VDSS Sodba in sklep Pdp 295/2019

Jedro

Delavec je upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust le, če mu je delovno razmerje prenehalo. ZDR-1 ne določa podrobnejših pravil, kdaj je delavec upravičen do denarnega nadomestila ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Vsebino tega instituta oblikuje sodna praksa, s svojimi stališči, podanimi glede na ugotovljene okoliščine, ki so bile razlog, da delavec svoje pravice ni izrabil. Ker gre za denarno nadomestilo za neizrabljeno pravico in ne za klasično odškodnino v civilnopravnem smislu, ni treba ugotavljati obstoja vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost delodajalca. Po sodni praksi sodišča EU zadostuje obstoj dejstva, da delavec do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni mogel izrabiti dopusta zaradi svoje nezmožnosti za delo oziroma izrabe katerega drugega dopusta (bolniški dopust) oziroma je izgubil možnost izrabe letnega dopusta zaradi objektivnega razloga oziroma nepredvidljivih okoliščin.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni obračunati bruto znesek 1.471,28 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 613,17 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Z dopolnilnim sklepom je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 100,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da zavrne tožbeni zahtevek glede izplačila nadomestila za izkoriščen dopust v letu 2014 v višini 645,12 EUR oziroma, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Vztraja, da tožeči stranki za leti 2014 in 2015 dopust oziroma nadomestilo ne pripada, ker je bila v tem času na poklicni rehabilitaciji, v okviru katere se je šolala na višji šoli, med šolanjem pa je imela tudi šolsko počitnice v trajanju cca 90 dni na šolsko leto. Tožeča stranka v obravnavanem obdobju ni delala pri delodajalcu, ampak se je usposabljala oziroma šolala, v okviru takega šolanja pa je imela trikrat več počitnic, kot bi imela dopusta, če bi delala. Meni, da šolske počitnice in letni dopust v času trajanja usposabljanja ni v skladu z namenom letnega dopusta in nadomestila ne gre vezati na golo dejstvo obstoja delovnega razmerja med tožnikom in toženko, saj je poleg tožnikove pogodbe o zaposlitvi istočasno veljala tudi trostranska pogodba o njegovem strokovnem usposabljanju. Vztraja, da je tožeča stranka izrabo dopusta za leto 2014 zahtevala prepozno, po tem ko je 22. 10. 2015 ponovno začela delati pri toženki. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je treba uporabiti četrti odstavek 162. člena ZDR-1, ker da je odsotnost tožeče stranke zaradi poklicnega usposabljanja moč enačiti z bolniško odsotnostjo zaradi bolezni ali poškodbe, saj je bila poklicna rehabilitacija posledica invalidnosti III. kategorije oziroma bolezni. Četrti odstavek 162. člena ZDR-1 taksativno našteva razloge, ko delavec letni dopust za tekoče leto lahko izrabi do konca naslednjega leta, med temi razlogi pa ni strokovnega usposabljanja zaradi poklicne rehabilitacije, zato sodišče po mnenju toženke ne bi smelo uporabiti pri četrtem odstavku 162. člena ZDR-1 analogije glede izplačanega regresa za obravnavano obdobje. Navaja, da je bil tožeči stranki regres izplačan v zmoti, ker je bil izplačan vsem ostalim delavcem, kar pa ne pomeni, da bi tožeča stranka tudi avtomatsko pripadal dopust. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožbo vlaga tudi zoper dopolnilni sklep, s katerim je sodišče tožeči stranki priznalo dodatnih 100,00 EUR pravdnih stroškov in plačilo tega zneska naložilo toženki, ki je pravdo na prvi stopnji v celoti izgubila. Meni, da je dopolnilni sklep napačen, saj je tožnik na prvem naroku v tej zadevi priglasil svoje pravdne stroške s stroškovnikom, v katerem pa ni navedel stroškov za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji in je te priglasil šele z dodatnim stroškovnikom z dne 12. 2. 2019. Obravnava se je končala dne 25. 1. 2019, zato je tožeča stranka stroške priglasila prepozno.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja:

- da je bila tožeča stranka v času delovnega razmerja kot invalid III. kategorije invalidnosti na poklicni rehabilitaciji zaradi šolanja za drug poklic, in sicer v obdobju od 12. 3. 2013 do 21. 10. 2015, na podlagi pogodbe o poklicni rehabilitaciji, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama in ZPIZ (A1);

- da sta tožeča in tožena stranka po končani poklicni rehabilitaciji sklenili dne 27. 10. 2015 novo pogodbo o zaposlitvi (A3);

- da je delovno razmerje med tožečo in toženo stranko prenehalo na podlagi sporazuma z dne 31. 12. 2015;

- da tožena stranka tožeči stranki po končani poklicni rehabilitaciji ni omogočila koriščenja letnega dopusta za leti 2014 in 2015 (razen v trajanju 5 dni, ki jih je tožeča stranka koristila v mesecu novembru 2015);

- da je tožeča stranka upravičena do nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2014 v višini 18 dni in za leto 2015 v višini 23 dni, ker letnega dopusta objektivno ni mogla izkoristiti, in sicer zaradi odsotnosti z dela zaradi poklicne rehabilitacije, na to pa, ker ji toženka po vrniti na delo od 22. 10. 2015 pa do prenehanja delovnega razmerja z dne 31. 12. 2015, kljub prošnji tožeče stranke, koriščenje letnega dopusta (razen 5 dni) ni omogočila.

7. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta (tretji odstavek 162. člena ZDR-1).¹ Delavec ima pravico izrabiti ves dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednjega leta, zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, do 31. decembra naslednjega leta (četrti odstavek 162. člena ZDR-1).

8. Delavec je upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust le, če mu je delovno razmerje prenehalo. ZDR-1 ne določa podrobnejših pravil, kdaj je delavec upravičen do denarnega nadomestila ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Vsebino tega instituta oblikuje sodna praksa, s svojimi stališči, podanimi glede na ugotovljene okoliščine, ki so bile razlog, da delavec svoje pravice ni izrabil. Ker gre za denarno nadomestilo za neizrabljeno pravico in ne za klasično odškodnino v civilnopravnem smislu, ni treba ugotavljati obstoja vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost delodajalca. Po sodni praksi sodišča EU zadostuje obstoj dejstva, da delavec do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni mogel izrabiti dopusta zaradi svoje nezmožnosti za delo oziroma izrabe katerega drugega dopusta (bolniški dopust) oziroma je izgubil možnost izrabe letnega dopusta zaradi objektivnega razloga oziroma nepredvidljivih okoliščin.

9. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS,² ki temelji na odločbah sodišča EU v združenih zadevah Schul - Hoff in Stringer, je delavec upravičen do povračila denarnega nadomestila, če ne more izrabiti pravice do letnega dopusta. Po ustaljeni sodni praksi je treba 166. člen ZDR (zdaj 164. člen ZDR-1) razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja le, če dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Zahteva se, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Delavec izgubi pravico do letnega dopusta (oziroma nadomestila), če ne zahteva njegove izrabe, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo letnega dopusta. Za pravico do nadomestila za neizrabljen letni dopust je tako bistveno, ali je delavec dejansko imel možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

10. Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da tožeča stranka za leti 2014 in 2015 do letnega dopusta (razen za nesporno koriščenih 5 dni dopusta v mesecu novembru 2015) ni bila upravičena, ker je bila v obdobju od 12. 3. 2013 do 21. 10. 2015 na poklicnem usposabljanju, v okviru katerega je imela tudi plačane šolske počitnice. Odločilno v predmetni zadevi je, da je bila tožeča stranka kot delovni invalid na poklicni rehabilitaciji še naprej v delovnem razmerju pri toženki z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (razen izjeme glede izplačevanje nadomestila plače). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje se je toženka tega tudi zavedala, saj je tožniku tako za leto 2014 kot leto 2015 pravilno obračunala in izplačala regres za letni dopust, čeprav je zatrjevala, da je bilo to pomotoma. Višje delovno in socialno sodišče je že zavzelo stališča,³ da v času poklicne rehabilitacije delavcu pripada regres za letni dopust. Pogodba o poklicni rehabilitaciji ureja le pravice in obveznosti strank v zvezi s poklicno rehabilitacijo, ne pa tudi delovnopravnih pravic in obveznosti, ki so urejene s pogodbo o zaposlitvi, ki v času poklicne rehabilitacije še vedno velja. Tako tožeči stranki pripadajo regresi za letni dopust za leto 2014 in 2015, kar je toženka tudi izplačala, posledično pa tudi sama pravica do koriščenja letnega dopusta. Zmotno je stališče pritožbe, da tožeča stranka ni upravičena do nadomestila za neizkoriščen letni dopust, ker je koriščenje dopusta za leto 2014 prvič zahtevala šele v oktobru 2015. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da v četrtem odstavku 162. člena ZDR-1 res ni izrecno navedena tudi odsotnost zaradi poklicne rehabilitacije, vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča je to mogoče enačiti z odsotnostjo zaradi bolezni ali poškodbe, saj je bila poklicna rehabilitacija tožeče stranke posledica priznanja invalidnosti III. kategorije, ta pa je bila tožniku priznana zaradi hude bolezni (tožnik je zbolel za rakom). Ker je bila tožeča stranka celo leto 2014 in večji del leta 2015 (do 21. 10. 2015) na poklicni rehabilitaciji, je lahko za leto 2014, kot tudi za leto 2015 prvič zaprosila za koriščenje dopusta šele 22. 10. 2015, ko je ponovno pričela opravljati delo za toženko. Pri tem je pomembno, da bi morala dopust za leto 2014, skladno s četrtim odstavkom 162. člena ZDR-1, izrabiti do 31. 12. 2015. Tožeča stranka je od toženke v tem času (dobrih dveh mesecev) zahtevala koriščenje letnega dopusta, toženka pa je omogočila koriščenje le petih dni dopusta, saj je zmotno menila, da ji več kot pet dni dopusta v spornem obdobju ni pripadalo.

11. Tožeča stranka do izteka pogodbe o zaposlitvi letnega dopusta za leti 2014 in 2015 objektivno ni mogla izkoristiti, in sicer najprej zaradi odsotnosti zaradi poklicne rehabilitacije, nato pa, ker ji toženka po vrnitvi na delo od 22. 10. 2015 dalje pa do prenehanja delovnega razmerja dne 31. 12. 2015, kljub prošnji tožeče stranke, koriščenje letnega dopusta ni omogočila. Sodišče prve stopnje je zato tožeči stranki skladno s 164. členom ZDR-1 priznalo denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust, pri čemer pritožba višine ne prereka.

12. Neutemeljena je tudi pritožba zoper dopolnilni sklep sodišča prve stopnje, v katerem je sodišče toženi stranki dodatno naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 100,00 EUR, in sicer je dodatno priznalo stroške, ki se nanašajo na sodno takso. Na podlagi 3. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.) nastane taksna obveznost za postopek v individualnih delovnih sporih zaradi plačila denarnih terjatev iz naslova delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje, ko je sodna odločba vročena stranki. Glede na navedeno tožeča stranka prej ni mogla priglasiti dejanske višine sodne takse, priglasila pa jo je nemudoma, ko je bila z nastankom obveznosti seznanjena. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob priglašeni sodni taksi o stroških postopka naknadno odločilo z dopolnilnim sklepom.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožben razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. in drugi odstavek 365. člena ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Na podlagi Odvetniške tarife se ji kot potrebni priznajo: stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk, materialni stroški v višini 7,5 točke in 22 % DDV, skupaj v višini 279,99 EUR. V primeru zamude tožena stranka tožeči stranki dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

-------------------------------
¹ Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1.
² Na primer sklep VS RS VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011, sodba VS RS VIII Ips 218/2010 z dne 7. 2. 2019, sklep VS RS VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2012, sklep VS RS VIII Ips 300/2010 z dne 19. 3. 2012.
³ V zadevah Pdp 258/2010 in Pdp 115/2018.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII DoR 117/2019-6
• VDSS Sodba Pdp 908/2017
• VDSS sklep Pdp 62/2013