VDSS Sodba Psp 256/2019

Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče pokloniti vero mnenjem posameznih lečečih specialistov. Nedvomno so tudi ta mnenja pomembna pri ugotavljanju invalidnosti, nikakor pa niso odločilna. Pri ugotovitvi, ali gre za invalidnost je namreč potrebno upoštevati zakonske določbe, torej definicijo invalidnosti. Ker sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem, je ravno zaradi razjasnitev dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje. Iz prepričljivega mnenja izhaja, da zaenkrat pri tožniku še ni podana invalidnost in s tem niso izpolnjeni osnovni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V primeru pa da se bo tožniku zdravstveno stanje še dodatno poslabševalo, pa ima možnost, da pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 30. 3. 2018, in da se tožniku priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja. Nadalje je odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče odločitev oprlo izključno na izvid Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. v B. (v nadaljevanju: Komisija FA.), ki je podala mnenje o delazmožnosti tožnika in sicer, da pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za ohranitev delovnega mesta, na katerem dela, to je čistilec oziroma za poklicno napredovanje, torej da pri njemu ni invalidnosti. Iz medicinske dokumentacije pa izhaja ravno nasprotno, torej da tožnik zaradi bolezenskih težav ni sposoben za delo. S tem v zvezi se sklicuje na izvid medicinskega centra C. z dne 5. 5. 2017, iz katerega izhaja, da tožnik ni sposoben za fizično delo ter da lečeči specialist predlaga invalidsko upokojitev. Podobno izhaja tudi iz izvida z dne 17. 12. 2018. Ne nazadnje pa je tudi že Invalidska komisija I. stopnje pri tožniku ugotovila I. kategorijo invalidnosti. Sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja ni vezano na izvedensko mnenje, temveč na dokaze kot celoto. Tožnik je bil predhodno 3 leta v bolniškem staležu. Njegovo zdravstveno stanje pa je vse slabše. Do prej navedenih dejstev se sodišče ni v zadostni meri opredelilo, zato je sodba pomanjkljiva. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 3. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 20. 12. 2017. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Tožnik s tožbo uveljavlja priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Osnovni pogoj, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravic pa je nastanek invalidnosti.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)² v prvem odstavku 63. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

8. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje oziroma iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnikova osebna zdravnica na njegovo zahtevo 27. 7. 2017 podala predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je rojen leta 1973, po poklicu je zidar, na zadnje je opravljal delo čistilca pri delodajalcu D. d. o. o. Trenutno je brez zaposlitve. V predsodnem postopku je Invalidska komisija I. stopnje pri tožniku ugotovila čustveno neuravnovešeno osebnostno motenost, ekstra piramidno motnjo in motnjo gibanja, neopredeljeno prilagoditveno motnjo, artrozo kolena po poškodbi, Hernijo disci L5-S1, ter kasne posledice po zlomu stegnenice. Podala je mnenje, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti. V revizijskem postopku pa je Invalidska komisija II. stopnje dne 12. 12. 2017 podala mnenje, da je pri tožniku potrebno nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju. Iz izvedenskega mnenja Invalidske komisije II. stopnje z dne 20. 3. 2018 pa izhaja, da pri tožniku ni podana invalidnost.

9. Glede na to, da gre za različna mnenja Invalidskih komisij, je sodišče prve stopnje sklenilo, da bo dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije FA.. V sestavi omenjenega izvedenskega organa sta sodelovala specialist MDPŠ in pa specialist ortoped. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, to je čistilec. Z ortopedskega stališča gre pri tožniku za mišično bolečino ledvene hrbtenice brez izkazanega nevrološkega deficita, torej brez znakov utesnitve živčnih struktur. Funkcionalna motenost je nepomembna in ne vpliva na delo. V levem kolenu gre za začetno artrozo medialnega kompartmenta. Tožnik je tudi voden pri nevrologu zaradi slabosti v desni polovici telesa in pa zaradi stanja po zlomu stegnenice desno. Že travmatolog v svojem statusu navaja zgolj manjše funkcionalne motnje. Pri psihiatru pa je tožnik voden zaradi prilagoditvene motnje in čustveno neuravnovešene osebnostne motnje, zaradi katere je bil hospitalno obravnavan. Ob osebnem pregledu v psihičnem funkcioniranju izstopajo predvsem simptomi čustveno neuravnovešene osebnostne motnje, med tem, ko tožnik sam navaja tudi nekaj rezidualnih simptomov pretekle PTSM. Izvedenca pa ne ugotavljata pomembnejše nevrološke okvare. Sodišče je sodnega izvedenca MDPŠ tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo, kjer je dodatno pojasnil tožnikove zdravstvene težave, ki jih podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Izvedenec se je tudi opredelil do mnenj oziroma izvidov lečečih travmatologov, torej tudi glede predloga travmatologa za upokojitev tožnika. S tem v zvezi je pojasnil, da je pri oceni delazmožnosti bistven funkcionalni status, ne pa predlog lečečega terapevta. Funkcionalni status pa ne daje podlage za razvrstitev tožnika v ustrezno kategorijo invalidnosti.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje izvedenskega organa. Izvedenca, ki sta sodelovala v senatu Komisije FA. sta proučila razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, tožnika pa sta tudi osebno pregledala. Nedvomno so pri tožniku podane zdravstvene težave, ki sta jih podrobno opisala izvedenca v svojem izvidu. Vendar pa te težave niso izražene v taki meri, da bi bistveno vplivale na tožnikovo funkcionalno stanje. Odločilno je namreč, da izvedenca ne ugotavljata nevroloških izpadov, da ni podanih pomembnejših funkcionalnih motenj in da tudi glede psihičnega stanja ni podanih razlogov za ugotovitev invalidnosti. Tudi v medicinski dokumentaciji ni novejših izvidov psihiatra in psihologa. Izvedenca pa ugotavljata, da je bil tožnik ob osebnem pregledu dobro pogovorljiv, vsestransko orientiran, sicer preprostejši, v evtimni čustveni legi, brez vpadljivega kognitivnega deficita. V tem primeru pa torej tudi psihične težave ne vplivajo na opravljanje dela čistilec.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče pokloniti vero mnenjem posameznih lečečih specialistov. Nedvomno so tudi ta mnenja pomembna pri ugotavljanju invalidnosti, nikakor pa niso odločilna. Pri ugotovitvi, ali gre za invalidnost je namreč potrebno upoštevati zakonske določbe, torej definicijo invalidnosti. Ker sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem, je ravno zaradi razjasnitev dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje Komisije FA.. Iz prepričljivega mnenja izhaja, da zaenkrat pri tožniku še ni podana invalidnost in s tem niso izpolnjeni osnovni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V primeru pa da se bo tožniku zdravstveno stanje še dodatno poslabševalo, pa ima možnost, da pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

17.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 429/2014
• VSL sodba II Cp 1276/2004
• VDS Sodba Psp 80/2000