VDSS Sodba Pdp 460/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je toženi stranki neutemeljeno priznalo 100 % povišanje tarife skladno s tarifno št. 15/1c Odvetniške tarife (OT), ki predvideva, da se v zadevah, opredeljenih pod tarifno št. 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. To zvišanje pravdnih stroškov temelji le na lastnosti ene stranke spora (delodajalca), kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT (tar. št. 15/1c) o 100 % povišanju stroškov postopka v individualnih delovnih sporih v primerih, ko odvetnik zastopa delodajalca, prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti, ko bi moral delavec v primeru neuspeha nasprotni stranki (delodajalcu) povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke, ki je delodajalec. Takšna ureditev je tudi v neskladju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifično naravo delovnopravnih sporov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v odločitvi o stroških postopka (točka II izreka) tako, da se znesek, ki ga je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža na 845,51 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se sklep komisije za preizkus ocene, ocenjevalni list delovne uspešnosti javnega uslužbenca in ocena delovne uspešnosti javnega uslužbenca za leto 2017 razveljavijo (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 1.442,17 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pritožuje tožnik. Navaja, da bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati tudi z ocenami preteklih let, saj iz ocenjevalnega lista za leto 2017, kjer je bil ocenjen z oceno dobro, izhaja popolnoma enaka utemeljitev, kot iz ocenjevalnih listov za več preteklih let, kjer je bil ocenjen z oceno prav dobro. Opozarja na stališče VDSS v sodbi opr. št. Pdp 589/2015. Zato je izpodbijana ocena pavšalna. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da so tožnikove navedbe o nekompetentnosti komisije pavšalne in nekonkretizirane, saj je tožnik v pripravljalnih vlogah, prilogah in pisnih izjavah prič navedel dejstva, iz katerih izhaja nekompetentnost komisije. Komisija je vse svoje delo v zapisniku opisala zgolj v štirih stavkih in ocene ni preverila po posameznem kriteriju. Prav tako je sodišče spregledalo nasprotja v izjavah ravnatelja in nasprotja z listinskimi dokazi, ki jih je sam predložil. Tako ne vzdrži ugotovitev sodišča, da je ravnatelj prepričljivo in natančno obrazložil, kako je ocenil tožnika. Prav tako tudi zakoniti zastopnik tožene stranke ob svojem zaslišanju, na tožnikovo vprašanje o edinem njunem sestanku v letu 2017 ni govoril resnice, saj sestanka ni predlagal tožnik, ampak on. Sodišče prve stopnje je spregledalo tudi, da je tožena stranka nekatere kriterije, ki jih je najprej kot ključne izpostavila sama, nato navedla, da niso bistveni, glede nekaterih kriterijev, ki jih je navedel tožnik, pa je stopnjevala zahteve za boljšo oceno. Tožnik je tekom postopka predložil dokaze in sicer dokumenta Realizacija in doprinos ur v šolskem letu 2017/2018 in seznam dodatnih aktivnosti v šolskem letu 2017/2018, iz katerih izhaja, da je tožnik po delodajalčevi metodologiji celo ustvaril doprinos ur, poleg tega pa je opravil tudi dodatno strokovno delo. Mentorstvo v osnovnih šolah in A. izvaja že vrsto let in to v svojem prostem delovnem času, na svojo pobudo in od tožene stranke ni nikoli zahteval povrnitve nobenih stroškov. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, saj natančno opredeljuje opravljeno dodatno strokovno delo, ga vrednoti in točkuje. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka upravičeno ni upoštevala tožnikovega prispevka na ... nacionalni znanstveni konferenci B., ker se je tožnik prijavil kot samostojni raziskovalec, saj je ta argument toženka začela navajati naknadno. Kot samostojni raziskovalec se je tožnik moral prijaviti, saj mu je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s sodbo VDSS opr. št. Pdp 683/2018 neutemeljeno priznalo tudi 100 % povišanje tarife skladno s tarifno št. 15/1c Odvetniške tarife. Opozarja pa tudi na vodenje glavne obravnave, kjer je bil opozorjen, da dopolnjevanje navedb po prvem naroku ni več mogoče, a je sodišče toženi stranki to dovolilo tudi po prvem naroku za glavno obravnavo. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da se je tožnik zastopal sam in da je prava nevešča stranka. Sodnica ga je pri podajanju navedb večkrat prekinila, zato je tožnik presenečen nad trditvami v izpodbijani sodbi, da so nekatere njegove navedbe iz pripravljalnih vlog ostale osamljene in nepotrjene.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen delno v odločitvi o stroških postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka postopek presoje ocene izpeljala skladno s določbami 17. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 - 70/2004) in Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 in nadaljnji), ki so v spornem obdobju urejale ocenjevanje uradnikov; da postopek ocenjevanja pri toženi stranki ni bil kršen; da ocena tožnikove delovne uspešnosti za leto 2017 ni bila pavšalna in premalo obrazložena; da je bila komisija za preizkus ocene pravilno sestavljena in za ocenjevanje kompetentna; da je tožnikov ocenjevalni list izpolnil njegov neposredno nadrejeni ravnatelj, ki je jasno in natančno ter prepričljivo obrazložil, kako je ocenil tožnika; da se je sodišče o pravilnosti izpovedi ravnatelja prepričalo tudi z vpogledom v letni delovni načrt za tožnika za šolski leti 2016/2017 in 2017/2018 in ugotovilo, da gre za redna dela in naloge in ne za dodatna dela, kot je trdil tožnik, kar izhaja tudi iz 119. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/1996 in naslednji); da tožena stranka upravičeno ni upoštevala tožnikovega prispevka na ... nacionalni znanstveni konferenci B., ker se tožnik nanjo ni prijavil kot uslužbenec tožene stranke; da je izpodbijana ocena tožnikovega dela odraz tožnikovega dela v tem ocenjevalnem obdobju in je pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano oceno tožnikovega dela v letu 2017 preverilo tudi po vsebini. Iz izpovedi ravnatelja C.C. (točka 18 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki je kot tožnikov neposredno predpostavljeni izpolnil ocenjevalni list, izhaja, da je tožnik izpolnil svoje delovne obveznosti v skladu s pričakovanji, vendar teh ni presegel. Pričakovanja je dosegal tako po strokovnosti kot tudi po obsegu in pravočasnosti, ni pa opravil dodatnih del, saj vsa dela, ki jih je navajal kot dodatna, sodijo v okvir njegove redne delovne obveznosti, tako da je realiziral zadeve, ki so bile zastavljene v letnem delovnem načrtu. Upošteval je, da je tožnik delo opravljal samostojno, kar se od učitelja pričakuje, tudi kar se tiče tožnikove ustvarjalnosti, je delo opravil v skladu s pričakovanji. Tožnik je bil pri delu tudi zanesljiv. Do sodelavcev je imel po strokovni plati korekten odnos, medtem ko po osebni plati do sodelavcev ni bil korekten. Bil je nekritičen do svojega dela, ni upošteval opozoril in predlogov sodelavcev, vedno je obveljala njegova volja, zato sodelavci z njim v raznih komisijah ne želijo sodelovati, tožnik tudi ravnatelja kot svojega predpostavljenega ne sprejema in ga ne upošteva. Tožnik se ni prijavil za spremljanje dijakov na tekmovanja v tujino, za razliko od ostalih učiteljev tudi ni podal nobenega novega predloga oziroma strokovnega modula k odprtemu kurikulumu. Od dijakov in staršev je prejel odzive, da tožnik sodeluje le z ozkim krogom dijakov. Tako je tožnika ocenil na podlagi vseh kriterijev. Sodišče je nadalje vpogledalo tudi v letna delovna načrta strokovnega sodelavca (tožnika) za šolski leti 2016/2017 in 2017/2018 (točka 19 obrazložitve) in v točki 20 obrazložitve pravilno zaključilo, da ne gre za dodatna dela, kot trdi tožnik, saj je ta dela mogoče umestiti v posamezne kategorije aktivnosti določenih v letnem delovnem načrtu za tožnika. Iz tega izhaja, da je ocena tožnikovega dela objektivna in nepristranska (tudi v primerjavi s sodelavcem D.D., kar je pojasnil ravnatelj v svoji izpovedi), zato izpodbijana ocena ni pavšalna. Res je, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo ocen iz tožnikovih prejšnjih obdobij, ko je bil tožnik ocenjen prav dobro. Vendar pa se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodbo VDSS opr. št. Pdp 589/2015. V tej zadevi je sodišče ob preverjanju objektivnosti in nepristranskosti ocene tožnice ugotovilo, da je bila tožnica, ki je bila ocenjena z oceno zadovoljivo, ocenjena pristransko in neobjektivno, tudi zato (poleg ostalih izvedenih dokazov), ker je bila v preteklih obdobjih ocenjena z ocenami odlično in prav dobro. V obravnavani zadevi pa je sodišče že na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je ocena pravilna, tako da tudi ocena prav dobro iz prejšnjih tožnikovih ocenjevalnih obdobij, na drugačno odločitev ne bi imela nobenega vpliva.

8. Sodišče prve stopnje je v točkah 13 do 15 natančno opredelilo, zakaj ne držijo navedbe tožnika o nekompetentnosti komisije za preizkus tožnikove ocene. Komisija je sejo začela kasneje zgolj zato, da je preverila, ali je na seji lahko navzoča predstavnica sindikata kot tožnikova pooblaščenka. Da komisija ni delala "po direktivi", kot je navedel tožnik, izhaja iz pisne izjave predstavnice Sindikata E., ki je bila na seji navzoča, prav tako pa to izhaja iz pisnih izjav članov komisije F.F., G.G. in H.H. ter izpovedi G.G., ki je bila tudi zaslišana kot priča, in iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke. Pisne izjave prič in izpovedi zaslišanih so bile skladne. Komisija je tožnikovo delo ocenjevala samostojno na podlagi izvedenih ugotovitev.

9. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo vsakega posebej in vse skupaj ter na podlagi te dokazne ocene ugotovilo pravilno dejansko stanje. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je ugotovilo, da je izpoved ravnatelja prepričljiva, saj je v skladu z drugimi izvedenimi dokazi. Ugotovilo je, da je tožena stranka pri oceni uporabila predpisane kriterije (priloga III Uredbe). Iz dokaznega sklepa izhaja, da je upoštevalo tudi obe listini, ki jih je v spis vložil tožnik (realizacija in doprinos ur v šolskem letu 2017/2018 in seznam dodatnih aktivnosti v šolskem letu 2017/2018), prav tako se je opredelilo do mentorstva, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

10. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni potrebno uporabiti Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju (Ur. l. RS, št. 54/2002 in nadaljnji), saj ta ne vsebuje podrobnejše opredelitve dodatnih del, poleg tega pa se uporablja za napredovanje delavcev v nazive.

11. Sodišče prve stopnje je tožnika že z vabilom na poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo poučilo, da se lahko zastopa sam ali pa po pooblaščencu, ki mora biti odvetnik ali oseba z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Kljub temu opozorilu, se je zastopal sam. Sodišče pa mora stranki obravnavati enakopravno. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z vodenjem glavne obravnave. Delovno sodišče vodi postopek skladno z določbami Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) in ZPP. V kolikor so stranki kršene postopkovne pravice, pa je stranka dolžna procesne kršitve skladno z 286.b členom uveljavljati do zaključka glavne obravnave. Tožnik tega ni storil, zato se na morebitne kršitve v pritožbi ne more sklicevati.

12. Pritožba pa je utemeljena glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki neutemeljeno priznalo 100 % povišanje tarife skladno s tarifno št. 15/1c Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015), ki predvideva, da se v zadevah, opredeljenih pod tarifno št. 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. To zvišanje pravdnih stroškov temelji le na lastnosti ene stranke spora (delodajalca), kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT (tar. št. 15/1c) o 100 % povišanju stroškov postopka v individualnih delovnih sporih v primerih, ko odvetnik zastopa delodajalca, prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti, ko bi moral delavec v primeru neuspeha nasprotni stranki (delodajalcu) povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke, ki je delodajalec. Takšna ureditev je tudi v neskladju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifično naravo delovnopravnih sporov. Sodišče je že po Ustavi Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS/I, št. 33/1993) vezano le na ustavo in zakon (125. člen URS). Na podlagi 156. člena URS mora sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred ustavnim sodiščem, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Podobno določa tudi 1. odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZustS, Ur. l. RS, št. 15/1994 in nadaljnji). Vezanost sodišča na nižje akte in dolžnost začetka postopka ustavne presoje za podzakonske akte iz URS ne izhaja. To pomeni, da sodišče teh aktov ne more uporabiti, če oceni, da so v neskladju z zakoni ali URS. S tem daje URS sodišču tudi pooblastilo (in mu hkrati nalaga dolžnost), da pri odločanju o pravicah in obveznostih samo izloči nezakonite ali protiustavne podzakonske predpise. To ustavno skladno presojo je potrebno uporabiti tudi pri odmeri stroškov postopka v tem sporu, saj tar. št. 15/1c OT po stališču pritožbenega sodišča nasprotuje načelu enakosti.

13. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo ter toženi stranki za stroške tožbe za razveljavitev ocene priznalo za odgovor na tožbo 300 točk (namesto 600 točk), za prvo in drugo pripravljalno vlogo po 225 točk (namesto po 450 točk), za zastopanje na prvem naroku 300 točk (namesto 600 točk), za urnino na tem naroku 400 točk, za dva kratka dopisa sodišču po 20 točk, kar skupaj znaša 1.490 točk po OT. Skupaj s pavšalnim zneskom 1 % za vse izdatke do 1000 točk in 2 % nad 1.000 točk po členu 11/3 OT, ter 22 % DDV, je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 845,51 EUR, namesto v prvostopenjski sodbi dosojenih 1.442,17 EUR.

14. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter sodbo delno spremenilo glede odločitve o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem pa je, ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (165. in 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 96/2017
• VDSS Sodba Pdp 424/2019
• VDSS Sodba Pdp 853/2017