenem obsegu delovnih nalog, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba meni, da bi moralo iti v primeru iz 89. člena ZDR-1 za tako obsežno spremembo v organizaciji dela, da delodajalec delavca dejansko ne potrebuje več, oziroma ga ne potrebuje za tisto delo, ki ga je opravljal do takrat. Tega pa ne more povzročiti neznatna sprememba v organizaciji dela. Protispisna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje glede izpovedi A.A., in sicer, da mu je tožnica predala skrb za celotno področje informatike. Izpovedal je, da mu je tožnica predala samo dve zadevi, in sicer skrb za varovanje - delo na področju varovanja in skrb za telefonijo. Tožnica je trdila, da opis njenega delovnega mesta v novem aktu o sistemizaciji sploh ni bil spremenjen, temveč je ostal enak. Predložila je dokaze - stari in novi akt o sistemizaciji (A 23 in A 21). Opis del in nalog tožnice je v obeh enak. Tožena stranka tem navedbam ni nasprotovala. Po pripravljalnem naroku pa je sodišče prve stopnje na naroku 9. 1. 2019 pozvalo toženo stranko k predložitvi spremenjenega opisa delovnega mesta tožnice. S tem je grobo kršilo načelo kontradiktornosti pravdnega postopka. V zvezi s tem je direktorica tožene stranke B.B. izpovedala, da je bila napaka popravljena 1. 1. 2018, ko je bila sprememba objavljena na oglasni deski. Glede na to, da je 1. januar praznik, B.B. ni govorila resnice, saj se tega dne ni nič objavljalo na oglasni deski tožene stranke. Nobena naknadna sprememba akta o sistemizaciji ni bila sprejeta, listina, ki je bila predložena, pa je ponarejena. Sodišče prve stopnje glede tega navaja, da je tožena stranka pojasnila, da je pozabila spremeniti opis del in nalog tožnice in je to uredila kasneje, v nadaljevanju pa, da sodišče formalne pomanjkljivosti v opisu delovnega mesta ne šteje kot razlog, zaradi katerega bi bila odpoved nezakonita, ker formalna sprememba akta o sistemizaciji ni ključnega pomena. Če je za sodišče prve stopnje formalna sprememba sistemizacije nepomembna, se zastavlja vprašanje, zakaj je sodišče pozvalo toženo stranko, naj predloži spremenjeni opis del in nalog tožnice. Ker je sodišče oprlo sodbo na krivo listino, je bistveno kršilo določbe postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je kršilo tudi načelo kontradiktornosti, ker se tožnica o nekem dokazu ni mogla pravočasno izjaviti in predlagati nasprotnih dokazov, s katerimi bi izpodbila verodostojnost naknadno vloženih dokazil. Kršilo je tudi določbo 286. člena ZPP, kar vse je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Navedena kršitev predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 6. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je dopustilo nedovoljena razpolaganja strank, tožnici pa z nezakonitim postopanjem oziroma opustitvijo pravočasne vročitve listine ni bila dana možnost obravnave te listine pred sodiščem. Nadalje pritožba navaja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnico poklicala na pogovor ter ji pojasnila, da je razmerje njene plače v primerjavi z drugimi zaposlenimi v družbi neustrezno in da bo to treba korigirati. Pri tem pa ji je eno leto pred tem tožena stranka plačo zvišala na 4.500,00 EUR bruto. Tožnica je opozorila, da navedbe v odgovoru na tožbo potrjujejo, da je bilo znižanje plače razlog za odpoved. Obseg tožničinega dela se je od leta 2014 do 2018 povečeval. O tem je tožnica podala obširno trditveno podlago, tožena stranka pretežnega dela trditev tožnice ni prerekala, sodba sodišča prve stopnje pa o tem nima razlogov. Ob takem povečanju obsega poslovanja tožene stranke in posledično dela tožnice od leta 2014 do leta 2018, izločitev informatike ni mogla imeti za posledico, da bi delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu „direktorica Sektorja ekonomike“, ki je pred reorganizacijo pokrivalo področja računovodstvo, finance, informatika in kontroling. Tožena stranka je 22. 12. 2017 sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (A 21). Tožnici je 29. 1. 2018 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Kot razlog prenehanja obstoječe pogodbe o zaposlitvi je v odpovedi navedla, da je zaradi tendence po učinkovitejšem delu in racionalizacije dela sistemizirala novo organizacijsko enoto Služba informatike ter v Sektorju ekonomike ukinila proces informatike. Tožnica je podpisala ponujeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto direktorica Sektorja ekonomike (A 15), po kateri ima pristojnosti samo še na področju računovodstva, financ in kontrolinga (ne pa informatike).

7. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je ugotovilo, da se je skrčil obseg delovnih nalog tožnice. Pritožba v tem delu dejansko uveljavlja le kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbi očita protispisnost, torej da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da je s spremembo Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest tožena stranka na novo organizirala Službo informatike ter določila povsem novo delovno mesto „vodja Službe informatike“. Prišlo je do prenosa vseh nalog na področju informatike iz Sektorja ekonomike na novo ustanovljeno službo. Ugotovilo je, da se po izvedeni reorganizaciji na delovnih mestih direktor Sektorja ekonomike in vodja Službe informatike dela in naloge ne opravljajo na enak način kot pred spremembo sistemizacije. Takšni zaključki sodišča temeljijo na listinski dokumentaciji v spisu ter na izpovedih prič in direktorice tožene stranke, in niso protispisni, tožnica pa v tem delu dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj trdi, da je bil obseg njenega dela na področju informatike pred spremembo sistemizacije zanemarljivo majhen (2 % celotne mesečne delovne obveznosti oziroma štiri ure dela), ter da se zaradi spremembe sistemizacije obseg njenega dela ni zmanjšal, temveč nasprotno, da se je zaradi širjenja obsega dejavnosti tožene stranke obseg njenega dela v letih od 2014 do 2018 povečal. Iz tega pa pritožba izpelje nepravilen materialnopravni zaključek, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, da zaradi enakega obsega dela ni podan odpovedni razlog v smislu določbe 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je podana kršitev določb postopka po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami ZPP oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank (tretji odstavek 3. člena), pri tem pa pritožba navaja domnevno krivo pričanje direktorice tožene stranke glede spremembe opisa tožničinega delovnega mesta in spremembe ter objave tožničinega delovnega mesta „direktorja Sektorja ekonomike“ na oglasni deski tožene stranke dne 1. 1. 2019. V obravnavani zadevi ne gre za nedovoljena razpolaganja strank, saj sodišče ni priznalo razpolaganja strank, ki bi nasprotovala prisilnim predpisom in moralnim pravilom v smislu določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP, niti ni šlo za krivo pričanje ali ponarejeno listino.

9. Nadalje pritožba neutemeljeno očita kršitev določb postopka zaradi kršitve načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker se tožnica ni mogla izjaviti o spremenjenem opisu delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je namreč v okviru materialno procesnega vodstva toženi stranki na naroku 9. 1. 2019 predočilo, da opis tožničinega delovnega mesta v novi sistemizaciji ni spremenjen, čeprav je tožena stranka trdila, in tudi dokazala, da je bila ustanovljena nova Služba za informatiko, določeno novo delovno mesto vodje Službe informatike, tožnica pa po novi sistemizaciji ni bila več zadolžena za to področje. Na tem naroku je tožena stranka po pozivu sodišča predložila spremenjeni opis delovnega mesta tožnice (B 15), tožnici pa je bila ta listina na naroku tudi vročena. Sodišče prve stopnje je torej le razčistilo nejasnosti, ki so nastale zaradi dejstva, da tožena stranka pomotoma z novo sistemizacijo ni spremenila opisa tožničinega delovnega mesta ter toženo stranko pozvalo, naj predloži spremenjen opis delovnega mesta. Predložitev spremenjenega opisa delovnega mesta, ki jo je prejela tudi tožnica, ne pomeni, da tožnici zaradi nezakonitega postopanja ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je ves čas postopka vedela, da tožena stranka dokazuje spremenjen obseg del in nalog njenega delovnega mesta kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je tožena stranka podala pravočasno trditveno podlago o spremembi obsega del in nalog tožničinega delovnega mesta, predložitev listine ni bila prepozna v smislu določbe 286. člena ZPP in tudi v tem delu ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka (po prvem odstavku 339. člena ZPP).

10. Pritožba povsem neutemeljeno očita sodišču, da je razčiščevalo okoliščine spora, za katere naj bi sodišče sámo štelo, da sploh niso pomembne. Očitek sodišču prve stopnje, da je nelogično in s tem nepravilno vodilo dokazni postopek, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, ki je bilo že velikokrat potrjeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, da formalna sprememba sistemizacije, iz katerega bi bila razvidna sprememba vsebine del, ni ključnega pomena za dokazovanje obstoja odpovednega razloga (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 174/2017 z dne 16. 1. 2018). Odločilno je torej, da sprememba vsebine del delovnega mesta, za katero se odpoveduje pogodba o zaposlitvi, oziroma reorganizacija delovnega procesa ni navidezna oziroma fiktivna, temveč dejanska. Le v tem smislu je mogoče razumeti stališče sodišča prve stopnje, da „formalno“ spremenjen opis delovnega mesta, predložen potem, ko je sodišče prve stopnje k temu pozvalo toženo stranko, ne more biti odločilen, saj je mogoče spremenjen obseg dela dokazati tudi z drugimi dokazi. Vendar pa lahko stranki reorganizacijo dokazujeta tudi s formalno spremembo sistemizacije delovnih mest, v takem primeru pa se mora sodišče opredeliti tudi do spremenjene sistemizacije, oziroma do eventualnih nejasnosti, kar je storilo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. Glede na to se pritožba neutemeljeno sprašuje, zakaj je sodišče prve stopnje sploh pozivalo toženo stranko k predložitvi opisa del in nalog, če to ni bilo bistveno.

11. Prvi odstavek 91. člena ZDR-1 določa, da se, če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, uporabljajo določbe ZDR-1, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZDR-1 delavec, ki prejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, obdrži pravico do pravnega varstva pred pristojnim sodiščem, kot v drugih primerih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poslovni razlog je po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 podan, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločna dejstva in sprejelo pravna stališča, kot sledi:

- Za obstoj odpovednega razloga ni nujno, da absolutno preneha potreba po opravljanju dela delavca. Pri delodajalcu še vedno lahko obstaja potreba po opravljanju dela delavca, vendar pod drugačnimi pogoji od tistih, ki so bili dogovorjeni z veljavno pogodbo o zaposlitvi. Drugačna opredelitev delovnega mesta lahko pomeni prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

- Izpovedi A.A. in C.C. potrjujejo tudi listinski dokazi, iz katerih izhaja, da ni šlo za navidezen (fiktiven) prenos nalog tožnice na novo delovno mesto in s tem za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

- Tožena stranka je v novem Pravilniku o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v uvodnem pojasnilu glede 19. izdaje navedla, da se sistemizira nova organizacijska enota Služba informatike, v okviru katere se sistemizira novo delovno mesto vodja Službe informatike.

- Tožena stranka je proces informatika v Sektorju ekonomika ukinila, delovno mesto informatik pa je prenesla iz Sektorja ekonomike v Službo informatike, kar izhaja iz sklepa o spremembi sistemizacije delovnih mest in priložene mikroorganizacije in organigrama (A 20).

- Delovno mesto direktor Sektorja ekonomike v organizacijski strukturi tožene stranke s sprejemom novega akta o sistemizaciji ni več določeno v enaki obliki, kot v prej veljavnem aktu o sistemizaciji, prav tako se ne izvaja v vsebini, kot po prej veljavnem aktu o sistemizaciji, kar pomeni, da je dejansko prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2014.

13. Pritožbeno sodišče se strinja s takšnimi pravnimi stališči sodišča prve stopnje. Tožnica zmotno izpostavlja, da je bil njen obseg dela na področju informatike zanemarljiv. Odločilno je, da delovno mesto direktorice Sektorja ekonomike ni več določeno v enaki obliki, kot v prej veljavnem aktu o sistemizaciji, niti se ne izvaja po vsebini, kot po prej veljavnem aktu o sistemizaciji. Zato je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da ji ni bilo ponujeno nobeno novo, drugo, drugačno oziroma po vsebini različno delo, kot ga je opravljala prej.

14. Posledično sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo tožničinih navedb, da naj bi bil odpovedni razlog pogojen le z znižanjem tožničine plače. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 318/2016 z dne 6. 6. 2017 zavzelo stališče, da poseg v plačo, če se hkrati ne spremeni naziv delovnega mesta oziroma vrsta dela (s posledico spremembe vsebine del oziroma vrste del) ali čas, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi, ali trajanje delovnega časa, brez soglasja delavca ni dopusten. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Tožnici se je skrčil obseg delovnih nalog, saj ni bila več odgovorna za področje informatike. Naloge informatike so se prenesle iz Sektorja ekonomike v posebej ustanovljeno novo službo, na novo je bil zaposlen vodja Službe informatike, takšna sprememba organiziranosti pa dopušča poseg oziroma znižanje tožničine plače. Tudi sicer je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na zanemarljiv obseg dela na področju informatike. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice, direktorice tožene stranke in prič ugotovilo, da pred reorganizacijo področju informatike ni bil dan poseben poudarek, da tožnica tudi ni strokovnjak za to področje, zato se tožnica niti ne more sklicevati na to, da ji delo ni jemalo veliko časa, saj se s tem področjem niti ni posebej ukvarjala, čeprav je bila zanj odgovorna.

15. Glede na vse navedeno za odločitev dejansko ni odločilno, ali je bila sprememba opisa delovnega mesta direktorice Sektorja ekonomike dejansko objavljeno na oglasni deski 1. januarja 2019. To v ničemer ne vpliva na verodostojnost izpovedi direktorice, ki je prepričljivo pojasnila spremembe v organiziranosti delovnega procesa pri toženi stranki z novo sistemizacijo, ki jo potrjujejo tudi izpovedi prič, predvsem A.A., ki se je na novo zaposlil pri toženi stranki na delovnem mestu vodje Službe informatike.

16. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je obstajal odpovedni razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ter pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen.

17. Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

19. Glede na to, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v sporu, tožena stranka ni upravičena do stroškov odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba VIII Ips 293/2015
• VSRS Sodba in sklep VIII Ips 92/2017
• Sodba VIII Ips 13/2007