VDSS Sodba Pdp 413/2019

Jedro

Tožniku tako ni bila kršena ustavna pravica do zasebnosti, prav tako pa tudi ne pravica iz 8. člena EKČP. Nadzor nad tožnikovo bolniško odsotnostjo je bil opravljen skladno z določbami ZDD-1 in tudi OZ.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pravica delavca po določbi 2. odstavka 85. člena ZDR-1, da se zagovarja, ni omejena le na podajo ustnega zagovora, saj lahko delavec poda tudi pisni zagovor, prav tako pa je pravilno tudi stališče, da tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna izvajati dokazov, saj zagovor ni namenjen ugotavljanju odpovednega razloga in dokazovanju. Tožnik bi lahko tudi v zvezi s poročilom detektivske agencije podal pisno stališče, vendar pa tega ni storil. Tožena stranka je tožniku tudi po podaji pisnega zagovora, iz katerega izhaja, da ta ne predstavlja celotnega zagovora in da ga želi še ustno dopolniti, zagovor preložila. Tako je tožniku omogočila, da bi se lahko izjavil tudi o poročilu detektivske agencije in s tem v celoti ravnala skladno z določbo 2. odstavka 85. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2018, ki mu jo je izdala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi; ugotovitev, da je tožnik tudi po 5. 9. 2018 v delovnem razmerju pri toženi stranki, z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, ter mu delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi dne 5. 9. 2018 ni prenehalo; da je tožena stranka dolžna tožnika nemudoma pozvati in sprejeti nazaj na delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2017 in ga prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti za čas od trenutka nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in mu za ta čas in v bodoče priznati tudi vse pravice iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od trenutka nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (5. 9. 2018) obračunati in izplačati neto nadomestilo mesečne bruto plače v znesku 1.610,26 EUR z vsemi dodatki in bonitetami, ki bi jih tožnik prejemal, če bi v tem času delal, z vsemi pripadajočimi davki in prispevki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za plačo predhodnega meseca, do plačila; ter da je dolžna tožena stranka davke in prispevke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi nakazati pristojnim organom in organizacijam, v višini v skladu s predpisi, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti posameznega zneska plače do plačila.

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino za neizrabljen letni dopust v znesku 1.226,89 EUR, kar zahteva več, to je 433,10 EUR, je zavrnilo. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati pravdne stroške v višini 401,17 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe (razen zavrnilnega dela v točki VI izreka) se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka, ki ga bo sodišče določilo za poravnavo teh stroškov, do dne plačila.

Navaja, da ni nobenega dvoma, da so bili dokazi, na podlagi katerih je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zbrani nezakonito, zato je nezakonita tudi podana odpoved. Sodišče prve stopnje je protispisno in v nasprotju s trditvami in ravnanji tožnika ugotovilo, da tožena stranka dejstvo, da je bil nadzor opravljen na podlagi pooblastila danega detektivski agenciji A. d. o. o., pri čemer naj bi imeli zunanji detektivi znotraj agencije medsebojno pogodbo o sodelovanju, priznava. Tožnik s tem v zvezi ni priznaval ničesar, saj je za to dejstvo izvedel šele na obravnavi po zaslišanju detektivov, ki sta tožnika nadzorovala. To nadzorovanje je bilo brez pooblastila in v nasprotju 25. členom Zakona o detektivski dejavnosti, je pa tudi v nasprotju z določbo 71. člena Obligacijskega zakonika, saj pooblaščena detektivska organizacija ne sme pooblastila prenesti na drugo osebo, če mu tega ne dovoljuje zakon ali pogodba. Pooblastilo ne predstavlja naročila, kot skuša to prikazati sodišče prve stopnje. Tožena stranka je svoja upravičenja prenesla na detektivsko organizacijo A. d. o. o. torej na detektive, zaposlene pri njej in ne na druge detektive, ki opravljajo detektivsko dejavnost kot lastno dejavnost, zato je pooblaščena detektivska organizacija prejeto upravičenje brez ustrezne pravne podlage prenesla na tretje osebe, ki niso imele izrecnega in z zakonom predpisanega pooblastila tožene stranke (detektiva B.B. in C.C.). S tem je bila tožniku kršena pravica do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS, kakor tudi pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP.

Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s pravilnostjo postopka izredne odpovedi. Tožnik se je namreč želel opredeliti do poročila detektivske agencije, ki ga je prejel skupaj z odgovorom tožene stranke, ki je tako ključno, da bi moral imeti tožnik za pripravo obrambe primeren čas, saj je od seznanitve do novega naroka za zagovor minilo le pet dni, kar je premalo. Namen uzakonitve možnosti podaje zagovora ni zgolj v formalnih razlogih za zagotavljanje kontradiktornosti samega postopka, ampak ima delavec pravico do podaje argumentov in relevantnih dokazov, tega pa mu tožena stranka ni omogočila, saj mu je ključne dokaze predložila šele tik pred zagovorom. Do tega pa se sodišče ni opredelilo.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži povračilo stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Odločitev temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje in sicer:

- da je tožena stranka, ki je dne 3. 9. 2018 tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, spoštovala zakonske določbe o postopku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj je tožniku podala pisno obdolžitev, tožnik pa je podal pisni zagovor pred odpovedjo,

- da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala po 8. alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji), utemeljena, saj je zanjo obstajal utemeljen razlog. Tožnik, ki je bil zaradi poškodbe roke od 5. 6. 2018 dalje v bolniškem staležu, je 17. in 19. 7. 2018 stalež kršil, kar je bilo ugotovljeno z nadzorom detektivov, saj ni upošteval navodil lečeče zdravnice, da v tem času ne sme opravljati dela. Prav tako pa je ob podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajal tudi razlog iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, ker je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika, kar je navedla že v odpovedi in potrdila tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je v točkah 8, 9 in 10 pravilno ugotovilo, da sta imela oba detektiva, ki sta v kritičnem obdobju opravljala nadzor tožnika v bolniškem staležu, za opravljanje tega dela pooblastilo. Tožena stranka je detektivsko agencijo A. d.o.o. pooblastila (priloga B4), da na podlagi določil 26. člena Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1, Ur. l. RS, št. 17/2011) zbere informacije in podatke o in v zvezi s tožnikom in ji s tem dala splošno pooblastilo po veljavnih pravnih predpisih ter po predpisih o pravdnem, izvršilnem, kazenskem ter upravnem postopku v povezavi z določili predpisov, ki urejajo področje detektivske dejavnosti po 26 in 29. členu ZDD-1. Pooblastilo se torej nanaša na detektivsko delo, tako da je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka detektivski agenciji naročila opravljanje dela z njenega detektivskega področja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je to naročilo za opravljanje dela, ki je bilo toženi stranki dano s pooblastilom za nadzor tožnika po 9. alineji 26. člena ZDD-1. Detektivska agencija je na podlagi pogodb o medsebojnem sodelovanju opravila nadzor tožnika z zunanjimi sodelavci detektivi. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru ne gre za pooblastilo po 71. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ki določa, da zastopnik ne more prenesti svojih pooblastil (za sklenitev pogodbe ali drugega pravnega posla) na drugega, razen če mu to dovoljuje zakon ali pogodba. Tožena stranka je bila naročnik detektivskih storitev pri detektivski agenciji, zato je v obravnavanem primeru šlo za mandatno razmerje. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbo 770. člena OZ in utemeljeno ugotovilo, da je detektivska agencija naročilo opravila po namestnikih, skladno s pogodbo o medsebojnem sodelovanju. Tožena stranka je bila s tem seznanjena in je s tako izvršenim naročilom soglašala in poročilo o nadzoru tožnikovega bolniškega staleža tudi uporabila v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nadzor, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni bil opravljen brez pravne podlage.

8. Tožniku tako ni bila kršena ustavna pravica do zasebnosti, prav tako pa tudi ne pravica iz 8. člena EKČP. Nadzor nad tožnikovo bolniško odsotnostjo je bil opravljen skladno z določbami ZDD-1 in tudi OZ, kot je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo v točki 12.

9. Na podlagi poročila detektivskega nadzora je tako tožena stranka ugotovila, da je tožnik kršil določbo 8. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1, kar je bilo ugotovljeno tudi v obravnavanem delovnem sporu, ter da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka (1. odstavek 109. člena ZDR-1).

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se tožnik ni mogel opredeliti o poročilu detektivske agencije, da zato ni imel na voljo primernega časa za podajo zagovora, prav tako pa tudi ni mogel podati ustreznih argumentov in predlagati relevantnih dokazov ter da se o tem sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pravica delavca po določbi 2. odstavka 85. člena ZDR-1, da se zagovarja, ni omejena le na podajo ustnega zagovora, saj lahko delavec poda (tako kot tožnik) tudi pisni zagovor, prav tako pa je pravilno tudi stališče, da tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna izvajati dokazov, saj zagovor ni namenjen ugotavljanju odpovednega razloga in dokazovanju. Tožnik bi lahko tudi v zvezi s poročilom detektivske agencije podal pisno stališče, vendar pa tega ni storil. Tožena stranka je tožniku tudi po podaji pisnega zagovora (A5), iz katerega izhaja, da ta ne predstavlja celotnega zagovora in da ga želi še ustno dopolniti, zagovor preložila na 3. 9. 2018. Tako je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku omogočila, da bi se lahko izjavil tudi o poročilu detektivske agencije in s tem v celoti ravnala skladno z določbo 2. odstavka 85. člena ZDR-1, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

11. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona in na 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa kot delodajalec v tem sporu o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške postopka ne glede na izid.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 575/2019
• VDSS Sodba Pdp 368/2022
• VDSS Sodba Pdp 778/2018