VDSS Sodba Psp 241/2019

Jedro

V obravnavani zadevi gre za spor zaradi novih pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju I. kategorije invalidnosti. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 126. členu v zvezi s 93. členom in 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Po navedenih določbah na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti. Nove pravice iz invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le, če nastane nov primer invalidnosti. Torej, če ob že ugotovljeni kategoriji invalidnosti s preostalo delovno zmožnostjo za drugo delo s polnim delovnim časom, pride do takšnih sprememb oziroma bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da je mogoče ugotoviti popolno izgubo delovne zmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 9. 2017 in št. ... z dne 19. 1. 2017 ter da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti z vsemi pravicami, ki gredo iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sklicuje se na zahtevo za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki jo je dne 7. 9. 2016 podal osebni zdravnik tožnika, v zahtevi pa navedel, da je delovna zmožnost tožnika popolnoma izgubljena. Navedena ocena osebnega zdravnika o izgubljeni delazmožnosti tožnika izhaja iz izvidov zdravnikov, ki so zdravili in pregledali tožnika. Iz izvida ambulantnega pregleda Inštituta A. z dne 21. 6. 2016, iz katerega je povzeto poročilo ortopeda, poročilo kliničnega psihologa, poročilo socialnega delavca in podano zaključno mnenje, je razvidno, da tožnik v svojem stanju ni zmožen pridobitnega dela, prilagoditvene zmožnosti so izčrpane, nadaljnji rehabilitacijski postopki pa na delazmožnost ne bodo več vplivali. Nadalje iz izvida Psihiatrične bolnišnice B. z dne 9. 11. 2016 izhaja mnenje specialistke psihiatrinje, da tožnik ni več sposoben za pridobitno delo in da nadaljnje psihiatrično zdravljenje ne bo prineslo bistvenega izboljšanja bolnikovega psihičnega stanja in delazmožnosti, saj so njegove prilagoditvene sposobnosti izčrpane, izbira psihotropne medikacije pa omejena zaradi telesnih bolezni ter zaradi tega predlaga upokojitev. Tudi iz izvida ortopeda C. d. o. o. z dne 25. 8. 2016 je razvidno, da ortoped predlaga, da ga družinski zdravnik prijavi na ponovno oceno globalne delazmožnosti. Ortoped tudi ocenjuje, da je z ortopedske strani pomemben podatek operacija ledvene hrbtenice v letu 2011, v ospredju pa razširjen bolečinski sindrom - fibromialgija, ki je z ortopedske strani nerešljiv problem, fizioterapije pa so kontraproduktivne pri tovrstnem obolenju. Komisija je ocenila, da je tožnik še naprej zmožen za psihofizično nezahtevno delo v svojem poklicu oziroma za drugo ustrezno delo z upoštevanjem vseh predlaganih razbremenitev ter da vtoževane pridobitne delanezmožnosti ob preučitvi izvidov strokovno ni mogoče utemeljiti. Meni, da komisija medicinske dokumentacije ni pravilno ocenila in upoštevala, nasprotno je neutemeljeno oziroma pomanjkljivo obrazložila in ocenila, da je tožnik še naprej zmožen za psihofizično nezahtevno delo v svojem poklicu oziroma za drugo ustrezno delo z upoštevanjem vseh predlaganih razbremenitev. Pri tem ni upoštevala, da je tožnik že dve leti brezposeln in da ima priznano tudi 50 % telesno okvaro, kar še dodatno utemeljuje njegovo delovno nezmožnost. Komisija tudi ni upoštevala, da tožnik še vedno redno obiskuje psihiatra, ker potrebuje njegovo pomoč pri zdravljenju, saj je psihomotorno upočasnjen, poleg psihičnih težav, pa so pri tožniku prisotne še bolečine po celem telesu, predvsem v ramenu, rokah, vratu. Zaradi navedenih nepravilnosti komisije je tožnik predlagal, da sodišče postavi novega izvedenca, čemur pa sodišče ni sledilo, zaradi česar je podana kršitev postopka, dejansko stanje pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno. V izvedenskem mnenju so navedena nasprotja, na katera je tožnik opozoril že v pripombah na izvedensko mnenje, na nejasnosti pa izvedenca na zaslišanju nista prepričljivo odgovorila oziroma nasprotij niti z zaslišanjem nista odpravila. Izvedenca sta na zaslišanju podala le pavšalne ugotovitve, ki niso temeljile na kriterijih, ampak le na predloženi zdravstveni dokumentaciji in odgovorih, ki jih je tožnik podal na osebnem pregledu pred izvedenskim organom. Sklicuje se na mnenje invalidske komisije druge stopnje, ki je ocenila, da druge težave, kot so tendititis, degenerativne spremembe vratne in ledvene hrbtenice, bolečine oziroma degenerativne spremembe v kolku in v drugih delih telesa, ne vplivajo na delazmožnost in kot glavno bolezen postavila stanje po miokardnem infarktu sprednje stene. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve drugega odstavka 254. člena ZPP o postavitvi drugega izvedenca.

5. Glede na citirano določbo se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, da v obravnavanem primeru ne gre za takšno stanje in utemeljeno tožnikov predlog za postavitev novega izvedenca, zavrnilo. Pravilno je poudarilo, da se z izvedenskim mnenjem na strokoven način ugotavljajo in presojajo medicinska vprašanja relevantna za odločitev in da namen dokazovanja z izvedencem ni doseči strinjanje stranke z njegovimi ugotovitvami niti izvajati dokaze z izvedenci toliko časa, da je mnenje za stranko ugodno. V obravnavani zadevi ne gre za pavšalne in kontradiktorne izjave specialistke psihiatrinje in specialista medicine dela, prometa in športa. Z dodatnim zaslišanjem je sodišče prve stopnje odpravilo vsa nasprotja in nejasnosti, ki jih je tožnik izpostavil v pripombah na izvedensko mnenje.

6. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi novih pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju I. kategorije invalidnosti. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 126. členu v zvezi s 93. členom in 1. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Po navedenih določbah na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti. Nove pravice iz invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le, če nastane nov primer invalidnosti. Torej, če ob že ugotovljeni kategoriji invalidnosti s preostalo delovno zmožnostjo za drugo delo s polnim delovnim časom, pride do takšnih sprememb oziroma bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da je mogoče ugotoviti popolno izgubo delovne zmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazano.

7. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri D. fakulteti v E.v sestavi specialistke psihiatrinje, specialista medicine dela, prometa in športa in tudi specialista za ortopedijo, je bila potem, ko je proučila celotno medicinsko in drugo dokumentacijo, vključno dokumentacijo v zdravstvenem kartonu, tožnika pa je tudi osebno pregledala (listovna št. 34), mnenja, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe tožene stranke z dne 19. 9. 2017 ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti. Od 24. 3. 2015 je pri njem zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami dela v dolgotrajnejših fleksijskih prisilnih držah ledvene hrbtenice, dvigovanja in prenašanja bremen težjih od 7 kg, fleksijsko rotacijskih gibov ledveno križne hrbtenice nad 30 stopinj (globoka pripogibanja) in izpostavljenost vibracijam, izmenoma sede in stoje, v ugodnih klimatskih razmerah, samo v dnevnih izmenah. V takšnem mnenju, še zlasti, ko je dodatno glede na pripombe tožnika na izvedensko mnenje, specialistko psihiatrinjo in specialista medicine dela, prometa in športa še zaslišalo, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno medicinsko objektivizirane podlage za zaključek, da pri njem do izdaje dokončne odločbe toženca, ki je predmet presoje tega postopka, ni izkazane popolne izgube delovne zmožnosti in torej I. kategorije invalidnosti v smislu 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Takšna dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je utemeljeno oprta na pisno izvedensko mnenje komisije za fakultetna izvedenska mnenja ter dopolnilno ustno utemeljitev dveh specialistov na glavni obravnavi.

8. Iz zaslišanja jasno izhaja, da je pri tožniku na novo ugotovljena le sladkorna bolezen, ki je ustrezno vodena in urejena. Sicer pa iz izvidov osebnega pregleda izhaja, da je gibljivost ramen, kolkov več ali manj normalna in primerna starosti in da gre pri tožniku za degenerativne spremembe vratne in ledvene hrbtenice ter stanje po rupturi bicepsa desne nadlahti in degenerativne spremembe kolkov in kolen, ki pa ne dosegajo take stopnje, da ne bi bile združljive s številnimi razbremenitvami, ki so jih podali. Poleg sladkorne bolezni je v somatskem stanju ugotovljeno tudi stanje po miokardnem infarktu, vendar je stanje zadovoljivo in tudi iz zadnjih izvidov kardiologa izhaja, da z obremenitvenimi testi ne ugotavljajo ishemije oziroma motenj srčnega ritma in tudi ob osebnem pregledu so ugotovili, da je tožnik kardiopulmonalno kompeniziran. Pri tožniku, ki je psihiatra obiskoval že leta 2014, ni opaziti pomembne depresivne simptomatike, ki bi pomembno vplivala na njegovo delovno zmožnost, prav tako se tudi ni spremenilo to psihično stanje v takem smislu, da bi bilo tako poslabšano, da bi nedvoumno vplivalo na spremembo delovne zmožnosti. Pri tožniku gre za pomanjkanje energije in znižano motivacijo, ki je bolj povezana z njegovo pasivno življenjsko držo in poudarjeno somatizacijo, da ničesar več ne zmore. Medtem ko pomembne druge depresivne simptomatike oziroma tiste simptomatike, ki bi opredeljevala hudo depresivno motnjo, v dokumentaciji ni. Posebej je pojasnjeno, da v primeru psihične simptomatike, ki jo ima tožnik vpisano v izvidih psihiatra, ta ne dosega globine zmerne depresivne motnje in prav tako tudi ne na terapijo rezistentne depresivne motnje, saj vsa možna terapija ni bila izvedena, prav tako tudi ne motivacija za izboljšanje svojega funkcioniranja. Posebej se je specialistka psihiatrinja opredelila do izvida Psihiatrične bolnice B. z dne 9. 11. 2016 in do ocene Inštituta A. z dne 21. 6. 2016 ter poudarila, da v Inštitut A. ne sodeluje psihiater in da se mnenje te ustanove nanaša predvsem na somatsko stanje ter navedbe o razvoju depresivne motnje.

9. Glede na vse navedeno to pomeni, da se tožnik v pritožbenem postopku ne more uspešno sklicevati na mnenja lečečih specialistov, niti na oceno Inštituta A., ločiti je namreč potrebno med vlogo lečečih specialistov in sodnih izvedencev, s tem pa tudi med mnenji in priporočili prvih, ki pacienta zdravijo ter sodnih izvedencev, ki kot medicinski strokovnjaki pri podajanju izvedenskih mnenj morajo upoštevati tudi definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija. Kot je poudaril zaslišani specialist medicine dela, prometa in športa se mnenje izvedenskega organa nemalokrat razlikuje od mnenj določenih specialistov tudi zaradi tega, ker izvedenski organ običajno gleda na določen problem bistveno širše in skozi dolgoletno prakso podobnih primerov. Naloga izvedenskega organa ni, da slepo sledi zaključkom posameznih specialistov, pač pa se iz teh izvidov predoči le objektivno ugotovljene statuse in na podlagi vseh teh ugotovitev na koncu izda oceno funkcionalne zmogljivosti, ki je osnova za oceno delazmožnosti.

10. Glede na tako podano izvedensko mnenje in strokovno medicinsko še dodatno obrazloženo, pri tožniku ne gre za spremembo v stanju invalidnosti in podlago za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi I. kategorije invalidnosti. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da izvedenski organ ni upošteval dejstva, da tožnik še vedno obiskuje psihiatra, da je že dve leti brezposeln in da ima 50 % telesno okvaro. Mnenje invalidske komisije II. stopnje je glede tožnikove delovne zmožnosti povsem enako kot mnenje komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki v mnenju ugotavlja tudi enaka obolenja kot pred tem invalidska komisija II. stopnje in ni mogoče govoriti, da gre za bistvena odstopanja zgolj zaradi ugotovljenega različnega vpliva posameznih bolezni na delovno zmožnost.

11. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob enem je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.

Datum zadnje spremembe:

17.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1276/2004
• VDS Sodba Psp 80/2000
• VDS Sodba Psp 229/95