VDSS Sodba Pdp 345/2019

Jedro

Toženka neutemeljeno izpostavlja, da naj bi se za izračun višine odškodnine, ki se pripadniku prisodi zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka, upoštevala le osnovna plača brez dodatkov k plači. Tudi za takšno stališče ni materialno pravne podlage, sklicevanje na način izračuna višine odškodnine zaradi neizrabljenega posebnega dopusta ali plačila za poseben dopust pa ni na mestu. V primeru posebnega dopusta pripadnik dela ne opravlja in praviloma odpotuje z mednarodne misije, pri odškodnini za neizrabljene dni tedenskega počitka pa gre za odškodnino, ker je pripadnik na dneve, ko bi moral biti prost, opravljal delo. Kot je utemeljilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VIII Ips 226/2017), je ta odškodnina odškodnina za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotavljanja pravice delavca do tedenskega počitka, pri njeni višini pa je relevantna celotna plača (osnovna plača in dodatki k plači), kot je opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve, ki je sicer določena na mesečni ravni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno spremeni, tako da se prisojeni znesek zniža iz 3.474,24 EUR na 3.316,32 EUR, tožbeni zahtevek za plačilo zneska 157,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2014 do plačila pa se zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati znesek 3.474,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2014 do plačila. Kar je tožnik zahteval več (obračun in plačilo davkov in prispevkov, plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 23. 3. 2013 do 9. 1. 2014), je zavrnilo (točka I izreka). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 713,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe v točki I izreka in zoper odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Nasprotuje višini odškodnine za neizrabljene dni tedenskega počitka, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku. Navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo previsoko osnovo za odmero odškodnine, zmotno je ugotovilo število tednov trajanja mednarodne misije, ki se jo je udeležil tožnik. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, razločuje način določanja plače za čas opravljanja vojaške službe doma in izven države, plača za opravljanje vojaške službe izven države se za posamezne dneve izračuna, tako da se mesečna plača deli s številom dni v posameznem mesecu. Pri opravljanju vojaške službe izven države gre za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske, kot se je že izrekla sodna praksa (sodbi Pdp 1131/2013, VIII Ips 203/2013). V Uredbi so določeni dodatki k plači, ki so povezani z naravo dela izven države, zato se pri ugotavljanju višine plačila za čas izrabe posebnega dopusta upošteva le nominalna osnova plače (sodba Pdp 331/2015). Takšno stališče velja tudi za ta spor, v katerem je tožniku prisojena odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka. Kot je drugače določena plača za delo izven države (sodba Pdp 455/2014), se drugače izračuna tudi odškodnina oziroma nadomestilo plače (sodba Pdp 685/2015). Upoštevanje urne postavke s strani sodišča prve stopnje je zmotno, kot tudi upoštevanje dodatkov k plači. V zadevi Pdp 1586/2014 je bila višina plačila določena po dnevih. Takšno stališče bi izhajalo tudi iz sodbe VIII Ips 226/2017 (opomba 13 obrazložitve). Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo število tednov, ko je bil tožnik na mednarodni misiji, zadnji dan mednarodne misije ni bil 31. 3. 2013, ampak 22. 3. 2013, kot izhaja iz navedb tožnika in toženke. Zato bi bil tožnik upravičen do odškodnine za 20 in ne 22 neizrabljenih dni tedenskega počitka. Pri odločanju o pravdnih stroških je zmotno upoštevan uspeh strank v postopku, tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel v celoti. Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno in preuranjeno priznalo strošek sodne takse, taksna obveznost je nastala šele z vročitvijo sodbe. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in prisojeno nadomestilo ustrezno zniža, skupaj s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da je glede vprašanj, ki jih izpostavlja toženka, sodna praksa jasna in usklajena. V številnih zadevah (Pdp 424/2015, Pdp 716/2015, Pdp 361/2015, Pdp 105/2015, idr.) je bilo sprejeto stališče, da se pri presoji višine odškodnine za neizrabljene dni tedenskega počitka upošteva višina urne postavke na način, da se mesečna plača deli s 174 (ur). To izhaja iz določb Uredbe, ki jih je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Zadeva, ki jo izpostavlja toženka (Pdp 1586/2015), se ne nanaša na enako dejansko stanje niti ne obravnava enakih pravnih vprašanj. Ni podlage, da bi se pri odškodnini upoštevalo le osnovno plačo brez dodatkov k plači. V nasprotnem primeru, če bi sledili metodologiji toženke, bi bil tožnik za čas opravljanja dela na mednarodni misiji oziroma za čas, ko bi moral biti prost, pa ni bil, upravičen do plačila, ki bi bilo nižje od plače, določene za delo v Republiki Sloveniji. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne, potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter tožniku prisodi utemeljeno priglašene pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Razen glede odškodnine za en dan neizrabljenega tedenskega počitka, je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialno pravno utemeljeno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljene dni tedenskega počitka za čas mednarodne misije na Kosovu v pretežni meri ugodilo (zavrnilo je le zahtevek iz naslova davkov in prispevkov ter delno obrestni zahtevek). Pri izračunu višine odškodnine je izhajalo iz mesečne plače, pri čemer je upoštevalo tako osnovno plačo kot dodatke k plači. Mesečno plačo je delilo s 174 (ur) in tako izračunalo urno postavko v višini 19,74 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz drugega odstavka 98.c člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) in prvega odstavka 3. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba; Ur. l. RS. št. 67/08 in nadalj), ki določata, da se plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi pripadnik delal v povprečju 174 ur mesečno, oziroma da je osnova za izračun plače za opravljanje vojaške službe izven države določena z nominalno osnovo za opravljanje vojaške službe izven države ter se obračunava in izplačuje za vsak dan napotitve na vojaško službo izven države, tako da se plača povprečno obračuna za 174 ur mesečno. Iz tega izhaja, da se pri izračunu višine odškodnine, ki se pripadniku prisodi zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka, upošteva plača, ki jo je prejemal na mednarodni misiji, torej pri opravljanju vojaške službe izven države, za 174 delovnih ur mesečno. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več podobnih zadevah, ki jih navajata sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe in tožnik v odgovoru na pritožbo, pa tudi v drugih primerljivih zadevah, v katerih je bila predmet spora odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka (Pdp 277/2017, Pdp 835/2017, Pdp 857/2017, idr.).

8. Toženka se za svoje navedbe, da gre pri opravljanju vojaške službe izven države za poseben dejanski in pravni položaj pripadnikov, kar utemeljuje specifičen plačni režim, sklicuje na zadeve (VIII Ips 203/2013, Pdp 1131/2013, Pdp 331/2015), v katerih se je presojala upravičenost do dodatkov k plači. Gre za povsem neprimerljive zadeve. Neprimerljiva je tudi zadeva Pdp 455/2014, v kateri je bil izpodbijan nominalni znesek kot osnova za izračun plače za čas opravljanja vojaške službe izven države, in zadeva Pdp 685/2015, v kateri je delodajalec uveljavljal vrnitveni zahtevek, ker je pripadniku po vrnitvi v Republiko Slovenije še plačeval plačo, določeno za čas opravljanja vojaške službe izven države. Pritožbeno sodišče pritrjuje načelnemu stališču o specifičnem plačnem režimu za čas opravljanja vojaške službe izven države, vendar pa ta specifičnost ne potrjuje navedb toženke, da bi se za izračun višine odškodnine, ki se pripadniku prisodi zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka, upoštevala mesečna plača, deljena s številom dni v posameznem mesecu. Takšna navedba nima materialno pravne podlage.

9. Določbi drugega odstavka 98.a člena ZObr in četrtega ter petega odstavka 6. člena Uredbe, na katera se sklicuje toženka, določata, do kakšne plače je upravičen pripadnik, ki opravlja službo izven države le občasno ali nekaj dni oziroma jo opravlja manj kot mesec dni, v drugem odstavku 5. člena Uredbe je predpisano, kako se določi plača pripadniku na mednarodni misiji v času, ko izrablja poseben dopust, 11. člen Uredbe pa ureja dodatek za poveljevanje. Te določbe pri ugotavljanju višine odškodnine za neizrabljene dni tedenskega počitka niso relevantne.

10. Toženka neutemeljeno izpostavlja, da naj bi se za izračun višine odškodnine, ki se pripadniku prisodi zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka, upoštevala le osnovna plača brez dodatkov k plači. Tudi za takšno stališče ni materialno pravne podlage, sklicevanje na način izračuna višine odškodnine zaradi neizrabljenega posebnega dopusta ali plačila za poseben dopust pa ni na mestu. V primeru posebnega dopusta pripadnik dela ne opravlja in praviloma odpotuje z mednarodne misije, pri odškodnini za neizrabljene dni tedenskega počitka pa gre za odškodnino, ker je pripadnik na dneve, ko bi moral biti prost, opravljal delo. Kot je utemeljilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VIII Ips 226/2017), je ta odškodnina odškodnina za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotavljanja pravice delavca do tedenskega počitka, pri njeni višini pa je relevantna celotna plača (osnovna plača in dodatki k plači), kot je opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve, ki je sicer določena na mesečni ravni.

11. Pritožba utemeljeno ugovarja številu dni neizrabljenega tedenskega počitka, za katerega je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino. Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da je mednarodna misija trajala do dne 22. 3. 2013 (in ne do dne 31. 3. 2013, kot je bilo najprej določeno z ukazom o napotitvi). Iz tega razloga je tožnik upravičen do odškodnine za en dan neizrabljenega tedenskega počitka manj. Od vrnitve s posebnega dopusta, kar je bilo najkasneje dne 28. 2. 2013, kot navaja toženka v pritožbi (v dosedanjem postopku je sicer navajala, da je bilo to dne 26. 2. 2013), do dne 22. 3. 2013 so se natekli trije polni tedni, ne štirje, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, in ne dva, kot zmotno navaja toženka. Ob pravilnem upoštevanju trajanja mednarodne misije je tako tožnik upravičen do za znesek 157,92 EUR (zmnožek urne postavke v višini 19,74 EUR in 8 za 8 ur) znižane odškodnino. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in izpodbijani del sodbe na podlagi 258. člena ZPP spremenilo, tako da je prisojeni znesek ustrezno znižalo, tožbeni zahtevek za plačilo zneska 157,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2014 do plačila pa zavrnilo.

12. Zaradi spremenjene odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev v pravdnih stroških v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je pri tej odločitvi pravilno upoštevalo prvi odstavek 154. člena ZPP oziroma načelo uspeha v postopku, saj je tožnik glede uveljavljane glavnice uspel v celoti (zavrnjen je bil le zahtevek iz naslova davkov in prispevkov ter delno obrestni zahtevek). Po delni spremembi izpodbijanega dela sodbe v pritožbenem postopku je tožnikov uspeh v višini 4,5 %, do vseh utemeljeno priglašenih pravdnih stroškov pa je upravičen na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP. Skladno s to določbo ZPP lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške nasprotne stranke, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Sodišče prve stopnje je tožniku v okviru za pravdo potrebnih stroškov utemeljeno priznalo tudi strošek sodne takse (140,00 EUR), ki jo je bil dolžan plačati in jo tudi je plačal.

13. Ker v ostalem s pritožbo uveljavljani razlogi kot razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče sicer pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Strankama je priznalo za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.), in sicer toženki 375 točk za sestavo pritožbe in 2 % ali 7,5 točke materialnih stroškov, skupaj 382,5 točke ali 229,50 EUR, tožniku pa 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % ali 7,5 točk materialnih stroškov, skupaj 382,5 točke ali 229,50 EUR, z davkom na dodano vrednost 279,99 EUR. Po načelu uspeha (drugi odstavek 154. člena ZPP) je vsaka stranka upravičena do povračila deleža stroškov. Toženkin pritožbeni uspeh znaša 15,7 % (prizadevala si je za znižanje prisojenega zneska na 989,60 EUR, torej je izpodbijala prisojeni znesek v višini 2.484,64 EUR, uspela je za znižanje za znesek 157,92 EUR). Tako je upravičena do povrnitve stroškov v višini 36,03 EUR, tožnik pa do povrnitve 84,3 % utemeljeno priglašenih stroškov oziroma do stroškov v višini 236,03 EUR. Po pobotu je dolžna toženka tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 200,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo še stroškov za pregled dokumentacije in sestanek s stranko, ker so ti po OT že zajeti v priznani postavki sestava odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 482/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 323/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 90/2020