VDSS Sodba Pdp 426/2019

Jedro

Tožniku so se pri nameščanju izolacije na strehi udrle salonitne plošče in je skupaj s še dvema sodelavcema padel šest metrov globoko v skladišče objekta na betonska tla. V skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 5. člena ZVZD-1 mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Glede na navedeno je zlasti delodajalec (in ne delavec) tisti, ki mora poskrbeti za varen delovni proces. Delavec je sicer dolžan spoštovati predpise o varnosti in zdravju pri delu (33. člen ZDR in 12. člen ZVZD-1) in je dolžan upoštevati delodajalčeva navodila (32. člen ZDR). Vendar pa je delavec delo dolžan opraviti (31. člen ZDR), zato mu ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode, če delodajalec dela ne organizira na varen način, dela pa drugače ni mogoče opraviti (tako tudi pritožbeno sodišče v podobni zadevi Pdp 940/2018). V konkretnem primeru je tožnik moral položiti izolacijo na streho objekta, pri tem pa je moral hoditi tudi po salonitnih ploščah, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu. Ker na drugačen način dela niti ni mogel opraviti, pritožba neutemeljeno opozarja, da je tožnik vedel, da se na salonitnih ploščah ne bi smel zadrževati.

Tožniku soprispevka k nastali škodi ni mogoče pripisati niti s sklicevanjem na določbo 52. člena ZVZD-1, ki ureja pravico delavca odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, tako da se izpodbijani del sodbe v I., III. in IV. točki izreka delno spremeni tako, da se na novo glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 27.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 dalje do plačila. V presežku, tj. za znesek 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.043,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni za tožečo stranko povrniti stroške postopka v znesku 640,22 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. 01100-6370501417, sklic na št. ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 131,72 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 45.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2013 dalje do plačila, ter zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 45.000,00 EUR za obdobje od 7. 2. 2013 do 15. 7. 2015 (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.183,48 EUR (III. točka izreka sodbe) ter da je za tožnika dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.067,04 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) ter zoper odločitvi o stroških postopka v III. in IV. točki izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oz. podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja pri navedbah, da je tožnik k nastali škodi soprispeval. V zvezi s tem se sklicuje na zadeve pritožbenega sodišča Pdp 30/2018, Pdp 34/2018 in Pdp 43/2011 ter zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 380/2009. Tožnik in sodelavca so po salonitnih ploščah hodili le zato, ker je bilo to za njih enostavneje. Tožnik je kot izkušen delavec dobro vedel, da po salonitnih ploščah ne sme hoditi, saj je imel opravljen izpit iz varstva pri delu, poleg tega pa je bil seznanjen z varnim načinom opravljanja dela. Nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča, da so morali delavci pri opravljanju dela medsebojno sodelovati. Predvsem ni bilo potrebe po tem, da bi trije delavci na salonitni plošči stali hkrati. Sodišču očita, da pri odločitvi ni upoštevalo določbe 12. člena ZVZD‑1. Opozarja, da je imel tožnik na voljo vso varovalno opremo, vendar je ni uporabljal, čeprav mu je bilo to naročeno. Nasprotuje dejanski ugotovitvi, da delavci varovalnih pasov ne bi imeli kam pripeti, saj bi si varovalo za privez lahko pripravili sami. Poleg tega bi moral tožnik, če je presodil, da mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, opravljanje dela odkloniti (tako tudi pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 780/2017). Sodišču očita, da se ni opredelilo do njenih navedb glede malomarnega ravnanja udeleženih delavcev. Vztraja, da bi tožnik delo opravil lahko tako, da bi ves čas stal na pohodni betonski plošči. Od delodajalca je neživljenjsko pričakovati, da bo na delovišču prisoten ves čas. Tožnik je na tej strehi delal že več mesecev pred nezgodo, izkušnje delavca pa so pomembne za odločitev o njegovem soprispevku k nastali škodi (tako tudi pritožbeno sodišče v sodbi Pdp 474/2008). Izvedenec za varstvo pri delu pri izdelavi izvedenskega mnenja ni upošteval izpovedi tožnika in zaslišanih prič, zato ga sodišče pri odločitvi ne bi smelo upoštevati. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni ugodilo njenemu predlogu za postavitev drugega izvedenca za varstvo pri delu. Nasprotuje višini odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik je pri navajanju trajanja srednje hudih telesnih bolečin močno pretiraval. Tudi odškodnina za pretrpljeni strah je prisojena v previsokem znesku. Iz izpovedi tožnika izhaja, da primarnega strahu sploh ni utrpel, sekundarni strah pa je utrpel v bistveno lažji obliki, kot je ugotovilo sodišče. Sodišče je tožniku prisodilo previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik ni izkazal, da se je pred dogodkom športno udejstvoval. Odškodnina za skaženost je prisojena v previsokem znesku. Trditvena podlaga tožnika je v tem delu pomanjkljiva in nedokazana. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče bi moralo tudi tožniku naložiti povračilo stroškov za izvedence. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo (glede prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo).

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 60.000,00 EUR, ki je tožniku kot delavcu tožene stranke nastala v delovni nesreči 7. 2. 2013. Tožniku so se pri nameščanju izolacije na strehi udrle salonitne plošče in je skupaj s še dvema sodelavcema padel šest metrov globoko v skladišče objekta na betonska tla. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno oprlo na prvi odstavek 184. člena v času nesreče veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki ureja odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, ki je povzročena delavcu pri delu ali v zvezi z delom in ki napotuje na uporabo splošnih pravil civilnega prava o povrnitvi škode, tj. na uporabo določb Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/03 in nasl.). Po presoji sodišča prve stopnje delo na višini šestih metrov predstavlja nevarno dejavnost, zaradi česar je v obravnavani zadevi podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke (drugi odstavek 131. člena OZ). Ob upoštevanju nadaljnjih ugotovitev, da tožena stranka tožniku ni zagotovila pogojev za varno delo (tj. da mu ni zagotovila možnosti uporabe osebne varovalne opreme in ni poskrbela za to, da bi bila na strehi izdelana pohodna konstrukcija, po kateri bi delavci lahko varno hodili), je sodišče prve stopnje presodilo, da je v zvezi s škodnim dogodkom podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke (prvi odstavek 131. člena OZ), ter da tožnik k nastali škodi ni soprispeval (tretji odstavek 153. člena OZ; prvi odstavek 171. člena OZ). Vse dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti tožene stranke so pravilne, zato jim pritožbeno sodišče pritrjuje, v nadaljevanju pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožene stranke.

7. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje, da so tožnik in sodelavca po salonitnih ploščah hodili le zato, ker je bilo to za njih enostavneje. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi tožnika in delavcev A.A. in B.B., ki sta kritičnega dne skupaj s tožnikom padla skozi streho objekta, ugotovilo, da so delavci naloženo delo lahko opravili le z medsebojnim sodelovanjem oz. pomočjo ter da so pri nameščanju izolacije na streho morali hoditi tudi po salonitnih ploščah, saj dela zgolj s hojo po betonskih delih strehe niso mogli opraviti. Tudi po ugotovitvi izvedenca za varstvo pri delu vsaj ene faze delovnega procesa, to je vlečenja "silke" čez prekrite salonitne plošče, ni bilo mogoče opraviti zgolj s hojo po betonskih ploščah (str. 4 dopolnitve izvedenskega mnenja na list. št. 236 v spisu), zato pritožbeno sodišče o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem nima pomislekov. Ker je bila torej hoja po salonitnih ploščah potrebna in nujna glede na organizacijo delovnega procesa, se tožena stranka svoje odgovornosti za nastalo škodo ne more razbremeniti z navedbami, da je delavcem naročila, da morajo hoditi le po betonskih delih strehe ter da je imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu. Sicer pa je izvedenec za varstvo pri delu izpovedal, da mu tožena stranka ni posredovala nobenih dokumentov, iz katerih bi bilo mogoče razbrati, ali je bil tožnik res ustrezno usposobljen za varno delo.

8. Sodišče prve stopnje se je v 16. in 19. točki obrazložitve sodbe opredelilo do vseh bistvenih navedb tožene stranke glede zatrjevanega soprispevka tožnika k nastali škodi, zato so nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno kot bistveno izpostavlja, da bi tožnik kot izkušen delavec moral vedeti, da po salonitnih ploščah ne sme hoditi in da mu je v zvezi s tem dala tudi jasna navodila za delo. V skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11) mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Glede na navedeno je zlasti delodajalec (in ne delavec) tisti, ki mora poskrbeti za varen delovni proces. Delavec je sicer dolžan spoštovati predpise o varnosti in zdravju pri delu (33. člen ZDR in 12. člen ZVZD-1) in je dolžan upoštevati delodajalčeva navodila (32. člen ZDR). Vendar pa je delavec delo dolžan opraviti (31. člen ZDR), zato mu ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode, če delodajalec dela ne organizira na varen način, dela pa drugače ni mogoče opraviti (tako tudi pritožbeno sodišče v podobni zadevi Pdp 940/2018). V konkretnem primeru je tožnik moral položiti izolacijo na streho objekta, pri tem pa je moral hoditi tudi po salonitnih ploščah, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu. Ker na drugačen način dela niti ni mogel opraviti, pritožba neutemeljeno opozarja, da je tožnik vedel, da se na salonitnih ploščah ne bi smel zadrževati. Ne drži pritožbena navedba, da je imel tožnik na voljo vso osebno varovalno opremo, pa je ni uporabljal. Tožena stranka tega v postopku na prvi stopnji ni dokazala, sicer pa tožnik varovalne opreme (četudi bi mu bila zagotovljena) ne bi mogel nikamor pritrditi. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so bila namreč ušesa, primerna za sidranje varnostnih pasov, odstranjena še pred polaganjem tervola. Zmotno je stališče pritožbe, da bi tožnik sam moral poskrbeti za zagotovitev ustreznih privezov, saj je to obveznost delodajalca in ne delavca. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, ne zadostuje, da delodajalec varovalno opremo delavcu dá na razpolago, temveč je bistveno, da poskrbi, da delavci to opremo tudi pravilno in dosledno uporabljajo. Te obveznosti tožena stranka v obravnavani zadevi ni izpolnila.

9. Tožniku soprispevka k nastali škodi ni mogoče pripisati niti s sklicevanjem na določbo 52. člena ZVZD-1, ki ureja pravico delavca odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi. V konkretnem primeru bi to namreč pomenilo, da tožnik dela sploh ne bi mogel opraviti in bi s tem kršil svojo temeljno obveznost iz delovnega razmerja (31. člen ZDR). Na drugačno presojo ne vplivajo pritožbene navedbe, da je bil tožnik zdravstveno sposoben in da je imel opravljen izpit iz varstva pri delu. Pritožba se glede vprašanja tožnikovega soprispevka neutemeljeno sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 780/2017 z dne 15. 2. 2018. V navedeni zadevi se je tožnica kot prodajalka poškodovala pri opravilu, ki se ga je lotila povsem samovoljno (to opravilo ni spadalo v okvir njene delovne obveznosti), zato ne gre za primerljivo zadevo. Iz istega razloga je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožbe na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 474/2008 z dne 17. 3. 2009. V tej zadevi je namreč delodajalec tožniku zagotovil vsa ustrezna zaščitna sredstva, ki bi jih ta pri delu moral uporabljati, vendar je njihovo uporabo samovoljno opustil. Pritožba odločitvi, da tožnik k nastali škodi ni soprispeval, neutemeljeno nasprotuje tudi s sklicevanjem na sodbe pritožbenega sodišča Pdp 43/2011 z dne 16. 6. 2011, Pdp 30/2018 z dne 22. 3. 2018 in Pdp 34/2018 z dne 26. 4. 2018 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 380/2009 z dne 7. 6. 2011. V teh zadevah ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik delo, ki ga je moral opraviti v okviru svojih delovnih zadolžitev, lahko opravil le na način, ki je privedel do nastanka škodnega dogodka, zato prav tako ne gre za primerljive zadeve.

10. Sodišče prve stopnje je pri presoji obstoja krivdne odgovornosti tožene stranke pravilno upoštevalo izvedensko mnenje (z dopolnitvijo) sodnega izvedenca za varstvo pri delu C.C., iz katerega izhaja, da tožena stranka sodišču ni predložila nobene dokumentacije, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti, ali je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno delo, ali je imel pozitivno opravljen zdravniški pregled za delo na višini ter ali je imel na razpolago ustrezno osebno varovalno opremo, v zvezi s katero je bil ustrezno usposobljen za njeno uporabo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izdelano izvedensko mnenje napačno, saj je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo nasprotno. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu predlogu za postavitev novega (drugega) izvedenca za varstvo pri delu. Tožena stranka predloga v tej smeri sploh ni podala, temveč je v pripravljalni vlogi z dne 24. 8. 2018 predlagala le dopolnitev izdelanega izvedenskega mnenja v skladu z njenimi pripombami, čemur je sodišče prve stopnje sledilo. V zvezi s pripombami tožene stranke na dopolnitev izvedenskega mnenja, je izvedenca tudi neposredno zaslišalo. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo razlogov za odločitev, da ne bo postavilo novega izvedenca za varstvo pri delu.

11. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, pravilno upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca za medicino - ortopedijo dr. D.D. z dopolnitvijo, ter izpoved tožnika. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da je tožnik v zvezi s škodnim dogodkom upravičen do 45.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, tožena stranka pa v pritožbi prisojeno odškodnino utemeljeno graja kot pretirano.

12. Pritožba pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel zlom zgornjega ramusa desne sramnice in zlom desne ponvice medenice, zlom v predelu desnega zapestja ter udarec po desni strani prsnega koša. Po nesreči je 25 dni trpel hude bolečine, nadaljnjih 6 mesecev srednje hude bolečine, nato pa še 6 mesecev bolečine lažje intenzitete. Tožniku so opravili repozicijo desnega zapestja v splošni anesteziji, kasneje pa tudi operacijo desnega zapestja. Odstranili so mu zunanji fiksator. V bolnici je bil vsega skupaj 18 dni, 19 dni pa je bil na rehabilitaciji v E.. Večkrat je bil pregledan s strani zdravnikov specialistov, opravil je več RTG slikanj. Dva meseca po nesreči je težko hodil, nato pa le s pomočjo bergle. Po prihodu domov je dva meseca jemal protibolečinske tablete. Odvisen je bil od tuje pomoči, saj ni bil samostojen pri tuširanju in pri opravljanju drugih osebnih opravil, zlasti tistih, ki jih ni mogoče opraviti z eno roko. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo primarno res pomeniti zadoščenje oškodovancu za prestano telesno in duševno trpljenje, vendar pa je pri odmeri višine odškodnine zaradi enotnega obravnavanja treba upoštevati tudi odškodnine, ki so bile prisojene v podobnih primerih, oziroma ustrezno razmerje med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb. Ob upoštevanju primerljivih zadev iz sodne prakse (npr. sodba VSRS II Ips 878/2009) pravično in primerno denarno odškodnino tožniku za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem predstavlja znesek 12.000,00 EUR (in ne znesek 15.000,00 EUR, kot je presodilo sodišče prve stopnje). Pritožba tožene stranke je zato v tem delu delno utemeljena.

13. Delno utemeljena je tudi pritožba zoper prisojeno odškodnino za pretrpljeni strah. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja na izpoved tožnika, da se od padca naprej ničesar ne spominja in da se je prebudil šele v bolnici. Navedeno namreč po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje le obstoj sekundarnega strahu, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, ki je v obravnavani zadevi ugotovilo tudi obstoj primarnega strahu. Ob upoštevanju preostalih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik ob sprejemu v bolnico utrpel hud strah, ki je trajal do prejema vseh pojasnil glede poteka in pričakovanega izida zdravljenja, da je ta strah nato prešel v strah srednje intenzitete, ter da je bil nato od odpusta iz bolnice 25. 2. 2013 do konca zdravljenja prisoten le še strah lažje intenzitete, pritožba pravilno navaja, da ni podlage za prisojo odškodnine zaradi strahu v znesku 5.000,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča pravično denarno odškodnino iz naslova pretrpljenega sekundarnega strahu predstavlja znesek 2.000,00 EUR (prim. tudi sodbo pritožbenega sodišča Pdp 940/2018).

14. Pritožba utemeljeno nasprotuje višini prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je iz tega naslova vtoževal 25.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je ugodilo do višine 20.000,00 EUR. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ima tožnik, ki je bil v času nesreče star 27 let, zaradi obravnavane poškodbe težave pri opravljanju svojega dela in pri športnem udejstvovanju. Po nesreči ima okrnjeno gibljivost in moč desne roke, kar ga ovira pri izvedbi določenih gibov. Ugotovljena je bila tudi slabša gibljivost desnega kolčnega sklepa, kar mu povzroča težave pri hoji po neravnem terenu in ob globokem počepu. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravično in primerno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti glede na primerljive zadeve iz sodne prakse (npr. sodba Pdp 940/2018 z dne 18. 7. 2019) predstavlja znesek 12.000,00 EUR. Pritožba tožene stranke je zato v tem delu delno utemeljena.

15. Pritožba utemeljeno nasprotuje tudi višini odškodnine za skaženost. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ima tožnik v posledici škodnega dogodka brazgotine ob desni strani medenice in v predelu desnega zapestja. Pritožbeno sodišče po vpogledu v izvedensko mnenje izvedenca za medicino ugotavlja, da ima tožnik 1 centimeter veliki brazgotini na hrbtišču desne roke, 8 centimetrov veliko brazgotino na hrbtišču desnega zapestja, 1,5 centimetra veliki brazgotini na hrbtišču desne podlahti ter 7 centimetrov dolgo brazgotino na desnem boku. Tudi ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožniku zunanji izgled zelo pomemben, da svojo skaženost doživlja kot osebno pomanjkljivost ter da mu je ob pogledih na brazgotine in ob vprašanjih v zvezi z njimi neprijetno in nerodno, odškodnina v znesku 5.000,00 EUR močno presega prisojene odškodnine v primerljivih zadevah iz sodne prakse (glej npr. zadevo VSM I Cp 797/2018 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS II DoR 454/2018). Po presoji pritožbenega sodišča je tožnik zaradi skaženosti upravičen do odškodnine v znesku 1.000,00 EUR.

16. Glede na navedeno tožniku zaradi obravnavanega škodnega dogodka pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 27.000,00 EUR (tj. približno 27 povprečnih plač za mesec februar 2013), kar je po oceni pritožbenega sodišča pravična in primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik in je tudi primerljiva z višinami odškodnin, ki jih sicer sodišča prisojajo v podobnih primerih. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo na 27.000,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek v znesku 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 dalje do plačila (do prvotno prisojenih 45.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 dalje do plačila), je pritožbeno sodišče zavrnilo.

17. Ker ostali pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Zaradi delnega uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožnikov uspeh se je s 75 % znižal na 45 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tožniku skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) pravilno priznalo 4.872,41 EUR stroškov postopka, zato mu mora tožena stranka glede na uspeh v postopku (45 %) povrniti 2.192,58 EUR. Toženi stranki je sodišče prve stopnje priznalo 5.883,33 EUR priglašenih stroškov postopka, glede na uspeh v postopku (55 %) pa ji mora tožnik povrniti 3.235,83 EUR. Po poračunu stroškov postopka tožnika v znesku 2.192,58 EUR s stroški postopka tožene stranke v znesku 3.235,83 EUR, je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 1.043,25 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

19. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik v obravnavanem sporu z odločbo BPP 506/2016 z dne 21. 12. 2016 oproščen plačila stroškov postopka, kamor sodijo tudi stroški postavljenih izvedencev. Ob upoštevanju dejstva, da so v postopku nastali stroški izvedencev v znesku 1.422,72 EUR, je dolžna tožena stranka glede na 45 % uspeh tožnika na račun sodišča (tretji odstavek 46. člena ZBPP) povrniti znesek 640,22 EUR. Pritožba glede na omenjeno odločbo o priznanju pravice do brezplačne pravne pomoči neutemeljeno uveljavlja, da bi moral tožnik Republiki Sloveniji povrniti preostanek dela stroškov nagrade postavljenih izvedencev (tj. razliko med 640,22 EUR in 1.422,70 EUR).

20. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožena stranka je v pritožbi delno uspela (uspela je z zneskom 18.000,00 EUR od izpodbijanega zneska 45.000,00 EUR), zato ji je tožnik na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Tožena stranka je v pritožbi utemeljeno priglasila 790,64 EUR pritožbenih stroškov (1000 točk za pritožbo po 4. točki v zvezi s 1.a točko tar. št. 15 OT ter 20 točk za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, oboje povečano za 22 % DDV, ter 44,00 EUR sodne takse), zato je glede na pritožbeni uspeh (40 %) upravičena do povračila stroškov v znesku 316,26 EUR. Tožnik je glede na delni uspeh pritožbe upravičen do povračila sorazmernega dela (60 %) stroška odgovora na pritožbo. V zvezi s tem je utemeljeno priglasil 746,64 EUR (1000 točk po 4. točki tar. št. 15 in 20 točk za materialne stroške, povečano za 22 % DDV), zato je iz tega naslova upravičen do zneska 447,98 EUR. Po medsebojnem pobotanju pritožbenih stroškov obeh strank, je dolžna tožena stranka tožniku povrniti 131,72 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Datum zadnje spremembe:

19.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 30/2018
• VDSS sodba Pdp 1166/2012
• VDSS sodba Pdp 1119/2014