VDSS Sodba Pdp 618/2019

Jedro

Toženca sta po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki, torej v času, ko ju je zavezovala konkurenčna klavzula, opravljala dimnikarske storitve kot samostojna podjetnika (pri istih strankah kot pred tem, v času zaposlitve pri toženki). S tem sta kršila konkurenčno klavzulo.

V konkretnem primeru je konkurenčna klavzula veljavna, toženca sta jo kršila, zaradi česar sta dolžna plačati s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno pavšalno odškodnino. Tožeči stranki je škoda nastala, saj je zaradi opravljanja storitev tožencev izgubila stranke, s tem pa tudi prihodek oziroma dobiček. Ta škoda je v vzročni zvezi z delom tožencev po prenehanju delovnega razmerja, tožnica pa ni bila dolžna podati konkretnih trditev glede višine škode (niti višine škode ni bila dolžna dokazovati), saj je bila med pravdnima strankama dogovorjena pavšalna odškodnina v višini 10.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožba tožencev se zavrne, pritožbi tožeče stranke pa se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Prvi in drugi toženec sta dolžna plačati tožeči stranki vsak 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2017 (prvi toženec) oziroma od 5. 2. 2017 (drugi toženec) do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Prvi toženec je dolžan povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 2.041,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Drugi toženec je dolžan povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.967,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.“

II. Toženca sta dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 973,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

III. Toženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvi in drugi toženec dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati vsak 10.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2017 (prvi toženec) oziroma od 5. 2. 2017 (drugi toženec) do plačila. V II. točki izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožencema v roku 8 dni povrniti njune stroške postopka v znesku 3.381,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v postopku na prvi stopnji opredelila vrsto škode, oziroma da ji zaradi poslovanja konkurenčnih podjetij v lasti tožencev nastaja škoda, ki se odraža v zmanjšanju prihodkov oziroma dobička. To potrjuje izpoved prokuristke tožeče stranke, da je na terenu prvega toženca uspela realizirati le 41 % napovedanih in planiranih dimnikarskih storitev, na terenu drugega toženca pa le 16 %. Zmanjšanje prihodkov oziroma dobička iz poslovanja predstavlja pravno priznano premoženjsko škodo. Pri dogovoru o pavšalni odškodnini je potrebno dokazati zgolj nastanek škode, ne pa njene višine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so poimensko navedeni uporabniki dimnikarskih storitev tožeče stranke pričeli uporabljati enake storitve tožencev, potem ko sta se toženca kot samostojna podjetnika začela ukvarjati z isto dejavnostjo kot tožeča stranka. V letu 2017 sta toženca pričela oglaševati svoje storitve in jih tudi opravljati, kar pomeni, da sta kršila prepoved konkuriranja. Zaradi tega je prišlo do prekinitve sodelovanja poimensko navedenih uporabnikov s tožečo stranko, ki so pričeli uporabljati storitve tožencev. Z izgubo enega samega uporabnika dimnikarskih storitev tožeče stranke je izkazan nastanek škode. Pri tem ni pomembno, na čigavo pobudo je prišlo do sodelovanja tožencev s poslovnimi strankami tožeče stranke. Prav tako ni pomembna okoliščina izobrazba kršiteljev v zvezi z določitvijo razumnih časovnih omejitev prepovedi konkuriranja, saj je sodišče predhodno ugotovilo veljavnost dogovorjene konkurenčne klavzule. Glede na pravilno ugotovitev, da sta toženca izkoriščala poslovne zveze, ki sta jih pridobila z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki, ter da je zaradi tega prišlo do prekinitve sodelovanja uporabnikov dimnikarskih storitev s tožečo stranko, je podana vzročna zveza med ravnanjem tožencev in nastalo škodo. Zaradi opravljanja konkurenčne dejavnosti je prišlo do odpovedi poslovnega sodelovanja uporabnikov dimnikarskih storitev, ki so pričeli uporabljati enake storitve tožencev. S tem je vzpostavljena vzročna zveza med prepovedanim ravnanjem tožencev in nastalo škodo. Za ta spor ni pomembno, zakaj so nekateri uporabniki dimnikarskih storitev tožeče stranke prenehali uporabljati njene storitve. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj ni jasno, kateremu tožencu in v kakšnem obsegu je tožeča stranka dolžna povrniti stroške postopka, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper odločitev o stroških se pritožujeta tudi oba toženca. Navajata, da bi jima moralo sodišče priznati višjo nagrado za trajanje narokov, nagrado za pritožbeni postopek v zvezi z razveljavljeno sodbo sodišča prve stopnje z dne 3. 4. 2018, povečane materialne stroške in nagrado za zastopanje dveh strank. Glede na to predlagata drugačno odmero stroškov postopka in spremembo izpodbijane odločitve o stroških. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe tožeče stranke. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožencev pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, zaradi zmotne materialnopravne presoje pa je zahtevek tožeče stranke neutemeljeno zavrnilo.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule odločalo drugič, potem ko je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 664/2018 z dne 13. 2. 2019 pritožbama strank ugodilo in zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi zmotne materialnopravne presoje glede veljavnosti dogovorjene konkurenčne klavzule in neučinkovanja konkurenčne klavzule zaradi spremenjenih okoliščin po 1. 1. 2017, z napotkom, da upošteva pogoje za ureditev konkurenčne klavzule in ugotovi, ali so podani elementi odškodninske odgovornosti tožencev. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno presodilo, da je bila konkurenčna klavzula veljavno dogovorjena. Vendar pa je zmotno presodilo, da nista izkazana nastanek škode in obstoj vzročne zveze med ravnanjem tožencev in nastalo škodo in da zato ni podana odškodninska odgovornost tožencev zaradi kršitve konkurenčne klavzule.

8. Tožencema, ki sta bila pri tožeči stranki zaposlena na delovnem mestu dimnikarja, je delovno razmerje prenehalo na podlagi njune odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob odpovedi sta veljali pogodbi o zaposlitvi, ki sta vsebovali konkurenčno klavzulo v 14. členu. S konkurenčno klavzulo je bilo določeno, da delavca (toženca) od prenehanja zaposlitve pri delodajalcu (tožeči stranki) pa do poteka dveh let ne smeta opravljati del in nalog, pri katerih bi izkoriščala tehnično-tehnološka znanja, poslovna znanja ali poslovne zveze, ki sta jih pridobila z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki, ki so bila predmet konkurenčne klavzule, razen če jima to tožeča stranka dovoli; v času učinkovanja konkurenčne klavzule imata toženca pravico do nadomestila plače v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki bi jo prejemala zadnje tri mesece; če pa ravnata v nasprotju s tem, sta dolžna tožeči stranki plačati odškodnino, vsak v višini 10.000,00 EUR.

9. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta toženca po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki, torej v času, ko ju je zavezovala konkurenčna klavzula, opravljala dimnikarske storitve kot samostojna podjetnika (pri istih strankah kot pred tem, v času zaposlitve pri toženki) in da sta s tem konkurenčno klavzulo kršila. Pri tem ni na mestu poudarjanje sprostitve trga dimnikarskih storitev s strani tožencev; stranke si seveda prosto izberejo, kdo bo pri njih izvajal dimnikarske storitve (5. člen Zakona o dimnikarskih storitvah - Ur. l. RS, št. 68/16 in nasl. - ZDimS), toženca pa sta bila po prenehanju delovnega razmerja vezana s konkurenčno klavzulo. Pri tem je tudi nebistveno, na čigavo pobudo sta toženca po prenehanju delovnega razmerja opravljala dimnikarske storitve za drugega delodajalca pri istih strankah, kot pred tem za tožečo stranko. Bistveno je, da sta toženca kot samostojna podjetnika izkoriščala znanja ter predvsem zveze, ki predstavljajo posebno vrednost v okviru poslovanja tožeče stranke in so zato lahko predmet konkurenčne klavzule.

10. Med pravdnima strankama je bila za kršitev konkurenčne klavzule dogovorjena pavšalna odškodnina. Pri pavšalni odškodnini je oškodovanec poleg drugih predpostavk deliktne ali pogodbene odškodninske obveznosti (protipravno ravnanje oziroma kršitev pogodbe, krivda, vzročna zveza) dolžan dokazati nastanek škode, ne pa njene višine. Institut pavšalne odškodnine je namreč namenjen primerom, ko ni mogoče ugotoviti natančne višine škode ali pa je ugotovitev njene višine povezana z nesorazmernimi stroški. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da ji je zaradi kršitve konkurenčne klavzule nastala škoda. Po določbi 132. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Pravno priznani premoženjski škodi sta torej navadna škoda in izgubljeni dobiček.

11. Stališče sodišča prve stopnje o pomanjkljivo opredeljeni in presplošni trditveni podlagi glede nastanka in vrste škode je zmotno, saj je tožeča stranka v tožbi navajala, da ji je zaradi kršitve konkurenčne klavzule nastala škoda, ki se odraža v zmanjšanju prihodkov oziroma dobička. Prav tako je navajala, da je zaradi ravnanja tožencev v spornem obdobju uspela realizirati le 41 % napovedanih in planiranih dimnikarskih storitev na terenu prvega toženca in 16 % na terenu drugega toženca. Poleg tega je trdila, da so posamezne poslovne stranke tožeče stranke prekinile poslovno sodelovanje z njo in pričele sodelovati s tožencema, o čemer je predložila listine. Pritožba utemeljeno opozarja, da je prišlo do prekinitve poslovnega sodelovanja med tožečo stranko in uporabniki dimnikarskih storitev, ki so nato pričeli uporabljati enake storitve tožencev. Posledično so se tožeči stranki zmanjšali prihodki oziroma dobiček iz poslovanja, kar predstavlja pravno priznano premoženjsko škodo.

12. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da zadeva Pdp 1016/97 z dejanskimi, predvsem pa pravnimi vprašanji v tem sporu ni primerljiva. V zadevi Pdp 1016/97 je bilo zahtevku za plačilo pavšalne odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule ugodeno. Zavzeto je bilo stališče, da za oceno, da je zaradi ustanovitve konkurenčnega podjetja tožeči stranki nastala škoda, zadošča že ugotovitev, da je en poslovni partner iz tega vzroka prekinil poslovno razmerje s tožečo stranko. V konkretnem sporu takšno stališče pomeni, da zadošča, da je tožeča stranka dokazala, da je zaradi konkurenčnega delovanja tožencev izgubila eno stranko.

13. V zadevi Pdp 1016/97 je bilo na pritožbo toženk zavzeto stališče, na katero se v tem sporu zmotno sklicuje sodišče prve stopnje, da je zakonito daljše (dvanajstmesečno) trajanje konkurenčne klavzule za delavca, ki je bil vodja inženiringa (v primerjavi z ostalimi delavci). Iz tega stališča sploh ne izhaja, da bi bila daljša konkurenčna klavzula neveljavna (nična), pa tudi sicer se je o vprašanju trajanja kasneje izreklo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V zadevi VIII Ips 169/2017 je navedlo, da je možnost konkuriranja z izrabljanjem poslovnih zvez lahko bistveno daljša od enega leta, zaradi česar je ustrezna konkurenčna klavzula v trajanju štiriindvajset mesecev.

14. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da za neobstoj vzročne zveze zadošča že to, da ravnanje tožencev ni izključni razlog nižje realizacije tožeče stranke, to je manjšega števila opravljenih dimnikarskih storitev glede na obveščene uporabnike. V konkretnem primeru je konkurenčna klavzula veljavna, toženca sta jo kršila, zaradi česar sta dolžna plačati s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno pavšalno odškodnino. Tožeči stranki je škoda nastala, saj je zaradi opravljanja storitev tožencev izgubila stranke, s tem pa tudi prihodek oziroma dobiček. Ta škoda je v vzročni zvezi z delom tožencev po prenehanju delovnega razmerja, tožnica pa ni bila dolžna podati konkretnih trditev glede višine škode (niti višine škode ni bila dolžna dokazovati), saj je bila med pravdnima strankama dogovorjena pavšalna odškodnina v višini 10.000,00 EUR. Okoliščina, da nekatere stranke niso bile zadovoljne z dimnikarskimi storitvami tožeče stranke, zaradi česar naj bi tudi v teh primerih prišlo do manjše realizacije, ni odločilna in ne pretrga vzročne zveze. Ob upoštevanju navedenega je zahtevek za plačilo odškodnine utemeljen.

15. Zaradi spremenjene odločitve o utemeljenosti zahtevka je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje. Tožeči stranki je na podlagi 155. člena ZPP in v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) glede na vrednost spornega predmeta kot potrebne stroške priznalo: 2 x 400 točk za sestavo tožbe, 2 x 300 točk za sestavo prve pripravljalne vloge, 2 x 400 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo (ne pa stroškov za posvet s stranko, pribavo podatkov in poročilo stranki ter podajo dokaznih predlogov na naroku, ki so v navedenih priznanih postavkah že zajeti), 2 x 312,5 točk za pritožbo, 2 x 400 točk za naroke, 2 x 80 točk za odsotnost iz pisarne za čas potovanja na naroke, za trajanje drugega in tretjega naroka 175 točk za prvega toženca in 75 točk za drugega toženca, ter 30,67 točke (2 % do 1.000 točk, za znesek nad 1000 točk pa 1 %) materialnih stroškov za prvega toženca in 29,68 točke za drugega toženca, skupaj 2.067,50 točk za prvega toženca in 1.967,50 točk za drugega toženca. Skupaj z 22 % davkom na dodano vrednost, potnimi stroški in sodno takso znašajo stroški, ki jih mora povrniti prvi toženec 2.041,74 EUR, drugi toženec pa 1.967,09 EUR. Priznane stroške sta toženca dolžna plačati tožeči stranki po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP), svoje pravdne stroške pa krijeta sama.

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbo tožencev zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki na podlagi 155. člena ZPP in po OT priznalo: 750 točk za sestavo pritožbe (ne pa stroškov za poročilo stranki, ker so ti že zajeti v priznani postavki) in 15 točk (2 %) materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost in sodno takso znaša 973,98 EUR. Priznane stroške sta toženca dolžna plačati tožeči stranki po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP), svoje stroške pritožbenega postopka pa krijeta sama.

Datum zadnje spremembe:

19.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 571/2019
• VDSS sodba Pdp 916/2008
• Sodba VIII Ips 245/2007