VDSS Sodba Pdp 614/2019

Jedro

Sodišče je s t.i. nepravo zamudno sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot bistveno za takšno odločitev je izpostavilo dejstvo, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo. To dejstvo je, upoštevaje 164. člen ZDR-1, 7. člen Direktive 2003/88 ES in sodno prakso (VIII Ips 135/2017), sicer pravilno opredelilo kot odločilno za presojo terjatve iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust (ni torej sledilo tožniku, ki je kot objektivno oviro za izrabo letnega dopusta in s tem kot podlago za priznanje nadomestila izpostavljal dejstvo, da je od spornega dne dalje v bolniškem staležu), ni pa navedeno dejstvo odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka iz naslova odškodnine za neizrabljeni letni dopust. V tem delu je namreč sodišče tožnikovo tožbo napačno opredelilo kot nesklepčno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino za neizrabljen letni dopust v višini 1.666,24 EUR bruto in stroške postopka v višini 334,00 EUR, v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

II. Toženec je dolžan tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 390,00 EUR, v roku 8 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje izplačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust v znesku 1.666,24 EUR bruto, do tedaj brezobrestno, od prvega dne po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, natečenimi do plačila.''. Zavrnilo je tudi tožnikov stroškovni zahtevek za povračilo stroškov s strani toženca.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter s tem povezano kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Poudarja, da je sodišče zmotno presodilo, da ni izpolnjen pogoj sklepčnosti tožbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, zaradi česar ni izdalo ugodilne zamudne sodbe, ampak je tožbeni zahtevek napačno zavrnilo. Ni pomembno, da mu delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo. Zato zadeva VIII Ips 135/2017 ni relevantna. Toženec mu je onemogočil izrabo letnega dopusta. Ni šlo za odpoved pravici do letnega dopusta. Objektivno ni mogel izrabiti letnega dopusta, saj je vse od 14. 12. 2017 dalje v bolniškem staležu. Glede sklepčnosti tožbe bi sodišče moralo upoštevati 179. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Sklicuje se na VIII Ips 107/2011. Sodišče napačno ni upoštevalo zatrjevane odškodninske podlage. Tožbene navedbe v zvezi s tem so zadostne za ugotovitev sklepčnosti tožbe ter posledično za ugoditev zahtevku. Predlaga, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo spremeni v ugodilno oziroma naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novi postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik je zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2015 in leto 2017 uveljavljal terjatev v skupni višini 1.666,24 EUR bruto, za katero je navajal, da je utemeljena kot nadomestilo in tudi kot odškodnina. Sodišče je s t.i. nepravo zamudno sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot bistveno za takšno odločitev je izpostavilo dejstvo, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo. To dejstvo je, upoštevaje 164. člen ZDR-1, 7. člen Direktive 2003/88 ES in sodno prakso (VIII Ips 135/2017), sicer pravilno opredelilo kot odločilno za presojo terjatve iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust (ni torej sledilo tožniku, ki je kot objektivno oviro za izrabo letnega dopusta in s tem kot podlago za priznanje nadomestila izpostavljal dejstvo, da je od 14. 12. 2017 dalje v bolniškem staležu), ni pa navedeno dejstvo odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka iz naslova odškodnine za neizrabljeni letni dopust. V tem delu je namreč sodišče tožnikovo tožbo napačno opredelilo kot nesklepčno.

6. Tožnik torej v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da za izdajo zamudne sodbe ni izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP (da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi), ki pa se nanaša tudi na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo izpolnjevanje ostalih pogojev za izdajo zamudne sodbe, zgolj v posledici zmotne presoje, da je tožba v celoti nesklepčna, pa je zahtevek napačno zavrnilo.

7. Tožnik je v tožbi z dne 18. 12. 2018 navedel, da je imel v vseh letih zaposlitve pri tožencu konstantne težave zaradi toženčevega zavračanja zahtev za izrabo letnega dopusta. Toženec se je pri tem skliceval na prenizko število zaposlenih glede na obseg dela. Ker mu je aktivno preprečeval izrabo letnega dopusta, je vtoževana terjatev utemeljena ne le kot nadomestilo za neizrabljen letni odpust, ampak tudi kot odškodnina. Tožnik je neizrabo dopusta opredelil kot posledico toženčevega krivdnega ravnanja zaradi neustrezne organizacije dela oziroma kadrovske podhranjenosti. Opredelil je tudi škodo, ki se po višini kaže v denarno ovrednotenem znesku neizrabljenega števila dni letnega dopusta oziroma števila ur. Za leto 2015 je to 21 dni oziroma 168 ur, kar znaša 854,44 EUR bruto, za leto 2017 pa 20 dni oziroma 160 ur, kar znaša 812,80 EUR bruto. Navedel je tudi, da mu je škoda nastala zaradi toženčeve kršitve obveznosti zagotovitve izrabe letnega dopusta (162. člen ZDR-1), kar kaže na vzročno zvezo med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem. Navedel je še, da je škoda nastala po toženčevi krivdi, saj je ravnal vsaj s stopnjo hude malomarnosti, če že ne naklepa.

8. Povzeto predstavlja zadostno podlago za ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahtevka po odškodninski podlagi. Če je delavcu povzročena škoda na delu ali v zvezi z delom, mu jo mora delodajalec na podlagi 179. člena ZDR-1 povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) v 131. členu določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za ugotovitev toženčeve odškodninske obveznosti so izpolnjeni vsi elementi odškodninskega delikta: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima ter krivda, tožnik pa je škodo opredelil tudi po višini. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja utemeljenost zahtevka tako po temelju kot po višini, saj so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe.

9. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo (358. člen ZPP), kar je imelo za posledico tudi spremenjeno odločitev o stroških postopka. Ker je tožnik v pravdi uspel, mu je toženec dolžan povrniti potrebne stroške postopka (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP): za tožbo 300 točk, kar z 2 % materialni stroški, 22 % DDV in sodno takso (110,00 EUR) znaša 334,00 EUR.

10. Zaradi uspeha s pritožbo je toženec dolžan tožniku povrniti tudi pritožbene stroške: 375 točk, kar z 2 % materialnimi stroški, 22 % DDV in sodno takso (110,00 EUR) znaša 390,00 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP in drugi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 499/2019
• VSL sklep II Cp 1877/2009
• VDSS sodba Pdp 1004/2010