VDSS Sklep Pdp 617/2019

Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pravilno je ugotovilo, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana. Sodišče prve stopnje je o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo po stanju v spisu, in sicer na podlagi trditev ter listin tožnika, saj sodišče v zvezi z izdajo začasne odredbe po predlogu stranke presoja le dokaze, s katerimi upnik dokazuje, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe in ne vseh dokazov, s katerimi se dokazuje utemeljenost tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik zahteval, da se do pravnomočne odločitve v tem individualnem delovnem sporu zadrži učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 6. 2019; da je tožena stranka dolžna v času veljavnosti te začasne odredbe, tožeči stranki obračunati nadomestilo plače v višini 70 % osnove iz sedmega odstavka 137. člena ZDR-1 in da ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej sporni zadevi (točka I izreka), odločilo pa je tudi, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka z začasno odredbo (točka II izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinja, saj je tožnik že v tožbi, kakor tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe, jasno navedel, da se tako izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi že vabilo na zagovor s svojo skopo in nedoločno obrazložitvijo niti ne približa minimalni stopnji konkretnosti in določnosti, ki jo zahteva sodna praksa. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 21/2018. Sodišče prve stopnje je napravilo popolnoma nasproten in po stališču tožnika pravno zmoten sklep, da je obrazložitev dejanskega razloga za odpoved resnično skopa, vendar pa naj bi bila po vsebini in časovno v zadostni meri konkretizirana, da bi bilo lahko delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva oziroma ravnanja gre. Te svoje materialno pravno zmotne ocene pa z ničemer ne obrazloži. Sodišče je v obrazložitvi najprej navedlo, da je tožnik v tej fazi postopka navedel dejstva in predlagal dokaze, ki bi sicer utegnili kazati na verjetnost obstoja terjatve, vendar pa je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni verjetno izkazal obstoja terjatve. To sta dve nasprotujoči si bistveni trditvi, s katerima je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, saj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške tega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, in o zadevi pravilno odločilo.

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je sicer v točki 7 obrazložitve ugotovilo, da je tožnik v tej fazi postopka navedel dejstva in predlagal dokaze, ki bi sicer utegnili kazati na verjetnost obstoja terjatve, vendar pa iz ostalih ugotovitev, ki jih je sodišče navedlo v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa, jasno izhajajo razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni dokazal verjetnosti obstoja terjatve.

7. V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

8. ZIZ v 1. odstavku 272. člena določa, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Po 2. odstavku pa mora poleg tega izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

9. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, ker tožnik ni izkazal razloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 1. odstavku 272. člena ZIZ, in sicer verjetnosti, da njegova terjatev obstaja ali da mu bo nastala. Ker torej ni obstajal pogoj iz 1. odstavka 272. člena ZIZ, sodišču o obstoju ostalih pogojev iz 2. odstavka istega člena ni bilo potrebno odločati.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pravilno je ugotovilo, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana. Sodišče prve stopnje je o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo po stanju v spisu, in sicer na podlagi trditev ter listin tožnika, saj sodišče v zvezi z izdajo začasne odredbe po predlogu stranke presoja le dokaze, s katerimi upnik dokazuje, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe in ne vseh dokazov, s katerimi se dokazuje utemeljenost tožbenega zahtevka.

11. Ugotovilo je, da je bil postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpeljan skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), saj je bilo vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi skupaj s pisno obdolžitvijo vročeno tožniku. Obveščen je bil tudi sindikat, ki je podal negativno mnenje za odpoved tožniku. Tožnik je podal pisni zagovor in dne 7. 6. 2019 tudi ustni zagovor, dne 13. 6. 2019 pa mu je bila podana izredna odpoved.

12. Prav tako je pravilna ugotovitev, da je vsebina izredne odpovedi zaenkrat ustrezna, saj je konkretizirana tako po vsebini kot tudi časovno v zadostni meri, da pa bo o utemeljenosti očitkov iz izredne odpovedi sodišče odločalo po izvedenem dokaznem postopku.

13. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri tem pa je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena ZPP, sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, na podlagi 5. odstavka 41. člena ZDSS-1.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Psp 76/2018
• VSC Sklep Cp 538/2017
• VDSS Sklep Psp 482/2017