VDSS Sodba Pdp 446/2019

Jedro

Delavcu pripada odpravnina ob prenehanju delovnega razmerja (zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delodajalec ali delavec, kadar zakon tako določa). Tožnice so terjatev iz naslova odpravnine uveljavljale od družbe - v stečaju, ki pa bi jim šla le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri tem stečajnem dolžniku. Do tega pa ni prišlo, saj je bilo s sodbo pravnomočno razsojeno, da so redne odpovedi, podane na podlagi 104. člena ZDR-1, nezakonite. Tudi sicer tožnicam pogodbe o zaposlitvi s stečajnim dolžnikom sploh niso prenehale, ker je prišlo le do spremembe delodajalca skladno s prvim odstavkom 75. člena ZDR-1 in so vse pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja prešle na delodajalca prevzemnika. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da so se njihove pogodbe o zaposlitvi nadaljevale pri novem delodajalcu, zaradi česar so njihove terjatve do stečajnega dolžnika iz naslova odpravnine neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeče stranke A.A., naslov B., C.C., naslov D. in E.E., naslov F. same krijejo svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa so nerazdelno dolžne povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da v stečajnem postopku St. ... proti toženki pri osmih tožnicah oziroma tožniku obstojijo prednostne terjatve (v zneskih, navedenih v izreku sodbe), ki se iz premoženja stečajnega dolžnika plačajo pred drugimi terjatvami (I. točka izreka). Za tri tožnice, A.A., C.C. in E.E., pa je ugotovilo, da v stečajnem postopku ne obstojijo terjatve iz naslova razlike do polne odpravnine (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in izrek o stroških postopka (II. in III. točka izreka) se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja pritožujejo tretja, četrta in osma tožnica. Navajajo, da je sodišče prve stopnje v sporu opr. št. Pd 7/2017 v skladu z zahtevkom pritožnic ugotovilo nezakonitost podanih odpovedi, nadaljevanje delovnega razmerja od 1. 1. 2017, pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z 22. 5. 2017 in jim priznalo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1, vsaki v višini 8.600,00 EUR bruto. Pritožnice so sodno razvezo predlagale zato, ker jim toženka ni želela zagotoviti dela, niti jim priznati kakršnihkoli pravic. Zato v konkretnem primeru ne gre za odpoved zaradi spremembe delodajalca, temveč za odpoved iz razloga na strani delodajalca. V takem primeru pa ima delavec na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 pravico do odpravnine, določene za primer redne odpovedi iz poslovnih razlogov, ter do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. V kolikor bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, to je, da je do sodne razveze prišlo iz razloga na strani delodajalca, bi zaključilo, da so pritožnice upravičene do razlike do polne odpravnine, saj so na podlagi sodbe opr. št. Pd 7/2017 prejele le neto znesek od prisojenih zneskov denarnih povračil. Ker je napačna odločitev o glavni terjatvi, je posledično napačna odločitev o stroških postopka. Predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni in tožnicam prisodi vtoževano terjatev v celoti s stroškovno posledico. Podrejeno naj izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglašajo pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo najprej navaja, da se je po Zakonu o Kobilarni Lipica preoblikovala v gospodarsko družbo in ima po novem firmo G., d. o. o. Sicer pa poudarja, da se postopek vodi glede obstoja prerekanih terjatev po določilih ZFPPIPP. Tožnice so z vlogo z dne 12. 11. 2018 prvič zatrjevale obstoj denarnega prikrajšanja, ker naj bi z izplačilom denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1, ki jim je bil prisojen v zadevi Pd 7/2017, prejele nižji znesek izplačila, kot pa bi ga prejele, če bi prejele odpravnino po 108. členu ZDR-1. Glede na zatrjevana dejstva o odgovornosti delodajalca za posledice sodne razveze in nastalo prikrajšanje ni nobenega dvoma, da tožnice uveljavljajo plačilo odškodnine. Vendar pa tožnice v stečajnem postopku niso prijavile take terjatve. Sicer pa je pravilna tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da je razlika v neto prejemku posledica različne davčne obravnave posameznega izplačila iz delovnega razmerja in zato ne gre za prikrajšanje, za katerega bi odgovarjal delodajalec. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožnicam naloži solidarno plačilo pritožbenih stroškov, ki jih priglaša toženka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Tožnice so bile prvotno zaposlene v družbi H., d. o. o., nad katero se je 8. 12. 2016 začel stečajni postopek. Stečajna upraviteljica delodajalca je tožnicam 16. 12. 2016 iz razloga začetka stečajnega postopka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno s 104. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 7/2017 z dne 22. 5. 2017, ki je postala pravnomočna 14. 12. 2017, ugotovilo, da so omenjene odpovedi nezakonite. Na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Kobilarni Lipica (ZKL-C, Ur. l. RS, št. 38/16) je namreč z dnem, na katerega je H. d. o. o. prenehala opravljati dejavnost na območju I., tržno dejavnost iz 11. člena tega zakona začela opravljati družba I. (toženka v tem sporu). Takšna zakonska ureditev je omogočila pravni prenos opravljanja dejavnosti na podlagi zakona, ki je eden od možnih načinov pravnega prenosa iz prvega odstavka 75. člena ZDR-1 (sprememba delodajalca). Ker je torej prišlo do avtomatičnega prehoda pogodbenih in drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja od delodajalca prenosnika (H. - v stečaju) na delodajalca prevzemnika (I.), je bilo ugotovljeno, da so izpodbijane odpovedi pogodb o zaposlitvi nezakonite, delovno razmerje tožnic pa je od 1. 1. 2017 dalje (do sodne razveze) obstajalo pri I. (toženki). Tožnice so v tožbi najprej zahtevale reintegracijo, nato pa predlagale sodno razvezo. Sodišče je takemu zahtevku ugodilo in na podlagi 118. člena ZDR-1 pogodbe o zaposlitvi razvezalo z 22. 5. 2017, tožnicam pa prisodilo denarno povračilo v višini 8.600,00 EUR bruto.

7. Tožnice so kot upnice v stečajnem postopku zoper H. d. o. o. - v stečaju prijavile različne terjatve, med njimi tudi terjatve iz naslova odpravnine, ki naj bi jim pripadale na podlagi 106. člena v zvezi s 108. členom ZDR-1. Te terjatve je kot drug upnik prerekala toženka. Zato so tožnice na podlagi 300. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP - Ur. l. RS, št. 126/07 in nasl.) vložile tožbo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve. V vlogi z dne 12. 11. 2018 so zahtevek skrčile tako, da so znesek odpravnine, izračunan na podlagi 108. člena ZDR-1, znižale za neto prejemek, ki jim je bil izplačan iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 skladno s pravnomočno sodbo opr. št. Pd 7/2017.

8. Tožnice se v pritožbi neutemeljeno sklicujejo na tretji odstavek 111. člena ZDR-1, po katerem ima delavec, ki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca, pravico do odpravnine, določene za primer redne odpovedi iz poslovnih razlogov. Čeprav bi imele prav, da so sodno razvezo predlagale zato, ker jim toženka ni želela zagotoviti dela, obstaja dejstvo, da zaradi tega razloga niso podale izredne odpovedi skladno s prvim odstavkom 111. člena ZDR-1. V kolikor ne bi predlagale sodne razveze, bi jih toženka morala reintegrirati, nakar bi imele tožnice možnost podati izredno odpoved iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. V takem primeru bi imele pravico do odpravnine, ki pa bi jo seveda lahko zahtevale od toženke, ne pa od H. d. o. o. - v stečaju. Ker so tožnice od toženke prejele denarno povračilo skladno s 118. členom ZDR-1, nimajo pravne podlage, da od nje zahtevajo tudi odpravnino po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1 oziroma razliko, kot jo vtožujejo.

9. Posebej pa je potrebno poudariti, da v tem sporu sodišče lahko preizkuša le obstoj ali neobstoj terjatve, ki so jo tožnice kot stečajne upnice prijavile zoper stečajnega dolžnika in jo je drug upnik prerekal. V konkretnem primeru so tožnice prijavile terjatev iz naslova odpravnine, ki naj bi jim pripadale na podlagi 106. člena ZDR‑1, torej zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v stečajnem postopku oziroma zaradi "katerekoli" odpovedi. Tožnice v svojih prijavah terjatev sploh niso navedle pravnega temelja za odpravnino (A/4 do A/11), vendar ker so navedle, da gre za prednostne terjatve, bi to lahko bila le odpravnina na podlagi 106. člena ZDR-1. Taka terjatev tožnic pa ni utemeljena, saj nima pravne podlage.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da delavcu pripada odpravnina ob prenehanju delovnega razmerja (zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delodajalec ali delavec, kadar zakon tako določa). Tožnice so terjatev iz naslova odpravnine uveljavljale od H. d. o. o. - v stečaju, ki pa bi jim šla le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri tem stečajnem dolžniku. Do tega pa ni prišlo, saj je bilo s sodbo opr. št. Pd 7/2017 pravnomočno razsojeno, da so redne odpovedi, podane na podlagi 104. člena ZDR-1, nezakonite. Tudi sicer tožnicam pogodbe o zaposlitvi s stečajnim dolžnikom sploh niso prenehale, ker je prišlo le do spremembe delodajalca skladno s prvim odstavkom 75. člena ZDR-1 in so vse pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja prešle na delodajalca prevzemnika. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da so se njihove pogodbe o zaposlitvi nadaljevale pri novem delodajalcu, zaradi česar so njihove terjatve do stečajnega dolžnika iz naslova odpravnine neutemeljene.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnic, da je njihova pravica do plačila prerekanih terjatev oziroma do plačila razlik do polne odpravnine izkazana že s tem, da jim je nastala škoda, ker niso dobile v celoti izplačanih pripadajočih odpravnin, ko so jim bili izplačani neto zneski od prisojenih bruto zneskov denarnih povračil v sporu opr. št. Pd 7/2017. V zvezi s tako navedenim odškodninskim zahtevkom pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v tem sporu lahko sodišče preverja le obstoj terjatve, ki je bila prerekana v stečajnem postopku, v katerem pa tožnice niso postavile odškodninskega zahtevka.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka. Skladno s 155. členom ZPP je pravilno odmerilo stroške obeh strank in glede na uspeh v pravdi ugotovilo, da se stroški praktično pobotajo (razlika znaša le 8,93 EUR). Zato je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP pravilna odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

12. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnice s pritožbo niso uspele, zato same krijejo svoje pritožbene stroške. Toženki pa morajo nerazdelno plačati njene stroške odgovora na pritožbo, odmerjene skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), in sicer: odgovor na pritožbo 500 točk (tar. št. 15/4), 2 % materialni stroški (12. člen OT), 22 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 373,32 EUR (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 554/2019
• VDSS sodba Pdp 1014/2010
• VDSS sodba Pdp 1259/2010