VDSS Sklep Pdp 377/2019

Jedro

Odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 12. 6. 2014 opr. št. I Pd 1254/2017 z dne 12. 6. 2018 je postala pravnomočna šele z odločitvijo pritožbenega sodišča s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 205/2018 z dne 13. 8. 2018, ko je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo. Takrat je nastopil razvezni pogoj iz 91. člena ZDR-1. Tožnik je torej v času, ko je prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 7. 2017, dejansko opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017. Ta pogodba je v tem obdobju veljala, zato sta jo obe stranki imeli pravico odpovedati in jo je zato tožena stranka tudi lahko odpovedala.

Sodišče prve stopnje pa bi moralo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 21. 7. 2017 po vsebini presojati tudi glede očitanih dogodkov iz obdobja v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017, česar pa, zaradi napačnega materialno pravnega zaključka, da pogodba ni veljala, ni storilo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, podana tožniku dne 21. 7. 2017, nezakonita in se razveljavi; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom odpovednega roka 9. 9. 2017, ampak mu še traja od 10. 9. 2017 do 24. 4. 2018, od 26. 6. 2018 do 1. 7. 2018, od 2. 7. 2018 do 22. 7. 2018 za polovični delovni čas, nato od 11. 8. 2018 do 16. 8. 2018, nato od 21. 11. 2018 do 22. 11. 2018, od 23. 12. 2018 do 13. 1. 2019 in od 21. 1. 2019 do 22. 1. 2019, ko ga je sodišče sodno razvezalo, višji zahtevek za trajanje delovnega razmerja ter delovnega razmerja nad polovičnim delovnim časom je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna delovno dobo in ga prijavi v obvezna zavarovanja ter mu obračuna mesečna nadomestila plač:

- za čas od 10. 9. 2017 do 24. 4. 2018, za čas od 26. 6. 2018 do 1. 7. 2018, za čas od 11. 8. 2018 do 16. 8. 2018 in za čas od 21. 11. 2018 do 22. 11. 2018, za čas od 23. 12. 2018 do 13. 1. 2019 in za čas od 21. 1. 2019 do 22. 1. 2019 vsakomesečni znesek bruto plače v višini 2.388,60 EUR, od bruto zneska te plače odvede davke in prispevke in mu zmanjšane za

~ dne 13. 10. 2017 prejetih neto 481,95 EUR,

~ dne 15. 11. 2017 prejetih neto 673,95 EUR

~ dne 15. 12. 2017 prejetih neto 673,95 EUR

~ dne 15. 1. 2018 prejetih neto 673,95 EUR

~ dne 15. 2. 2018 prejetih neto 673,95 EUR

~ dne 15. 3. 2018 prejetih neto 673,95 EUR

~ dne 15. 4. 2018 prejetih neto 673,95 EUR

denarnih nadomestil na Zavodu za zaposlovanje, izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 13. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh pod izvršbo;

- za čas od 2. 7. 2018 do 22. 7. 2018 za polovični delovni čas obračuna pripadajoči znesek bruto plače, kot če bi delal v višini 1.194,30 EUR od bruto zneska te plače odvede davke in prispevke in mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2018 dalje pa do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Zavrnilo je, kar je zahteval več, in sicer:

- za čas od 25. 4. 2018 do 25. 6. 2018, za čas od 23. 7. 2018 do 10. 8. 2018, za čas od 17. 8. 2018 do 20. 11.2018, za čas od 23. 11. 2018 do 22. 12. 2018, za čas od 14. 1. 2019 do 20. 1. 2019, ter od 20. 1. 2019 do 19. 2. 2019 priznanje delovne dobe in prijavo v obvezna zavarovanja ter obračun razlike med bruto plačo, ki bi jo moral tožnik prejemati pri toženi stranki v višini 2.388,60 EUR ter bruto plačo 1.606,06 EUR, ki je bila tožniku obračunana pri drugem delodajalcu, od tako obračunanih bruto zneskov plačilo vseh davkov in prispevkov ter izplačilo neto razlike v plači tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 13. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila;

- priznanje delovne dobe za čas od 20. 2. 2019 in prijavo v obvezna zavarovanja ter obračun bruto plače v višini 2.388, 60 EUR;

- priznanje delovne dobe za čas od 2. 7. 2018 do 22. 7. 2018 nad polovičnim delovnim časom in prijavo v obvezna zavarovanja ter obračun razlike med plačo 1.194,30 EUR ter 803,03 EUR, ki je bila tožniku za polovični delovni čas obračunana pri drugem delodajalcu, od tako obračunanega bruto zneska plačilo vseh davkov in prispevkov ter izplačilo neto razlike v plači tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13.8.2018 dalje do plačila in

- da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo.

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini 19.108,80 EUR bruto, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, v roku 8 dni, v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka pa do plačila, kar pa je tožnik zahteval več in sicer izplačilo denarnega nadomestila v višini 10 bruto plač z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo.

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati:

- regres za letni dopust za leto 2017 v bruto znesku 600,00 EUR in tožniku po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek, zmanjšan za že prejeti del v višini 415,38 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 dalje pa do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe; zavrnilo je, kar je zahteval iz naslova obresti pred 2. 7. 2017;

- regres za letni dopust za leto 2018 v bruto znesku 842,79 EUR in tožniku po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek, za zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, kar je zahteval tožnik iz naslova obresti pred 2. 7. 2018, je zavrnilo;

- sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2019 v bruto znesku 73,86 EUR ter po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek, kar je zahteval tožnik več, to je 768,93 EUR bruto ter iz naslova obresti, je zavrnilo.

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.313,26 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudni obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, in sicer zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev v točki I, v prvih odstavkih točk II, III in V, v VI. točki - razen v zavrnilnem delu, in v točki VII. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je napačno in materialno pravno zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je zaradi nastopa razveznega pogoja, pod katerim je bila sklenjena, prenehala veljati, zato je odpoved te pogodbe neveljavna in ne more obstajati. Pogodba o zaposlitvi, ki je bila s tožnikom sklenjena v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, je bila sklenjena in veljavna vse do dneva pravnomočnosti sodbe v postopku pred sodiščem prve stopnje opr. št. I Pd 1254/2017 (kasneje: I Pd 1104/2018). Šele z dnem pravnomočnosti (13. 8. 2018) je nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto samostojni strokovni delavec za javna naročila VII/2 prenehala veljati. V času podaje izpodbijane odpovedi je ta pogodba o zaposlitvi veljala, zato je bil tožnik dolžan izpolnjevati obveznosti po pogodbi z dne 23. 6. 2017. Posledično se sodišče prve stopnje ni opredelilo do utemeljenosti očitkov iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in je sodba v tem delu v celoti neobrazložena, saj nima razlogov o očitkih v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s tem pa je strojena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja še, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bila obema pogodbama o zaposlitvi, ki ju je imel tožnik sklenjeni s toženo stranko, skupna naloga vodenje in izvajanje javnih naročil v okviru Službe A., ki jih je tožnik po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017 opravljal nekvalitetno, nestrokovno in nepravočasno. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s tem izvesti potrebne dokaze in o tem odločiti. Tožena stranka pa se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni možno in z razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, čeprav se ne strinja z višino dosojenega denarnega povračila. To je, po njenem mnenju in glede na v pritožbi navedene odločitve, previsoko in odstopa od sodne prakse. Navaja tudi, da je tožena stranka tožniku že obračunala regres za letni dopust za leto 2017 (tožnik je svoj obračunski list vložil v pridruženem postopku), tako da do ponovnega plačila ni upravičen. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z regresom za letni dopust za leti 2018 in 2019, saj je tožnik upravičen do regresa v višini sorazmerni trajanju delovnega razmerja v posameznem koledarskem letu.

4. Tožnik se pritožuje zoper odločitev v točki V izreka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev po 118. členu ZDR-1, sploh ni obrazložena in se je ne da preveriti. Sodišče namreč ni navedlo, iz katerih dejstev sklepa, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Sledilo je le navedbam tožene stranke in zakonite zastopnice B.B.. Neutemeljeno je v točki 26 zaključilo, da je bila redna odpoved iz razloga nesposobnosti nezakonita le iz formalnih razlogov, saj tožena stranka v postopku ni dokazala nobenega izmed očitkov iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ni upoštevalo dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Pri odmeri višine denarnega nadomestila pa sodišče ni upoštevalo vseh kriterijev za njeno odmero.

5. Tožnik je podal tudi odgovor na pritožbo tožene stranka, v katerem predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka, sodbo sodišča prve stopnje pa obdrži v veljavi, razen v delu, zoper katerega je tožnik vložil pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da pritožbeno sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbah zatrjevanih ne, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, o zadevi odločilo preuranjeno in zato dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dne 12. 6. 2017 odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto področni podsekretar z dne 28. 7. 2014 in mu hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik podpisal dne 23. 6. 2017, za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec za javna naročila VII/2. Tožnik je zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove vložil tožbo. Sodišče je v sporu ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 12. 6. 2017 nezakonita, zato jo je razveljavilo, ugotovilo pa je tudi, da je pogodba o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017 neveljavna. Tožena stranka je dne 21. 7. 2017 tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017 iz razloga nesposobnosti, ki jo tožnik izpodbija v tem sporu. Ker je bilo v sporu o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 12. 6. 2017 pravnomočno ugotovljeno, da je odpoved nezakonita in je bila razveljavljena ter da je pogodba o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017 neveljavna, je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zaključilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 21. 7. 2017 nima podlage, ker odpoveduje pogodbo, ki ne obstoji. Ta odpoved je nezakonita, saj je bilo med strankama vzpostavljeno razmerje po prejšnji pogodbi o zaposlitvi iz leta 2014, tako da ta pogodba sploh ni nehala veljati.

9. Takšno stališče sodišče prve stopnje je materialno pravno zmotno, zato je odločitev sodišča prve stopnje najmanj preuranjena.

10. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 12. 6. 2014 opr. št. I Pd 1254/2017 z dne 12. 6. 2018 postala pravnomočna šele z odločitvijo pritožbenega sodišča s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 205/2018 z dne 13. 8. 2018, ko je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo. Takrat je nastopil razvezni pogoj iz 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Tožnik je torej v času, ko je prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 7. 2017, dejansko opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017. Ta pogodba je v tem obdobju veljala, zato sta jo obe stranki imeli pravico odpovedati in jo je zato tožena stranka tudi lahko odpovedala.

11. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v obravnavani odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanega razloga nesposobnosti v točkah 1 in 2 ni mogoče upoštevati, saj gre za časovna obdobja pred veljavnostjo pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017. Pri tem ni pomembno, da sta imeli obe delovni mesti, tako področni podsekretar, po pogodbi o zaposlitvi iz leta 2014, kot tudi delovno mesto samostojni strokovni sodelavec za javna naročila VII/2 (I) po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017, skupno nalogo "vodenje in izvajanje javnih naročil v okviru Službe A.". Tožnik je v času od 23. 6. 2017 opravljal to delovno nalogo po pogodbi o zaposlitvi kot samostojni strokovni sodelavec za javna naročila VII/2 (I), zato mu je mogoče očitati le razloge nesposobnosti v času veljavnosti te pogodbe, saj mu je bila takrat, prav tako iz razloga nesposobnosti, že odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto področni sekretar.

12. Sodišče prve stopnje pa bi moralo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 21. 7. 2017 po vsebini presojati tudi glede očitanih dogodkov iz obdobja v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017, česar pa, zaradi napačnega materialno pravnega zaključka, da pogodba ni veljala, ni storilo.

13. Ker je sodišče prve stopnje o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti odločilo preuranjeno, je preuranjena tudi odločitev v preostalem ugodilnem delu sodbe sodišča prve stopnje, ki ga s pritožbo izpodbija tožena stranka. Ta v pritožbi utemeljeno opozarja na sodno prakso v zvezi z višino dosojenih zneskov iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1.

14. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje v zvezi z razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 ni opredelilo do dokazov, ki jih je predložil tožnik, in iz katerih izhaja zaupanje tožene stranke v njegovo delo (letna ocena tožnikovega dela z dne 27. 7. 2019, elektronska sporočila z dne 21. 7. 2019 ). V zvezi z višino zneska iz naslova povračila po 118. členu ZDR-1 pa so utemeljene tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh kriterijev, na podlagi katerih se določi višina denarnega nadomestila.

15. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s prisojenimi zneski regresov za letni dopust. Sodišče prve stopnje ni preverilo, ali je tožena stranka tožniku že izplačala regres za letni dopust, regresov za letni dopust za leti 2018 in 2019 pa tožniku ni dosodilo sorazmerno trajanju delovnega razmerja.

16. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sta pritožbi utemeljeni, zato jima je ugodilo in in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo, posledično tudi v odločitvi o stroških postopka, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP).

17. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka. Sodišče prve stopnje očitka iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 21. 7. 2017, ki se nanaša na obdobje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017, sploh ni presojalo, saj je sprejelo materialno pravno napačen zaključek, da ta pogodba sploh ni veljala. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju izvesti vse potrebne in s strani strank predlagane dokaze in ugotoviti, ali je bila pogodba zakonito odpovedana. Glede na to ugotovitev bo moralo odločiti tudi o preostalih tožbenih zahtevkih. V primeru, da bo ugotovilo, da je odpoved nezakonita, bo moralo upoštevati tudi pritožbene navedbe tožene stranke in tožnika glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja pri toženi stranki in okoliščin pri določanju višine denarnega povračila. V zvezi z odločitvijo o utemeljenosti vtoževanih regresov za letni dopust pa bo moralo upoštevati pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z že plačanim regresom za letni dopust za leto 2017 in sorazmernimi zneski regresov za letni dopust za leti 2018 in 2019 (glede na trajanje delovnega razmerja v posameznem letu).

18. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da samo ne more dopolniti postopka, saj bi prvič ugotavljalo utemeljenost odpovednega razloga in v zvezi s tem prvič izvajalo dokazni postopek ter o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2019 iz razloga nesposobnosti prvič odločalo po vsebini. S tem bi bila strankama odvzeta možnost pritožbe. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pa po stališču pritožbenega sodišča tudi ne bi povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 344/2017
• VDSS Sodba Pdp 555/2019
• VDS sodba Pdp 1583/2005