VDSS Sodba Psp 275/2019

Jedro

Glede na dne 8. 8. 2017 vloženo zahtevo za priznanje pravice do invalidnine, pravno podlago za razrešitev sporne zadeve predstavlja ZPIZ-2. Ta v tretjem odstavku 403. člena določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Seznam) pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. ter 149. člena ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen.

Glede na takšno materialnopravno ureditev pomeni, da je pravico do invalidnine do uveljavitve predpisov, ki bodo urejali postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, mogoče uveljavljati samo še za telesne okvare, ki so posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Nova sistemska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja namreč ne ureja več pravice do invalidnine. Telesne okvare so izločene iz tega sistema in ne predstavljajo več zavarovalnega rizika iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ..., št. dosjeja: ... z dne 29. 3. 2018 in št. ..., št. dosjeja: ... z dne 5. 12. 2017 in da se mu prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na svoje zdravstvene težave in dodaja, da je pri njem podana 50 do 60 % telesna okvara in da to predstavlja osnovo za pokojnino.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodano poudarja naslednje.

5. V obravnavani zadevi sta predmet sodne presoje dokončna odločba toženca z dne 29. 3. 2018, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 5. 12. 2017. S slednjo mu je toženec zavrnil pravico do invalidnine za 80 % telesno okvaro. V tej zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do invalidnine za 80 % telesno okvaro, sporen pa je predvsem vzrok njenega nastanka.

6. Glede na dne 8. 8. 2017 vloženo zahtevo za priznanje pravice do invalidnine, pravno podlago za razrešitev sporne zadeve predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v tretjem odstavku 403. člena določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju Seznam) pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. ter 149. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen.

7. Glede na takšno materialnopravno ureditev pomeni, da je pravico do invalidnine do uveljavitve predpisov, ki bodo urejali postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, mogoče uveljavljati samo še za telesne okvare, ki so posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Nova sistemska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja namreč ne ureja več pravice do invalidnine. Telesne okvare so izločene iz tega sistema in ne predstavljajo več zavarovalnega rizika iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

8. Ali je pri tožniku ugotovljena telesna okvara nastala zaradi poškodbe pri delu, je v zvezi z vprašanjem izpolnjevanja relevantnega pogoja za priznanje pravice do invalidnine, sodišče prve stopnje razčiščevalo s sodno izvedenko. Ta je po proučitvi celotne dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter v tožnikovem zdravstvenem kartonu menila, da je vzrok tožnikove telesne okvare bolezen. Do takšnega zaključka je prišla potem, ko je ugotovila, da je tožnik 25. 8. 1968 utrpel prometno nesrečo izven dela. Izključno zaradi posledic poškodb zadobljenih v tej nesreči dne 25. 8. 1968 je bil tožnik s sklepom pravnega prednika toženca z dne 26. 8. 1991 spoznan za delovnega invalida III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do zaposlitve oziroma razporeditve na drugem ustreznem delu s polnim delovnim časom. Dne 11. 5. 2009 je bila pri tožniku ugotovljena krvavitev v levem zgornjem cerebelarnem pedunklu, kot posledica do tedaj nezdravljenega krvnega tlaka in ne poškodbe pri delu, saj tožnik v času tega dogodka ni bil nikjer zaposlen. Po mnenju izvedenke je za funkcijske okvare, na katere se nanaša telesna okvara skupno 80 % in sicer 60 % telesna okvara po poglavju III, točka 3 (delna motorna ohromelost leve strani telesa) in 50 % telesna okvara po poglavju III, točka 5 v višini (motorne, senzorične in kombinirane afazije brez motenj pri branju in pisanju), vzrok bolezen in ne poškodba pri delu. Čas in opis dogodkov, odsotnost prijave poškodbe pri delu in predvsem jasen razlog - možganska krvavitev kot posledica arterijske hipertenzije, po mnenju sodne izvedenke izključujejo poškodbo pri delu.

9. Ob zagotavljanju pravice do invalidnine izključno le za telesne okvare, ki so posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu in ob prepričljivi ugotovitvi, da je pri tožniku vzrok telesne okvare nastale v višini 80 %, bolezen, je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Ne glede na težo tožnikovih zdravstvenih težav in ugotovljeno izgubo, bistvenejšo poškodovanost ali znatnejšo onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb v smislu 143. člena ZPIZ-1 o obstoju telesne okvare in ne glede na njeno višino, zaradi dejstva, da je telesna okvara nastala zaradi posledic bolezni, tožnik do invalidnine ni upravičen. Ker ni ugotovljeno, da je vzrok za nastalo telesno okvaro poškodba pri delu ali poklicna bolezen, namreč ni izpolnjen relevanten pogoj za priznanje pravice do invalidnine, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

10. Pritožba ne glede na višino ugotovljene telesne okvare, ki je nastala zaradi posledic bolezni, neutemeljeno uveljavlja pravico do invalidnine. Invalidnina je denarni prejemek, do katerega je zavarovanec upravičen v primeru ugotovljene telesne okvare in izpolnjenih še drugih v zakonu določenih pogojev. Invalidnina je samostojni prejemek in se v nobenem primeru ne všteva v pokojninsko osnovo, kot zmotno meni pritožba. V kolikor zavarovanec pridobi pravico do invalidnine, se mu ta namreč samostojno izplačuje še po upokojitvi in ni del pokojnine.

11. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

17.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 131/2002
• VSL sodba II Cp 1492/2000
• VDS sodba Psp 86/98