VDSS Sodba Pdp 656/2019

Jedro

Skladno z določbo prvega odstavka 91. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V četrtem odstavku istega člena je določeno, da delavec nima pravice do odpravnine po 108. členu ZDR-1, če ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje. Pri institutu odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi gre za posebno pojavnost, modaliteto redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri kateri je treba upoštevati vse relevantne določbe o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter določbe, ki urejajo ponudbo delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, saj gre za kombinacijo obeh institutov. Za to, da je mogoče govoriti o tem institutu, morata biti odpoved pogodbe o zaposlitvi in pisna ponudba nove pogodbe o zaposlitvi podani sočasno (isti historični dogodek), ni pa nujno, da gre za enovit dokument, ki vsebuje tako odpoved pogodbe o zaposlitvi kot ponudbo nove. Ni pa mogoče govoriti o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, če sta sicer oba dokumenta delavcu vročena sočasno oziroma sukcesivno (npr. v istem dnevu), med njima pa ni podana ustrezna pravna povezava.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati odpravnino v znesku 2.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2017 do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožnici povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.024,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila."

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v roku 8 dni pa je tožnici dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 409,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 2.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške v zvezi s postopkom o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in posledičnimi reparacijskimi zahtevki, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v zvezi z zahtevkom za plačilo odpravnine (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevku za plačilo odpravnine ugodi in toženi stranki naložijo v plačilo vsi pravdni stroški, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da sta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi dva popolnoma različna instituta delovnega prava, ki imata z vidika delavca pomembne razlike v pravnih posledicah. Navaja, da delavcu, ki mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, pripada odpravnina, delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi in istočasno ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če delavec ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe ne sprejme, pa odpravnina ne pripada. Trdi, da gre za bistveno razliko, upoštevaje socialno situacijo delavca, zaradi česar je za pravno varnost delavca pomembna jasna izbira instituta in pravilnost zapisanega v samem dokumentu, saj je samo tako delavec lahko seznanjen s posledicami, ki ga prizadenejo. Meni, da zavajajoč dokument z nepopolnim pravnim poukom ter zavajajoče izjave ob podaji odpovedi ne smejo iti v škodo delavca kot šibkejše stranke. Po njegovem mnenju je naloga delodajalca kot močnejše stranke, da pripravi pravilne dokumente. Sklicuje se na besedilo odpovedi, da tožnici pripada odpravnina, ni pa navedeno, da gre za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ter da ji v primeru njenega nepodpisa ne pripada odpravnina. Meni, da je tožena stranka izrazila voljo za podajo odpovedi iz poslovnega razloga, in ne odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po 91. členu ZDR-1, kasnejši dogodki pa ne spreminjajo jasno in nedvoumno izražene volje tožene stranke. Navaja, da ji je tožena stranka po vročitvi odpovedi ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, vendar ni navedla, da gre za odpoved s ponudbo nove, ni določila roka za podpis niti ni tožnice opozorila na pravne posledice v primeru nepodpisa ponujene pogodbe. Navaja, da je tožena stranka ustno tožnici omenila, da lahko izbira med zavodom in odpravnino ali sklene novo pogodbo za slabše plačano delovno mesto. Trdi, da je tožena stranka začela zavračati plačilo odpravnine šele po vložitvi tožbe kot sankcijo za njeno vložitev. Dalje navaja še, da zaradi polurnega časovnega zamika ni izpolnjen pogoj istočasnosti po prvem odstavku 91. člena ZDR-1. Navaja, da tožena stranka ni trdila, da je imela ob podaji same odpovedi na mizi že pripravljeno novo pogodbo o zaposlitvi. Pove, da je tožena stranka šele v pritožbi zoper prvotno sodbo sodišča prve stopnje zatrjevala, da je bil sestanek v zvezi z odpovedjo prekinjen iz razloga na strani tožnice. Sklicuje se na drugi odstavek 91. člena ZDR in njegov komentar, da mora biti ponudba za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi podana v pisni obliki, ta pa je pomembna, ker ima namen varstva delavca, saj preprečuje nejasnosti glede tega, ali je bila sploh dana ponudba nove pogodbe o zaposlitvi ter glede tega, kakšna je vsebina te ponudbe. Sklicuje se na stališče komentarja, da če delodajalec ne poda ponudbe nove pogodbe v pisni obliki istočasno z odpovedjo, ta ponudba nima pravnih učinkov po 91. členu ZDR-1 (glede odpravnine). Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 60/2016, da je v primeru lažne izjave tožene stranke, da tožnici pripada odpravnina, tožnici odškodninsko odgovorna. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožnici.

4. Zoper II. točko sodbe (odločitev o stroških postopka) vlaga predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških oziroma pritožbo tožena stranka, saj sodišče prve stopnje ni (po višini) odločilo o potrebnih in nujnih stroških postopka, torej ni odločilo o vseh zahtevkih tožene stranke oziroma je izrek nedoločen in neizvršljiv. Zatrjuje kršitev 155. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava (neuporabo Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah). Predlaga spremembo II. točke izreka tako, da se odloči o višini stroškov postopka, ki se jih naloži v plačilo tožnici, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ne.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 12. 7. 2018 opr. št. I Pd 1631/2017 zavrnilo tožničin primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici plača odpravnino 2.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Postopek je ustavilo v zvezi z umaknjenim delom zahtevka za reintegracijo in reparacijo do sodne razveze (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožnici plača 567,35 EUR stroškov postopka. Po pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 897/2018 z dne 21. 3. 2019 razveljavilo II. točko izreka, ki se nanaša na obveznost plačila odpravnine, in IV. točko izreka, ki se nanaša na stroške postopka. Zavzelo je stališče, da je sodišče prve stopnje preuranjeno sklenilo, da tožena stranka tožnici ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, saj ni presojalo okoliščin, v katerih je prišlo do vročanja navedenih dveh dokumentov oziroma ni presodilo, ali gre pri historičnem dogodku 7. 9. 2017 po vsebini za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto blagajničarke, glede na zmotno materialnopravno stališče o obveznosti podaje odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v enotnem dokumentu. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku zaslišalo pričo A.A. in nato z izpodbijano sodbo ponovno odločilo o odpravnini tako, da je ta zahtevek zavrnilo. Odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka tožnici 7. 9. 2017 vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi in novo pisno pogodbo o zaposlitvi, med vročitvama obeh dokumentov pa je prišlo do časovnega zamika približno pol ure. Zavzelo je stališče, da okoliščina, da ni šlo za vročanje enovitega dokumenta tožnici in da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo navedeno, da gre za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, še ne pomeni, da ni šlo za institut iz 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1).

8. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da kljub dejstvu, da je bilo ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena približno pol ure pred ponudbo nove pisne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto blagajničarke, tožena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po 91. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Skladno z določbo prvega odstavka 91. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V četrtem odstavku istega člena je določeno, da delavec nima pravice do odpravnine po 108. členu ZDR-1, če ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje. Pri institutu odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi gre za posebno pojavnost, modaliteto redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri kateri je treba upoštevati vse relevantne določbe o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter določbe, ki urejajo ponudbo delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, saj gre za kombinacijo obeh institutov.¹ Za to, da je mogoče govoriti o tem institutu, morata biti odpoved pogodbe o zaposlitvi in pisna ponudba nove pogodbe o zaposlitvi podani sočasno (isti historični dogodek), ni pa nujno, da gre za enovit dokument, ki vsebuje tako odpoved pogodbe o zaposlitvi kot ponudbo nove. Ni pa mogoče govoriti o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, če sta sicer oba dokumenta delavcu vročena sočasno oziroma sukcesivno (npr. v istem dnevu), med njima pa ni podana ustrezna pravna povezava.

9. Stališče tožnice v pritožbi, da v predmetni zadevi pri vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ponujeni novi pogodbi o zaposlitvi ni šlo za en historični dogodek, ni pravilno. Prav tako neutemeljeno vztraja pri tem, da bi morali biti odpoved in ponujena pogodba v istem dokumentu. Vendar pa pravilno opozarja, da bi za nastanek posledic odklonitve sprejema nove pogodbe o zaposlitvi v zvezi s pravico do odpravnine delavka kot šibkejša stranka morala biti seznanjena s tem, da ji tožena stranka ponuja sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na podlagi 91. člena ZDR-1 in s pravnimi posledicami njenega (ne)podpisa. Tožnici je sicer bila dobre pol ure po vročitvi odpovedi v podpis predložena pisna pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto, vendar pa ne iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, iz katere celo izhaja, da tožnici pripada odpravnina, ne iz ponujene nove pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da gre za institut iz 91. člena ZDR-1, ter da odklonitev podpisa ponujene pogodbe o zaposlitvi povzroči, da tožnici ne pripada v odpovedi izrecno navedena odpravnina. Tožena stranka v postopku ni predložila nobenega drugega dokumenta (dopisa, elektronskega sporočila ipd.), iz katerega bi izhajalo, da je bila tožnica seznanjena z dejstvom, da gre za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in da ji v primeru nepodpisa ponujene pogodbe o zaposlitvi ne gre izrecno omenjena in po višini odmerjena odpravnina (listina B 3 govori zgolj o izročitvi ponudbe nove pogodbe v podpis). Tega tožena stranka ni dokazala niti z izpovedma B.B. in A.A., pri čemer je slednja celo izpovedala, da ne ve, ali je tožnica razumela, da ji ponujajo novo pogodbo o zaposlitvi. Glede na to, da iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožnici pripada odpravnina, bi tožena stranka morala izrecno dokazati, na kakšen (drug) način je bila tožnica seznanjena z dejstvom, da gre za institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala, da bi bila tožnica seznanjena, da mora ponujeno pogodbo podpisati v določenem roku niti da ji v primeru njenega nepodpisa v odpovedi po višini opredeljena odpravnina ne pripada. Ker tega ni dokazala, kljub temu, da je šlo za isti historični dogodek ob vročanju odpovedi in ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče šteti, da je bila tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi po 91. členu ZDR-1. Glede na to zaradi nepodpisa sicer sočasno ponujene pogodbe o zaposlitvi pravica do odpravnine tožnici ni ugasnila in je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožničinemu tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine ugodi.

10. Višino vtoževane odpravnine je tožnica izračunala tako, da je upoštevala povprečno plačo v treh mesecih pred odpovedjo 1.100,00 EUR, enako povprečno plačo je toženka navedla v odpovedi, kar je pravilno (prim. plačilne liste za junij 2017, julij 2017 in avgust 2017, A 5). Tožnica se je, kot je navedeno v odpovedi, zaposlila pri toženi stranki 23. 11. 2007, delovno razmerje ji je prenehalo 8. 12. 2017 (prim. potrdilo o odjavi B 8). Tožena stranka je v navedbah, ki se sicer nanašajo na vtoževano denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, potrdila, da je bila tožnica pri njej zaposlena 10 let. Za izračun odpravnine se tako skladno z drugo alinejo drugega odstavka 108. člena ZDR-1 upošteva ¼ osnove, ki znaša 275,00 EUR, desetkratnik tega zneska pa 2.750,00 EUR, toliko torej tožena stranka tožnici dolguje iz naslova odpravnine.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine v višini 2.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ugodilo.

12. Zaradi spremenjene odločitve o podrednem tožbenem zahtevku je tožnica upravičena tudi do povračila stroškov pred sodiščem prve stopnje, ki so povezani s tožbenim zahtevkom za plačilo odpravnine (stroške, ki se nanašajo na individualni delovni spor v povezavi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, krije vsaka stranka sama). Tožnici se na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, 155. člena ZPP in Odvetniške tarife (OT) priznajo: sestava pripravljalne vloge z dne 12. 2. 2018 v višini 225 točk, pristop na prvi narok za glavno obravnavo 300 točk, urnina 100 točk, pristop na drugi narok 150 točk, pripravljalna vloga z dne 17. 5. 2019 225 točk, nagrada za narok 150 točk, urnina 50 točk, 2 % materialni stroški 22 točk, skupaj točk 1.222 oziroma 733,20 EUR, čemur je treba prišteti še sodno takso 130,00 EUR in 22-odstotni DDV v višini 161,30 EUR. Skupni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici tako znašajo 1.024,50 EUR.

K pritožbi tožene stranke

13. Glede na spremenjeno odločitev pritožbenega sodišča in posledičen spremenjen uspeh pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških, tako da pritožba tožene stranke zoper odločitev, da ji je tožnica dolžna povrniti po višini neopredeljene stroške, ni več relevantna. Glede na to je bilo treba pritožbo zavrniti, saj ni utemeljena (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

14. Tožnica je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je kot potrebne stroške priznalo strošek pritožbe v višini 375 točk, materialne stroške v višini 7,5 točk, strošek sodne takse v višini 130,00 EUR ter 22 % DDV, skupaj torej 409,99 EUR (prvi odstavek 154. člena v povezavi s 155. členom ZPP).

15. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, zaradi uspeha tožnice z njeno pritožbo pa tudi ni upravičena do povračila stroškov odgovora na pritožbo tožnice, ki jih tudi krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ B. Kresal, komentar k 91. členu ZDR-1, v: Belopavlovič in drugi: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem - 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2019.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 1277/2005
• VDSS sodba Pdp 704/2004
• VDSS Sodba Pdp 297/2018