VDSS Sodba in sklep Pdp 387/2019

Jedro

Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.

Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.

Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenimi poveljniki oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se v drugem odstavku točke II ter v točki IV, v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških tožnika, razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških v zvezi s pritožbo tožnika in odgovorom na pritožbo tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

IV. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožnik pa svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.723,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 8. 2013 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 1.870,94 EUR za čas od 3. 8. 2013 do 2. 8. 2016 v roku 8 dni, višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.594,00 EUR za čas od 25. 3. 2012 do 2. 8. 2013 je zavrnilo (točka I izreka); da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 143,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 4. 2014 dalje do plačila v roku 8 dni, višji zahtevek za plačilo zneska 3.952,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 4. 2014 dalje do plačila, je zavrnilo (točka II izreka); sklenilo je tudi, da se tožba v delu, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov zavrže (točka III izreka) in da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del II. točke in zoper IV. točko sodbe in sklepa v delu, v katerem je odločeno, da tožnik sam krije svoje stroške postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi v celoti in spremeni sodbo in sklep sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženki naloži v plačilo celotne stroške postopka na prvi in drugi stopnji v 8 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, podredno pa, da sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo in odločitev, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka na prvi in drugi stopnji v roku 8 dni brezobrestno po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Izpodbijana sodba je nezakonita, poleg tega pa je tudi neustrezno obrazložena. V nasprotju z izpovedmi prič je sodišče prve stopnje zaključilo, da je šlo pri nenehni dosegljivosti zgolj za zagotavljanje varnosti pripadnikov, kar pa ne drži, saj je šlo za nenehno dosegljivost in pripravljenost za primer izrednega dogodka. Stalna dosegljivost je bila potrebna za primer, če se zgodi izredni dogodek, pri tem pa ni pomembno, ali se dogodek dejansko zgodi, ali ne. Tožnik je bil tekom pripravljenosti večinoma v eni od oblik pripravljenosti in sicer A., B., C., ki niso bile namenjene zagotavljanju varnosti misije, ampak hitremu reagiranju v primeru kakršnihkoli dogodkov. Ker je tedenski počitek namenjen regeneraciji, to v primeru pripravljenosti oziroma dosegljivosti ni mogoče. Iz izpovedi tožnika in zaslišanih prič izhaja, da brez obveznosti ni bil nihče na misiji. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zakaj sodišče tem izpovedim ni sledilo. Priča D.D., ki jo je predlagala tožena stranka, je izpovedala, da je bilo tudi na prosti dan potrebno opraviti kakšno nalogo, sodišče pa tega pri odločitvi neutemeljeno ni upoštevalo in tudi ni obrazložilo, zakaj ne. Tako je absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V evidencah tožene stranke so bili označeni dnevi, ko bi bili pripadniki načeloma prosti. Vendar niso bili, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tožnik je predložil osebne evidence, iz katerih izhaja, da je tožnik na dneve, ki so v evidencah tožene stranke označeni kot prosti, bil v pripravljenosti A., opravljal pa je tudi druge dolžnosti, kar nikakor ni prosti dan. Iz sodbe ne izhaja, zakaj sodišče osebnim evidencam tožnika ni sledilo. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti. Tožnik povzema vsebino svojih evidenc in vztraja, da je tudi na proste dni pral oblačila, prenašal vodo za pitje, bil nenehno dosegljiv za primer izrednih dogodkov, čistil orožje in opremo, skrbel za vozilo in imel vsaj kratke sestanke. Kljub temu, da je tožena stranka počitek pripadnikom sama zagotovila s Pravilnikom, kjer ga je izrecno predpisala, ni bil tožnik neprekinjeno prost 24 ur. Posledično ni pravilna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka, v delu, ki se nanaša nanjo. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da naj bi tožena stranka z delno pripoznavo priznala temelj tožbenega zahtevka in da naj bi bili zato sporni le še višina glavnice in tek zakonskih zamudnih obresti. To stališče sodišča prve stopnje je v nasprotju z določbo 309.a člena ZPP. Tožena stranka je namreč izrecno navedla, da pripoznavo podaja zgolj zaradi enakega obravnavanja vseh pripadnikov v času do 1. 3. 2013 in ne pripoznava temelja tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki pripisalo razpolaganje, ki ga ta ni želela, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Tožena stranka je predložila delno evidenco tedenskega počitka za 11 dni, kar sta priči E.E. in F.F. v pisnih izjavah potrdili. Tudi tožnik je potrdil omogočanje tedenskega počitka. Odsotnost tedenskega počita na misiji KFOR ... je povezoval le z dejstvom, da je moral biti v uniformi in ni smel zapustiti baze. Sodišče prve stopnje bi tako moralo tudi za misijo KFOR ... ugotoviti, da je bil tožniku tedenski počitek zagotovljen vsaj za 11 dni, razvidnih iz predloženih evidenc. Poleg tega pa pritožba opozarja tudi na to, da je tožnik to, da ni imel zagotovljenega tedenskega počitka utemeljeval na enak način kot za drugo misijo KFOR .... Tožnik je tudi na izrecno vprašanje svojega pooblaščenca povedal, da pravzaprav ne ve glede prostega dne za prvo misijo oziroma, da bi se zlagal, če bi trdil, da ni bilo nikoli prostih 24 ur. Ni pa znal datumsko oziroma po številu dni opredeliti tedenskega počitka. Prav tako ni potrdil, da so bili sestanki obvezni za proste pripadnike in je povsem nedoločno povedal, da naj bi mu poveljnik tudi na prost dan odredil, da mora na sestanek. Ni pa povedal kolikokrat, prav tako ni povedal, kdaj mu je bil na prosti dan odrejen pregled opreme ali čiščenje orožja enako pa velja tudi za vzdrževanje vozil. Tožnik je potrdil, da so bili izleti prostovoljni in da je bil na dan izleta lahko v športni opremi. Ni vedel povedati, koliko dni je bil v prvi misiji prost. Na podlagi povzetka sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve, bi moralo sodišče ugotoviti, da je imel tožnik v misiji KFOR ... vsaj 11 dni tedenskega počitka, še posebej, ker je priča G.G. potrdila proste dneve brez operativnih nalog. Potrdila je tudi vodenje evidence in njeno sprotno korigiranje, tako da je odražala dejansko stanje ter možnost vojakov v njen vpogled in da pregledi opreme, vzdrževanje vozil ter čiščenje orožja niso bili na proste dni in tudi sestanki ne, sploh pa udeležba na sestankih ni bila obvezna. Priča H.H. je sicer zanikala zagotavljanje tedenskega počitka, vendar je potrdila dneve, ko so šli zjutraj samo v postroj, potrdila pa je tudi izlete. Iz izpovedi priče G.G. izhaja, da so evidence obremenjenosti bile vojakom na razpolago v četni pisarni, saj jih je sama tiskala. Tako je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka sama priznavala, da tožnik prostih dni ni imel, saj je zanikala, da bi tožniku na dneve tedenskega počitka odrejala delo, to pa so potrdili tako tožnik kot tudi vse zaslišane priče. Sodišče prve stopnje sploh ni ocenjevalo zaslišanj prič in je s tem storilo kršitev po prvem odstavku 338 člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Napačno je sodišče prve stopnje tudi določilo dan tedenskega počitka, saj ni v skladu z določbo 5. člena Direktive 2003/88/ES in tudi ne 156. člena ZDR-1, po katerih bi moralo kot teden upoštevali le dni od ponedeljka do nedelje in ne zaporedja drugih sedmih dni. Tako je sodišče napačno izračunalo 22 dni tedenskega počitka, ker je upoštevalo celotno število dni na misiji in to delilo s 7.

Napačna je tudi osnova za odmero odškodnine. Pri opravljanju dela v tujini gre za poseben pravni in dejanski položaj delavcev in njihov posebni plačni režim, ki je določen v Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti v mednarodnih organizacijah oz. z mednarodnimi pogodbami. Iz tega razloga je potrebno odškodnino za neizrabljeni tedenski počitek na misiji v tujini obračunati za vsak dan napotitve in pri tem upoštevati osnovno plačo brez dodatkov. Ker sodišče tega ni upoštevalo, saj je odškodnino izračunalo od tožnikove celotne plače, je zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na to, da se ni opredelilo do postavljenih argumentov tožene stranke, je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Da gre za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske, ki utemeljuje drugačno plačilo v skladu z določbo 98.c člena ZObr, izhaja iz sodbe VS RS opr. št. VIII Ips 203/2013 z dne 11. 11. 2013, iz sodb VDSS Pdp 1131/2013 z dne 26. 2. 2014, Pdp 313/2015 z dne 22. 4. 2015, Pdp 1586/2014 z dne 11. 6. 2015, Pdp 455/2014 z dne 10. 9. 2014 in Pdp 685/2015 z dne 14. 1. 2016. V vseh teh zadevah je obravnavan izračun plače ob upoštevanju določb 6. člena Uredbe.

Materialno pravno zmotno pa je tudi stališče sodišča, da tožeči stranki pripadajo zakonske zamudne obresti za čas od vrnitve z misije KFOR ... oziroma za čas 3 let pred vložitvijo tožbe za misijo KFOR ..., saj četudi terjatev nastane na podlagi samega zakona to še ne pomeni, da istočasno zapade tudi v plačilo, ker mora upnik dolžnika s tem, da plačilo zahteva, seznaniti in zato tožena stranka, ki s tem ni bila seznanjena, ne more priti v zamudo. Tako lahko zahtevek zapade šele z dnem vročitve tožbe in zakonske zamudne obresti začnejo teči šele od naslednjega dne. To izhaja iz sodb VSL opr. št. II Cpg 771/2015 z dne 21. 8. 2015 in opr. št. II Cpg 413/2013 z dne 29. 5. 2013. Sodba ne obrazloži, zakaj naj bi tožniku zakonske zamudne obresti pripadale že od vrnitve z misije, saj so zamudne obresti posledica upnikove zamude in ne posledica zapadlosti. Sodišče prve stopnje je prezrlo sodno prakso glede zamude v zvezi s premoženjsko škodo (sodbe VSL opr. št. II Cp 1807/2013 z dne 15. 1. 2014, VS RS opr. št. III Ips 50/2016 z dne 24. 10. 2017, VSL opr. št. II Cp 1272/2017 z dne 13. 9. 2017 in sodba in sklep VSL opr. št. 1692/2015 z dne 11. 11. 2015). Ker sodba nima obrazložitve o teku zakonskih zamudnih obresti, je v tem delu prišlo do kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pa je prišlo tudi do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki predstavlja vidik ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj se sodišče ni opredelilo do relevantnih ugovorov tožene stranke, ki jih je podala s tem v zvezi, zato se ni mogla seznaniti z razlogi, zaradi katerih izpodbijana sodba njenih argumentov ni upoštevala in zato ne more vedeti, ali jih sodišče ni povsem prezrlo.

5. Stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili. Predlagata njeno zavrnitev ter potrditev sodbe in sklepa v izpodbijanem delu.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožene stranke:

8. Tožena stranka je z delno pripoznavo pripoznala utemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počitka na misiji v mirovni operaciji KFOR ... in sicer v višini 75 % od celotne glavnice, za katero meni, da tožniku pripada glede na dneve neizkoriščenega tedenskega počitka, zmanjšano za dneve, ko je bil tožnik na misijskem dopustu. Na podlagi tega je pravilno štelo, da ne drži trditev tožene stranke, da mu je na podlagi delne pripoznave izplačala odškodnino za dneve, ko mu ni bilo omogočeno koriščenje prostih dni tedenskega počitka.

9. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožena stranka s pripoznavo priznala temelj tožbenega zahtevka, pa je v zvezi z ugotavljanjem, do koliko dni tedenskega počitka je bil tožnik na misiji, ki je trajala od 21. 9. 2011 do 24. 3. 2012, upravičen, izvedlo dokazni postopek. Ugotovilo je, da tožena stranka na tej misiji ni vodila evidence in tako ni dokazala, da mu je omogočila koristiti tedenski počitek v trajanju 22 dni, kar je trdil tožnik. Tožena stranka tekom postopka ni določno izkazala, za katere dneve je tožniku zahtevek pripoznala, prav tako pa tudi ni navajala, za katere dni zahtevek prereka, za prerekane dni pa bi morala dokazati, da tožniku na te dneve obveznosti ni naložila.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v tem obdobju dejansko delal skupno 22 tednov, saj je bil od 27. 1. 2012 do 29. 1. 2012 v bolniškem staležu in v času od 9. 2. 2012 do 28. 2. 2012 na posebnem misijskem dopustu. Na vsakih sedem dni bi bil upravičen do tedenskega počitka, kar pomeni, da bi mu tožena stranka morala omogočiti tedenski počitek za 22 dni. Ob upoštevanju, da tožena stranka ni niti navedla, katerih dni tedenskega počitka pri delni pripoznavi ni upoštevala, je sodišče pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik sploh lahko izkoristil kakšen dan.

11. Pravilno je upoštevalo, da ima delavec po prvem odstavku 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nadaljnji) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz te določbe ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske (SV) v času opravljanja dela v tujini oziroma na mednarodni misiji ne pripada tedenski počitek, ampak le, da morajo poveljniki med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere. Takšnega počitka tožena stranka tožniku ni omogočila.

12. Iz izpovedi tožnika izhaja, da je na misiji opravljal delo voznika v poveljstvu, da je vozil tudi na izlete. Da pripadniki na misiji KFOR ... niso bili nikoli 24 ur prosti, je razvidno iz izpovedi priče H.H., saj so morali tisti, ki so bili prosti, kadar so šli drugi na nalogo, npr. odpreti orožarno, pripraviti vozilo ipd. Priča G.G., ki je bil na tej misiji četni podčastnik, je izpovedal, da je tožnik na misiji skrbel za vozilo, opravljal prevoze v okviru čete in prevoze, ki so bili v podporo vodom, ki so imeli posebno nalogo, da je opravljal administrativna dela, ker je bila v četi taka rutina, da je delo potekalo neprekinjeno 24 ur, saj so dajali podporo vodom, ki so opravljali patrulje. V soboto in nedeljo so bila dežurstva, stalne pripravljenosti, varovanje baze v Prištini je potekalo cel mesec in tam je bil tudi tožnik. Iz tega izhaja, da so utemeljene tožnikove navedbe, da ni mogel koristiti tedenskega počitka.

13. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.

14. Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.

15. Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenimi poveljniki oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.

16. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je uporabilo napačno osnovo za odmero odškodnine. Sodišče prve stopnje, naj bi pri določitvi odškodnine v višini plače za en dan (neizrabljenega tedenskega počitka), napačno izhajalo iz števila povprečnih mesečnih ur namesto iz števila dni v mesecu. Uredba v četrtem odstavku 6. člena, na katerega se sklicuje tožena stranka, ureja specifično situacijo, ko pripadnik SV opravlja službo izven države manj kot en mesec. Le v takem primeru bi se vrednost dnevne delovne obveznosti določila glede na število dni, dejansko prebitih na delu v tujini oziroma bi se mesečna plača delila s številom dni v mesecu. V obravnavani zadevi pa je potrebno upoštevati 98.c člen ZObr, ki določa, da pripadniku za delo v mednarodni misiji pripada plača po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada RS (glede osnove za odmero odškodnine), v drugem odstavku 98.c člena pa je še določeno, da se pripadniku plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Sodišče prve stopnje je tožniku odškodnino pravilno dosodilo na podlagi celotne plače, ki jo je na misiji prejemal na podlagi odločbe z dne 5. 9. 2011 ob upoštevanju 174 urne povprečne mesečne obveznosti in tudi v skladu s prakso Vrhovnega sodišča RS in Višjega delovnega in socialnega sodišča, na katero se sklicuje v pritožbi, v kolikor se ta nanaša na določitev plače pripadniku Slovenske vojske za čas delovanja na misiji v tujini. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvah določb pravdnega postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Ne držijo navedbe tožene stranke, da bi glede na poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov SV sodišče prve stopnje moralo upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov, tako kot se obračunava plača v času koriščenja posebnega dopusta. Ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na Uredbo o plači in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Tudi iz stališča, zavzetega s strani VSRS v podobnem primeru (sodba VIII Ips 226/2017), izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile.

18. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede nastanka zamude s plačilom odškodnine. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi ustaljeno sodno prakso in pravilno štelo, da je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom ob tožnikovi vrnitvi z misije ter na tej podlagi tožniku prisodilo zamudne obresti od tega datuma dalje. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe, ker pred tem tožene stranke ni pozval k izpolnitvi obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Po tej določbi dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Sodišče je pravilno upoštevalo, da za tovrstne zahtevke velja 165. člen OZ, po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ta določba se upošteva tudi v obravnavani zadevi glede na določbo 246. člena OZ, ki določa, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah tega odseka (ki ureja pravico do povračila škode zaradi kršitve pogodbe oziroma neizpolnitve obveznosti) ni drugače določeno. V obravnavanem primeru torej ne pride vpoštev določba drugega odstavka, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Do vrnitve z misije bi namreč tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih dni ‑ tedenskega počitka, po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke (pravilniku), ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi pravilno oprlo na določbo 165. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) in pojasnilo, da je tožena stranka v zamudi šele z dnem nastanka škode, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o absolutnih bistvenih kršitvah po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena ustave RS.

19. Kljub temu, da tožena stranka izrecno ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje v prvem odstavku II točke izreka izpodbijane odločbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožniku pravilno dosodilo odškodnino za en dan na misiji KFOR ... v času od 30. 9. 2013 do 31. 3. 2014, za katerega je ugotovilo, da mu tožena stranka ni omogočila tedenskega počitka. Pritožbeno sodišče se sklicuje na zgoraj navedeno obrazložitev v zvezi z dolžnostjo zagotavljanja tedenskega počitka, izračunom osnove za določitev višine odškodnine, tekom zakonskih zamudnih obresti in sodno prakso tako SEU kot tudi Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča.

20. Ker v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za dneve neizkoriščenega tedenskega počitka z zakonskimi obrestmi na misiji KFOR ... in KFOR ..., niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnika:

21. Utemeljene pa so pritožbene navedbe tožnika v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za 21 dni neizkoriščenega tedenskega počitka na misiji KFOR ... v času od 30. 9. 2013 do 31. 3. 2014. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da evidence tožene stranke odražajo dejansko stanje, saj tožnik na v evidencah kot prostih označenih dnevih ni opravljal svojih delovnih nalog kot vojak voznik in te evidence potrdil s svojim podpisom. Pri tem se ni opredelilo niti do izpovedi tožnika ne do pisne izjave priče I.I. v zvezi z razlogi podpisovanja evidenc. Sodišče prve stopnje je sicer vpogledalo priloge spisa pod A (od A1 do A10) in pod B (od B1 do B12). Ni pa se v dokaznem sklepu opredelilo do tega ali je ali ni izvedlo dokaza, ki se nahaja pod A11. Gre za fotokopijo osebnega dnevnika tožnika, na kar utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi. Poleg tega, da ta listina ni vsebovana v dokaznem sklepu sodišče prve stopnje, pa drži tudi pritožbena navedba, da se sodišče do vsebine te listine tudi v okviru dokazne ocene ni v ničemer opredelilo, zato pritožbeno sodišče ugotavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Narava te kršitve je taka, da tožniku ovira dokazovanje, da na sporne dneve ni bil prost, sodišče pa se je oprlo le na evidence tožene stranke.

22. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje in nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP in 3. točka 365. člena ZPP). Kot izhaja iz zgornje obrazložitve pritožbeno sodišče navedene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more samo odpraviti. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju sanirati to kršitev in o dokaznem predlogu tožnika odločiti ter dokaz izvesti. Dokazno oceno bo moralo opraviti skladno z določbo 8. člena ZPP in se na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti katera dejstva se štejejo za dokazana, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnik pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogel in zato sam krije svoje stroške. Odločitev o pritožbenih stroških tožnika in toženke v zvezi s pritožbo tožnika in odgovorom toženke pa se pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

18.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 466/2019
• VDSS Sodba Pdp 541/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 40/2019