VDSS Sodba Pdp 141/2019

Jedro

Iz prvega odstavka 1. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi izhaja, da sta stranki delovno razmerje za določen čas sklenili zaradi izobraževanja tožnika za pridobitev višješolske izobrazbe policist. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz navedenega razloga je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje dopustna po prvem odstavku 45.a člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol). Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena z izključnim namenom izobraževanja tožnika za policista, določilo četrtega odstavka 15. člena pogodbe o zaposlitvi, da preneha veljati tudi v primeru odpovedi pogodbe o izobraževanju, ni nično ali protiustavno. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas brez odpovednega roka v primeru, da odpade razlog, zaradi katerega je bila sklenjena (izobraževanje tožnika), namreč določa že prvi odstavek 79. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta sklep Komisije Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 6. 12. 2017 in Obvestilo Ministrstva za notranje zadeve z dne 14. 9. 2017 o enostranski odpovedi pogodbe o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe policist in prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 9. 2015 nezakonita in se razveljavita; za ugotovitev, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki dne 16. 9. 2017 prenehalo nezakonito; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestila plač, ki bi mu šla, če bi delal, od teh zneskov odvesti davke in prispevke za socialno varnost ter mu izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za nadomestilo preteklega meseca do plačila, da je dolžna tožena stranka tožnika za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2018 dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v bruto znesku 8.799,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 873,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da mu je delovno razmerje prenehalo na zakonit način. Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je prenehal izključno po volji delodajalca. Stališče sodišča prve stopnje, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi prvega odstavka 79. člena ZDR-1, je protispisno. ZDR-1 ne določa, da je mogoče zaradi kršenja pogodbe o izobraževanju doseči takojšnje prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Stranki se v pogodbi o izobraževanju ne moreta dogovoriti za manj pravic, kot jih delavcu zagotavljata zakon in kolektivna pogodba. Določilo četrtega odstavka 15. člena pogodbe o zaposlitvi je nično in protiustavno. Tožnik ni imel možnosti izpodbijati negativne ocene in se izjaviti glede očitanih kršitev. Kršitve tudi niso bile ustrezno konkretizirane (glej sodbo VDSS Pdp 213/2017). S strani tožene stranke ni nikoli prejel nobenega opozorila. Po vsebini je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, zato bi mu tožena stranka morala omogočiti zagovor. Tožena stranka mu ni izplačala odpravnine po tretjem odstavku 79. člena ZDR-1. Vse obveznosti iz pogodbe o izobraževanju je izpolnil v roku, nadaljevanje izobraževanja pa je preprečila tožena stranka. Negativna ocena praktičnega izobraževanja ni predvidena kot razlog za enostransko odpoved pogodbe o izobraževanju, zato je nasprotna odločitev sodišča prve stopnje protispisna. Tožena stranka mu je negativno oceno iz naslova praktičnega izobraževanja podala že v mesecu juliju 2017, čeprav se v skladu s Pravili šole kandidate ocenjuje po zaključku posameznega programa. Tožena stranka je v sporni negativni oceni navedla, da tožnik ni ustrezno napisal končnega poročila, čeprav bi ga moral napisati šele po zaključku praktičnega izobraževanja 9. 8. 2018. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati pravilnost sklepa Komisije Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja, ker tega ni storilo, pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsi očitki iz negativne ocene praktičnega izobraževanja, razen tistih glede osebne neurejenosti, so pavšalni in nedokazani. Dnevniki praktičnega izobraževanja za 2. letnik so podpisani s strani mentorjev, kar dokazuje, da v njih ni bilo napak. Po izpovedi priče A.A. je odpravil tudi druge napake v dnevnih poročilih, na katere je bil opozorjen. Sodišče prve stopnje je splošne očitke iz ocene samo napolnjevalo z izpovedmi prič, s čimer je kršilo razpravno načelo. Vsi očitki iz sporne ocene se nanašajo na obdobje po objavi članka na portalu B., kar dokazuje, da je šlo v resnici za povračilni ukrep. Sodišče prve stopnje je nekritično ocenilo izpovedi prič A.A. in C.C.. A.A. s tožnikom ni delala na terenu, zato njegovih kompetenc niti ni mogla ocenjevati. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi prič A.A., C.C., D.D., E.E. in F.F.. Te priče so zaposlene pri toženi stranki in zato pristranske. Tožena stranka ni prerekala njegove navedbe, da opasača ni imel v primeru, če je odšel na stranišče, zato je nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje protispisna, hkrati pa je podana tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik podal intervju brez predhodne odobritve s strani pristojnih služb, je protispisna, saj iz elektronskega sporočila predstavnice za odnose z javnostmi pri toženi stranki z dne 27. 6. 2017 izhaja nasprotno. Komisija njegovega ugovora zoper oceno po vsebini ni presojala. Sicer pa priča D.D. ni pojasnila nobenega objektivnega kriterija, na podlagi katerega je ocenjevala delo tožnika, njegovo motiviranost in samoiniciativnost. Izpovedala je, da kandidat nikoli ne prejme ocene praktičnega izobraževanja pred njegovim zaključkom. Pisne izjave G.G., H.H., I.I. in J.J. so bile pridobljene le za potrebe tega postopka. Na večini teh izjavi ni navedenega datuma. Glede očitka umazane uniforme izpostavlja, da je šlo za enkraten dogodek, glede ostalih očitkov pa so se priče trudile prikazati, da naj bi šlo za "več takšnih kršitev", ki so se "neprestano" ponavljale. Tudi priča F.F. je izpovedovala le o umazanih čevljih. Sodišče prve stopnje je izpoved priče K.K. vzelo iz konteksta. Priči K.K. in L.L. sta izpovedovala pod vplivom tožene stranke. Priči L.L. je bilo med odgovarjanjem na vprašanja sodišča glede neprimernega odnosa komandirke vidno nelagodno, sodišče prve stopnje pa je njeno izpoved zmotno ocenilo kot neprepričljivo. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da toženi stranki v oceni ni bilo treba navajati konkretnih dogodkov glede očitanih kršitev. Napačna je odločitev, da s strani tožene stranke ni bil trpinčen na delovnem mestu. Razumljivo je, da je priča A.A., ki ji je bil mobing očitan, vse očitke v zvezi s tem zanikala. Iz njene izpovedi je jasno razviden negativen odnos do tožnika. Komandirka A.A. je 30. 6. 2017 vdrla v tožnikov osebni prostor, ko je za njim odšla v stranišče preverjati, ali se je obril. Iz izpovedi C.C. izhaja, da moški in ženske v "skupnem prostoru" hodijo na ločeni stranišči, zato je nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje protispisna. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je zmotna tudi odločitev o stroških postopka. Ker je vrednost tožbenega zahtevka iz naslova mobinga 1.500,00 EUR, bi toženi stranki pripadalo le 200 in ne 300 točk za odgovor na tožbo. Posledično je sodišče prve stopnje toženi stranki vse potrebne stroške postopka prisodilo v napačni višini. Toženi stranki je neutemeljeno priznalo urnino za naroke za glavno obravnavo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. Neutemeljen je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju. Zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti sklepa Komisije Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 6. 12. 2017 je posledica zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti Obvestila tožene stranke z dne 14. 9. 2017 o enostranski odpovedi pogodbe o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe policist in prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 9. 2015, zato sodišču prve stopnje te odločitve ni bilo treba izčrpneje obrazlagati.

7. Tožnik s pritožbenimi navedbami, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi prvega odstavka 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.) in da negativna ocena iz praktičnega izobraževanja ni predvidena kot razlog za enostransko odpoved pogodbe o izobraževanju, po vsebini ne utemeljuje uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč nasprotuje pravni presoji sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Pritožba protispisnost zmotno uveljavlja tudi z nasprotovanjem ugotovitvam sodišča prve stopnje glede (ne)upoštevanja navodil nadrejenih glede nošenja opasača ter (ne)odobritve pristojnih služb za podajo intervjuja na portalu B.. S temi navedbami tožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, s tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, do katerega se bo pritožbeno sodišče prav tako opredelilo v nadaljevanju.

8. Pritožba s pavšalno navedbo, da je "sodišče prve stopnje splošne očitke iz ocene samo napolnjevalo z izpovedmi prič" neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Pritožbeno sodišče kršitve razpravnega načela ne ugotavlja.

9. Zmotne so pritožbene navedbe glede obstoja relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem dostavku 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP, češ da bi sodišče prve stopnje navedbe tožnika, da opasača ni nosil le v primeru, da je odšel na stranišče, moralo šteti za neprerekane. Tožena stranka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 3. 7. 2018 izrecno (nasprotno) zatrjevala, da tožnik opasača ni nosil predvsem v popoldanskem času oz. takrat, ko v službi ni bilo starešine.

10. Tožnik je v tem sporu zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja delavnega razmerja in odškodnino iz naslova trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

11. Iz prvega odstavka 1. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 9. 2015 izhaja, da sta stranki delovno razmerje za določen čas od 1. 10. 2015 do 30. 9. 2016 (oz. glede na aneks št. 2 do 30. 9. 2017) sklenili zaradi izobraževanja tožnika za pridobitev višješolske izobrazbe policist. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz navedenega razloga je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje dopustna po prvem odstavku 45.a člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol; Ur l. RS, št. 15/13 in nadalj.). Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena z izključnim namenom izobraževanja tožnika za policista, določilo četrtega odstavka 15. člena pogodbe o zaposlitvi, da preneha veljati tudi v primeru odpovedi pogodbe o izobraževanju, ni nično ali protiustavno, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas brez odpovednega roka v primeru, da odpade razlog, zaradi katerega je bila sklenjena (izobraževanje tožnika), namreč določa že prvi odstavek 79. člena ZDR-1.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku 14. 9. 2017 poslala Obvestilo o enostranski odpovedi pogodbe o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe policist in prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Obvestilo), s katerim mu je na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik pri praktičnem izobraževanju ocenjen z oceno nezadostno, enostransko odpovedala pogodbo o izobraževanju. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju navedenega določila četrtega odstavka 15. člena pogodbe o zaposlitvi in prvega odstavka 79. člena ZDR-1 presodilo, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati z odpovedjo pogodbe o izobraževanju že po samem zakonu, zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti Obvestila in sklepa Komisije Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 6. 12. 2017 zavrnilo. Posledično je zavrnilo tudi tožbene zahtevke za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, reparacijo in za plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

13. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas odpadel po volji tožene stranke, češ da je ona "preprečila" nadaljevanje izobraževanja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, namreč izhaja, da javni uslužbenec po prejemu nezadostne ocene iz praktičnega izobraževanja izobraževanja objektivno ne more več dokončati, ker študent skladno s študijskim programom letnik lahko ponavlja le v primeru, da je ocena iz praktičnega izobraževanja pozitivna. Zmotno je pritožbeno stališče, da na podlagi negativne ocene praktičnega izobraževanja ni mogoče enostransko odpovedati pogodbe o izobraževanju, saj jo lahko v skladu s 1. alinejo 8. člena te pogodbe delodajalec odpove v primeru, če je iz ravnanja javnega uslužbenca mogoče utemeljeno sklepati, da v pogodbenem roku ne bo opravil vseh študijskih obveznosti. Takšna situacija je bila glede na obrazloženo podana v obravnavani zadevi. Tožena stranka je zato tožniku po prejemu sporne ocene utemeljeno (enostransko) odpovedala sklenjeno pogodbo o izobraževanju z dne 23. 9. 2015, s tem pa je, kot že navedeno, pogodba o zaposlitvi prenehala veljati že na podlagi zakona (prvi odstavek 79. člena ZDR-1). Ker v obravnavani zadevi ni šlo za redno odpoved iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga, kot tudi ne za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala tožena stranka tožniku v postopku prenehanja delovnega razmerja zagotoviti zagovor v smislu drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka tožniku ni izplačala odpravnine po tretjem odstavku 79. člena ZDR-1. Četudi bi to držalo, zatrjevana opustitev tožene stranke v obravnavani zadevi ne vpliva na presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

14. Tožnikove pritožbene navedbe, s katerimi po vsebini nasprotuje negativni oceni iz praktičnega izobraževanja, so neutemeljene že zato, ker sodišče za presojo pravilnosti podane ocene niti ni pristojno. V skladu s 53. členom Zakona o višjem strokovnem izobraževanju (ZVSI; Ur. l. RS, št. 86/04 in 100/13) in 19. členom Pravilnika o ocenjevanju v višjih strokovnih šolah (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 71/09) o ugovoru študenta zoper oceno odloči tričlanska komisija, ki jo imenuje ravnatelj. Te določbe je tožena stranka po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje spoštovala, saj je ravnatelj po tožnikovem ugovoru v predpisanem roku imenoval tričlansko komisijo, ki ji je predsedovala D.D.. Komisija je po pregledu razpoložljive dokumentacije (ocenjevalni list, mnenje predavateljev strokovnih modulov, tožnikovo poročilo in ugovor) sporno oceno potrdila, saj je ugotovila, da je pravilna in ustrezno obrazložena. Glede na navedeno tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da sporne negativne ocene ni imel možnosti izpodbijati, res pa je, da je v skladu z drugim odstavkom 53. člena ZVSI in tretjim odstavkom 19. člena Pravilnika ocena komisije dokončna. Sodišče prve stopnje je zato v obravnavanem sporu utemeljeno presojalo le korektnost ocenjevanja z vidika zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu, oz. utemeljenost tožnikovih navedb, da je sporno negativno oceno prejel kot povračilni ukrep s strani komandirke A.A. in mentorja C.C..

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi, da tožnik ni bil trpinčen na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je pri tej presoji pravilno izhajalo iz določbe četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, po kateri je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, ki je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. V zvezi s sporno negativno oceno iz praktičnega izobraževanja je na podlagi izpovedi E.E., ki je oceno podal, komandirke A.A., mentorja C.C., predsednice komisije za preizkus ocene D.D. in policistke F.F. pravilno zaključilo, da ocena tožniku ni bila podana kot povračilni ukrep, temveč iz resničnih, objektivnih razlogov (zaradi pomanjkanja samoiniciativnosti, neurejenosti uniforme, slabe kvalitete pisnih izdelkov, kršitev usmeritev pri javnih objavah, neodzivnosti na priporočila in odredbe nadrejenih itd.). Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema kot pravilno in zakonito, v nadaljevanju pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe.

16. Pritožba z navedbami, da je šlo pri očitku glede umazane uniforme za enkraten dogodek, da sta priči K.K. in L.L. izpovedovali pod vplivom tožene stranke ter da je sodišče prve stopnje izpoved priče K.K. vzelo iz konteksta, neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Sicer drži, da so priče A.A., C.C., F.F., D.D. in E.E., ki jim je sodišče prve stopnje verjelo, zaposlene pri toženi stranki, vendar le na podlagi te okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovim izpovedim. Pritožbeno sodišče o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in ustrezno obrazložena, nima pomislekov, ker za to ni utemeljenega razloga. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbi, da je tožena stranka pisne izjave G.G., H.H., I.I. in J.J. pridobila le za potrebe tega postopka, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo nasprotno (13. točka obrazložitve sodbe).

17. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so v obrazložitvi sporne ocene navedeni jasni razlogi, kar tudi kaže na to, da je bila podana iz objektivnih razlogov. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi morali biti pri vseh ugotovljenih nepravilnostih in pomanjkljivostih navedeni datumi, ko se je to zgodilo oz. ugotovilo, saj pri oceni v okviru izobraževanja to ni potrebno. V zvezi s tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 213/2017 z dne 23. 11. 2017, saj je sodišče v tej zadevi odločilo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, zato ne gre za primerljivo zadevo.

18. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da zaslišane priče niso znale pojasniti niti enega objektivnega kriterija za ocenjevanje tožnika. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so razloge za podano negativno oceno prepričljivo obrazložile priče A.A., C.C. in E.E.. Ne drži pritožbena navedba, da se vsi očitki iz sporne negativne ocene nanašajo na obdobje po objavi članka na portalu B. (28. 6. 2017). Iz dejanskih ugotovitev, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, izhaja, da so bile določene pomanjkljivosti, zaradi katerih je bil tožnik v 2. letniku ocenjen negativno, izpostavljene že pri oceni za 1. letnik v letu 2016 (da bi lahko pokazal več natančnosti, motiviranosti in samoiniciativnosti).

19. Da je bila sporna ocena podana iz subjektivnih razlogov, ne dokazuje niti dejstvo, da je bila podana 28. 7. 2017, čeprav je praktični del izobraževanja trajal do 9. 8. 2017. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da sta bila tožnik in njegov mentor C.C. v mesecu avgustu 2017 na dopustu, sporna ocena pa bi tudi v primeru, če bi bila podana po 9. 8. 2017, temeljila na opažanjih nadrejenih delavcev v obdobju pred 30. 7. 2017, ko je tožnik nastopil letni dopust.

20. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je komandirka A.A. 30. 7. 2019 vdrla v njegov osebni prostor z namenom, da bi preverila, ali se je obril. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni šlo za vdor v moška stranišča z namenom nedopustne kontrole tožnika, temveč je komandirka navedenega dne okrog 10.00 ure vstopila v skupni prostor policijske postaje M. in videla, da se tožnik na stranišču brije, čeprav mu je to naročila že navsezgodaj zjutraj. Pritožba s sklicevanjem na izpoved priče C.C. neutemeljeno uveljavlja protispisnost navedene ugotovitve sodišča prve stopnje, saj pritožbeno sodišče zatrjevanega nasprotja ne ugotavlja (relevantni del izpovedi priče C.C. na list. št. 85 v spisu).

21. Pritožba omenja pripombe na tožnikov račun, ki jih je C.C. izrekel po teku, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa je nato zavzelo pravilno stališče, da tovrstne izjave v šali, četudi nedvomno niso vselej primerne, posebej ob upoštevanju dejstva, da je šlo za enkraten dogodek, ne utemeljujejo zaključka o trpinčenju tožnika na delovnem mestu. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

22. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da mora tožnik toženi stranki glede zahtevka, ki se nanaša na odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti potrebne stroške postopka. Glede na vrednost spornega predmeta (1500,00 EUR) je v skladu z določbami Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) stroške tožene stranke pravilno odmerilo v znesku 873,82 EUR. Pritožba zmotno navaja, da bi toženi stranki pripadalo le 200 (in ne 300) točk za odgovor na tožbo ter da so zato tudi stroški po ostalih postavkah odmerjeni v previsokem znesku. V skladu s 1. točko tar. št. 18 v zvezi s 1.a točko tar. št. 15 je namreč tožena stranka pri vrednosti spornega predmeta 1500,00 EUR (kar znaša 3.267 točk) upravičena do 300 točk za odgovor na tožbo. Posledično so tudi nadaljnji stroški, ki izhajajo iz višine nagrade za odgovor na tožbo, prisojeni v pravilni višini. Sodišče prve stopnje je toženi stranki za drugi narok za glavno obravnavo 4. 9. 2018, ki je trajal od 12.00 do 15.20 ure, skladno s 6. členom OT utemeljeno priznalo 250 točk urnine. Nasprotno pritožbeno uveljavljanje je neutemeljeno.

23. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo prenehanje tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki zakonito, ter da tožena stranka tožnika ni trpinčila na delovnem mestu. Tožbeni zahtevek je zato pravilno v celoti zavrnilo. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

19.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 104/2023
• VDSS Sodba Pdp 402/2020
• VDSS Sodba Pdp 864/2017