VDSS Sodba Pdp 541/2019

Jedro

Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih delovnega časa (združena verzija), ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.

Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.

Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima npr. jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenim poveljnikom, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tudi v obravnavanem primeru tožniku, ki je na proste dneve moral opravljati delo kot je razkladanje vode s kamiona in nošenje vode, oziroma se udeleževati sestankov s poveljniki zaradi odrejanja nalog naslednji dan, tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen. Zmoten je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku na misiji KFOR na Kosovu tožniku zagotovila proste dneve tedenskega počitka brez delovnih obveznosti in da opravila, ki jih je tožnik na proste dneve opravljal, ne predstavljajo del in nalog v smislu delovno pravnih zadolžitev, zaradi katerih je bil tožnik na misiji.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v I. in III. točki izreka tako, da se glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.519,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2014 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.051,45 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 463,86 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek plačati znesek 3.790,08 EUR (I. točka izreka sodbe in sklepa). Zavrglo je tožbo v delu zahtevka za plačilo davkov in prispevkov (II. točka izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 549,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila) (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je po mnenju pritožnika nezakonita in neustrezno obrazložena. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da tožnik na dneve, ko naj bi bil prost, ni bil popolnoma prost kot običajni delavec, vendar naj bi bilo potrebno upoštevati specifiko vojaka oziroma pripadnika SV na misiji. Nenehna dosegljivost, skrb za pranje oblačil, nošenje vode za pitje in kratki sestanki po mnenju sodišča prve stopnje ne predstavljajo del in nalog v smislu delovnopravnih zadolžitev, taki zaključki pa so po mnenju tožnika nepravilni. Tožnik nasprotuje presoji sodišča, da obvezno nošenje vojaške uniforme v prostem času ne predstavlja kršitve pravice do tedenskega počitka. Ne strinja se s stališčem, da opravila, kot so raznašanje vode in perila v vojaški bazi in udeležba na sestankih ne pomenijo kršitve njegove pravice do tedenskega počitka. Sodba ne upošteva izpovedi prič (npr. A.A.), ki so izpovedale, da so se na dan, ko naj bi bili prosti, morali pripravljati že za naloge naslednjega dne, iz obrazložitve pa tudi ne izhaja, zakaj sodišče ni upoštevalo izpovedi tožnika in prič, ki so usklajeno izpovedale, da brez delovnih obveznosti niso bili noben dan na misiji. Nepravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da čiščenja orožja na prosti dan ni bilo, saj so priče izpovedale, da se je orožje čistilo sproti po opravljenem delu in pred naslednjo nalogo, kar je bilo s strani nadrejenih izrecno ukazano oziroma odrejeno in nujno potrebno, zato je logično, da je bilo orožje potrebno očistiti tudi na dan, ko naj bi bili pripadniki prosti. V nasprotju z dejanskim stanjem in izpovedbami prič je sodišče prve stopnje zaključilo, da je šlo pri nenehni dosegljivosti zgolj za to, da so nadrejeni vedeli, kje se tožnik nahaja - šlo je za nenehno dosegljivost in pripravljenost za primer izrednega dogodka. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik tudi ob prostih dneh raznašal vodo, skrbeti je moral za pranje oblačil, izvajali pa so se tudi kratki sestanki. Kljub temu je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Skladno z veljavno zakonodajo in ustaljeno sodno prakso (npr. odločbe VDSS Pdp 682/2017 in Pdp 307/2018) so pripadniki v primeru, ko niso popolnoma prosti (nositi morajo uniformo, morajo biti urejeni, udeleževati se morajo sestankov, prenašati vodo, pospravljati, čistiti orožje ipd.), upravičeni do odškodnine oziroma nadomestila za neizrabljen tedenski počitek. Že to, da se mora pripadnik udeleževati sestankov, ki so bili v konkretnem primeru nesporno ugotovljeni, pomeni absolutno kršitev neprekinjenega počitka. Do navedb tožeče stranke in izpovedb prič v zvezi z obveznim nošenjem uniforme, skrbjo za čistočo in osebno urejenostjo ter prepovedjo zapuščanja baze se sodišče prve stopnje ni niti opredelilo. Tožnik izpostavlja, da je tožena stranka ne glede na razmere na misiji dolžna pripadnikom v sedmih zaporednih dneh zagotoviti vsaj en dan počitka v neprekinjenem trajanju 24 ur, to pravico pa je pripadnikom s Pravilnikom izrecno zagotovila tožena stranka sama. Predpisani počitek pomeni, da bi tožnik moral biti 24 ur neprekinjeno prost vseh obveznosti, skladno s sodno prakso pa tudi pripravljenost za delo in dosegljivost na telefonu predstavljata delovno obveznost, ki je pripadnik na prosti dan ne bi smel imeti.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

4. V tej zadevi je pritožbeno sodišče o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje že odločalo. S sklepom Pdp 257/2019 z dne 17. 4. 2019 je pritožbi tožnika zoper zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje ugodilo ter razveljavilo izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na pritožbo tožene stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom Dsp 9/2019 z dne 22. 7. 2019 razveljavilo navedeni sklep pritožbenega sodišča in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

5. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi na podlagi določb 347. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo pred sodiščem prve stopnje že izvedene dokaze in prebralo zapisnike narokov za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje z izpovedmi prič in tožnika ter priloge v spisu (A 1 do A 6 in B 1 do B 15), s čimer sta stranki izrecno soglašali.

6. Tožnik je na pritožbeni obravnavi vztrajal pri podani pritožbi in predlagal, da pritožbeno sodišče odloči skladno s stališči, ki so razvidna iz sklepa pritožbenega sodišča z dne 17. 4. 2019, pri tem pa izpostavil, da je potrebno definirati samo še urno postavko in število neizrabljenih dni tedenskega počitka, do česar se je tožnik že opredelil v tožbi in pri tem vztraja.

7. Tožena stranka je navedla, da vztraja pri navedbah v odgovoru na pritožbo in pri vseh v dosedanjem postopku zavzetih stališčih ter predlagala potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

8. Tožena stranka je dne 22. 11. 2019 pritožbenemu sodišču predložila pisno vlogo z naslovom „Izpostavitev najnovejše sodne prakse“ s prilogami (to je z odločitvami VS RS, v zvezi z revizijo tožene stranke, ki jih je prejela v podobnih istovrstnih zadevah v novembru 2019). Pritožbeno sodišče navedene vloge ni upoštevalo, ker je prepozna, saj je pritožbeno sodišče o zadevi odločilo na seji senata po opravljeni pritožbeni obravnavi.

9. Pritožba je delno utemeljena.

10. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

11. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Iz razlogov sodbe je jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka zavrnilo ter na podlagi katerih dejstev in dokazov je tako odločilo. Pritožnik tako to bistveno kršitev uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje in s pravno presojo sodišča, kar pomeni uveljavljanje pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ki pa je utemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

13. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za 28 dni neizrabljenega tedenskega počitka za misijo KFOR ... na Kosovu v času od ... do ..., na kateri je sodeloval tožnik kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske, napoten na opravljanje nalog v tujino.

14. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe prvega odstavka 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), po katerem ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, ter na določbe drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.), v katerem je določeno, da mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Kot pravno podlago za odločanje je navedlo tudi Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.), ki v drugem odstavku 97.f člena določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur.

15. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnik na dneve, ki jih je tožena stranka evidentirala kot proste, ni opravljal delovnih obveznosti in da, kot je tudi sam potrdil, ni opravljal dela na patrulji, varovanja baze ali B., niti ni imel usposabljanja ali kakšnih drugih delovnih zadolžitev. Ugotovilo je tudi, da tožnik ni bil popolnoma prost, kot je običajno delavec, ko dela ne opravlja in je doma, da pa je treba upoštevati specifiko vojaka oziroma pripadnika SV na misiji, na kateri je potrebno spoštovati določena pravila in hišni red, ki v bazi velja. Določeno je, da pripadnik baze sam ne sme zapuščati, da mora biti urejen (v uniformi ali športni opremi SV), ter da mora njegov nadrejeni vedeti, kje se nahaja, kar vse pa so pravila obnašanja, ki ne pomenijo delovne obveznosti. Na tej podlagi je zaključilo, da opravila, ki jih je tožnik na proste dneve opravljal (skrb za pranje oblačil, nošenje vode za pitje, kratki sestanki zaradi informiranja o delu za naslednji dan, čiščenje orožja in opreme, ki ga je bilo potrebno opravljati sproti in tožniku na proste dni ni bilo posebej odrejeno) ne pomenijo opravljanja nalog in tudi ne kršitve pravil do prostega dne oziroma počitka. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je štelo, da je toženka tožniku v spornem obdobju zagotovila 28 dni tedenskega počitka.

16. Navedeni zaključki sodišča prve stopnje so materialnopravno zmotni. Toženka je bila namreč, ne glede na specifiko vojaka oziroma pripadnika SV na misiji, na kateri je potrebno spoštovati določena pravila in hišni red, ki v bazi velja, na kar se sklicuje sodišče prve stopnje, dolžna tožniku v sedmih zaporednih dneh zagotoviti vsaj en dan počitka v trajanju neprekinjenih 24 ur, saj niso izkazane nobene izredne razmere, ki bi to onemogočale. To pravico mu je tožena stranka s Pravilnikom celo sama izrecno zagotovila. Počitek pomeni, da bi tožnik moral biti 24 ur neprekinjeno prost vseh delovnih obveznosti, tako da se v tem času od njega ne zahteva, da je na razpolago delodajalcu. Prvostopenjsko sodišče sicer šteje, da ni opravljal nobenega dela in da delovnih obveznosti ni imel, kar pa ne drži povsem. Če bi se že upoštevalo stališče sodišča prve stopnje, da skrb za pranje perila, čistočo prostorov, nošenje vode in podobno ne prestavljajo delovnih obveznosti (kar lahko velja le, če gre le za opravila, ki se nanašajo na pripadnika osebno, ne pa tudi, če te zadolžitve opravlja po odredbi nadrejenih tudi za druge pripadnike), pa ni mogoče pritrditi stališču, da med delovne obveznosti ne spada obvezna udeležba na delovnih sestankih, ki so se izvajali tudi ob prostih dnevih in da tudi udeležba na sestankih ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka v trajanju neprekinjenih 24 ur. Zato ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da nobeno od opravil, ki jih je tožnik na proste dneve opravljal, po vsebini ne predstavlja del in nalog v smislu delovnopravnih zadolžitev. Mednje namreč nedvomno spadajo obveznosti glede udeležbe na sestankih z nadrejenimi, sprotno čiščenje orožja, razkladanje vode s kamiona, ki se je po odredbi nadrejenih opravljalo tudi ob prostih dnevih.

17. O tem, kakšne zadolžitve na misiji so imeli pripadniki ob prostih dneh tedenskega počitka, so skladno izpovedali tako tožnik kot tudi priči A.A. in C.C., ki sta bila tudi na misiji KFOR ... skupaj s tožnikom, pa tudi izpoved poveljnika voda D.D. v bistvenem ne odstopa od izpovedi navedenih, kot je razvidno iz zapisnikov narokov (prepisov zvočnih posnetkov), ki jih je pritožbeno sodišče vpogledalo in prebralo. Tožnikov nadrejeni poveljnik voda D.D. je izpostavil, da na proste dneve, kot so bili evidentirani, pripadniki niso opravljali rednih delovnih obveznosti, če pa so jih morali opraviti, se je dan počitka prestavil. Izpovedal je tudi, da ne more 100 % trditi, da pripadniki niso nosili vode s tovornjakov v nastanitvene prostore, ker je bilo to štiri leta nazaj, ter da dopušča možnost, da so kdaj vodo morali prenašati, ni pa bila praksa, da bi bilo na proste dneve organizirano prenašanje vode. Glede čiščenja orožja je pojasnil, da ni bilo nikoli predvideno, da bi se na prosti dan čistila oprema, razen če pripadnik umazane opreme ni očistil takoj po nalogi, ampak je to opravil šele naslednji dan, ko je bil prost. Pojasnil pa je tudi, da so tudi ob prostih dneh potekali sestanki s pripadniki ter izpostavil, da so bili to kratki (neformalni) sestanki z nujnimi informacijami, s katerimi so morali biti pripadniki seznanjeni v zvezi z nalogami naslednjega dne, vendar brez posebnih obremenitev.

18. Pritožba utemeljeno opozarja na izpoved tožnika, ki je skladno z izpovedbami A.A. in C.C., da povsem prosti tudi na dneve, ki so bili določeni kot prosti (in kot taki evidentirani), nikoli niso bili - bili so npr. deset ali 15 ur prosti, potem pa je prišlo nekaj vmes, da so morali nekam vskočiti, pa se je še vedno štelo, kot da so prosti. Včasih, morda v 50 %, so morali tudi v prostih dneh na postroj, ki je bil sicer obvezen, če je bila ravno nedelja, pa včasih ni bilo treba iti, sicer pa vedno. Tožnik je izpostavil tudi obveznosti v zvezi z dosegljivostjo - pripadniki so vedno morali povedati, kje se nahajajo, tako da so bili dosegljivi, da so jih lahko poklicali, če bi jih rabili. Izpovedal je še, da so proste dni evidentirali in da so se evidence začele izdelovati prav na misiji, na kateri je sam sodeloval, pri čemer so evidence morali podpisati na zahtevo poveljnika voda. Tak je bil ukaz, vojaki pa takrat niso niti vedeli, kaj se šteje za prosti dan in ali jim to pripada ali ne. Zato so evidence vsi podpisali, saj si nihče ni upal odkloniti podpisa, ker ukaza ne smeš zavrniti, čeprav evidence dejanskega stanja ne odražajo, ker so tudi na te dneve opravljali opravila, ki jih je naštel in niso bili povsem prosti.

19. Tudi iz izpovedi priče A.A. izhaja, da na misiji niso bili nikoli 100 % prosti (da bi se lahko oblekli v „civilko“ in odšli ven iz baze) in da so v dneh, ko so bili uradno prosti, imeli neke zadolžitve, kot je nošenje vode, če je ravno takrat prišla, čiščenje snega, pa tudi večerne krajše, ponavadi petminutne sestanke, na katerih se jim je povedalo, kaj bodo delali naslednji dan, ker poveljujoči naslednji dan zjutraj niso hoteli imeti sestankov, ampak so prejšnji dan naredili sestanke na hitro, na katerih so jim povedali, kdo in kam se gre ter kaj morajo vzeti s seboj. Izpovedal pa je tudi, da so velikokrat za nazaj na ukaz poveljnika podpisovali evidence o delovnem času - prostih dneh, v obliki iz excela sprintane tabele.

20. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožnik na proste dneve ni opravljal običajnih rednih delovnih obveznosti, kot je delo na patrulji, varovanje baze ali B., usposabljanje in podobno, pravilen. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nekatere delovnopravne zadolžitve tožnik vendarle imel in jih je moral opraviti tudi na dneve, ki so bili v evidencah tožene stranke označeni kot prosti. Občasno je moral na proste dneve sodelovati pri razkladanju vode s kamionov, ali pa očistiti opremo, če je bila umazana, udeleževati pa se je moral tudi delovnih sestankov (čeprav krajših, brez posebnih formalnosti in obremenitev), česar sodišče prve stopnje neutemeljeno ne šteje za delovno pravne zadolžitve. Evidence tožene stranke, ki so se podpisovale na način, kot so ga opisovali tožnik in zaslišani priči (za nazaj, na ukaz poveljnika), same po sebi ne dokazujejo, da so bili na dneve, označene kot proste, pripadniki v resnici povsem prosti delovnih obveznosti.

21. Pritožba sicer izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika in izpovedb prič v zvezi z obveznim nošenjem uniforme, osebno urejenostjo ter prepovedjo zapuščanja baze, kar pa niti ni bistveno, saj te okoliščine za odločitev niti niso bistvene. Sodišče prve stopnje je te obveznosti pravilno uvrstilo med pravila hišnega reda oziroma bivanja na misiji, ki so določena tudi iz varnostnih razlogov in spadajo med pravila obnašanja in ne med delovne obveznosti.

22. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih delovnega časa (združena verzija), ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.

23. Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.

24. Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima npr. jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenim poveljnikom, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tudi v obravnavanem primeru tožniku, ki je na proste dneve moral opravljati delo kot je razkladanje vode s kamiona in nošenje vode, oziroma se udeleževati sestankov s poveljniki zaradi odrejanja nalog naslednji dan, tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen. Zmoten je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku na misiji KFOR ... na Kosovu tožniku zagotovila proste dneve tedenskega počitka brez delovnih obveznosti in da opravila, ki jih je tožnik na proste dneve opravljal, ne predstavljajo del in nalog v smislu delovno pravnih zadolžitev, zaradi katerih je bil tožnik na misiji.

25. Ker tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka v spornem obdobju, je s tem kršila pogodbene obveznosti, zaradi česar je tožnik upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo za dneve neizrabljenega tedenskega počitka. Tožnik sicer zahteva plačilo odškodnine za 28 dni neizrabljenega tedenskega počitka, vendar je upravičen le do odškodnine za 26 dni. Pri izračunu je namreč potrebno upoštevati le cele tedne v spornem obdobju, ne pa vmesnih dveh tednov pred odhodom in po prihodu s posebnega misijskega dopusta, ki ga je v tem obdobju izrabil tožnik (v času od 8. 12. 2013 do 28. 12. 2013), na kar je utemeljeno opozarjala tožena stranka že med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Za izračun odškodnine je potrebno upoštevati tožnikovo plačo v času druge misije (od ... do ...), ki je znašala 2.944,58 EUR, oziroma neto urno postavko 16,92 EUR, kar pomeni, da je tožnik za 26 dni upravičen do odškodnine v znesku 3.519,36 EUR, višji tožbeni zahtevek (do višine 3.790,08 EUR) pa ni utemeljen. Tožnik pa je upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po zaključku misije, to je od ... dalje do plačila, saj mu je takrat nastala škoda oziroma je odškodninska obveznost zapadla v plačilo (165., 246. ter 299. člen Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ).

26. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi v navedenem obsegu podani, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z določbami prvega odstavka 351. člena ter prvo in peto alinejo 358. člena ZPP delno spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

27. Glede na spremenjeno odločitev je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je s pritožbo v pretežnem delu uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP. Potrebni stroški tožnika, odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. - OT), Tar. št. 15 in 18, znašajo: tožba - 400 točk, delni umik tožbe - 50 točk, tri pripravljalne vloge - 3x 225 točk, udeležba na prvem naroku - 300 točk, zastopanje na narokih - 2x 150 točk, odsotnost iz pisarne - 3x 60 točk, urnina - 50 točk, to je 1955 točk oziroma skupaj z 2 % materialnimi stroški (do 1000 točk) in 1 % materialnimi stroški nad 1000 točk 2.033,20 točk oziroma 933,23 EUR (po vrednosti točke 0,459 EUR). Ob upoštevanju priglašenih stroškov kilometrine (3 x 22,20 EUR) v znesku 66,60 EUR ter 22 % DDV znašajo stroški tožnika 1.219,80 EUR. Tožnik je v sporu uspel z 92 %, zato je upravičen do povračila stroškov v višini 1.122,21 EUR.

28. Potrebni stroški tožene stranke znašajo: 400 točk - odgovor na tožbo, tri pripravljalne vloge: 3x 225 točk, prvi narok: 300 točk, zastopanje na narokih: 2x 150 točk, trajanje in odsotnost iz pisarne: 3x 40 točk in 50 točk, to je skupaj 1.845 točk, oziroma skupaj z 2 % materialnimi stroški do 1.000 točk in 1 % materialnimi stroški nad 1.000 točk 1.927,25 točk, to je 884,60 EUR. Uspeh tožene stranke v postopku je 8 %, zato je upravičena do povračila stroškov v znesku 70,76 EUR. Po poračunu stroškov je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.051,45 EUR.

29. Tožeča stranka je s pritožbo v pretežnem delu uspela, zato je upravičena do povračila pritožbenih stroškov in sicer: pritožba - 375 točk, udeležba na naroku 150 točk, odsotnost iz pisarne - 60 točk, to je skupaj 585 točk, skupaj z 2 % za materialne stroške pa 596 točk, kar po vrednosti točke 0,60 EUR znaša 358,00 EUR, skupaj s kilometrino (22,20 EUR) ter 22 % DDV pa 463,86 EUR.

Datum zadnje spremembe:

19.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 387/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 466/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 133/2019