VDSS Sodba Pdp 496/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje se je v zvezi z dokazanostjo očitka tožnici, ki se nanaša na protipravno prilastitev denarja v skupni vrednosti 16.130,00 EUR spornega dne, utemeljeno sklicevalo na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Pravilno je uporabilo 14. člen ZPP, ki določa, da je sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Tožnica je bila namreč pravnomočno obsojena za storitev kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. členu KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, ker je iz koristoljubnosti zaporedoma storila več kaznivih dejanj, ko si je v spornem času protipravno prilaščala denar, ki ji je bil zaupan v zvezi z njeno zaposlitvijo pri družbi kot vodji poslovalnice, in sicer med drugim tudi, ker je spornega dne iz vrečk z denarjem in kasete z menjalnim denarjem vzela in si protipravno prilastila denar v skupni vrednosti 16.130,00 EUR. To pa predstavlja utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da sodišče ni vezano na kazensko pravno kvalifikacijo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja (npr. odločitvi VSRS opr. št. VIII Ips 116/2010 in opr. št. VIII Ips 278/2017 ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala: razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 7. 2015; ugotovitev, da ji pogodba o zaposlitvi z dne 20. 10. 2008 ni prenehala in še traja; da ji je tožena stranka dolžna za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, kot da bi delala, vključno z obračunom in izplačilom plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska plač, torej vsakega 15. v tekočem mesecu za pretekli mesec ter odvesti vse ustrezne davke in prispevke, razliko v neto znesku pa nakazati na račun tožnice ter ji priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 6.272,55 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica in zatrjuje, da je sodišče vezano na obsodilno sodbo, ne pa na njeno obrazložitev. V zvezi z očitkom, da je tožnica sodelovala pri ropu poslovalnice v A. navaja, da ne gre za rop, saj samega sebe ni mogoče oropati. Tožnica ni bila obsojena za kaznivo dejanje ropa, temveč za kaznivo dejanje poneverbe po 209. členu KZ-1. Ne drži, da je direktor tožene stranke šele v pogovoru s tožnico ugotovil, da je tožnica inscenirala rop in si prisvojila denar tožene stranke. Izpostavlja, da je bil tožnici suspenz dne 21. 4. 2015 odrejen za dogodek 13. 4. 2015, torej zaradi ropa in ne zaradi drugih očitkov pred tem datumom. Poleg tega je direktor tožene stranke zoper tožnico podal kazensko ovadbo, zato je bil že takrat seznanjen z vsemi elementi kaznivega dejanja. Sojenje v kazenski zadevi pred Okrajnim sodiščem v Šmarju I K 1520/2016 nima nobenega vpliva na delovno pravni spor. Iz prijave je namreč razvidno, da je tožena stranka podala ovadbo, sicer res za določena kazniva dejanja, da pa so bile takrat tožničinim sodelavkam okoliščine v zvezi z ropom dovolj sumljive in so o teh okoliščinah izpovedale direktorju tožene stranke. Vztraja, da ni storila nobenega kaznivega dejanja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Predmet presoje tega individualnega delovnega spora je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 23. 7. 2015 podala tožnici po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). V izredni odpovedi ji je očitala več kršitev:

- da si je 12. 11. 2014 protipravno prilastila izkupiček 1.100,00 EUR (točka 1 odpovedi);

- 21. 3. 2015 naj bi prikrivala odtujitev 300,00 EUR dnevnega iztržka (točka 2 odpovedi);

- 13. 4. 2015 naj bi sodelovala pri ropu poslovalnice v A. in si skupaj s tretjo osebo protipravno prilastila 16.229,80 EUR (točka 3 odpovedi);

- da si je 4. 3. 2013 protipravno prilastila 592,24 EUR (točka 4 odpovedi).

7. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo, in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 707/2017 z dne 14. 3. 2018 razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 246/2015 z dne 9. 5. 2017, s katero je bilo ugotovljeno, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pritožbeno sodišče se ni strinjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana odpoved za vse očitane kršitve podana po izteku 30-dnevnega roka za podajo odpovedi, tj. zlasti za kršitev pod točko 3 odpovedi, ki se nanaša na vpletenost tožnice v rop poslovalnice tožene stranke.

8. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zaključilo, da je bila odpoved tožnici zaradi očitka pod točko 3 odpovedi (da je 13. 4. 2015 sodelovala pri ropu poslovalnice v A. in si z neznano tretjo osebo protipravno prilastila denar v višini 16.229,80 EUR, ki ji je bil zaupan pri opravljanju dela), pravočasna, tj. podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka po drugem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). V zvezi z ostalimi očitki (pod točko 1, 2 in 4 odpovedi) je bila izredna odpoved prepozna. Ugotovilo je, da je očitek tožnici utemeljen, saj je do zaključka glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem postala pravnomočna kazenska obsodilna sodba, s katero je bila tožnica za isti historični dogodek spoznana za krivo očitanega kaznivega dejanja poneverbe po 209. členu KZ-1 (utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Ob nadaljnji ugotovitvi, da je podan tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, (tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka), je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved (le še v zvezi z očitkom pod točko 3 odpovedi) podana pravočasno. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pri ugotavljanju, kdaj je pričel teči subjektivni 30-dnevni rok, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in ugotoviti, kdaj je bila pristojna oseba seznanjena, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je direktor tožene stranke razlog za izredno odpoved tožnici v zvezi z očitano kršitvijo, tj. da je tožnica 13. 4. 2015 inscenirala rop pri toženi stranki in si tako prisvojila denar tožene stranke, ugotovil na podlagi razgovora s tožnico 30. 6. 2015, ko mu je ta očitano dejanje tudi priznala.

10. Na dejstvo, da se direktor tožene stranke na podlagi informacij, ki jih je dobil 13. 4. 2015 na sestanku z vsemi delavkami v poslovalnici po ropu, ni mogel seznaniti z vsemi okoliščinami, ki bi potrjevale, da je tožnica organizirala oziroma lažno prikazala rop in si tako prisvojila 16.322,00 EUR, je opozorilo že pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 707/2017 z dne 14. 3. 2018, kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Iz izpovedi prič - delavk tožene stranke, B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H. namreč ne izhaja, da bi direktorju tožene stranke že 13. 4. 2015 določno in jasno pojasnile vse okoliščine, na podlagi katerih bi ta lahko zaključil, da je tožnica izvedla oziroma inscenirala rop. Na tem sestanku so delavke direktorju tožene stranke podale pomisleke in očitke v zvezi z ostalimi tremi očitanimi kršitvami, ki naj bi jih tožnica storila 4. 3. 2013, 12. 11. 2014 in 21. 3. 2015. Na pravilnost dokaznega zaključka ne vpliva dejstvo, da so delavke na navedenem sestanku sicer izrazile določene pomisleke v zvezi s tožničino vpletenostjo v rop. Direktor tožene stranke je namreč prepričljivo izpovedal, da takrat temu ni hotel verjeti in se je šele na podlagi večernega razgovora s tožnico v hotelu I. v A. konec junija 2015 prepričal, da je tožnica inscenirala rop in si prisvojila denar, saj mu je tožnica to dejanje priznala.

11. Glede na skladno izpoved prič in ugotovitev, da je direktor tožene stranke kazensko ovadbo zoper tožnico podal le za kršitvi z dne 23. 3. 2015 in 12. 11. 2014, je prepričljiv tudi dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je direktor tožene stranke 20. 4. 2014, ko je tožnici odredil začasno odsotnost z dela, ugotovil le razlog za odpoved v zvezi s kršitvami z dne 4. 3. 2013, 12. 11. 2014 in 21. 3. 2015, ne pa tudi s kršitvijo v zvezi z njeno vpletenostjo v rop. Zapis v odredbi tožnici z dne 20. 4. 2014 "… da se tožnici z dnem 21. 4. 2015 odreja, da do razjasnitve vseh okoliščin, nastalih dne 13. 4. 2015, ne prihaja na delo, delavka pa soglaša, da ne bo prihajala na delo...," namreč ne zadošča za zaključek, da je bil direktor tožene stranke že takrat seznanjen s tem, da je tožnica inscenirala rop in s tem kršila pogodbene in druge obveznosti ter da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Pritožbene navedbe o nasprotnem niso utemeljene.

12. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z dokazanostjo očitka tožnici, ki se nanaša na protipravno prilastitev denarja v skupni vrednosti 16.130,00 EUR dne 13. 4. 2015, utemeljeno sklicevalo na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Pravilno je uporabilo 14. člen ZPP, ki določa, da je sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Tožnica je bila namreč s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah pod opr. št. I K 1520/2016 z dne 16. 3. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp 1520/2016 z dne 13. 1. 2019 pravnomočno obsojena za storitev kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, ker je iz koristoljubnosti zaporedoma storila več kaznivih dejanj, ko si je v času od 12. 11. 2014 do 13. 4. 2015 protipravno prilaščala denar, ki ji je bil zaupan v zvezi z njeno zaposlitvijo pri družbi J. d. o. o. kot vodji poslovalnice J. na naslovu K. v A., in sicer med drugim tudi, ker je dne 13. 4. 2015 iz vrečk z denarjem in kasete z menjalnim denarjem vzela in si protipravno prilastila denar v skupni vrednosti 16.130,00 EUR. To pa predstavlja utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

13. Pritožbene navedbe, da je bila tožnica v zvezi z navedenim očitkom obsojena za drugo kaznivo dejanje, kot ji ga je očitala tožena stranka v izredni odpovedi, so neutemeljene in ne vlivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega odpovednega razloga za izredno odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Bistveno je, da je bilo v kazenskem postopku zoper tožnico pravnomočno odločeno zaradi kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1 (na škodo tožene stranke), ki se nanaša na isti historični dogodek kot hujša kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja, ki je predmet obravnavane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da sodišče ni vezano na kazensko pravno kvalifikacijo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja (npr. odločitvi VSRS opr. št. VIII Ips 116/2010 in opr. št. VIII Ips 278/2017 ).

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 843/2017
• VDSS Sodba in sklep Pdp 707/2017
• VDSS Sodba Pdp 321/2020