VDSS Sodba in sklep Pdp 600/2019

Jedro

Ob podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja s strani tožnice ni bila podana prava volja za njegovo sklenitev. Ni bistveno, da so bile pri tožnici v času podpisa sporazuma njene voljne sposobnosti (le) bistveno zmanjšane zaradi njene osebnostne strukture - nevrotične motnje, in ne v celoti odsotne, saj je na voljo vplivalo tudi njeno dojemanje obtožbe kot krivične, prav to pa je v povezavi s presenečenjem pomenilo, da so bile voljne sposobnosti tožnice v smislu obvladovanja takšne, da so tožnici onemogočile presojo situacije ter pravilno odločanje. Tožnica je podpisala sporazum zaradi strahu pred avtoriteto, na odločitev pa je vplivalo tudi težko življenjsko obdobje, kar je še dodatno povzročilo, da se je osebnostna nevrotična struktura tožnice v tistem obdobju razvila v depresivno klinično sliko oz. intenzivnejšo obliko. Zato je pravilen nadaljnji zaključek, da tožnica v takšnem stanju ni bila dovolj pozorna niti asertivna, da bi vztrajala pri razčiščevanju obtožbe in se poglobila in razumela to, kaj je podpisala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se razveljavi sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in prenehanju delovnega razmerja, ki sta ga 7. 10. 2015 sklenili pravdni stranki (točka I izreka sodbe); da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 9. 2011 za čas od 4. 9. 2018 dalje, v roku 8 dni (točka II izreka sodbe); za tožnico za čas od 4. 9. 2018 do reintegracije obračunati (nadomestilo) bruto plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 9. 2011, s pripadajočimi dodatki, zmanjšane za v obdobju od 4. 9. 2018 do 3. 12. 2018 prejeta denarna nadomestila med brezposelnostjo, od pripadajočih (nadomestil) bruto plač oz. razlik v plači odvesti vse davke in prispevke ter akontacijo dohodnine ter tožnici izplačati neizplačane neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v koledarskem mesecu za pretekli mesec in tožnico za čas od 4. 9. 2018 dalje prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje, vse v roku 8 dni (prvi odstavek točke III izreka sodbe), višji tožbeni zahtevek za obračun (nadomestila) plač od 4. 9. 2018 do 3. 12. 2018 brez zmanjšanja za prejeta denarna nadomestila med brezposelnostjo pa je zavrnilo (drugi odstavek točke III izreka sodbe). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati neto odškodnino v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, na neto zneske odškodnine pa za tožnico odvesti akontacijo dohodnine, plačati javne prispevke in dajatve in vložiti predpisane listine za evidence FURS in ZPIZ, vse v roku 8 dni (prvi odstavek točke IV izreka sodbe), višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto zneskov odškodnine za vsakega 18. dne v mesecu za škodo preteklega meseca pa je zavrnilo (drugi odstavek točke IV izreka sodbe).

Sklenilo je, da se postopek ustavi v delu tožbenega zahtevka za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 9. 2011 za čas od prenehanja delovnega razmerja do 3. 9. 2018 ter za obračun bruto plač ter po odvodu davkov in prispevkov ter akontacije dohodnine izplačilo neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v koledarskem mesecu za pretekli mesec in za prijavo v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje za čas od prenehanja delovnega razmerja do 3. 9. 2018 (točka I izreka sklepa). Nadalje je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 2.262,25 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila (točka II izreka sklepa) ter da je tožena stranka dolžna za tožnico povrniti stroške postopka v znesku 772,22 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila (točka III izreka sklepa).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (točki II in III izreka sklepa) se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podredno, da sodbo in sklep v tem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Pritožba navaja določbe Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanašajo na sklepanje pogodb, izražanje pogodbene volje ter napake volje. Poudarja, da je pogodba pravni temelj nastanka medsebojnih obligacijskih pravic in obveznosti pogodbenih strank. Ob njeni sklenitvi morajo biti izpolnjene predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe, te pa so predpostavke glede subjektov, glede vsebine izjave volje, glede izpolnitvenega ravnanja in glede poslovne podlage. V obravnavani zadevi je spor o tem, ali so bile v času sklenitve sporazuma o prenehanju delovnega razmerja podane predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe glede vsebine izjave volje. Subjekt mora biti sposoben razumeti pravne posledice, ki bodo na podlagi njegove izjave volje nastale. Sposobnost razsojanja je zato dejansko sposobnost razumeti pomen svojih dejanj oziroma v zvezi s pravnimi posli sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in pravnih posledic, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Le oseba, ki sploh nima sposobnosti razsojanja, ne more veljavno izraziti svoje volje in njena izjava nima pravnih učinkov. Za takšen zaključek ne zadostuje ugotovitev, da so bile voljne in pojmovne sposobnosti stranke samo bistveno zmanjšane. Skladno s sodno prakso le oseba, ki sploh nima sposobnosti razsojanja, ne more veljavno izraziti svoje volje in njena izjava nima pravnih učnikov. Za takšen zaključek ne zadostuje ugotovitev, da so bile voljne in pojmovne sposobnosti stranke samo bistveno zmanjšane. Ključno dejstvo tega spora je vprašanje, ali se je tožnica zavedala, da ji bo s podpisom sporazuma prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Da je razumela pomen podpisa sporazuma ter da ga je sklenila zavestno in prostovoljno, je potrdil izvedenec v izvedenskem mnenju kot tudi v svojem zaslišanju. Potrdil je, da osebnostna struktura tožnice (nevrotična motnja) tožnice ni v ničemer omejevala, da ne bi bila sposobna razumeti opozorilnih pojasnil, ki jih je pred zagovorom prejela s strani sindikalne zaupnice A.A. in B.B.. Tožnica na dan podpisa sporazuma ni imela duševnih težav, zaradi katerih ne bi bila sposobna razumeti, kaj je podpisala in kakšne posledice bo to zanjo imelo. Poleg tega je izvedenec potrdil, da je bila sposobnost obvladovanja pri tožnici zgolj okrnjena, ni pa bila popolnoma nezmožna obvladati svojega ravnanja. V posledici tega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, sodba pa je nepravilna in nezakonita. Navaja, da je v podobni zadevi razsodilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 113/2017. Za presojo pravnih učinkov je odločilna izjavljena volja. Od tega splošnega pravila, torej sistema izjave, se odstopa takrat, ko bi njegova uporaba privedla do neustreznega izida, torej v primerih grožnje, prevare in zmote oziroma dosledneje bistvene in opravičljive zmote. Tožnica sporazuma ni sklenila zaradi grožnje, prevare ali zmote. Sposobna je bila razumeti pomen in posledice podpisa sporazuma, pri čemer je moč iz navedb tožnice sklepati, da je svojo pravnoposlovno izjavo podala z mentalnim pridržkom. V takšnih primerih pravni red varuje dobroverno nasprotno stranko, miselni pridržek pa ne vpliva na veljavnost pravnega posla. Izjava volje ustvarja enake učinke, kot če ga ne bi bilo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica sporazuma ni sklenila s pravo voljo in zgoraj pojasnjenih razlogov glede miselnega pridržka materialno napačna. Pri sklenitvi sporazuma so bile izpolnjene vse predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe tako glede objektov, kot tudi glede vsebine izjave volje.

Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in so si med seboj v nasprotju, oziroma ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče je ugotovilo, da se tožnica ob podpisu sporazuma ni zavedala ter ni razumela pomena svoje izjave volje, kaj je podpisala in njenih posledic. Pri tem spregleda, da je tožnica bila na delovnem mestu, na katerem je morala tudi sama prisostvovati na zagovorih pred izredno odpovedjo, na katerih so bili sporazumi o prenehanju delovnega razmerja ponujeni v podpis njenim podrejenim. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni razumela pomena svoje izjave volje in njenih posledic, je v nasprotju z ugotovitvami dokaznega postopka. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju z odgovorom izvedenca na vprašanje, ali je bila tožnica sposobna razumeti pojasnilo, da ji pravice iz naslova brezposelnosti ne pripadajo v primeru podpisa sporazuma. Navedba, da se je osebnostna in nevrotična struktura tožnice v tistem obdobju razvila v depresivno klinično sliko oziroma intenzivnejšo obliko, je v nasprotju z izpovedjo izvedenca in izvedenskim mnenjem. Niti iz izvedenskega mnenja niti iz izpovedbe izvedenca ne izhaja dejstvo, da naj bi bila osebna nevrotična struktura v tistem obdobju, da bi se razvila v depresivno klinično sliko.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožbi, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem, ker naj bi sodišče v nasprotju z ugotovitvami izvedenca ugotovilo, da je na tožničino odločitev vplivala depresivna klinična slika. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj šteje, da je bila tožnica v času, ko je podpisala sporazum nerazsodna, oziroma zakaj pri sklepanju sporazuma pri njej ni bila podana prava volja. To svojo odločitev je ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnica razumela pomen svoje izjave volje in njenih posledic. Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pri podpisu sporazuma prizadeta predvsem njena voljna komponenta, ne pa razumska. Tožnica je torej razumela vsebino sporazuma in posledice, ki jih podpis zanjo prinaša, vendar je bila zaradi svoje nevrotične motnje prizadeta predvsem njena sposobnost, da podpis sporazuma zavrne. Pojasnilo je, kako je na takšno odločitev vplivala prav razvita depresija, predvsem zaradi bolezni obeh staršev v obravnavanem obdobju, ter sovpliv pri tožnici podane nevrotične motnje, razvite v otroštvu, ki pri tožnici v odnosu do avtoritete, kot so npr. nadrejeni delavci, pomeni, da se ni bila sposobna zavzeti za svoje pravice oziroma jih braniti na način, da bi se uprla oziroma zagovarjala pred očitki. Nasprotno, tožnica je poizkusila iz takšne, zanjo zelo stresne situacije, čimprej uiti s tem, da je sporazum podpisala, ne glede na posledice. Sodišče prve stopnje je tudi tožničino zdravstveno stanje, predvsem depresivno klinično sliko, povsem ustrezno časovno umestilo v čas sklepanja sporazuma. Posledično tudi ni podana očitana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo ugotovitve izvedenca prim. C.C., zato o odločilnih dejstvih ni nasprotja med ugotovitvami izvedenca in med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini njegovega izvedenskega mnenja.

7. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2011 za nedoločen čas na delovnem mestu vodja skladišča. Stranki sta na zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 7. 10. 2015 sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je s tožbenim zahtevkom zahtevala razveljavitev sporazuma z utemeljitvijo, da v trenutku podpisa sporazuma ni bila sposobna razumeti pomena svojega ravnanja ter da sporazuma ni podpisala s pravo voljo. Zatrjevala je tudi nedopustno grožnjo in prevaro s strani tožene stranke.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvotnem sojenju je s sodbo opr. št. I Pd 1206/2015 z dne 25. 10. 2016 tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je štelo, da tožnica pri podpisu sporazuma ni ravnala z napakami volje in da je zato sporazum veljaven. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 1056/2016 z dne 23. 3. 2017 pritožbi tožnice ugodilo, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem psihoterapevta D.D., univ. dipl. psih. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da predlagana priča ne bi mogla izpovedati, v kakšnem čustvenem ali psihičnem stanju se je tožnica nahajala v času podpisa sporazuma. Pri tem pa je pritožbeno sodišče opozorilo, da je tožnica že s pripravljalno vlogo z dne 8. 3. 2016 sodišču prve stopnje predložila Psihološko mnenje z dne 14. 12. 2015 (A7), v katerem je D.D., univ. dipl. psih., zapisal, da tožnica po njegovem mnenju v trenutku podpisa obravnavanega sporazuma ni bila sposobna razumeti pomena svojega ravnanja ter da sporazuma ni sklenila s pravo voljo. Zato bi moralo predlagano izvedeno pričo zaslišati. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je dalo napotek, da v ponovljenem sojenju zasliši pričo D.D., univ. dipl. psih., z usmeritvijo, da bo moralo po dopolnitvi dokaznega postopka ugotoviti, kako tožnica deluje v stresnih situacijah kot je zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in, ali je takšno stresno stanje lahko vplivalo na njeno razumevanje obravnavanega dogodka. Če bi se to izkazalo za potrebno, pa je sodišču prve stopnje tudi naložilo izvedbo dokaza z izvedencem s področja klinične psihologije.

9. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke pritožbenega sodišča ter dopolnilno dokazni postopek tako z zaslišanjem psihoterapevta D.D., kot tudi z angažiranjem izvedencev psihiatrične stroke mag. E.E., dr. med. ter prim. C.C., dr. med.¹

10. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) v 81. členu določa, da pogodba o zaposlitvi lahko preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, pri čemer mora delodajalec delavca pisno obvestiti o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Glede napak volje (zmota, grožnja, strah) oziroma ničnosti ter obstoja pogodbene podlage v zvezi s sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi se v skladu z določbo prvega odstavka 13. člena ZDR-1 smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, to so določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V skladu z določbo drugega odstavka 18. člena OZ mora biti izjava volje za sklenitev pogodbe svobodna in resna. Stranka lahko zahteva razveljavitev pogodbe, če je druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri njej utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo (prvi odstavek 45. člena OZ). Po določbi drugega odstavka 45. člena OZ se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Sankcija za podpis sporazuma o prekinitvi pogodbe o zaposlitvi je njegova razveljavitev. Ker gre za civilno sankcijo, se glede odgovornosti (razsodnosti) uporabljajo določba 136. člena OZ, ki določa, da kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu (prvi odstavek). Kdor povzroči drugemu škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, je zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje (drugi odstavek).

11. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pdp 1056/2016 z dne 23. 3. 2017 zavzelo stališče, da tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi neveljaven zaradi nedopustne grožnje zunanjega pravnega svetovalca tožene stranke B.B. oziroma zmote.

12. V novem sojenju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni podpisala v bistveni zmoti, pod prevaro oz. v posledici nedopustne grožnje; da na veljavnost sporazuma ne vpliva, da je tožnica laik in neuka v posledicah načina prenehanja delovnega razmerja in varovanju svojih pravic; da ji je bilo pred podpisom sporazuma jasno in natančno pojasnjeno, kaj sporazum ureja in kakšne pravice in posledice iz njega izhajajo ter da dejstvo, da je imela tožena stranka že vnaprej pripravljen sporazum, ne predstavlja okoliščine, da bi bil ta podpisan v zmoti, prevari ali zaradi nedopustne grožnje.

13. Kakšno je bilo psihofizično stanje tožnice na dan podpisa sporazuma, je sodišče ugotavljalo s pomočjo sodnega izvedenca za področje psihiatrije. Najprej je postavilo izvedenca medicinske stroke - psihiatrije mag. E.E., dr. med. zatem pa še novega izvedenca medicinske stroke - psihiatrije prim. C.C., dr. med., ker je ugotovilo, da je izvedenec mag. E.E. v svojem mnenju prekoračil meje odločanja v okviru izvedenskega mnenja s področja medicine - psihiatrije, saj ni jasno odgovoril na zastavljena vprašanja, poleg tega pa je po svoje (in napačno) komentiral dokazni postopek.

14. Iz ugotovitev izvedenca prim. C.C. izhajajo ugotovitve, kot sledi:

- Tožnica je bila pred podpisom sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v težkem obdobju svojega življenja. Bila je zaskrbljena in v strahu za očeta, za katerega je slutila, da se mu življenje izteka, saj je umrl 14 dni po podpisu sporazuma.

- Tožnica je odrasla ženska z jasno razvito nevrotično motnjo. Nima in nikoli ni imela svoje družine in otrok in je celotno odraslo življenje živela pri očetu in mami, ki sta bila za njo čustveno najpomembnejša človeka, ne glede na to, kakšne spomine ima na vzgojo v otroštvu, zlasti s strani matere.

- Tožnica je agresivno zavrta ženska, katere bistvo je njena odvisnost in podrejenost v medosebnih odnosih. Svoje samospoštovanje in samopodobo je vedno gradila na tem, da se je podrejala ljudem, jim skušala ugajati in jim izpolnjevala njihova pričakovanja, tudi takrat, ko to od nje ni bilo zahtevano.

- Tožnica je oseba, ki nikoli ni znala reči ne v življenju, se odločno in zdravo postaviti zase in se je umikala v pasivnost že ob manjših konfliktih oz. zato, da do konfliktov sploh ne bi prišlo. Takšne osebe nikoli ne zmorejo doseči zrele stopnje zadovoljstva s seboj.

- Takšna oseba ne razvije pozitivne in zrele samopodobe, ki omogoča odraslemu človeku osnovno zadovoljstvo s seboj. To je tudi vzrok, da se je tožnica odpovedala partnerstvu in družini in živela in skrbela za starše, od katerih je očitno bila tudi čustveno odvisna.

- Tožnica tudi ni imela resnih prijateljstev in njen edini smisel življenja je bila skrb za starše in delo. Pri delu je bila odgovorna, zanesljiva in delovna, kar ji je prinašalo še največ zadovoljstva v življenju.

- Podredljivost, negotovost in tesnobnost je bila pri tožnici še večja pri stikih z ljudmi, ki jih je sama videla kot avtoritete. Doživlja jih tako, da pri njej vzbujajo dodatno negotovost in tesnobnost, pa tudi strah, kar vse izvira iz njenih že opisanih značajskih lastnosti in stalno prisotnih občutij manjvrednosti. Razvoj tovrstnih osebnostnih lastnosti in nerazrešenih konfliktov pri tožnici izhaja iz razvojnih motenj v zgodnjem otroštvu zaradi neustrezne vzgoje - predvsem represivna, dominantna in neempatična mama.

- Tožnica je obtožbo doživela kot krivično. Res ni vedela, da dela v nasprotju s pravili tožene stranke, ali pa je naivno pristala na sugestije nekoga drugega. Zato je bila presenečena in ob obtožbi v nejeveri.

- V takšnem stanju in razpoloženju ni bila dovolj pozorna niti asertivna (dovolj samozavestna in zdravo agresivna), da bi vztrajala pri razčiščevanju obtožbe in se tudi poglobila v to, kaj je podpisala. Za tožnico je bila to tipična situacija, katerim v življenju ni kos in tudi tokrat je odreagirala na svoj način, s pasivnostjo, z zadrževanjem prizadetosti, ker so ji po njenem vedenju naredili krivico in s težnjo, da bi za njo mučna situacija čim prej minila. Zato tudi ni razmišljala o posledicah in se je z njimi soočila šele kasneje.

- Čeprav je tožnica sporazum o prenehanju delovnega razmerja podpisala prostovoljno in brez pritiskov, je zaradi opisanih razlogov pri tožnici v kritičnem času prevladalo opisano čustveno stanje in doživljanje samega dogodka, ki je bistveno okrnilo njene voljne sposobnosti v smislu obvladovanja.

- Ugotovitve iz zgoraj povzetega izvedenskega mnenja je izvedenec potrdil tudi v zaslišanju. Dodatno je še pojasnil, da je tožnica sicer normalno razvita odrasla ženska brez znakov psihotične motnje, ki je bila na razumski ravni sicer sposobna v celoti razumeti pomen podpisa sporazuma, vendar pa je bila zaradi osebnostne strukture - nevrotične motnje (ki se izkazuje kot odvisnost, podrejenost v medosebnih odnosih, izrazito nizka samopodoba, podrejanje ljudem, ki jim skuša ugajati in izpolnjevati njihova pričakovanja) v konkretnem primeru njena voljna sposobnost bistveno omejena oz. zmanjšana. Izvedenec je še pojasnil, da na tožničino voljnost ni vplivalo to, da je že predhodno (nekaj dni) pred zagovorom dobila obdolžitev. Ključno je bilo to, da je tožnica te obtožbe oz. ponujeni sporazum razumela kot veliko krivico, bila je presenečena in prizadeta ob tem in se je v tem času očitno prepustila tej prizadetosti, kar traja dalj časa. Prav tako na njen voljni del početja v kritičnem času ni mogla vplivati prisotnost sindikalne zaupnice oz. čas, ki ga je imela na samem s sindikalno zaupnico, saj je že sama klinična slika v kombinaciji z osebnostno strukturo pomembno oz. bistveno omejila voljni del. Na tožničino osebnost oz. lastnosti tudi ni moglo vplivati to, da je opravljala delo vodje skladišča in da je vodila (problematično) sredino ljudi.

15. Glede na vse obrazloženo se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ob podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja s strani tožnice ni bila podana prava volja za njegovo sklenitev. Tudi po stališču pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni bistveno, da so bile pri tožnici v času podpisa sporazuma njene voljne sposobnosti (le) bistveno zmanjšane zaradi njene osebnostne strukture - nevrotične motnje, in ne v celoti odsotne, saj je na voljo vplivalo tudi njeno dojemanje obtožbe kot krivične, prav to pa je v povezavi s presenečenjem pomenilo, da so bile voljne sposobnosti tožnice v smislu obvladovanja takšne, da so tožnici onemogočile presojo situacije ter pravilno odločanje. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnica podpisala sporazum zaradi strahu pred avtoriteto, na odločitev pa je vplivalo tudi težko življenjsko obdobje, kar je še dodatno povzročilo, da se je osebnostna nevrotična struktura tožnice v tistem obdobju razvila v depresivno klinično sliko oz. intenzivnejšo obliko. Zato je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica v takšnem stanju ni bila dovolj pozorna niti asertivna, da bi vztrajala pri razčiščevanju obtožbe in se poglobila in razumela to, kaj je podpisala.

16. Sklicevanje pritožbe na sodno prakso, po kateri le popolna nesposobnost obvladovanja (in ne le delno okrnjena) pomeni nezakonitost sporazuma, ni utemeljena. Pritožba se namreč sklicuje na sodno prakso v civilnopravnih zadevah, torej na primere, ko gre za subjekta v razmerju prirejenosti. V delovnem razmerju pa ne gre za razmerje med dvema enakima subjektoma, ki sta v razmerju prirejenosti, temveč je delavec v odnosu podrejenosti do delodajalca, kar vpliva na njegov položaj pri sklepanju sporazumov delovnopravne narave. Navsezadnje ta podrejenost pomeni eksistenčno odvisnost od zaposlitve in delodajalca, kar je treba upoštevati pri presoji volje ob sklenitvi sporazuma. Tožena stranka je namreč na zagovoru tožnici predočila, da bo v primeru nepodpisa sledil "vpis v kartoteko", česar tožena stranka ni uspela izpodbiti, torej stigmatizacija tožnice, ki zaradi tega ne bo mogla najti druge službe. To pa predstavlja, skupaj z ostalimi okoliščinami, v katerih je bil sklenjen sporazum, drugačen pravni položaj kot sklepanje civilnopravne pogodbe, posebej torej ob upoštevanju tožničinega duševnega stanja (nevrotične motnje in depresivne epizode) ter težkih osebnih okoliščin v trenutku sklepanja sporazuma. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito štelo, da tožničina prava volja ni bila podana ter razveljavilo sklenjen sporazum, ugotovilo obstoj delovnega razmerja v spornem obdobju, razen za čas vmesne zaposlitve, ter tožnici priznalo pravico do reintegracije ter reparacijo. Posledično je pravilno odločilo tudi o stroških postopka.

17. Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijana dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

19. Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.

-------------------------------
¹ Sodišče prve stopnje je najprej hotelo postaviti sodnega izvedenca za področje klinične psihologije F.F., univ. dipl. psih., spec. klin. psihologije, izvedenec pa je menil, glede na predvidena vprašanja, ki bi mu jih sodišče zastavilo, da je v obravnavani zadevi primerneje postaviti sodnega izvedenca za področje psihiatrije (uradni zaznamek - list. št. 113).

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 71/2015
• VDSS Sodba Pdp 41/2018
• VDSS sodba Pdp 1108/2009