VDSS Sklep Pdp 650/2019

Jedro

Že je bilo pravnomočno odločeno o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015 iz poslovnega razloga z dne 10. 6. 2016 s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. To ponujeno pogodbo o zaposlitvi je tožnica sprejela, prenehala pa ji je veljati na podlagi redne odpovedi iz razloga nesposobnosti z dne 7. 7. 2017.

Sodišče prve stopnje je napačno štelo kot odločilno dejstvo, da je bila tožnici nova pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti, iz česar je zmotno sklepalo na tožničino splošno nesposobnost za delo pri toženki, torej tudi za delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015, pri čemer je napačno ocenilo kot nepomembno dejstvo, da je bila ta pogodba sklenjena za polni delovni čas, nova pa za krajši delovni čas (30 %).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana dopolnilna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dopolnilno sodbo razsodilo:

"I. Zahtevek tožnice pod tč. 3, ki se glasi, da je toženka dolžna tožnici za obdobje od 1. 9. 2016 do pravnomočnosti te sodbe obračunati razliko v plači med plačo, ki bi jo prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015, in plačo, ki jo je prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 6. 2016, od bruto zneskov razlike v plači odvesti prispevke in davek pristojnim institucijam ter tožnici izplačati neto zneske razlike v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo,

se v presežku za čas od dejanskega prenehanja delovnega razmerja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 7. 7. 2017 do pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljen.

II. Odločilo je še, da tožnica sama krije stroške predloga za izdajo dopolnilne sodbe."

2. Zoper navedeno dopolnilno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zavrnitev zahtevka, ki ni bil zajet v sodbi Pd 89/2017, zmotno utemeljilo s sklicevanjem na listino pod A 31 – tj. redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 7. 7. 2017, ki je predmet drugega spora (Pd 61/2017). Zato je sodišče ravnalo napačno, ko je to odpoved presodilo kot zakonito (kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) oziroma jo je napačno upoštevalo tudi v tem sporu, češ da je izkazana tožničina nesposobnost za delo pri toženki, zaradi česar je zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Ta nova pogodba ni bila sklenjena za polni delovni čas kot predhodna, ampak le za 30 % delovni čas. Dopolnilna soba ne vsebuje odločilnih dejstev, zato je ni možno preizkusiti. Podana je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo toženki naložiti, da tožnico pozove nazaj na delo za 32 ur tedensko oziroma za 70 % polnega delovnega časa, ter ji priznati 70 % razliko v plači za navedeni čas.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče odloča tretjič. Prvič je s sklepom Pdp 820/2017 z dne 11. 4. 2018 pritožbi tožnice zoper zavrnilno sodbo Pd 100/2016 z dne 13. 4. 2017 ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je nato izdalo sodbo Pd 89/2017 z dne 6. 4. 2018, s katero je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 6. 2016 s ponudbo nove nezakonita in da je nova pogodba o zaposlitvi z dne 10. 6. 2016 razvezana. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 1. 9. 2016 do dejanskega prenehanja delovnega razmerja, upoštevajoč, da je bila tožnici naknadno podana odpoved iz razloga nesposobnosti z dne 7. 7. 2017, obračunati razliko v plači med plačo, ki bi jo prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015 in plačo, ki jo je prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 6. 2016, od tega odvesti prispevke in davke ter tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 1014/2018 z dne 20. 3. 2019 pritožbo toženke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, pritožbo tožnice pa je štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

6. Z navedeno sodbo namreč ni bilo odločeno o celotnem tožbenem zahtevku. Tožnica je iz naslova reparacije zahtevala razliko v plači za čas od 1. 9. 2016 do pravnomočnosti sodbe, sodišče prve stopnje pa ni odločilo o delu reparacijskega zahtevka za čas od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi iz razloga nesposobnosti do dneva pravnomočnosti sodbe. Pritožba neutemeljeno navaja, da ni bilo odločeno o vrnitvi na delo, saj to ni bilo predmet zahtevka, kar logično izhaja tudi iz postavljenega reparacijskega zahtevka, ki ga je tožnica omejila z dnem pravnomočnosti sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano dopolnilno sodbo, namesto da bi z njo jasno zajelo le navedeni del zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno, oblikovalo precej nejasen izrek, ki pa vendarle ni nerazumljiv. V izreku sodbe je napačno povzemati del izreka, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Prav tako pristavek o neutemeljenosti zahtevka ne sodi v izrek sodbe, ampak v obrazložitev sodbe. Očitno pa je, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je sporni del zahtevka neutemeljen in ga je zavrnilo. Zato pritožbeno sodišče kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju) ne ugotavlja zaradi navedenih pomanjkljivosti v izreku, ampak zaradi pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe. Sodba namreč ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, na katerih bi lahko temeljila odločitev o reparacijskem zahtevku še za preostali čas - od tožničinega prenehanja delovnega razmerja pri toženki do pravnomočnosti sodbe.

8. S sodbo Pd 89/2017 v zvezi s sodbo Pdp 1014/2018 je bilo že pravnomočno odločeno o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015 iz poslovnega razloga z dne 10. 6. 2016 s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. To ponujeno pogodbo o zaposlitvi je tožnica sprejela, prenehala pa ji je veljati na podlagi redne odpovedi iz razloga nesposobnosti z dne 7. 7. 2017.

9. Sodišče prve stopnje je napačno štelo kot odločilno dejstvo, da je bila tožnici nova pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti, iz česar je zmotno sklepalo na tožničino splošno nesposobnost za delo pri toženki, torej tudi za delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015, pri čemer je napačno ocenilo kot nepomembno dejstvo, da je bila ta pogodba sklenjena za polni delovni čas, nova pa za krajši delovni čas (30 %).

10. Navedeno nikakor ne zadostuje za odločitev o reparacijskem zahtevku za čas od tožničinega prenehanja delovnega razmerja pri toženki na podlagi odpovedi z dne 7. 7. 2018 do pravnomočnosti sodbe. Odpoved iz razloga nesposobnosti, ki je sicer predmet drugega odprtega spora - Pd 61/2017, namreč ni bila ugotovljena za zakonito (pritožba s tem v zvezi sicer napačno uveljavlja kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje, četudi se je navezalo na vsebino te odpovedi, vendarle ni odločalo o zahtevku iz pravde Pd 61/2017). Predvsem pa je pomembno, da je bila nova pogodba o zaposlitvi z dne 10. 6. 2016 sklenjena le za krajši delovni čas (30 %), medtem ko je bila prejšnja pogodba o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015 sklenjena za polni delovni čas. Ker pa tožnica ne vtožuje 100 % plačila po pogodbi zaposlitvi z dne 28. 8. 2015, ampak zahteva zgolj razliko v plači med navedenima pogodbama, okoliščine glede prenehanja nove pogodbe o zaposlitvi in tako tudi glede zakonitosti odpovedi z dne 7. 7. 2019 za odločitev o še preostalem reparacijskem zahtevku niti niso bistvene.

11. Pritožba torej pravilno navaja, da izpodbijana odločitev ne temelji na odločilnih dejstvih, kar onemogoča preizkus njene pravilnosti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ni dopustno, da bi pritožbeno sodišče samo ugotavljalo odločilna dejstva izpodbijane odločitve, saj je bistvo inštančne presoje ravno v preizkusu pravilnosti izpodbijane odločitve. Gre za takšno naravo kršitve, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), da, upoštevaje gornje ugotovitve o ne/odločilnih dejstvih, ponovno odloči o še preostalem delu reparacijskega zahtevka.

12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

21.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 736/2010
• VDSS sodba Pdp 457/2014
• VDSS sodba Pdp 151/2014