VDSS Sodba Psp 238/2019

Jedro

Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v ZPIZ-2. Ta v prvem odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob posebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Po drugem odstavku citirane določbe pa je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo. Glede na drugi odstavek 102. člena ZPIZ-2 težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo v primeru, ko gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb.

V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju, ki ga je sodišče prve stopnje pridobilo tekom sodnega postopka, v zvezi s tožnikovimi pripombami na mnenje, pa je pridobilo še dopolnilno mnenje, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno objektivne prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Po mnenju sodne izvedenke tožnik, čeprav je pri njem ugotovljeno, da boluje za kronično duševno motnjo - shizofrensko psihozo, zmore samostojno zadovoljevati vse svoje osnovne življenjske potrebe in ne potrebuje nadzora, niti postrežbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe se krijejo iz proračuna sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... (št. dosjeja ...) z dne 18. 10. 2018 in št. ... (št. dosjeja ...) z dne 11. 7. 2018 in se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od 14. 5. 2018 dalje, pri čemer je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Obenem je sklenilo, da stroški postopka tožeče stranke bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje. Pri tožniku gre za kroničnega psihiatričnega bolnika z duševno motnjo, ki je že prešla v rezidualno shizofrenijo, za katero so značilni določeni simptomi. Pri njem gre za vprašanje, ali je samostojen pri opravljanju vsakodnevnih opravilih v smislu samovzpodbude in želje po zadovoljevanju teh osnovnih življenjskih potreb. Ko kronični psihiatrični bolnik s te vrste duševno motnjo, ki nima stalnega nadzora svojcev v obdobju remisij bolezni, lahko pride do tožnikove podhranjenosti, higienske in zdravstvene zanemarjenosti, do opuščanja zdravil. Meni, da je zato tožnik potreben takozvanega laičnega nadzora v domači negi. Sklicuje se na osnovni namen dodatka za pomoč in postrežbo in poudarja, da je tožnik kronični psihiatrični bolnik, ki potrebuje stalno nadzorstvo pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil, potreben je 24-urnega laičnega nadzorstva v stanju bolezni in tudi po uspešnem zdravljenju. V kolikor bi tožnik bil deležen takšnega nadzorstva, bi pri njemu najverjetneje odpadla potreba po hospitalizaciji. Kot kaže dosedanje zdravljenje se tožnik povprečno enkrat letno znajde na hospitalizaciji, predvsem zaradi opuščenega zdravljenja, čemur tožnik sam ni kos. Tožnik je popolnoma odvisen od svojcev pri rednem jemanju zdravil, potrebuje vzpodbude za izvajanje osnovnih življenjskih opravil od umivanja, britja, oblačenja, slačenja, hrane, ki si je ne more pripravljati sam in mu jo morajo pripraviti drugi in v kolikor tožnik takšnega stalnega nadzora svojca nima, se lahko zgodi, da je oziroma bo podhranjen, higiensko in zdravstveno zanemarjen. S tem pa lahko izgubi tudi realitetno kontrolo oziroma je ne bi mogel ohranjati. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Predmet sodnega postopka je dokončna odločba toženca št. ... (št. dosjeja ...) z dne 18. 10. 2018, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 11. 7. 2018. S slednjo je toženec odločil, da tožeča stranka nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

6. Po mnenju obeh invalidskih komisij z dne 19. 6. 2018 in z dne 10. 10. 2018 sedanje funkcijsko stanje gibal tožnika omogoča opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb in tudi stalnega nadzora ne potrebuje. Sporno v tej zadevi je, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb.

7. Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v prvem odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob posebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Po drugem odstavku citirane določbe pa je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo. Glede na drugi odstavek 102. člena ZPIZ-2 težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo v primeru, ko gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb.

8. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik prejemnik invalidske pokojnine od 1. 9. 2004 dalje. Nazadnje pred predmetnim postopkom je bil tožnik pri tožencu obravnavan leta 2017, ko je invalidska komisija glede na predhodni postopek v letu 2016 ugotovila, da pri njem ni mogoče ugotoviti bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Takšno mnenje ter odločitev z upravnima aktoma, je bilo potrjeno tudi v sodnem postopku (sodba opr. št. Ps 388/2017 z dne 13. 11. 2017).

9. Dne 14. 5. 2018 je tožnik sam ponovno vložil predlog za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, o katerem je bilo na podlagi ocen invalidskih komisij odločeno z izpodbijanima odločbama tožene stranke z dne 18. 10. 2018 in z dne 11. 7. 2018, ki sta predmet tega postopka. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta citirani zavrnilni odločbi pravilni in zakoniti. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče.

10. V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju, ki ga je sodišče prve stopnje pridobilo tekom sodnega postopka, v zvezi s tožnikovimi pripombami na mnenje, pa je pridobilo še dopolnilno mnenje, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno objektivne prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Po mnenju sodne izvedenke tožnik, čeprav je pri njem ugotovljeno, da boluje za kronično duševno motnjo - shizofrensko psihozo, zmore samostojno zadovoljevati vse svoje osnovne življenjske potrebe in ne potrebuje nadzora, niti postrežbe.

11. Sodna izvedenka v mnenju prepričljivo ugotavlja, da je tožnikova realitetna kontrola v stanjih remisije bolezni ohranjena, ohranjena pa je tudi kognitivna funkcija. V stanju remisije bolezni, kar je izvedenka ugotovila za tožnika tudi za obdobje od 2011 do 2017, ko ni bil hospitaliziran, ima ohranjeno realitetno kontrolo, sam skrbi za jemanje zdravil in obiske psihiatra ter osebnega zdravnika. V obdobju remisije tožnika ni treba vzpodbujati in motivirati k oblačenju, hranjenju, osebni higieni. Po mnenju izvedenke nikjer v medicinski dokumentaciji tudi ni zavedeno, da bi ga bilo potrebno nadzirati pri domačih delih. Le v obdobjih relapsa bolezni postane bolezen zrahljana in tedaj so potrebne hospitalizacije, kot npr. dne 6. 3. 2019, ko je šlo za enake okoliščine kot doslej, ko je tožnik opustil zdravila in se mu je stanje poslabšalo. Vendar gre za stanje po dokončni odločbi tožene stranke z dne 18. 10. 2018 in ni predmet tega postopka, in zato ni podlage za ugotavljanje za kakšno zdravstveno stanje je šlo tedaj.

12. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje blodnje in halucinacije po ustreznih terapevtskih postopkih v bolnici zbledijo, realitetna kontrola pa se ponovno vzpostavi. Tožnikovo telesno stanje pa je enako tako v obdobjih remisij kot v obdobjih relapsov bolezni in ni funkcijsko telesno oviran. V obravnavanem postopku ni dokazano, da tožnik ne bi mogel zadovoljevati večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb ampak nasprotno je iz izvedenskega mnenja, kot iz tožnikove izpovedi razvidno, da se lahko sam hrani, sam oblači, sam hodi in na sploh opravlja vse osnovne življenjske potrebe sam. Glede na izvedensko mnenje pa pri tožniku tudi še ni podano stanje, da bi kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potreboval stalno nadzorstvo. Iz izvedenskega mnenja pa tudi jasno izhaja, da zgolj dejstvo, da tožnik občasno opusti zdravila in je zato potrebna hospitalizacija še ne pomeni, da gre za težjega psihiatričnega bolnika v domači negi, ki bi potreboval pomoč in postrežbo pri zadovoljevanju večine osnovnih življenjskih potreb.

13. Glede na vse obrazloženo in ker stalni nadzor iz preventivnih razlogov pred ponovno hospitalizacijo v zakonu kot razlog za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ni predviden, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Obenem je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in ob upoštevanju, da je tožniku priznana brezplačna pravna pomoč odločilo, da stroški pritožbe bremenijo proračun sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

17.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 219/2022
• VSC Sklep II Cp 111/2021
• VDSS sodba in sklep Psp 627/2008