VDSS Sodba Pdp 536/2019

Jedro

Tožnica (receptorka na recepciji wellness centra) ni zanikala naslednjih dejanj: neizdaje računa gostji spornega dne ob nakupu abonmaja za vstope v savno in bazen tožene stranke, prejema gotovine, za katero ni izdala računa in ki je ni nikjer posebej evidentirala, ponujanja gotovinskega popusta ob nakupu abonmaja, čeprav za to ni imela pooblastila in takrat pri toženi stranki ni potekala takšna marketinška akcija,... Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so ugotovljena dejanja tožnice hujša kršitev delovnih obveznosti tožnice, ki jih je storila naklepoma, prav tako so pri njenem ravnanju podani vsi elementi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena KZ-1, ki ga stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi,

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo, reparacijo (vključno s povrnitvijo 50-odstotnega nadomestila plače za obdobje od 17. 1. 2019 do 25. 1. 2019), povrnitev stroškov postopka izredne odpovedi pri toženi stranki ter povrnitev stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Navaja, da izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da sta gosta A.A. in B.B. 20. 12. 2018 ob 20.07 na recepciji SPA centra tožene stranke poizvedovala, ali obstaja možnost nakupa večjega števila vstopnic za savno in bazen ter ali tožena stranka v takem primeru ponuja kakšne ugodnosti. Navaja, da je takrat kot receptorka SPA centra stranki povedala, da lahko dobi popust ob nakupu 10 vstopnic z gotovino (160,00 EUR namesto 190,00 EUR), čeprav tožena stranka v tistem času takega popusta svojim gostom ni ponujala. Pove, da sta ji po obisku bankomata izročila 100,00 EUR, sodišče prve stopnje pa glede podatka, da je šlo za 160,00 EUR, neupravičeno verjame gostoma, ki sta bila zaslišana kot priči. Navaja, da priča B.B. ni bil povsem gotov, ali je šlo za 140,00 ali 160,00 EUR. Sklicuje se na predlog za zaslišanje svojih sodelavk C.C. in D.D., ki bi lahko povedali, da jima je takoj, zagotovo pa 22. 12. 2018, povedala, da je od gostje prejela le 100,00 EUR in ji zato ni izdala računa, saj bi morala v tem primeru priložiti še svojih 60,00 EUR, česar ni zmogla. Pove, da je prejetih 100,00 EUR pustila v spodnjem neuporabljenem predalu pri blagajni. Ponavlja, da odnosi pri toženi stranki niso bili tako enoznačni, kot so izpovedale priče s strani tožene stranke in da se je v dobro agresivnejših gostov često gledalo vstran, da so bili nižji šefi v strahu pred višjimi šefi ter da tisti spodaj nikdar točno ne vedo, kaj ima nadrejeni v tistem trenutku za pravilno odločitev. Trdi, da tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pa bi moralo. Navaja, da je v postopku ostala golih rok in nog, sama proti utečeni ekipi tožene stranke in ji je bilo onemogočeno predstaviti in dokazati svoje argumente, posledično pa je sodišče prve stopnje pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. Kot pomembno izpostavlja okoliščino, da je bilo neposredno po zgoraj opisanih dogodkih v blagajni SPA centra najdenih še 65,00 EUR, povezanih s sodelavko tožnice, ne glede na to pa je v zraku in izpodbijani sodbi ostalo, da si je najmanj 60,00 EUR prisvojila pritožnica. Meni, da je sodišče prve stopnje delovalo preveč poenostavljeno, ko je med postopkom v celoti sledilo konstruktu in strahovom predstavnikov tožene stranke. Opozarja, da se je zakonodaja v zvezi s konkurenčnostjo in hitrim odpuščanjem človeških virov (ljudi) močno zaostrila in je sodišče edini amortizer, ki lahko nekoliko miri navdušenje delodajalcev. V zvezi z zakonitostjo odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 navaja, da je hotela vse najboljše za svojega delodajalca, kar je lahko v največji meri dosegla tako, da so bili gostje SPA centra čimbolj zadovoljni. Sklicuje se na dejstvo, da je gostja A.A. ob prihodu sama prva omenila popust, ki je dva meseca prej veljal v SPA centru, zaradi česar ji je tožnica ponudila popust. Navaja, da se je potem seveda znašla v težavah glede izdaje računa in jih je rešila tako, kot je sama izpovedala. Meni, da se je znašla v stiski, ko je zaradi dobrih namenov (obdržati stranko) prišla v situacijo, ko bi morala ali dodati svoj denar, ki ga ni imela, ali kršiti obveznost izdaje računa. Trdi, da iz tega ne izhaja njen naklep ali huda malomarnost škodovati delodajalcu. Meni, da se v obrazložitvi 8. točke sodišče ukvarja le s pritožničino kršitvijo glede neizdaje računa za prejeto gotovino ter obravnava samo hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, in ne ugotavlja, ali so podani elementi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena KZ-1. Kot napačno graja ugotovitev sodišča, da si je tožnica prilastila gotovino v višini 160,00 EUR, saj ta ni bila odtegnjena toženi stranki. Sklicuje se na posnetek varnostne kamere, iz katerega je razvidno, kam je pritožnica odložila prejeto gotovino - v predal tožene stranke, ki je bil ves čas v oblasti tožene stranke, zato si je ni prilastila (teorija aprehenzije). Glede na to zanika obstoj znakov kaznivega dejanja iz 209. člena KZ-1. Po njenem mnenju izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita ne po 1. alineji ne po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj pritožnica ni naklepno ali iz hude malomarnosti kršila pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pač pa je ravnala v stiski, ki je posledica napetih odnosov v kolektivu delodajalca, temu pa tudi ni nastala nobena konkretna škoda.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in navaja, da je tožnico ves čas postopka zastopala odvetnica, da so bile kršitve dokazane ter da je tožnica iskala izgovore za premišljeno ravnanje ob kršitvah in se je izmikala odgovornosti. Sklicevanje na stisko zaradi napetih odnosov v kolektivu označi za nedovoljeno pritožbeno novoto. Meni, da tudi če bi bili med postopkom na prvi stopnji izkazani napeti odnosi v kolektivu, s tem ne bi bilo mogoče opravičiti hujših kršitev delovnih obveznosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem D.D. in C.C.. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Navedeni priči sta bili predlagani za potrditev dejstva, da jima je tožnica povedala, da ji je A.A. izročila 100,00 EUR, ki so bili v črni skrinjici. Glede na navedeno priči neposredno iz svoje zaznave ne bi mogli izpovedovati o dogodkih, ki so predmet izredne odpovedi (izpovedali bi lahko le o tem, kar jima naj bi tožnica povedala), zato gre za neprimeren dokaz, poleg tega glede na več dokazanih kršitev to dejstvo, tudi če bi ga tožnica dokazala, ne bi moglo privesti do drugačne odločitve s strani sodišča prve stopnje. Glede na to ni podan smiselno uveljavljan razlog iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni upravičena tožničina graja, da ji sodišče prve stopnje ni dalo možnosti sodelovanja v postopku, saj ostaja na ravni pavšalnosti, zato je pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 1. 2019, ki jo je tožena stranka tožnici izrekla na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) zaradi tožničine neizdaje računa za nakup abonmaja za vstop v savno in bazen tožene stranke, nepooblaščenega ponujanja popusta na gotovinsko plačilo, nezabeleženega prejema in prilastitve prejete gotovine ter izročitve starega računa gostji. Tožbeni zahtevek tožnice je zavrnilo.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in zavzelo pravilna materialnopravna stališča, da:

- tožnica ni zanikala naslednjih dejanj:

1. neizdaje računa gostji A.A. dne 20. 12. 2018 ob nakupu abonmaja za vstope v savno in bazen tožene stranke,

2. prejema gotovine, za katero ni izdala računa in ki je ni nikjer posebej evidentirala,

3. ponujanja gotovinskega popusta ob nakupu abonmaja za ceno 160,00 EUR, namesto 190,00 EUR, čeprav za to ni imela pooblastila in takrat pri toženi stranki ni potekala takšna marketinška akcija ter

4. da je 27. 12. 2018 gostji A.A. izdala star račun za znesek 160,00 EUR z dne 18. 10. 2018,

- da je sporni dogodek 20. 12. 2018 potekal tako, da sta gosta A.A. in B.B. ob 20.07 uri prišla na recepcijo SPA centra tožene stranke, se zanimala za ugodnosti in cene pri nakupu abonmaja za vstop v bazene in savne, tožnica pa jima je dejala, da je v primeru plačila z gotovino cena s popustom 160,00 EUR, in ne 190,00 EUR,

- da je po kratkem razgovoru z gostoma tožnica izpolnila kartonček in čakala nanju, da se vrneta z bankomata, ko pa sta se ob 20.14 vrnila, sta ji izročila gotovino v višini 160,00 EUR, ona pa ga je položila v zgornji predal,

- da tožnica gostoma ni izdala računa, niti ni v dnevno poročilo zabeležila dejstva, da naj bi ji gosta izročila premalo gotovine, ali viška gotovine, niti to ne izhaja iz blagajniškega dnevnika za tisti dan,

- da je A.A. obiskala SPA center 27. 12. 2018 in takrat na recepciji zahtevala račun za kupljeni abonma, tožnica pa ji je ob 16.38 izročila star račun (druge stranke) za znesek 160,00 EUR.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so ugotovljena dejanja tožnice hujša kršitev delovnih obveznosti tožnice, ki jih je storila naklepoma, prav tako so pri njenem ravnanju podani vsi elementi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl. – KZ-1), ki ga stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi,

10. Tožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič E.E., A.A. in B.B., in ne na tožničino izpoved. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni neprepričljiva zato, ker priča B.B. ni vedel točno povedati, ali je izročil tožnici 140,00 ali 160,00 EUR, saj se je skliceval na izpoved priče A.A., njegova izpoved pa nikakor ne potrjuje izpovedi tožnice o prejemu 100,00 EUR gotovine. Poleg tega za obstoj obeh očitanih kršitev niti ni bistveno, ali je gost tožnici izročil 100,00 ali 160,00 EUR, bistveno je, da je tožnica nesporno storila očitana dejanja iz odpovedi (nepooblaščeno ponujanje popusta, sprejem gotovine, neizdaja računa, prilastitev gotovine ter izročitev starega računa druge stranke gostji). Tožnica storitve navedenih kršitev v pritožbi niti ne zanika (z izjemo količine prejetega denarja ter njegove prilastitve), ampak se predvsem zavzema za to, da se jih ne bi obravnavalo kot kršitve, saj naj bi jih storila v dobro tožene stranke (da obdrži stranko).

11. Tožnica se v pritožbi zavzema, da se njeno ravnanje ne bi štelo kot hujša kršitev oziroma dejanje z znaki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. Na pravilnost odločitve v predmetni zadevi ne morejo vplivati dokazno nepodprte trditve tožnice, da se je pri toženi stranki v dobro agresivnejših gostov često gledalo stran ter da je ravnala v korist tožene stranke s tem, ko je hotela ustreči gostji in jo obdržati kot stranko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica seznanjena z zakonsko obveznostjo, da je treba ob prodaji blaga in storitev gostu izdati račun, tožena stranka pa je na to svoje zaposlene tudi opominjala. Prav tako je tožnica sama povedala, da ni imela pooblastil za ponudbo popusta za gotovinsko plačilo ter da takrat ni bilo marketinške akcije, pa je kljub temu strankama omogočila nakup po znižani ceni. Prav tako ni sporno, da je 27. 12. 2018 stranki izročila kopijo starega računa, ki je bil izdan nekomu tretjemu, za kar je nedvomno vedela, da ni pravilno. Navedena ravnanja ne morejo biti storjena drugače, kakor naklepoma, vsekakor pa gre za hujšo kršitev pogodbenih in zakonskih obveznosti tožnice. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da gre za hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, če ima delavec opravka z denarjem ter da "kasiranje" denarja mimo blagajne (torej brez evidentiranja prodaje in s tem izdaje računa) že samo po sebi pomeni hudo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere je porušeno zaupanje med delavcem in delodajalcem, ki je pri poslovanju z denarjem nujno, in to ne glede na višino zneskov prejetega denarja. Tako je pravilno ugotovilo tudi pogoj za zakonitost odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

12. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z neobstojem elementov kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena KZ-1. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo dokazano, da si je tožnica protipravno prilastila denar, ki ji je bil zaupan v povezavi z njeno zaposlitvijo, in sicer je šlo za znesek 160,00 EUR, ki sta ji ga izročila gosta A.A. in B.B.. Tožnica se pritožbi neupravičeno sklicuje na dejstvo, da denarja ni odtegnila nadzoru tožene stranke (aprehenzijska teorija), saj za razpolaganje z denarjem zadošča, da ga ni zavedla na način, kot bi ga morala ter ga ni izročila nadrejenim oziroma ni z njim ravnala na predpisani način, ampak je namesto tega denar položila v predal oziroma t. i. črno skrinjico, o čemer tožene stranke ni obvestila. Tako ni mogoče slediti njenemu zavzemanju, da denarja ni odtegnila nadzoru tožene stranke. Tudi za to dejanje je dokazan tožničin naklep, saj je ravnala premišljeno, kasneje pa je z izročitvijo starega računa drugega gosta skušala kršitev prikriti, po naravi stvari pa gre za ravnanja, ki jih niti ni mogoče storiti drugače kot naklepno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima to ravnanje tožnice vse znake kaznivega dejanja iz 209. člena KZ-1, saj si je 160,00 EUR prilastila, za to ni imela zakonske podlage, denar pa ji je bil zaupan v zvezi z njeno zaposlitvijo receptorke na recepciji wellness centra pri toženi stranki. Drugačno pritožbeno zavzemanje tako ni utemeljeno.

13. Do pritožbenih navedb, s katerimi tožnica skuša svoje ravnanje opravičiti z napetimi odnosi v kolektivu pri toženi stranki, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožnica jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 811/2018
• VDSS Sodba Pdp 551/2017
• VDSS Sodba Pdp 461/2018