VDSS Sodba Psp 280/2019

Jedro

Za nadaljnje prejemanje in uživanje nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom, ki je bilo tožniku priznano z odločbo z dne 31. 3. 2003, zaradi na novo priznane pravice do dela na drugem delu z omejitvami, ni bil več upravičen, ker za to ni več obstajala pravna podlaga. Pri tem je glede trajanja pridobljenih pravic, nastopa spremembe v stanju invalidnosti in prenehanja oziroma spremembe določene pravice, pravilno izhajalo iz določbe 186. člena ZPIZ-2 ter glede izplačevanja delnega nadomestila dodatno iz določbe 122. člena ZPIZ-2. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo (povsem enako) prejšnjo ureditev v ZPIZ-1 glede prenehanja pravice do izplačevanja nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom od polnega. To nadomestilo se je namreč enako lahko izplačevalo le dokler je zavarovanec opravljal delo s krajšim delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. To je za tisto delo, za katero je bilo v postopku ugotovljeno, da je zanj zmožen in ki ga je na podlagi te odločbe vse do pričetka opravljanja novega dela, opravljal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba toženca št. ... z dne 28. 11. 2016 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 5. 4. 2016 in tudi podredni tožbeni zahtevek, da se razveljavita dokončna odločba toženca št. ... z dne 28. 11. 2016 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 5. 4. 2016 ter se zadeva vrne v ponovno odločanje upravnemu organu prve stopnje (I. točka izreka). Obenem je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da zanj ni sporno, da je upravičen zgolj do ene pravice in da ni podlage, da bi lahko prejemal dve nadomestili. Izpostavlja pa dejstvo, da je toženec sam prostovoljno izplačeval obe nadomestili. Zato je potrebno uporabiti 191. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/2007 s spremembami, v nadaljevanju: OZ), do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Bremena očitne napake toženca, tožnik ne more nositi. Pravica tožnika do nadomestila je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, to je odločbi toženca št. ... z dne 28. 8. 2014. Upravni organ je razpolagal z vso potrebno dokumentacijo, vključno s predhodno izdanimi odločbami, s katerimi je bila že pred letom 2013 priznana pravica tožnika do nadomestila, ki se je izplačevalo preko njegovega delodajalca. Zato je bil toženec dolžan delodajalca obvestiti o spremembi oziroma o novo izdani odločbi. Upravni organ je opustil svojo dolžno skrbnost in delodajalca o navedeni spremembi ni nikoli obvestil. Delodajalec je tožniku vsak mesec izplačeval nadomestilo, ki ga je toženec refundiral. Upravnemu organu ni moglo in tudi ni bilo neznano, da tožniku nadomestilo izplačuje tudi delodajalec. Kljub temu je toženec še sam tožniku izplačeval delno nadomestilo. Tožnik in delodajalec sta bila ves čas v dobri veri. Sklicuje se na 191. člen OZ in meni, da tožencu ni ničesar dolžan. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavanem primeru je tožnik s tožbo izpodbijal dokončno odločbo toženca št. ... z dne 28. 11. 2016 v zvezi s prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 5. 4. 2016, s katero je odločil, da zavarovancu (sedaj tožniku) s 4. 7. 2013 preneha pravica do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom in da se izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom ustavi s 5. 4. 2016. Tožnik pa je s tožbo izpodbijal tudi dokončno odločbo toženca št. ... z dne 29. 11. 2016 v zvezi s prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 20. 4. 2016, s katero je odločil, da je zavarovanec (sedaj tožnik) v obdobju od 5. 7. 2013 do 31. 12. 2015 zaradi novih pravic na podlagi nove invalidnosti neupravičeno prejel preveč izplačano nadomestilo zaradi dela s krajšim delovnim časom in da je preplačilo nastalo v znesku 9.383,71 EUR.

5. V obravnavanem primeru, ko je tožnik izpodbijal citirane odločbe in uveljavljal njihove odprave ter povračilo stroškov postopka, je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. I Ps 2165/2016 z dne 7. 6. 2017. S citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 28. 11. 2016 in št. ... z dne 5. 4. 2016 ter št. ... (pravilno: ...) z dne 29. 11. 2016 in št. ... z dne 20. 4. 2016 ter podredni tožbeni zahtevek na odpravo vseh citiranih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje. Z drugo točko izreka pa je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. V pritožbenem postopku je Višje delovno in socialno sodišča pritožbi tožnika ugodilo in s sodbo in sklepom opr. št. Psp 322/2017 z dne 10. 1. 2018 sodbo sodišča prve stopnje v delu I. točke izreka glede odločb toženca z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016 ter v II. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V delu I. točke izreka glede odločb toženca z dne 20. 4. 2016 in z dne 29. 11. 2016 pa je sodbo spremenilo tako, da je odločbe toženca št. ... z dne 20. 4. 2016 in št. ... z dne 29. 11. 2016 odpravilo. Obenem je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka in naložilo sodišču prve stopnje, da odpravi ugotovljene pomanjkljivosti in dopolni dokazni postopek.

6. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za ugotovitev relevantnih dejstev postopalo skladno z določbo 362. člena ZPP in popolno ter pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

7. Predmet ponovljenega pritožbenega postopka sta bili (le še) odločbi toženca št. ... z dne 28. 11. 2016 in prvostopna odločba št. ... z dne 5. 4. 2016 o prenehanju pravice do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom in o ustavitvi izplačevanja le-tega. Odločbi toženca št. ... z dne 29. 11. 2016 in št. ... z dne 20. 4. 2016 (s katerima je toženec odločil o neupravičeno prejetem izplačanem nadomestilu plače zaradi dela s krajšim delovnim časom in o nastalem preplačilu v znesku 9.383,71 EUR) je namreč pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Psp 322/2017 z dne 10. 1. 2018 odpravilo (ne da bi ju v tem delu vrnilo v ponovno sojenje). Že iz tega razloga citirani odločbi toženca z dne 29. 11. 2016 in z dne 20. 4. 2016 in vprašanje preveč izplačanega nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom ter dolžnost vračila v višini 9.383,71 EUR, ni bilo več stvar ponovljenega postopka. Sodišču prve stopnje se posledično do tega vprašanja in uporabe 191. člena OZ ni bilo potrebno opredeljevati, kot nasprotno zmotno meni pritožba.

8. Predmet ponovljenega postopka sta zgolj odločbi toženca št. ... z dne 28. 11. 2016 in prvostopna odločba št. ... z dne 5. 4. 2016, s katero je bilo odločeno, da mu s 4. 7. 2013 preneha pravica do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom, da se izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom ustavi s 5. 4. 2016 in da bo o ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve le-tega izdana posebna odločba. Glede na sporno pravilnost in zakonitost citiranih odločb toženca, je sporno vprašanje o prenehanju pravice do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom in o njegovi ustavitvi.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec tožniku na podlagi razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti in priznano pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z omejitvami s polovico polnega delovnega časa od 25. 10. 2002 z odločbo z dne 29. 10. 2002, z odločbo z dne 31. 3. 2003 priznal pravico do nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom od 1. 2. 2003 dalje. Hkrati je s citirano odločbo toženec odločil, da navedeno nadomestilo izplačuje tožniku delodajalec v breme Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

10. Kasneje je toženec tožniku v novem postopku, ki ga je dne 10. 1. 2013 začel njegov osebni zdravnik, z odločbo z dne 14. 6. 2013 od 1. 3. 2013 zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti, priznal nove pravice iz invalidskega zavarovanja, in sicer zaradi ugotovitve, da ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je razlagalec, pravico s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami. Hkrati je s citirano odločbo toženec odločil, da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo in da mu je pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega dolžan zagotoviti delodajalec A. d. o. o. Od 5. 7. 2013, ko je tožnik pričel delati s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno skladno s preostalo delazmožnostjo ugotovljeno z odločbo z dne 14. 6. 2013, je tožnik sprva prejemal akontacijo delnega nadomestila, nato pa je delno nadomestilo tožniku z odločbo z dne 28. 8. 2013 dokončno odmerjeno. Enako kot pred tem odločba z dne 14. 6. 2013, ker je tožnik ni izpodbijal, je postala tudi citirana odločba z dne 28. 8. 2013 dokončna in pravnomočna.

11. Glede na takšno dejansko stanje, je torej tožniku, ki je v novem postopku začetem 10. 1. 2013, zaradi ugotovljenega poslabšanja invalidnosti pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi 396. člena ZPIZ-2, bilo na novo na podlagi prvega odstavka 122. člena ZPIZ-2 priznano delno nadomestilo od 5. 7. 2013, ko je pričel delati na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega skladno s preostalo delazmožnostjo ugotovljeno z odločbo z dne 14. 6. 2013.

12. Kot povsem pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, za nadaljnje prejemanje in uživanje nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom, ki je bilo tožniku priznano z odločbo z dne 31. 3. 2003, zaradi na novo priznane pravice do dela na drugem delu z omejitvami, ni bil več upravičen, ker za to ni več obstajala pravna podlaga. Pri tem je glede trajanja pridobljenih pravic, nastopa spremembe v stanju invalidnosti in prenehanja oziroma spremembe določene pravice, pravilno izhajalo iz določbe 186. člena ZPIZ-2 ter glede izplačevanja delnega nadomestila dodatno iz določbe 122. člena ZPIZ-2. Poleg tega je pravilno izpostavilo (povsem enako) prejšnjo ureditev v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) glede prenehanja pravice do izplačevanja nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom od polnega. To nadomestilo se je namreč enako lahko izplačevalo le dokler je zavarovanec opravljal delo s krajšim delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. To je za tisto delo, za katero je bilo v postopku ugotovljeno, da je zanj zmožen (odločba z dne 29. 10. 2002) in ki ga je na podlagi te odločbe vse do pričetka opravljanja novega dela, opravljal.

13. V konkretnem primeru to pomeni, da je bil tožnik do nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom upravičen le do prenehanja dela s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno (to je od 1. 2. 2003 do 4. 7. 2013) v zvezi s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega z odločbo z dne 29. 10. 2002. Od 5. 7. 2013 je bilo tožniku že priznano delno nadomestilo na podlagi priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega zaradi ugotovljene spremembe obstoječe invalidnosti z odločbo z dne 14. 6. 2013.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsega obrazloženega pravilno skladno z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) tožbeni zahtevek in tudi podredni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker sta izpodbijani odločbi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilni in zakoniti. Ker tožnik ni bil več upravičen do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom, priznano z odločbo z dne 31. 3. 2003, mu je pravica do tega nadomestila zakonito prenehala in bilo ustavljeno njegovo izplačilo.

15. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.

Datum zadnje spremembe:

17.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 415/2012
• VDSS Sodba Psp 147/2017
• VDSS Sodba Psp 3/2019