VDSS Sodba Psp 253/2019

Jedro

ZPIZ-2 v tretjem odstavku 82. člena izrecno določa, da zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, zagotavlja pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko, delodajalec. Že zakon sam delodajalcu nalaga obveznost, da tožniku zagotovi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Kljub temu, da sodišče prve stopnje delodajalcu ni izrecno naložilo, da tožniku zagotovi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu, pa s tem ni kršilo materialnih določb, saj zakonska določba že sama po sebi veže delodajalca, da tožniku zagotovi omenjeno pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka sodbe) potrdi sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 8. 2017 (I. točka izreka). Tožniku kot invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni 80 % in poškodbe zunaj dela 20 % je od 2. 2. 2017 dalje priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, na drugem delu, ki je fizično lahko, pretežno sedeče delo (več kot 2/3 delovnega časa), s hojo po ravnem ali na krajše razdalje, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, kjer ni statičnih obremenitev vratne hrbtenice, z ročnim premeščanjem bremen do največ 7 kg, brez ponavljajočih se gibov v ramenih, brez dela, kjer je potrebna elevacija zgornjih okončin nad horizontalo, brez pogostih ponavljajočih gibov prstov rok, zapestja, brez del, ki zahtevajo uporabo grobe moči z rokama, brez izpostavljenosti rok lokalnim vibracijam, brez vsiljenega tempa in ritma dela, ne na višini ali nad globino, od 1. 3. 2017 dalje (II. točka izreka). V presežku, to je glede razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Nadalje je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 237,03 EUR stroškov postopka v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) je pritožbo vložil tožnik iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1).² V pritožbi navaja, da je s sodbo odpravljena odločba tožene stranke, pri čemer pa sodišče kljub temu, da je odpravljena odločba nalagala delodajalcu obveznost zagotovitve pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu in tudi določala, da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo, o teh dveh vidikih ni odločilo. To pa pomeni, da ni odločilo o celotnem zahtevku, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Odločanje o nadomestilu je namreč za tožnika bistvenega pomena, saj z odpravo izpodbijane odločbe tožene stranke ni več odločbe, ki je bila podlaga za izdajo odločbe o delnem nadomestilu (pri čemer je presoja tudi te odločbe predmet posebnega sodnega postopka). S tem je prišlo tudi do nejasne situacije, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da samo odloči o vseh delih postavljenega zahtevka oziroma da v tem delu sodbo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Glede na vloženo pritožbo je sodišče prve stopnje dne 10. 5. 2019 izdalo dopolnilno sodbo, s katero je sodbo z dne 20. 3. 2019 v II. točki izreka dopolnilo tako, da je dodalo besedilo, in sicer, da je o pravici in višini delnega nadomestila dolžna odločiti tožena stranka v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Zavrnilo pa je predlog za izdajo dopolnilne sodbe v delu, kjer tožnik zahteva, da je pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega dolžan zagotoviti delodajalec A. d. o. o.

4. Tudi zoper dopolnilno sodbo je tožnik vložil pritožbo iz že navedenih pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da vztraja pri prvotno vloženi pritožbi. Z izpodbijano dopolnilno sodbo je sodišče sicer odločilo tudi o tem, da mora o pravici in višini delnega nadomestila odločiti tožena stranka, vendar pa pri tem ni odpravilo nejasnosti in sicer, da je zoper izdano odločbo o pravici in višini nadomestila že v teku postopek presoje odločbe pred prvostopenjskim sodiščem. Že izdano odločbo bi namreč morala tožena stranka odpraviti oziroma pripoznati zahtevek ter tožniku povrniti njegove stroške postopka. Tudi glede obveznosti delodajalca, da obdrži delovnega invalida na delu tožnik meni, da je potrebno sprejeti odločitev, ne glede na to, da je omenjena obveznost že zapisana v zakonu. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 8. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 27. 3. 2017. Je pa drugostopenjski organ hkrati navedeno odločbo odpravil ter izrekel, da se tožnik razvrsti v novo III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni 80 % in poškodbe zunaj dela 20 % in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, pretežno sedeče delo (več kot 2/3 delovnega časa), s hojo po ravnem, le na krajše razdalje, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, kjer ni statičnih obremenitev vratne hrbtenice, z ročnim premeščanjem bremen do največ 7 kg, brez ponavljajočih se gibov v ramenih, brez dela, kjer je potrebna elevacija zgornjih okončin nad horizontalo, brez pogostih ponavljajočih gibov prstov rok in zapestja, brez del, ki zahtevajo uporabo grobe moči z rokama, brez izpostavljenosti rok lokalnim vibracijam, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 3. 2017 dalje. Tožena stranka je tudi odločila, da je delodajalec A. d. o. o. dolžan zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure, 20 ur tedensko, na drugem delovnem mestu in da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Omenjena odločitev je postala pravnomočna, saj tožnik zoper omenjeni del sodbe ni vložil pritožbe. Je pa sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje presodilo, da izpodbijana dokončna odločba ni pravilna, saj so na drugem delu potrebne dodatne stvarne razbremenitve. Posledično je odpravilo dokončno odločbo in samo odločilo o pravici do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami in s časovno razbremenitvijo, od 1. 3. 2017 dalje.

9. Sodišče pa ni odločilo o pravici do delnega nadomestila. Je pa upoštevaje vloženo pritožbo štelo, da gre v tem delu za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Z dopolnilno sodbo je tako odločilo, da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločila tožena stranka v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Sodišče prve stopnje je torej odločitev o sami pravici do delnega nadomestila prepustilo toženi stranki. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo soglaša. Ne nazadnje je bilo tudi z izpodbijano dokončno odločbo posebej odločeno, da bo o omenjeni pravici tožena stranka odločila s posebno odločbo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da gre za nejasnost, saj je tožena stranka, upoštevaje odločbo z dne 8. 8. 2017 (ki jo je sodišče odpravilo) že izdala odločbo o pravici in višini delnega nadomestila (katere presoja je predmet drugega postopka pred prvostopenjskim sodiščem), pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre za samostojno odločbo o pravici do delnega nadomestila, zato sodišče prve stopnje v konkretni zadevi ni imelo nobene pravne podlage, da bi se spustilo v presojo njene pravilnosti in zakonitosti. Bo pa dejstvo, da je bila odpravljena odločba z dne 8. 8. 2017 sodišče moralo upoštevati v drugem postopku, ko bo presojalo omenjeno odločbo.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče izrecno delodajalcu naložiti, da tožniku zagotovi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, s stvarnimi razbremenitvami, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je glede omenjenega že zavzelo stališče v drugi zadevi,³ ki jo omenja tudi sodišče prve stopnje. Bistveno pri tem je, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)⁴ v tretjem odstavku 82. člena izrecno določa, da zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, zagotavlja pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko, delodajalec. Že zakon sam delodajalcu nalaga obveznost, da tožniku zagotovi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Kljub temu, da sodišče prve stopnje delodajalcu ni izrecno naložilo, da tožniku zagotovi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu, pa s tem ni kršilo materialnih določb, saj zakonska določba že sama po sebi veže delodajalca, da tožniku zagotovi omenjeno pravico in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter v celoti tudi dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.
³ Glej Psp 566/2014 z dne 26. 2. 2015.
⁴ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

17.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 315/2016
• VDSS sodba Psp 371/2016
• VDSS sodba Psp 172/2008