VDSS Sodba in sklep Pdp 490/2019

Jedro

Tožnik spornega dne na delo ni prišel. Delo v soboto je bilo odrejeno v pisni obliki. Obvestilo je bilo objavljeno na običajen način v pisni obliki in obešeno na oglasni deski. Tožnik je vedel za začasno prerazporeditev delovnega časa, vedel je v kakšnih rokih delodajalec delavce o tem obvešča, nenazadnje pa je tudi sam potrdil, da je bil obveščen o tem, da mora spornega dne delati. Soglasja o tem, da mu ni potrebno priti na delo ni imel. Delovni čas tožnika je bil začasno prerazporejen na predpisan način zaradi potrebe delovnega procesa, tožnik pa je bil o tem obveščen v predpisanem enodnevnem roku (dejansko celo dva dni prej). Tožena stranka se je v odpovedi pravilno sklicevala na določbe ZDR-1, ki delavcu nalagajo vestno opravljanje dela (33. člen ZDR-1), zato odklanjanje opravljanja dela predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti. Delo po navodilih je eden od bistvenih elementov delovnega razmerja (prvi odstavek 4. člena ZDR-1) in obveznost delavca (33. člen ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep in odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek: da se ugotovi, da sta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 24. 7. 2018 in pisno opozorilo z dne 31. 5. 2018 neutemeljena in nezakonita ter se v celoti razveljavita (I/1. točka izreka); da se ugotovi, da tožeči stranki pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje pri toženi stranki nista prenehala z datumom 8. 8. 2018 (I/2. točka izreka); da se tožeči stranki prizna trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki od 8. 8. 2018 do dne odločitve sodišča prve stopnje, tožena stranka pa je dolžna priznati tožeči stranki za ta čas delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja in jo prijaviti za ta čas v zavarovanja pri pristojnih organizacijah ter ji za ta čas priznati in izplačati mesečno plačo v višini bruto 994,48 EUR oz. neto 694,79 EUR skupaj s zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo (I/3. točka izreka); da se tožeči stranki prizna denarno povračilo v višini 9.944,80 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni po izdaji prvostopenjske odločitve sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 8 dni pod izvršbo (I/4. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki neizplačane dodatke za delovno dobo v skupnem bruto znesku 1.416,96 EUR in sicer mesečne bruto zneske: od meseca aprila 2016 do meseca marca 2017 v znesku 118,08 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi na neto zneske, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, kjer tožeča stranka zahteva odvod davkov in prispevkov na mesečne zneske dodatkov za delovno dobo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške tega postopka v višini 783,15 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov zoper I., III. in IV. točko in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in sodbo v izpodbijanem delu v celoti spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče je storilo bistveno kršitev pravil postopka, ko v celotni obrazložitvi sodbe ni razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ta pomanjkljiva, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče toženi stranki ni naložilo, da predloži razpored evidenc delovnega časa za obdobje od 1. 1. 2018 do 8. 8. 2018, glede ugotavljanja dejstev, da je tožnik v tem času, ko je torej veljalo navodilo za delo v začasno neenakomerno razporejenem delovnem času imel opravljene viške ur, s čemer bi tožnik tudi dokazal, da ni imel manka delovnih ur. Tožena stranka je kršila določila sedmega odstavka 148. člena ZDR, prav tako pa tudi Ustavo RS na škodo tožnika. Tožnik zatrjuje, da je potrebno gledati odklonitev dela tudi z vidika dejansko opravljenega števila delovnih ur v posameznem obdobju, ko je veljala neenakomerna razporeditev dela. Tožnik je predlagal tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem zastopnika tožene stranke A.A., kar je sodišče prav tako zavrnilo. S tem ravnanjem je bila tudi kršena pravica delavca do počitka in do razporejanja svojega prostega časa. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 149/2018 z dne 4. 12. 2018, iz katere izhaja, da delovni čas v okviru 6 mesečnega referenčnega obdobja v določenem časovnem obdobju lahko traja več kot znaša redna delovna obveznost in v preostalem časovnem obdobju manj. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega postopka zakonita, pri čemer je upoštevalo opozorilo z dne 22. 5. 2017, kot pravno podlago za izdajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnik meni, da opozorila z dne 22. 5. 2017 in v njem zapisanem enoletnem roku, v katerem tožnik ne sme storiti ponovno kršitve, je sodišče zmotno upoštevalo, saj je sodišče zmotno upoštevalo prvi odstavek 85. člena ZDR-1. Tožena stranka je v opozorilu določila enoletni in ne dveletni rok.

Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi glede očitkov iz pisnega opozorila z dne 31. 5. 2018 v zvezi z očitkom, da je tožnik v letu 2018 delo opravljal v nasprotju z izrecnimi navodili delodajalca glede tehnološkega postopka za operacijo B. Sodišče se sklicuje na izpoved priče C.C., vodjo vzdrževanja pri toženi stranki, ko je navajal, da je prihajalo do odpovedi sistema. Storitve tožnika niso natančno konkretizirane. Priča D.D. je izpovedala enako kot je zatrjeval tožnik. Razlaga sodišča, da je imela priča tremo, ne vzdrži presoje. Sodišče ne bi smelo upoštevati pisnega opozorila z dne 31. 5. 2018.

Sodišče je zmotno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede očitane kršitve delovne obveznosti, odklonitev dela na dan 30. 6. 2018. Tožnik trdi, da ni storil kršitve zavrnitve dela na dan 30. 6. 2018. Priča D.D., ki je bila nadrejena delavka tožniku je povedala, da s tožnikom ni imela nobenih problemov, vedno je bilo vse v redu. Priča je povedala, da se je s tožnikom glede dela dogovorila in če ji je rekel, da ne pride delat, s tem ni imela težav, ker je menila, da ne moreš nekoga pisno prisiliti, da pride delat. Priča je tudi povedala, da delavce v delo ni silila, kar pomeni, da je bil takšen način dela običajen. Ravnanje tožnika ne predstavlja težje kršitve pogodbe o zaposlitvi, saj tisti dan uradno ni bil delovni dan. Glede prekoračitve fonda ur, bi moralo sodišče upoštevati sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 149/2018. Tožena stranka bi morala opredeliti delo v neenakomernem delovnem času za dan 30. 6. 2018 pisno in ne zgolj ustno, saj to določa ZDR-1 v četrtem odstavku 148. člena ZDR. Tako zavrnitev opravljanja dela v neenakomernem delovnem času ne predstavlja nevestnega opravljanja dela.

Tožnik se tudi ne strinja z razlogi v izreku v delu, ko je sodišče zavrglo tožbo glede odvoda davkov in prispevkov na mesečne zneske dodatka na delovno dobo. Sodišče ne bi smelo tožbe v tem delu zavreči in zato je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Sodišče je napačno priznalo stroške postopka v višini 783,15 EUR, ki jih mora tožena stranka plačati tožniku, pri čemer sodišče pooblaščencu tožnika ni priznalo stroškov prevoza in odsotnosti s pisarne, ker po mnenju sodišča stranka sama krije stroške postopka povezane z izbiro zunaj sodnega okrožja. Ocenjuje, da je sodišče kršilo tožniku pravice, ki mu pripadajo na podlagi 14. in 22. člena Ustave RS. Zakon in Ustava RS nikjer ne določata, da mora stranka podati razloge, zakaj je izbrala za svojega pooblaščenca odvetnika izven sodnega okrožja. Prav tako priglašeni strošek pregled listin predstavlja študij spisa, pred vsakokratnim narokom za obravnavo, kakor tudi posvet s stranko. Pred vsakim narokom je moral pooblaščenec preštudirati spis, kot se posvetovati s stranko. Ti dve opravili pa nista vključeni v nagrado za zastopanje na naroku. Prav tako ni vključeno poročilo o pravnomočnosti. Tako tožnik uveljavlja tudi priznanje teh priglašenih stroškov. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Predlaga, da sodišče naloži tožniku, da toženi stranki povrne vse stroške pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo dalje do plačila. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. in 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Je pa sodišče delno zmotno uporabilo materialno pravo v delu glede pisnega opozorila z dne 22. 5. 2017, kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker se on ne strinja z razlogi, navedenimi v sodbi. Sodišče je upoštevaje 8. člen ZPP pravilno ugotovilo, da je tožniku tožena stranka utemeljeno očitala kršitev v pisnem opozorilu z dne 31. 5. 2018 ter kršitev neprihoda na delo 30. 6. 2018.

7. Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika ter priče E.E., F.F., C.C., D.D., G.G. in H.H. Ostale predlagane dokaze je sodišče kot nepotrebne zavrnilo, pri čemer ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. o tem, kako se pridobiva delo, glede veljavnosti začasnih prerazporeditev oziroma glede razporeda in evidence delovnega časa za tožnika za obdobje od 1. 1. 2018 do 8. 8. 2018, to je v času, ko je veljalo navodilo za opravljanje dela v začasno neenakomerno razporejenem delovnem času. Navedeno za rešitev spora ni pomembno, saj tožnik ni navajal, da je imel viške ur, ampak je bilo tožniku očitano, da je odklonil delo na dan 30. 6. 2018 kljub temu, da je vedel, da mora na dan 30. 6. 2018 - v soboto, opravljati delo. Tako je tudi nepomembno, ali je bilo delo tožnika na dan 30. 6. 2018 pri toženi stranki potrebno, tožena stranka je zakonito odredila njegovo delo na navedeni dan zaradi potreb delovnega procesa. Tudi sicer delovna zakonodaja ne določa, da sobota ni delovni dan.

8. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožba tožnika v delu glede pisnega opozorila z dne 22. 5. 2017 utemeljena. ZDR-1 v prvem odstavku 85. člena določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Sodišče prve stopnje je ob tem kot materialnopravno podlago upoštevalo tudi četrti odstavek 28. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nadalj.), ki sicer določa, da pisno opozorilo velja dve leti od dneva vročitve delavcu, pri čemer gre za materialno pravo. Iz navedenega pisnega opozorila izrecno izhaja, da bo tožniku v primeru kršitev pogodbenih obveznosti v roku enega leta od dne predmetnega opozorila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in bo tožniku prenehalo delovno razmerje. Glede na to, da je tožena stranka sama opredelila enoletni rok na podlagi 85. člena ZDR-1, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožniku ne more to iti v škodo na način, da bi tožena stranka tožniku lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga v roku dveh let, upoštevaje to opozorilo. Vendar navedeno še ne pomeni, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožniku podana nezakonito, saj ni potrebno, da delodajalec delavcu poda več pisnih opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

9. Tožnik je tudi dne 31. 5. 2018 prejel utemeljeno pisno opozorilo, kjer mu je bilo očitano, da je v letu 2018, pa tudi pred tem delo opravljal v nasprotju z izrecnimi navodili delodajalca, torej glede tehnološkega postopka za operacijo B. Sodišče je izvedlo v zvezi s tem natančen dokazni postopek, navodila so bila pisna in izobešena na javnem mestu, prav tako je tožnik dobil jasna navodila predpostavljenih. Sodišče pravilno navaja, da je tožnik delo opravljal v nasprotju z izrecnimi navodili delodajalca v letu 2018. Čas kršitve je tudi dovolj natančno opredeljen tako v odpovedi pogodbe iz krivdnega razloga kot v obrazložitvi sodbe. Tožnik je tudi v zvezi s vprašanjem, ali je kdaj videl navodili, povedal, da sta "tam viseli". Tožnik je torej sam povedal, da sta bili navodili za tehnološki postopek vidno obešeni. Glede izpovedbe D.D. je potrebno opozoriti, da je priča D.D. najprej opisala tehnološki postopek dela tako, kot je tožnik sam povedal, nato pa glede na to, da je imela priča tremo, kar je ugotovilo samo sodišče prve stopnje, pojasnila, kakšen je tehnološki postopek. Najprej se je torej priča zmotila. Glede na jasno in prepričljivo obrazložitev, pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje.

10. Tožnik se tudi moti, ko zatrjuje, da naj bi delodajalec moral organizirati delo na tak način, da ne bi bilo potrebno odrejati dela v neenakomernem delovnem času. Kot neutemeljeno navaja pritožba, ni šlo za delo v neenakomernem delovnem času, temveč za začasno prerazporeditev delovnega časa v smislu sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Glede organiziranosti takega dela, zakon ne postavlja nobenih omejitev in ne določa, da delodajalec dela ne bi smel razporediti, če to ni potrebno. Tožniku tudi ni bilo odrejeno nadurno delo, temveč je bil v trimesečnem obdobju delovni čas začasno prerazporejen, za tako razporeditev pa vsebinske omejitve niso določene. Tožnik tudi ni pojasnil, do katerega počitka naj bi mu bila kršena pravica (dnevni, tedenski), niti ni pojasnil konkretnih okoliščin, zakaj naj bi mu bila kršena. Tožnik ni navedel, kakšne prostočasne dejavnosti je imel planirane. Sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 149/2018 z dne 4. 12. 2018 je povsem nesmiselno in nerelevantno za odločitev, saj je v tej zadevi Vrhovno sodišče RS obravnavalo kolektivni spor, pri čemer je šlo za izvrševanje 45. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor ter v zvezi s tem določitev referenčnega obdobja. Dejansko stanje je bilo v tej zadevi popolnoma drugačno kot v obravnavani.

11. V zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je sodišče ugotovilo, da tožnik dne 30. 6. 2018 na delo ni prišel, kar tudi sicer med strankama ni bilo sporno. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in glede na podane pritožbene ugovore zgolj dodaja, da je bilo delo v soboto je odrejeno v pisni obliki, kar so na naroku potrdile zaslišane priče dne 14. 3. 2019. Obvestilo je bilo objavljeno na običajen način v pisni obliki in obešeno na oglasni deski. Tožnik je vedel za začasno prerazporeditev delovnega časa, vedel je v kakšnih rokih delodajalec delavce o tem obvešča, nenazadnje pa je tudi sam potrdil, da je bil obveščen o tem, da mora dne 30. 6. 2018 delati. Soglasja o tem, da mu ni potrebno priti na delo ni imel. Delovni čas tožnika je bil začasno prerazporejen na predpisan način zaradi potrebe delovnega procesa, tožnik pa je bil o tem obveščen v predpisanem enodnevnem roku (dejansko celo dva dni prej). Tožena stranka se je v odpovedi pravilno sklicevala na določbe ZDR-1, ki delavcu nalagajo vestno opravljanje dela (33. člen ZDR-1), zato odklanjanje opravljanja dela predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti. Delo po navodilih je eden od bistvenih elementov delovnega razmerja (prvi odstavek 4. člena ZDR-1) in obveznost delavca (33. člen ZDR-1). Glede na podane pritožbene ugovore, pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče verjelo F.F., da tožniku ni odvrnila: "V redu." in prav tako je verjelo priči in ne tožniku, da ji tožnik o razlogih za odklonitev dela ni razlagal. Oba nadrejena delavca sta tožniku tudi povedala, da je sobota delovna in da bo skupaj z ostalimi delal in zgolj dejstvo, da naj bi imel tožnik planirano prostočasno dejavnost, ne pomeni, da je to opravičljiv razlog za zavrnitev dela. Tako tudi ni jasno, zakaj tožnik v pritožbi ponovno izpostavlja enega od zaposlenih sodelavcev, ki je v mesecu juniju že opravljal delo dve soboti. Tožnik je celo zaslišan na glavni obravnavi sam povedal, da v juniju ni delal tudi na nobeno od predhodnih štirih sobot. Tako je sodišče tožniku utemeljeno podalo redno odpoved iz krivdnega razloga, saj pisna in ustna opozorila niso imela učinka in je izkazan utemeljeni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi iz 2. odstavka 89. člena ZDR-1.

12. Tožnik podaja pritožbo tudi v delu, kjer je sodišče tožbo zavrglo v delu odločitve, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov na mesečne zneske dodatka na delovno dobo. Sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 230/2017 z dne 10. 4. 2018, kjer je vrhovno sodišče sprejelo stališče, da vprašanje obračuna, odvoda in plačila davkov in prispevkov ne spada v sodno pristojnost, ker je to v pristojnosti izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov. Tako je pritožba v tem delu neutemeljena.

13. Pritožba glede odločitve o stroških postopka ni utemeljena. Sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 783,15 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče pravilno odmerilo stroške postopka upoštevaje pri tem, da je tožnik v postopku delno uspel in sicer glede odločitve o dodatku za delovno dobo v skupnem znesku 1.416,96 EUR bruto v mesečnih zneskih od aprila 2016 do meseca marca 2017. Tožnik ni uspel glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče tožniku ni priznalo stroškov konference s stranko, pregled spisa, poročilo o pravnomočnosti, saj sodišče priznava le stroške postopka, ki so bili za pravdo potrebni skladno s 155. členom ZPP. V skladu z ustaljeno sodno prakso priznava stroške izbranega odvetnika v sodnem okrožju. Nesporno si lahko tožnik izbere kateregakoli odvetnika, vendar nasprotna stranka nepotrebnih stroškov ni dolžna kriti. Tako tožniku niso kršene pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS. Kot že navedeno, sodišče priznava le potrebne stroške postopka, ne pa vseh priglašenih stroškov. Tako je tudi neutemeljena pritožbena navedba o priznanju stroškov za (delno) poročilo pravnomočnosti v delu odločitve glede dodatka za delovno dobo.

14. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu ter sklep, za kar je imelo pravno podlago v 353. in 165. členu ZPP.

Datum zadnje spremembe:

18.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII Ips 301/2017
• VDSS Sklep Pdp 872/2017
• VDSS Sklep Pdp 730/2019