VDSS Sodba Psp 126/2019

Jedro

Vloge sodno medicinskih izvedencev in lečečih specialistov so različne. Naloga slednjih je zdravljenje, torej diagnostična obravnava in terapevtska obdelava, med tem ko sodni izvedenec delazmožnost ocenjuje tudi upoštevaje obremenitve, škodljivosti in tveganja delovnega okolja. Po sodni praksi specialist medicine dela lahko najbolj kompetentno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Izvedenka psihiatrinja pa je glede na prevladujoče tožnikove težave najustreznejša po specialnosti.

Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku invalidnost do dokončnosti izpodbijane odločbe ni bila podana. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami. Anksiozno depresivna motnja in somatizacija, torej telesni simptomi, ki nimajo organske osnove in so pogosto telesni izraz duševne stiske, sicer ne moreta biti nepomembni za oceno delazmožnosti, vendar bodo temeljita terapevtska obravnava in spremljanje vseh psiho socialnih sposobnosti pri tožniku glede na vse predhodno navedeno lahko uporabljivi le v novem invalidskem postopku pri tožencu, ne pa v tem sodnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 17. 1. 2017 in št. ... z dne 5. 6. 2017, razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 17. 8. 2016 dalje, priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu s fizičnimi omejitvami ter naložitev tožencu povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje ter povrnitev stroškov.

Sprejeto je izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju Komisija), čeprav nasprotuje medicinski dokumentaciji, izpovedi lečeče psihiatrinje, tožnikovi izpovedi in reakciji ob zaslišanju izvedenca ter dejstvu, da je bil tri leta v bolniškem staležu vsaj za polovičen delovni čas. Ni bil osebno pregledan, razgovor je bil opravljen le formalno. Ni mogel pojasniti psihičnih težav, da je imel prehodni možganski napad in ohromelo levo stran obraza, da se slabo počuti in ima težave s hrbtenico ter nogo. Trpi za hudimi napadi tesnobe, strahom pred smrtjo, dušenjem v prsih, razbijanjem srca. Ima še alergijski rinitis, refluks, bolečine na levi strani prsnega koša, debelost ter težko dihanje. Težave ima tudi s hrbtenico in vratom. Izvedenec medicine dela je spis pomanjkljivo pregledal, saj je izpovedal, da naj bi vtoževal popolno nezmožnost za delo. Na naroku se je razburil, ker se mu godi krivica. Izvedenka psihiatrinja se ni opredelila do izpovedi lečeče psihiatrinje, temveč ga je napotila na poglobljeno psihiatrično obravnavo z natančno oceno osebnostne strukture.

Po mnenju izvedenke psihiatrinje naj bi bila anksiozno depresivna motnja le prehodna, ker ni dokazana organska spremenjenost. Lečeča psihiatrinja pa je izpovedala, da je v govoru lepljiv in ponavljajoč, kar kaže na organske spremembe. Menila je, da bi lahko opravljal le lažje štiriurno delo. Čeprav izvedenka psihiatrinja ni razpolagala z izvidom kliničnega psihologa pred oceno na invalidski komisiji, je ocenila, da ni bil bistveno drugačen od predloženega izvida psihologa iz maja 2016. Izvedenka psihiatrinja sama dvomi v pravilnost podanega mnenja, saj je ob siceršnji oceni popolne zmožnosti za delo, sočasno predlagala poglobljeno psihiatrično obdelavo. Ni kriv za nezadostno obravnavo. Izvedenka bi morala pomanjkljivo analizo dopolniti oziroma ga nanjo napotiti pred podajo mnenja. V nasprotju z medicinsko dokumentacijo je izpovedala, da je imel ves čas ista zdravila, in se ni opredelila do izpovedi lečeče psihiatrinje, da močnejših zdravil ni prenašal.

Že to, da je bil tri leta v bolniškem staležu, kaže na trajno nezmožnost za delo. Depresija je huda duševna motnja. Po izpovedi lečeče psihitrinje trpi za težjo obliko in je bila poglobljena psihiatrična obdelava z natančno oceno osebnostne strukture že opravljena. Po mnenju izvedenke psihiatrinje pa gre za anksiozno motnjo in občasno depresijo, ki ne presegata težje oblike. Psihološki izvid z dne 10. 5. in 11. 5. 2016 potrjuje, da ni zmožen za delo v polnem delovnem času. Izvedenka psihiatrinja ni upoštevala, da dela ni mogel opravljati zaradi zdravstvenega stanja. Ni mogel opravljati niti dela brez stika z ljudmi. Sodišče ni postavilo novega sodnega izvedenca psihiatra, ki bi po potrebi opravil dodatne preiskave.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

K zatrjevani procesni kršitvi

5. Zaradi zavrnitve ponovitve dokaza s sodno medicinskim izvedenstvom v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve postopka in posledično ne do nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Obravnavan dokazni predlog je utemeljeno zavrnjen, saj so za to sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo, za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odstavek 287. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev postavitve drugega sodnega izvedenca ustrezno utemeljilo v izpodbijani sodbi.² Po 3. odstavku 254. člena ZPP se mnenje drugih izvedencev zahteva, če so v že pridobljenem mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, teh pomanjkljivosti ali dvoma pa se ne da odpraviti z zaslišanjem. Izvedenca je torej potrebno najprej zaslišati, šele nato se, če niti na ta način ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti ali če nasprotja še vedno niso odpravljena, pridobi mnenje novega izvedenca. Po tem, ko je sodišče prve stopnje pridobilo pisno izvedensko mnenje izvedenskega organa, je oba člana Komisije še zaslišalo. Na ta način so bile tudi po stališču pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru odpravljene pomanjkljivosti izvedenskega mnenja in je posledično dejansko stanje dovolj razčiščeno z izvedenimi dokazi. Pogoji iz 3. odstavka 254. člena ZPP za postavitev drugega izvedenca torej niso izpolnjeni.

Predmet spora in materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

6. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih odločb o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Po skladni oceni invalidskih komisij iz predsodnega upravnega postopka pri tožniku ni invalidnosti. Enako je na podlagi sodno izvedenskega mnenja zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)³. Skladno s 1. odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje.

Pri ugotavljanju invalidnosti gre za ocenjevanje preostale delovne zmožnosti na temelju listinske medicinske in delovne dokumentacije ter praviloma izvida osebnega pregleda. Upoštevaje, da je človek psiho socialno bitje, zajema celovito in kompleksno obravnavo psiho somatskega zdravstvenega stanja zavarovanca ter vpliva na delovno zmožnost. Vendar je invalidnost mogoče ugotoviti le, če je v razpoložljivi listinski medicinski dokumentaciji za to podana objektivizirana medicinska podlaga. Pri dokazovanju invalidnosti sodelujejo medicinski strokovnjaki. Ob popolni medicinski dokumentaciji, ki torej predstavlja zadostno podlago za prepričljivo oceno invalidnosti, dodatna poglobljena specialistična obravnava za izdelavo sodno medicinskega izvedenstva ni potrebna. Sodno izvedenska mnenja o invalidnosti morajo biti podana v skladu z definicijo invalidnosti po pravilih medicinske znanosti, stroke in izkušenj. Pravice iz invalidskega zavarovanja se namreč lahko priznajo le, če je invalidnost prepričljivo dokazna. Relevantno je le stanje, izkazano z medicinskimi izvidi, razpoložljivimi do izdaje dokončnega posamičnega upravnega akta. Po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)⁴ in sodni praksi⁵ namreč sodišče v sodno socialnih sporih presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih odločb le na podlagi dejanskega zdravstvenega stanja, kakršno je bilo podano v času do izdaje dokončne odločbe. Morebitno kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja pa je lahko predmet novega predsodnega upravnega postopka.

Pomembnejši dokazi, izvedeni pred sodiščem prve stopnje

8. Sodišče prve stopnje je tožnikovo invalidnost razčiščevalo zlasti s sodno medicinskim izvedenstvom in lečečo psihiatrinjo. Komisija je v sestavi specialistov medicine dela dr. A.A. in psihiatrije dr. B.B. potrdila mnenje invalidskih komisij, da pri tožniku ni invalidnosti. Ni namreč zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta, na katerem je delal, to je komisionar, oz. za poklicno napredovanje. Utemeljila je, da ima tožnik napade tesnobe, strah pred smrtjo, duši ga v prsih, razbija mu srce, poraste mu krvni tlak, vendar organske posebnosti niso bile ugotovljene. Ugotovljena je anksioznost s številnimi somatizacijami, vendar je še dosegljiva medikamentoznemu zdravljenju, v času poslabšanja pa se rešuje z bolniškim staležem. Sicer je svetovala poglobljeno psihiatrično obdelavo z natančno oceno osebnostne strukture.

9. Po predočenju pisne izjave lečeče psihiatrinje C.C., da je tožnik ob anksiozno depresivni simptomatiki z izrazito vegetativno vzdraženostjo in organskimi spremembami, ki se kažejo v ponavljajočem in lepljivem govoru, ter motnjah kognitivnih funkcij, ki se mestoma stopnjujejo do težav v osnovnem funkcioniranju, zmožen le za 4-urno lažje delo, je zaslišan dr. A.A. vztrajal pri podanem mnenju. Pojasnil je, da osebnega pregleda v 10 minutah ni mogoče opraviti, saj v tem času ni mogoče povzeti težav niti opraviti ortopedskega in psihiatričnega pregleda. Pri tožniku so v ospredju psihiatrične težave. Poškodba rame predstavlja stanje po dokončnosti odločbe. Izrecno je izpovedal, da iz medicinske dokumentacije ne izhaja možganska kap, ki je opisovana le anamnestično. Nevrolog je sicer posumil na tranzitorno ishemično atako, vendar je ob predlagani diagnostiki, ki pa ni bila izvedena, zaključil, da gre zaradi ponavljanja enake klinične slike verjetno za somatizacijsko motnjo. Izvedenec je dodatno pojasnil, da tožnik ob osebnem pregledu ni bil globlje depresiven, da gre za poudarjeno somatizacijo, občutke popolne nezmožnosti za delo in slabše razumevanje okolice, deloma tudi na račun nižjih inteligentnostnih potencialov in osebnostnih značilnosti. Po tožnikovem vznemirjenju med obravnavo je opozoril na potrebo po poglobljeni psihiatrični obdelavi z natančno oceno osebnostne strukture in ponovitev klinično psihološkega pregleda ter po rehabilitaciji rame novo oceno na invalidski komisiji. Dodatno je izpostavil, da anksiozna motnja in občasno depresivna motnja pri tožniku ne presegata težje oblike, zato nista vzrok trajne nezmožnosti za delo. Tožnik nima psihotičnih simptomov niti pomembnejšega kognitivnega upada.

10. Na zaslišanju je sicer lečeča psihiatrinja poudarila, da pri tožniku ponavljanje enakih vedenjskih vzorcev kaže na organske spremembe, da se mu zaradi visoke anksioznosti pozornost zoža, da je prejemal različna zdravila in spremembo težko prenaša, zdravi se z Ecytaro in Lyrico, da tudi reakcija na glavni obravnavi kaže na nezmožnost za delo v polnem delovnem času in da je bila poglobljena psihiatrična obdelava z natančno oceno osebnostne strukture pri tožniku že opravljena.

Vendar je zaslišana izvedenka psihiatrinja vztrajala pri podani oceni. Pojasnila je, da je pregled tožnika opravila skupaj s soizvedencem. Upoštevana je bila slaba kontrola impulzov in občasna povečana anksioznost. V stresni situaciji je tožnik tudi zaradi inteligentnostnih kapacitet in osebnostne strukture manj pozoren. Prepričljivo je izpovedala, da v zdravstveni dokumentaciji ni nobenega dokaza za organsko oškodovanost, saj ni ugotovljena nobena telesna bolezen, ki bi vplivala na kognitivno funkcioniranje. Po opisovanju nevrologa je šlo verjetno za kolaps. Razen izvidov lečeče psihologinje, ni zdravstvene dokumentacije v smeri nezmožnosti za delo v polnem delovnem času. Za ugotovitev organske oškodovanosti bi dodatna poglobljena obravnava morala vključevati tudi slikovne preiskave in magnetno resonanco. Pri oceni je upoštevan tudi predložen psihološki izvid, ki pa ne opredeljuje inteligentnostnih zmožnosti. Tožnik ni bil v D. na oceni delazmožnosti niti ni bil hospitaliziran. Prisotna je zelo huda somatizacija. Prepričljivo je pojasnila, da mešana anksiozno depresivna motnja ni huda duševna motnja in je prehodne narave. Obvladuje se z medikamentozno terapijo in bolniškim staležem. Osebnostna motnja pri tožniku ni bila opredeljena.

Pritožbene navedbe in presoja pritožbenega sodišča

11. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodno izvedensko mnenje Komisije strokovno argumentirano in prepričljivejše od izpovedi lečeče specialistke. Podano je na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije, zdravstvenega in psihiatričnega kartona tožnika ter po opravljenem osebnem pregledu. Oba člana Komisije sta skladno opisala potek osebnega pregleda, ki je zabeležen tudi v pisnem mnenju⁶, zato pritožnikove navedbe v smeri neustreznosti osebnega pregleda niso utemeljene.

12. Skladna ocena obeh članov Komisije, da pri tožniku ni invalidnosti, temelji na medicinski dokumentaciji o anksiozno depresivni motnji, ki ni trajna niti huda. Po njunem mnenju je zato dosegljiva medikamentoznemu zdravljenju, v času poslabšanja pa se lahko rešuje z bolniškim staležem. Prepričljivo sta utemeljila, da tožnik nima psihotičnih simptomov niti pomembnejšega kognitivnega upada. Kljub izpovedi lečeče psihiatrinje, da pri tožniku ponavljanje enakih vedenjskih vzorcev kaže na organske spremembe, po prepričljivi izpovedi izvedenke psihiatrinje, za kaj takega v razpoložljivi zdravstveni dokumentaciji ni nobenega dokaza. Za ugotovitev organske oškodovanosti bi po mnenju izvedenke psihiatrinje dodatna poglobljena obravnava, ki pri tožniku ni bila izdelana, morala vključevati tudi slikovne preiskave in magnetno resonanco. Člana Komisije sta skladno izpostavila, da pri tožniku ni ugotovljena nobena telesna bolezen, ki bi vplivala na kognitivno funkcioniranje. Ni nobenega izvida o hudi poškodbi glave. Možganska kap ni bila dokazana. Padec je nevrološko razložen s somatizacijo, ki je tudi sicer pri tožniku zelo izražena. Relevanten izvid nevrologa je sicer izdan 25. 6. 2018, kar je po dokončnosti izpodbijane odločbe. Ob visoki stopnji impulzivnosti, osebnostnih lastnostih, slabši zmožnosti reševanja problemov in nižjih inteligentnostnih potencialih, osebnostna motnja pri tožniku ni bila opredeljena. Čeprav je bil tožnik v času pred nastankom brezposelnosti leta 2012 v bolniških staležih za poln ali polovičen delovni čas, kar je bilo pri izvedenski oceni delazmožnosti tudi upoštevano, se tožnikove težave še obvladujejo z medikamentoznim zdravljenjem in gre v času poslabšanja za začasno, ne pa trajno nezmožnost za delo. Pritožbene navedbe, da pri tožniku prav bolniški stalež kaže na invalidnost, zato niso utemeljene.

13. Neutemeljeno se pritožnik sklicuje tudi na izvid kliničnega psihologa in izvide lečeče psihiatrinje, ki tožniku svetuje skrajšan delovni čas. Ta medicinska dokumentacija je bila pri oceni delazmožnosti upoštevana. Čeprav med razpoložljivo medicinsko dokumentacijo ni izvida dodatnega psihološkega pregleda, opravljenega pred podajo predloga za oceno invalidnosti, sta bila oba izvida po skladnih izpovedih lečeče psihiatrinje in izvedenke te specialnosti lahko le enaka. Na oceno invalidnosti torej ni mogel vplivati, zato so pritožnikove navedbe v zvezi s tem izvidom irelevantne. Pri oceni delazmožnosti je izvedenski organ upošteval tudi zdravila, s katerimi se je tožnik zdravil v pravno relevantnem obdobju. V obravnavani zadevi je razpoložljiva medicinska dokumentacija z izvidom osebnega pregleda predstavljala zadostno podlago za oceno delazmožnosti. Komisija je ocenila, da je dovolj podatkov za podajo izvedenskega mnenja, torej oceno tožnikove delazmožnosti v času do dokončnosti izpodbijane odločbe, zato dodatna medicinska obdelava tožnika v tem sporu ni bila niti potrebna. Ker pa kompleksna ocena tožnikove delovne zmožnosti ni bila izdelana, je Komisija svetovala poglobljeno psihiatrično obdelavo z natančno oceno osebnostne strukture ter na tej podlagi skupaj s končano rehabilitacijo poškodbe rame, novo zahtevo pri tožencu.

14. Ob takšnem popolnem, jasnem in prepričljivem sodno izvedenskem mnenju Komisije pritožnikovo sklicevanje na izpoved lečeče psihiatrinje ne more biti uspešno. Vloge sodno medicinskih izvedencev in lečečih specialistov so različne. Naloga slednjih je zdravljenje, torej diagnostična obravnava in terapevtska obdelava, med tem ko sodni izvedenec delazmožnost ocenjuje tudi upoštevaje obremenitve, škodljivosti in tveganja delovnega okolja. Po sodni praksi⁷ specialist medicine dela lahko najbolj kompetentno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Izvedenka psihiatrinja pa je glede na prevladujoče tožnikove težave najustreznejša po specialnosti. Na prepričljivost izvedenskega mnenja zgolj zmotno navajanje specialista medicine dela, da tožnik vtožuje popolno izgubo delovne zmožnosti, ne more vplivati.

15. Pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku invalidnost do dokončnosti izpodbijane odločbe 5. 6. 2017 ni bila podana. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami. Anksiozno depresivna motnja in somatizacija, torej telesni simptomi, ki nimajo organske osnove in so pogosto telesni izraz duševne stiske, sicer ne moreta biti nepomembni za oceno delazmožnosti, vendar bodo temeljita terapevtska obravnava in spremljanje vseh psiho socialnih sposobnosti pri tožniku glede na vse predhodno navedeno lahko uporabljivi le v novem invalidskem postopku pri tožencu, ne pa v tem sodnem postopku.

Odločitev pritožbenega sodišča

16. Glede na vse predhodno navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje. Vse ostale pritožbene navedbe za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne.⁸

17. Ker tožnik, ki ga v pritožbenem postopku zastopa odvetnica, dodeljena z odločbo o brezplačni pravni pomoči,⁹ s pritožbo ni uspel, stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Glede na predlagano oprostitev plačila sodnih taks, pa je potrebno pojasniti, da v socialnih sporih o pravicah iz invalidskega zavarovanja ni taksne obveznosti.¹⁰

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² 20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
⁵ Na primer Psp 27/2016, VIII Ips 82/2014.
⁶ Stran 9 izvedenskega mnenja.
⁷ Na primer VIII Ips 26/2017.
⁸ 1. odstavek 360. člena ZPP.
⁹ Odločba BPP 86/2019.
¹⁰ 71. člen ZDSS-1.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1276/2004
• VDS Sodba Psp 80/2000
• VDS Sodba Psp 229/95