VDSS Sodba Pdp 1033/2018

Jedro

Tožnica je po razgovoru s stranko (ki s tožničino postrežbo ni bila zadovoljna) zapustila svoje delovno mesto in šla v sosednji lokal, kjer sta bila ta stranka in toženec skupaj na pijači. Bistvo očitka je že v tem, da je tožnica želela v navzočnosti toženca (delodajalca) razčistiti s stranko, kaj je bilo z njeno postrežbo narobe. Takšno ravnanje, pa čeprav je šlo s strani stranke za neutemeljene očitke zoper tožnico, je zagotovo stranko in toženca spravilo v zelo neugoden položaj. Celo ko jo je toženec napotil nazaj v trgovino, je to zavrnila, češ da hoče povedati, kako je bilo v resnici. Takšno ravnanje tožnice je bilo najmanj neprimerno, saj ni dopustno, da se spori z delodajalcem rešujejo v javnosti, vpričo stranke in drugih ljudi v gostinskem lokalu. Zato je v celoti za verjeti tožencu, da je bil okrnjen njegov ugled, pa tudi, da se je stranka počutila ponižano in napadeno. To pa pritrjuje trditvi toženca, da je tožnica naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj se je na podlagi 37. člena ZDR-1 delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točka I, II, III.a, III.c in V izreka) spremeni tako, da se glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 23. 11. 2017, podana tožeči stranki, nezakonita.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 13. 12. 2017, temveč z dnem 19. 12. 2017. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko za čas od 13. 12. 2017 do vključno 19. 12. 2017 prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, ter ji za to obdobje priznati vse pravice iz dela, vključno z obračunom nadomestila plače, od katerega je dolžna plačati vse davke in prispevke, ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 1. 2018 dalje do plačila, v roku 15 dni.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati 8.491,00 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter ji plačati ustrezen neto znesek v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodne odločbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka."

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo:

- ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi z dne 23. 11. 2017 (I. točka izreka);

- ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 13. 12. 2017, temveč z dnem 19. 12. 2017 in za ta čas toženki naložilo, da tožnico prijavi v obvezna socialna zavarovanja, ji prizna vse pravice iz dela, vključno z obračunom nadomestila plače, od katerega je dolžna plačati vse davke in prispevke, ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka);

- ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženca v znesku 8.491,00 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska v 15 dneh, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III.a točka izreka);

- ugotovilo obstoj terjatve toženca do tožnice v višini 64,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2017 ter v višini 217,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2017 do plačila (III.b točka izreka);

- pobotalo ugotovljeni terjatvi tako, da je toženka dolžna tožnici obračunati in plačati terjatev iz III.a točke izreka, zmanjšano za terjatev iz točke III.b izreka, v 15 dneh, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III.c točka izreka);

- višji tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (IV. točka izreka);

- tožencu naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 967,10 EUR v 15 dneh, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (točke I, II, III.a, III.c in V.) se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, podrejeno da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih s stroškovno posledico.

Toženec v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da očitane kršitve ne predstavljajo takšnih kršitev, da bi predstavljale podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitve nedvomno predstavljajo tako hudo kršitev, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Zlasti je potrebno upoštevati, da so zaradi ravnanja oziroma opustitve tožnice ostala glavna vrata v trgovino odprta preko sobote in bi lahko tudi preko celega vikenda in je tako vsak mimoidoči lahko odprl vrata in vstopil v prostor in mu je bilo omogočeno, da pri tem odtuji blago toženca. Do vstopa v prostor je spornega dne tudi prišlo vsaj 23 krat, zaloga v trgovini pa je znašala okoli 300.000,00 EUR. Ni pomembno, da bi tožencu zaradi kršitve morala nastati škoda, zadostuje že možnost nastanka škode. Za toženca je bistvenega pomena, da bodo zaposleni varovali njegovo premoženje. Zaradi storjene kršitve je zaupanje v tožnico povsem porušeno. Toženec se tudi ne strinja s prisojenim zneskom denarnega povračila. Res je bila tožnica pri tožencu zaposlena 24 let, vendar ima dobre možnosti za novo zaposlitev, saj je bila brez zaposlitve le en teden. Poleg tega je tožnica 18. 11. 2017 očitano kršitev storila in je tudi sodišče ugotovilo, da gre za hujšo kršitev, storjeno iz hude malomarnosti.

3. Pritožbeno sodišče je na pritožbeni obravnavi ponovilo dokaze, izvedene pred sodiščem prve stopnje. Prebralo je listinske dokaze v spisu pod prilogami A1 - A23, B1 - B10 in C1. V soglasju s strankama je prebralo zapisnike o izpovedbah strank - tožnice in toženca ter zaslišanih prič A.A., B.B., C.C., D.D., E.E. ter pisni izjavi prič F.F. in G.G..

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega toženec nobenih kršitev ni uveljavljal v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato tega pritožbenega razloga ne more uveljavljati v pritožbi (prvi odstavek 286. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačno ugotovilo odločilna dejstva. Zaradi tega je bila opravljena pritožbena obravnava.

7. Toženec je v izredni odpovedi z dne 23. 11. 2017 tožnici, zaposleni na delovnem mestu prodajalka tekstila in drugih neprehrambenih izdelkov, očital, da je 18. 11. 2017 ob približno 13.10 uri (ob koncu obratovalnega časa trgovine) iz hude malomarnosti opustila delovno obveznosti zakleniti glavna vhodna vrata trgovine ter namestiti verige in ključavnico na obe nihajni vrati. Druga delavka, D.D., je potem, ko sta s tožnico zapustili trgovino, vklopila alarm. Alarm se je prvič vklopil ob 16.33 uri, ker so v trgovino vstopali ljudje, ki niso vedeli, da trgovina ne obratuje, saj so bila vhodna vrata odklenjena. Varnostna služba H. je odhitela na kraj dogodka in ugotovila, da so vhodna vrata odklenjena. Ker je sklepala, da gre za vlom, je takoj obvestila Policijsko postajo I., policisti pa znakov vloma niso opazili in ugotovili, da so vrata ostala odklenjena zaradi malomarnosti zaposlenih.

Toženec je v izredni odpovedi tožnici tudi očital, da je 4. 9. 2017 v času, ko je opravljala svoje delo, stranki, ki je želela določen artikel, le-tej odgovorila, da takega ni na zalogi, ko jo je stranka vprašala po drugih podatkih o artiklih, pa je tožnica odgovorila, da ne ve nič in naj gre na veleprodajo v J.. Kasneje je delavka zunaj trgovine, med delovnim časom, v sosednjem lokalu, v prisotnosti direktorja K.K., stranko grdo zasliševala, kaj mu je rekla in kaj mu ni prav povedala. Stranka se je počutila ponižano in napadeno. Tožnica je zapustila delovno mesto brez vedenja delodajalca, s čimer je bil moten delovni proces in je delodajalcu nastala materialna in nematerialna škoda. Okrnjen je bil tudi njegov ugled, saj ravnanje delavke do strank oziroma kupcev predstavlja tudi delodajalca kot takega. Taka stranka se težko vrne v trgovino, kjer je tak odnos zaposlenih do strank. Toženec je navedel, da obe očitani kršitvi tožnice predstavljata razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče več nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, ker je v celoti porušeno zaupanje v delavko.

8. V zvezi s kršitvami dne 4. 9. 2017 pritožba utemeljeno navaja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je ta kršitev tožnici očitana neutemeljeno. Vsekakor je tožnica po razgovoru s stranko (ki s tožničino postrežbo ni bila zadovoljna) zapustila svoje delovno mesto in šla v sosednji lokal, kjer sta bila ta stranka in toženec skupaj na pijači. Bistvo očitka je že v tem, da je tožnica želela v navzočnosti toženca (delodajalca) razčistiti s stranko, kaj je bilo z njeno postrežbo narobe. Takšno ravnanje, pa čeprav je šlo s strani stranke za neutemeljene očitke zoper tožnico, je zagotovo stranko in toženca spravilo v zelo neugoden položaj. Celo ko jo je toženec napotil nazaj v trgovino, je to zavrnila, češ da hoče povedati, kako je bilo v resnici. Takšno ravnanje tožnice je bilo najmanj neprimerno, saj ni dopustno, da se spori z delodajalcem rešujejo v javnosti, vpričo stranke in drugih ljudi v gostinskem lokalu. Zato je v celoti za verjeti tožencu, da je bil okrnjen njegov ugled, pa tudi, da se je stranka počutila ponižano in napadeno. To pa pritrjuje trditvi toženca, da je tožnica naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj se je na podlagi 37. člena ZDR-1 delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

9. Glede druge kršitve z dne 18. 11. 2017 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica opustila svojo delovno obveznost, zaradi česar so po zaključku obratovalnega časa ostala vhodna vrata trgovine nezaklenjena, na nihajnih vratih pa ni bila nameščena veriga in ključavnica. S tem je kršila dolžnost vestnega opravljanja svojega dela po 33. členu ZDR-1 ter prepoved škodljivega ravnanja po 37. členu ZDR-1. Na podlagi izpovedi tožnice, da je vedela, kakšne so njene obveznosti po koncu obratovalnega časa trgovine, pa tudi priče so potrdile, da so bile to običajne obveznosti, ni nobenega dvoma, da je tožnica iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja ter je tudi v tem primeru izpolnjen odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

10. ZDR-1 v prvem odstavku 109. člena določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi:

- če obstaja odpovedni razlog, določen z ZDR-1;

- če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena.

Pritožba utemeljeno navaja, da kršitve tožnice predstavljajo tako hude kršitve, zaradi katerih je bilo zaupanje vanjo s strani toženca povsem porušeno in si zato nadaljevanja delovnega razmerja ne more predstavljati. V nasprotju s tem je tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da glede na težo in okoliščine primera kršitve z dne 18. 11. 2017 niso take, da bi utemeljevale izredno odpoved oziroma da je izredna odpoved nesorazmeren ukrep. Glede kršitve z dne 4. 9. 2017 pa je nepravilen zaključek, da tudi če bi bil očitek dokazan, ta ne more biti takšne narave, da bi utemeljeval izrek najstrožje sankcije.

11. Sodišče prve stopnje je okoliščine glede izgube zaupanja v delo tožnice presojalo skoraj izključno z vidika opisov kršitev v izredni odpovedi in tožničinih navedb. Premalo ali sploh nič pa se ni opredelilo do navedb toženca v vlogah in izpovedbah strank oziroma prič. Zlasti je nepravilno zaključevanje, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bilo tožencu odtujeno blago, da materialno škodo predstavlja le plačilo varnostni službi in da ni nastala druga pomembnejša škoda itd.

Izgubo zaupanja delodajalca v delo delavca je potrebno presojati glede na težo in okoliščine kršitve, vse to pa zlasti na podlagi presoje zakonitega zastopnika toženca, ki je odgovoren za delovanje toženca ter v tem okviru za zagotavljanje ustreznega varstva ljudi in premoženja. Trditveno podlago o tem je toženec podal že v odgovoru na tožbo in nato na zaslišanju. Toženec v pritožbi pravilno izpostavlja, da je bilo v trgovini blago v vrednost cca 300.000,00 EUR in ni nujno, da bi zaradi tožničine kršitve toženki morala nastati kakšna škoda, saj zadostuje že možnost nastanka škode. Glede na dejstvo, da tožnica ni ustrezno poskrbela za zaklepanje trgovine, bi vhodna vrata v trgovino lahko ostala odprta preko celega vikenda in lahko bi prišlo do odtujevanja blaga. Pritožbeno sodišče se pridružuje mnenju toženca, da je od zaposlenih upravičeno mogoče pričakovati, da bodo varovali premoženje delodajalca. V kolikor tega ni mogoče pričakovati, gre za porušenje zaupanja, zaradi katerega nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Tudi očitani kršitvi z dne 4. 9. 2017 ni mogoče dati tako majhne teže, kot je to ocenilo sodišče prve stopnje. Zagotovo je šlo pri tožnici za nedopustno in neprimerno komuniciranje s stranko in tožencem v gostinskem lokalu, torej za prerekanje pred strankami in ostalo javnostjo v lokalu, kar škoduje poslovnim interesom delodajalca. Takšno ravnanje tožnice kaže njen neprimeren odnos do dela, do strank in do toženca, kar vse prav tako onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.

12. Na podlagi drugačne dokazne ocene je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je toženec tožnici zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Posledično je neutemeljen tožbeni zahtevek za obstoj delovnega razmerja od 13. 12. 2017 do 19. 12. 2017, za priznanje pravic iz delovnega razmerja za to obdobje, vključno z reparacijskim zahtevkom, za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem 19. 12. 2017, plačilo denarnega povračila in povrnitev stroškov postopka.

13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, ker je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, na katera se sodba opira in ker je zmotno uporabilo materialno pravo (358. člen ZPP), je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeniti ter tožbeni zahtevek zavrniti.

14. Zaradi spremembe sodbe je drugačen uspeh strank v postopku. Zato je bilo potrebno spremeniti tudi izrek o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker tožnica v sporu ni uspela, sama krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

15. Toženka je s pritožbo v celoti uspela, vendar stroškov ni priglasila. Tožnica pa ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je izrek od v pobot uveljavljane terjatve toženca odpadel, ker so bili tožbeni zahtevki tožnice zavrnjeni.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 465/2008
• VDS sodba Pdp 409/2007
• VDSS sodba Pdp 52/2009