VDSS Sodba Pdp 437/2019

Jedro

Pri ugotavljanju, kdaj je pričel teči subjektivni 30-dnevni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in ugotoviti, kdaj je bila pristojna oseba seznanjena, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja. Za presojo seznanjenosti tožene stranke z razlogom za izredno odpoved je pomembno, kdaj je bila z relevantnimi dejstvi seznanjena pristojna oseba, to je glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 predsednik uprave tožene stranke ali od njega pisno pooblaščena oseba. Glede na specifičnost primera, ko je bil v kaznivo dejanje, ki se očita tožniku, vpleten tudi nekdanji oz. takratni predsednik uprave, in je bil tudi sam eden izmed soobdolženih, je sodišče prve stopnje kot relevanten trenutek utemeljeno štelo, ko se je nova uprava seznanila z okoliščinami, potrebnimi za odpoved tožniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2016 (I/1. točka izreka), ugotovitev, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas, s polnim delovnim časom na delovnem mestu vodja obratovanja in vzdrževanja, tudi po 9. 5. 2016, in da mu delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo (I/2. točka izreka), ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto vodja obratovanja in vzdrževanja in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 9. 5. 2016 do ponovnega nastopa dela, priznati vse pravice iz delovnega razmerja in obračunati mesečno bruto plačo v znesku 4.671,00 EUR, po odvodu davkov in prispevkov pa mu izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila (I/3. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče ponovno zavzelo zmotno stališče, da tožena stranka do prejema kazenske obsodilne sodbe ni mogla vedeti za razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožena stranka se je z ravnanjem tožnika seznanila že prej, preden je bila njeni pooblaščenki vročena kazenska obsodilna sodba. Najprej je tožena stranka razlog za izredno odpoved ugotovila že v fazi predkazenskega postopka, ko ji je bila vročena odredba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 7. 6. 2011, saj iz obrazložitve te odredbe izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril oziroma to izhaja iz zapisnika zaslišanja priče A.A., zakonitega zastopnika tožene stranke. Nadalje se je tožena stranka z obstojem razloga za izredno odpoved seznanila 20. 3. 2013, ko je vpogledala v kazenski spis in se seznanila s pravnomočnim sklepom o preiskavi z dne 16. 1. 2013. Namen vpogleda v spis ni pomemben. Protispisne so navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je pooblaščeni odvetnik tožene stranke vpogledal v kazenski spis z namenom zbirne dokumentacije za popolnoma drug pravdni postopek in ne za namen zbiranja dokazov za izredno odpoved in da odvetnik ni imel mandata, da bi pregledal celotni kazenski spis. Iz predloženih dokazov tožnika je razvidno, da je odvetnik vpogledal v celotni kazenski spis na podlagi pooblastila zakonitega zastopnika tožene stranke, ki ni bilo omejeno, ampak je bilo splošno. To potrjuje uradni zaznamek pooblaščenega odvetnika, ki je vpogledal v kazenski spis. Obstoj in seznanitev s pravnomočnim sklepom o uvedbi kazenske preiskave, iz katerega je razviden utemeljen sum, da je tožnik storil očitano kaznivo dejanje, je časovna okoliščina, ko se je tožena stranka dokončno seznanila z razlogi za izredno odpoved. Navaja, da priznanje krivde ne vpliva na sodno presojo, ali objektivna in subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja. Poudarja, da ima izredna odpoved, pred tem pa že obdolžitev z vabilom na zagovor, vsebinsko enake očitke glede storitve hujših kršitev delovnih obveznosti, kot jih je pred tem vseboval sklep o preiskavi. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in so razlogi sodbe pomanjkljivi glede ugotovitve, kdaj je bil zakoniti zastopnik seznanjen s kazenskim postopkom in obsodilno sodbo glede priznanja krivde B.B. s strani C.C.. Sodba nima razlogov glede izpovedi D.D.. Ne strinja se s stališčem sodišča, da tožena stranka tožnika ni obdržala v delovnem razmerju še po prenehanju delovnega razmerja tožniku, to je po 4. 5. 2016. Meni, da ni izpolnjen pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Opozarja, da je predsednik uprave A.A. izpovedal, da je iz poznejše rekonstrukcije razvidno, da se je tožnik odzval na vabilo, ki mu je bilo poslano že 4. 5. 2016 in da je v tem času opravljal delo na terenu. To pa potrjuje, da je tožena stranka tožniku, potem, ko je 3. 5. 2016 izdala izredno odpoved, 4. 5. 2016 poslala vabilo, da naj se udeleži tehničnih pregledov objektov dne 5. 5. in 6. 5. 2016. Glede na to je ugotovitev sodišča, da je tožnik z nadaljevanjem dela izkoristil slab pretok informacij pri toženi stranki, protispisna, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Tako je sodišče prve stopnje navedlo jasne razloge, zakaj je štelo, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno, to je v roku, kot je določen v drugem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.). Opredelilo pa se je tudi tudi do bistvenih ugovorov tožnika. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo tudi, zakaj tožnikovo opravljanje dela 5. 5. in 6. 5. 2016 ni pomenilo, da je tožena stranka tožnika po podani odpovedi želela obdržati v delovnem razmerju. Tožnik z zatrjevanjem te kršitve na več mestih v pritožbi uveljavlja svoje nestrinjanje z zaključki in odločitvijo sodišča prve stopnje, česar ne more uveljavljati kot bistveno kršitev postopka.

7. V izpodbijani sodbi tudi ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje namreč ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 6. 2011 na delovnem mestu "vodja obratovanja in vzdrževanja" za nedoločen čas. Dne 4. 4. 2016 je pooblaščenec tožene stranke prejel obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. X K 12393/2016 z dne 30. 3. 2016, s katero je sodišče razsodilo, da je E.E. kriv, da je v sostorilstvu storil kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 141. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s sprem.) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Tožena stranka je tožniku 3. 5. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V izredni odpovedi mu je v bistvenem očitala, da je v zameno za določena ravnanja pri opravljanju svojega dela (v zvezi s postopkom javnega naročila za kablovod F. - G.) prejel obljubo nedovoljene nagrade s strani tretje osebe. S takšnim ravnanjem je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer zlasti določbe Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Ur. l. RS, št. 128/2006 in nadalj.). Kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 241. člena KZ-1 (ki ga stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi zaradi pridobitve ali ohranitve posla ali druge nedovoljene koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročil škodo) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (v sostorilstvu).

9. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik očitano kaznivo dejanje storil, sporno je bilo, ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana pravočasno. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo, in sicer naprej s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 280/2017 z dne 9. 11. 2017, s katero je spremenilo prvostopenjsko sodbo opr. št. Pd 169/2016 z dne 16. 14. 2017 tako, da je ugotovilo nezakonitost izpodbijane odpovedi. Odločitev glede reitegracijskega in reparacijskega zahtevka pa je razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo in s sklepom opr. št. VIII Ips 58/2018 z dne 20. 11. 2018 sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je v ponovnem sojenju s sklepom opr. št. Pdp 1/2019 z dne 20. 2. 2019 razveljavilo prvostopenjsko sodbo opr. št. Pd 169/2016 še v odločitvi glede zakonitosti odpovedi in zadevo tudi v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje.

10. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Ugotovilo je, da je bila izpodbijana odpoved tožniku podana pravočasno in je za izredno odpoved obstajal utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ob ugotovitvi, da je bil v obravnavani zadevi podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka), je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

11. Pri ugotavljanju, kdaj je pričel teči subjektivni 30-dnevni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in ugotoviti, kdaj je bila pristojna oseba seznanjena, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja. Za presojo seznanjenosti tožene stranke z razlogom za izredno odpoved je pomembno, kdaj je bila z relevantnimi dejstvi seznanjena pristojna oseba, to je glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 predsednik uprave tožene stranke ali od njega pisno pooblaščena oseba. Glede na specifičnost primera, ko je bil v kaznivo dejanje, ki se očita tožniku, vpleten tudi nekdanji oz. takratni predsednik uprave H.H., in je bil tudi sam eden izmed soobdolženih, je sodišče prve stopnje kot relevanten trenutek utemeljeno štelo, ko se je nova uprava seznanila z okoliščinami, potrebnimi za odpoved tožniku.

12. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka do prejema kazenske obsodilne sodbe (ki jo je prejela 4. 4. 2016) ni mogla vedeti za razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Pred prejemom kazenske obsodilne sodbe namreč z relevantnimi dejstvi, ki so pomembni za odpoved, nista bila seznanjena niti predsednik uprave niti od njega pisno pooblaščena oseba. Za tak zaključek je imelo sodišče prve stopnje podlago v izpovedih zakonitega zastopnika A.A., prič D.D., I.I. ter C.C.. Njihove izpovedi so o okoliščinah seznanitve s tožnikovo kršitvijo skladne. Dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje je jasna, logična in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša.

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1/2019 v skladu s sprejetimi stališči VSRS v razveljavitvenem sklepu opr. št. VIII Ips 58/2018 opozorilo na nepravilnost stališč tožene stranke v zvezi z relevantnim trenutkom seznanitve tožene stranke z razlogom za odpoved in s tem pravočasnostjo izredne odpovedi, ki jih pritožba ponovno neutemeljeno navaja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je zavzeta stališča v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo, zato se pritožbeno sodišče v zvezi s tem sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe in na stališča zavzeta v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1/2019. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do bistvenih tožnikovih ugovorov v zvezi s pravočasnostjo odpovedi in pojasnilo, zakaj je zaključilo, da tožena stranka do prejema obsodilne sodbe ni mogla vedeti za razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki predstavlja kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril. Pritožbeno sodišče tudi s temi razlogi sodišča prve stopnje soglaša.

14. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo ugovor tožnika, da se je tožena stranka z razlogi za odpoved seznanila že v fazi predkazenskega postopka, ko ji je bila vročena odredba o preiskavi Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I Kpd 26656/2011 z dne 7. 6. 2011 in 8. 6. 2011, saj je bil H.H., ki je bil v času izvršitve očitanih ravnanj predsednik uprave tožene stranke (in s tem odgovorna oseba za uvedbo postopka izredne odpovedi tožniku) tudi sam eden izmed soobdolženih, zato kaj takega od zakonitega zastopnika niti ni bilo pričakovati. Dovolj podatkov v zvezi z domnevnimi kršitvami tudi ni imel začasni predsednik D.D., ki je v novembru 2011 na tem mestu nasledil razrešenega H.H. (ki je bil sicer razrešen zaradi malomarnega in gospodarnega ravnanja v zvezi z javnimi naročili). D.D. je pojasnil, da od Okrožnega sodišča v Mariboru tožena stranka ni pridobila možnosti vpogleda v kazenski spis. Poleg tega mu H.H. kot svojemu nasledniku ni prenesel nobenih informacij v zvezi s spornim javnim naročilom. Prav tako splošna izpoved A.A. v kazenskem postopku, da je tožena stranka v letu 2012 odstopila od javnega naročila zaradi utemeljenega suma, da bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storitve kaznivega dejanja (ki je bila dana v pogojniku), ne zadošča za zaključek, da je bil zakoniti zastopnik že v maju 2012 seznanjen s tem, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja nedovoljenega obljube nagrade po 241. členu KZ-1.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se je tožena stranka z odpovednim razlogom seznanila prek sklepa o preiskavi, iz katerega so bili vidni osumljenci (tudi tožnik) in dejanja, ki se jim očitajo, ter da je odvetnica tožene stranke (ki jo je zastopala v gospodarskem sporu) 20. 3. 2013, ko je bil sklep o preiskavi že pravnomočen, vpogledala v kazenski spis. Prepričljiv je namreč dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da vpogled pooblaščenke tožene stranke v kazenski spis tožnika v letu 2013 ni predstavljal ustrezne podlage za izredno odpoved tožniku. Ta temelji na skladni izpovedi zakonitega zastopnika in prič, da je tožena stranka podatke iz kazenskega spisa pridobivala zaradi gospodarskega spora, ki ga je vodila z družbo J. d. o. o. in zaradi sprejemanja odločitev v zvezi z odstopom od javnega naročila. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bila pooblaščenka tožene stranke, ki je vpogledala v kazenski spis, pooblaščena za vodenje delovnopravnih postopkov (da bi jo lahko sodišče prve stopnje zato štelo za pooblaščeno osebo v smislu prvega odstavka 20. člena ZDR-1).

16. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da zgolj dejstvo, da je bil ob vpogledu v kazenski spis že pravnomočen sklep o preiskavi, ne pomeni nujno, da je tožena stranka s tem ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sklep o preiskavi sam po sebi ne predstavlja dokaza, da je oseba res kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja). Tudi v primeru sproženega postopka za presojo (ne)zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se delodajalec pri dokazovanju obstoja kršitve ne more sklicevati zgolj na obstoj sklepa o preiskavi, četudi so v njej navedena imena vpletenih oseb in dejanja, ki se jim očitajo. Nenazadnje sklep o preiskavi pomeni, da je podan (zgolj) utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, sodišče pa lahko po izvedbi dokazov kazenski postopek tudi ustavi. Ob upoštevanju specifičnosti zadeve, torej da je bila kazenska preiskava uvedena zaradi kaznivega dejanja, v katerega je bilo vpletenih veliko število ljudi, med njimi tudi tožnik, da je šlo za obsežno in zapleteno zadevo, ko suma storitve kaznivega dejanja ni zaznala oziroma ugotovila tožena stranka sama in ni sama sprožila kazenskega postopka zoper tožnika in ostale osumljene ter zadeve ni preiskovala sama oziroma ni bila stranka v kazenskem postopku, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka zgolj na podlagi seznanitve s sklepom o preiskavi, še ni mogla ugotoviti razloga za tožnikovo odpoved.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožnikove navedbe, da se je tožena stranka z razlogom za odpoved pogodbe seznanila na naroku za izrek kazenske sankcije tožniku dne 30. 3. 2016 na Okrožnem sodišču v Mariboru, ki naj bi se ga udeležila pooblaščenka tožene stranke. Te navedbe namreč v dokaznem postopku niso bile dokazane. Ravno nasprotno je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi pooblaščenke tožene stranke C.C. (prej K.K.) ugotovilo, da pooblaščenka na naroku ni bila prisotna. Njeno izpoved potrjuje pisna izjava sodnice, ki je odločala v kazenski zadevi zoper tožnika, ki se je vodila pod opr. št. X K 13176/2011, zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. C.C. je še pojasnila, da pred prejemom obsodilne sodbe zoper tožnika ni bila pooblaščena za zastopanje tožene stranke v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku in da pred prejemom pooblastila za izvedbo postopka izredne odpovedi tožniku s predsednikom uprave A.A. ni govorila. Glede na to ni bistveno, kdaj se je tožena stranka seznanila s priznanjem krivde B.B., kot soobsojenega za isto kaznivo dejanje kot tožnik, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Ne nazadnje pa je C.C. v zvezi s tem pojasnila, da takrat ni vedela, kdo je priznal krivdo in zoper koga vse se vodi kazenski postopek ter da takrat tudi ni pogledala kazenskega spisa.

18. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala 3. 5. 2016, pravočasna, tj. znotraj subjektivnega in objektivnega roka po drugem odstavku 109. člena ZDR-1.

19. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik v pritožbi tej presoji nasprotuje predvsem z navedbami, da ga je tožena stranka še po prenehanju delovnega razmerja obdržala v delovnem razmerju, kar pa ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikovo opravljanje dela 5. 5. 2016 in 6. 5. 2016 ni pomenilo, da ga je tožena stranka želela tudi po podani odpovedi obdržati v delovnem razmerju, temveč je do tega prišlo zato, ker zaposleni pri toženi stranki, ki so tožniku v zvezi z njegovim delom pošiljali elektronska sporočila, predhodno niso bili seznanjeni s tožnikovo odpovedjo delovnega razmerja. Navedeno potrjujejo pisne izjave prič L.L., M.M., N.N. in O.O.. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako ne izhaja, da bi tožena stranka od tožnika zahtevala nadaljevanje dela po podani izredni odpovedi, da bi lahko sodišče prve stopnje štelo, da pogoj po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 ni izpolnjen.

20. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

22.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 1091/2018
• VDSS Sodba in sklep Pdp 748/2017
• VDSS sodba Pdp 925/2008