<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 235/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.235.2019
Evidenčna številka:VDS00029957
Datum odločbe:09.10.2019
Senat:mag. Biserka Kogej Dmitrovič (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravica do zagovora - rok za podajo odpovedi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - šikaniranje na delovnem mestu - mobing - trpinčenje na delovnem mestu - sodna razveza - reintegracija - možnost zaposlitve - denarno povračilo

Jedro

V zvezi z odpovednim razlogom po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje presojalo, ali gre za kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1, ki ga stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Pri tem je izpostavilo, da se šikaniranje lahko pojavi v štirih izvršitvenih oblikah, pri čemer zadošča že pojav ene od njih, ter da je pri tem treba ugotoviti, da je zaradi ene ali več ugotovljenih izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja nastala vsaj ena od prepovedanih posledic - ponižanje ali prestrašenost oškodovanca. Ker ZDR-1 ne vsebuje definicije psihičnega nasilja (v 6. in 7. členu vsebuje le definicijo spolnega nadlegovanja, trpinčenja in diskriminacije), je pravilno presodilo, da je potrebno smiselno uporabiti definicijo psihičnega nasilja po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ki kot takšno opredeljuje ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri prizadetem povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske.

V obravnavni zadevi so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in sicer zato, ker ni objektivnih možnosti, da bi se tožnica vrnila na delo k toženi stranki in opravljala delo na svojem prejšnjem delovnem mestu zaradi ukinitve oddelka in izvedene reorganizacije. To dejstvo je potrebno upoštevati kot odločilno, ne glede na interes tožnice, da se vrne na delo k toženi stranki, ker ne dobi druge zaposlitve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi:

"I. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala A.A., je nezakonita in se sklep tožene stranke št. ... z dne 3. 4. 2015 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 20. 5. 2015 v zavrnilnem delu razveljavita.

II. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko, preneha veljati dne 15. 1. 2019 na podlagi sodbe sodišča.

III. Tožena stranka je dolžna tožnico prijaviti v vsa socialna zavarovanja, ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do 15. 1. 2019 obračunati nadomestilo bruto plače, ki bi jo prejemala, če bi delala, odvesti zakonsko določene davke in prispevke ter izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi za vsak mesec od 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati denarno povračilo v znesku 18.271,33 EUR v 15 dneh, pod izvršbo.

V. Višji tožbeni zahtevek za vrnitev na delo, za priznanje obstoja delovnega razmerja ter obračun in plačilo nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov za čas od 16. 1. 2019 dalje do vrnitve na delo ter za plačilo denarnega povračila do višine osemnajstih povprečnih bruto plač se zavrne.

VI. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 4.256,58 EUR v petnajstih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 938,67 EUR v petnajstih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter razveljavitev sklepa tožene stranke (o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi) z dne 3. 4. 2015 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 5. 2015 v zavrnilnem delu, vrnitev na delo ter obračun in plačilo bruto oziroma neto plače po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto plače (pravilno: nadomestila plače) od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 16/99 in nasl. - ZPP), to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na ugotovitve in stališča iz že izdanih odločb v tem postopku (zlasti na sodbo Delovnega sodišča v Mariboru Pd 270/2015 z dne 30. 3. 2017, ki je bila razveljavljena s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 492/2017 z dne 17. 1. 2018). S tem želi prikazati, da so bila navodila iz razveljavitvenega sklepa VDSS dejansko izvršena že s prvo sodbo sodišča prve stopnje z dne 30. 3. 2017. Izpostavlja, da sodba sodišča prve stopnje, izdana v ponovljenem sojenju, ne zadostuje pravnemu standardu obrazložene sodbe. Dokazna ocena je enostranska in je v nasprotju z dokazno oceno iz prvotnega postopka. Prva (razveljavljena) sodba sodišča prve stopnje ima celovito dokazno oceno, v katero ni podvomilo niti pritožbeno sodišče (zahtevalo je le dodatno obrazložitev). Sodišče prve stopnje se je v ponovljenem sojenju oprlo le na dokaze, ki so tožnici v škodo, do ostalih dokazov pa se sploh ni opredelilo, kar predstavlja kršitev ustavnega načela do enakega varstva pravic in do sodnega varstva. Sodišče se ni opredelilo do vseh izpovedb, tako da je nemogoče objektivno preveriti, kako je sodišče prišlo do svojih zaključkov. Sodišče je prezrlo, da je do odpovedi prišlo takoj po prihodu novega direktorja mestne uprave B.B.. Priča C.C. in celo župan tožene stranke sta potrdila, da se je tožnica zaradi pritiskov novega direktorja mestne uprave večkrat potožila in tudi jokala. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožnici, je le konstrukt tožene stranke. To potrjuje zlasti dejstvo, da je tožena stranka tožnici očitala tudi mobing nad sodelavko D.D., tekom postopka pa se je izkazalo, da za to ni bilo nobene podlage. V luči te ugotovitve je nujno treba presoditi tudi vse ostale očitke. Sodišče prve stopnje je v prvotnem postopku v celoti verjelo tožničini izpovedi, v ponovljenem sojenju pa ji ni verjelo, česar ni ustrezno obrazložilo. Tožnica v pritožbi izpodbija verodostojnost tožene stranke: tožena stranka je sodišču v prvotnem postopku posredovala dokazila o preklicu pooblastil tožnici kot vodji oddelka, ki so se (kot je ugotovilo sodišče v prvotni sodbi) izkazala za neverodostojna; tožena stranka je sodišču predložila predrugačene izjave prič, saj je na teh izjavah zakrila pripise prič, da svojim izjavam nimajo več ničesar dodati. Sodišče prve stopnje je mimo napotkov iz razveljavitvenega sklepa ponovno presojalo očitke oziroma kršitve, storjene 5. 3. 2015, 9. 3. 2015 in 10. 3. 2015. V ponovljenem sojenju je celo preseglo ugotovitve pritožbenega sodišča, ko je ugotovilo, da predstavlja ravnanje tožnice z dne 9. 3. 2015 in 10. 3. 2015 hudo kršitev delovnih obveznosti, čeprav je pritožbeno sodišče v tem videlo le navadno kršitev, ki ni tako huda, da bi sama po sebi utemeljevala izredno odpoved. Sodišče je v ponovljenem sojenju zaslišalo le zakonitega zastopnika tožene stranke župana E.E. in B.B.. Zaslišanje bi moralo biti namenjeno le ugotovitvi tega, kdaj je župan izvedel za kršitve z dne 5. 3. 2015 in 6. 3. 2015, vendar se je zaslišanje izvedlo precej širše od tega, in sicer tako, da so bile s strani tožene stranke ponovno predstavljene vse očitane kršitve. Zaradi tega je tožnica zahtevala tudi svoje zaslišanje, kar pa je sodišče nepravilno zavrnilo. S tem je kršilo načelo neposrednosti in kontradiktornosti postopka.

Protislovna je ugotovitev sodišča, da je verjelo D.D., da sta imeli s tožnico dobre odnose, nato pa je odločilo, da je tožnica D.D. šikanirala. Protislovno je tudi to, da je sodišče najprej ugotovilo, da ravnanja tožnice pred 6. 3. 2015 ne morejo predstavljati šikaniranja, v nadaljevanju pa zavzame stališče, da dogodek z dne 6. 3. 2015 presega enkratno dejanje. Protisloven je tudi zaključek sodišča, da nadaljevanje delovnega razmerja do zaključka odpovednega roka ni bilo možno. Sodišče je v zvezi s tem prezrlo izpoved župana, ki je izpovedal, da ne vidi zadržkov, da bi se tožnica vrnila nazaj na delo. Prav tako je tožena stranka v juliju 2018 tožnici v zameno, da se odpove delovni dobi za nazaj in umakne tožbo, ponujala prosto delovno mesto znotraj mestne uprave, tega pa ne bi storila, če bi bilo res, da s tožnico ne bi bilo možno nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku namenoma storilo procesne nezakonitosti, ki so privedle do sojenja pred novim senatom. Do tega je prišlo kljub izrecni zahtevi iz razveljavitvenega sklepa, da se sojenje ponovi pred istim senatom. V zvezi s tem pritožba uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, in sicer kršitev 4. člena ZPP.

Tožena stranka bi morala tožnici zagotoviti zagovor pred odpovedjo oziroma bi ga morala preložiti. Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da se je župan seznanil z odpovednimi razlogi že 5. 3. 2015, saj se je z njimi seznanil šele, ko je prejel poročilo Komisije o ugotovitvah. Tožena stranka je imela tako dovolj časa, da zagotovi tožnici še dodaten termin zagovora. Tožena stranka sploh ni imela namena zagotoviti novega termina za zagovor, saj je ocenila, da je prošnja tožnice za preložitev zagovora neutemeljena. To pa predstavlja takšno procesno kršitev, zaradi katere je izredna odpoved nezakonita.

Glede očitka z dne 6. 3. 2015 pritožba navaja, da tega dne tožnica ni šikanirala D.D.. Nanjo ni kričala, kar sta potrdili tudi edini neposredni priči dogodka F.F. in G.G.. Tožnica je zgolj izražala splošno nezadovoljstvo zaradi ureditve delovnega procesa. Tudi Komisija je ugotovila, da je tega dne prišlo do neprimernega govorjenja, ne pa do kričanja. Priče so izpovedale, da je D.D. zelo prestrašena in občutljiva oseba. Tožnica v pritožbi izpodbija verodostojnost izpovedbe D.D.. Tožnica in D.D. nista bili v klasičnem odnosu nadrejene in podrejene sodelavke. Direktor je tožnici odvzel praktično vse pristojnosti. Neprimerna komunikacija tožnice je bila vezana na en dogodek, zato je ni mogoče opredeliti kot hujšo kršitev delovnih obveznosti oziroma za kaznivo dejanje. Sodišče se je neutemeljeno sklicevalo na judikat Vrhovnega sodišča RS, saj je bilo v citirani zadevi enkratno dejanje veliko hujše kot v obravnavani zadevi, da bi ga lahko kvalificirali za kaznivo dejanje šikaniranja.

Glede dogodkov z dne 5. 3. 2015, 9. 3. 2015, 10. 3. 2015 in 11. 3. 2015 se tožnica v pritožbi sklicuje na ugotovitve iz razveljavljene sodbe sodišča prve stopnje. Poudarja, da pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu sodišču prve stopnje ni dalo napotila, da te kršitve še enkrat presoja. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju brez ponovnega izvajanja dokazov sprejelo drugačno dokazno oceno glede navedenih očitkov, kar je nedopustno. Ni res, da je tožnica udarjala po direktorjevi mizi. Očitki z dni 5. 3. 2015 in 6. 3. 2015 ne predstavljajo osnove za izredno odpoved. To priznava tudi tožena stranka sama, saj trdi, da je glede teh dveh dogodkov sprožila le disciplinski postopek, ker kršitev ni dojemala za tako hude, da bi se odločila za izredno odpoved. Glede dogodka z dne 11. 3. 2015 izpostavlja, da je šlo za zasebni razgovor v lokalu, ki je bil izven delovnega časa.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. V obravnavani zadevi sta sodišči prve stopnje in pritožbeno sodišče že odločali. S sodbo Pd 270/2015 z dne 30. 3. 2017 je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo - ugotovilo je nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici ter kot nezakonita razveljavilo sklep tožene stranke z dne 3. 4. 2015 (o izredni odpovedi) ter zavrnilni del sklepa Komisije Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 5. 2015 ter s tem v zvezi ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 492/2017 z dne 17. 1. 2018 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razveljavitvenem sklepu je med drugim zavzelo naslednja stališča o vprašanjih, ki so za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku bistvena:

- opozorilo je, da je (tudi) potek 30-dnevnega subjektivnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi s strani delodajalca, do katerega bi prišlo v primeru preložitve zagovora, lahko razlog, zaradi katerega od delodajalca ni utemeljeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči (čeprav delavec iz upravičenih vzrokov predlaga preložitev zagovora);

- zavzelo je stališče, da so očitki v izredni odpovedi (razen očitka, da je tožnica nad sodelavko D.D. v daljšem obdobju izvajala trpinčenje na delovnem mestu) dovolj konkretizirani, tako da je jasno, kaj se tožnici očita in da nasprotno stališče v zvezi s tem, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ni pravilno;

- izpostavilo je, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje očitane kršitve iz 1. točke sklepa o izredni odpovedi (verbalni napad tožnice na sodelavko D.D. dne 6. 3. 2015) presojalo le po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ne pa tudi po 2. alineji prvega odstavka tega člena;

- opozorilo je na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z odločitvijo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, pri kateri je treba upoštevati poleg subjektivnega elementa (izgube zaupanja med delavcem in delodajalcem) tudi objektivne možnosti delodajalca delavcu zagotoviti ustrezno delo.

5. V novem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek oziroma sprejelo odločitev, ki je razvidna iz izpodbijane sodbe (in je povzeta v 1. točki obrazložitve te sodbe).

6. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi na podlagi določb 347. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo pred sodiščem prve stopnje že izvedene dokaze in prebralo zapisnike narokov za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje z izpovedmi prič in pravdnih strank ter priloge v spisu (A 1 do A 83a in B 1 do B 57) ter dodatno zaslišalo tožnico ter zakonitega zastopnika tožene stranke župana E.E..

7. Tožnica je na pritožbeni obravnavi vztrajala pri podanem zahtevku, vključno z zahtevkom za vrnitev na delo k toženi stranki, podredno pa postavila zahtevek za plačilo denarnega povračila v maksimalni višini 18 povprečnih mesečnih bruto plač, za primer, če bi sodišče odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

8. Pritožbeno sodišče je po pridobitvi podatkov o bruto plači tožnice v obdobju treh mesecev pred odpovedjo, ki sta jih predložili pravdni stranki, odločilo o pritožbi na seji senata, ker sta se stranki odpovedali ponovni obravnavi.

9. Pritožba je delno utemeljena.

10. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

11. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne in dovolj natančno razčlenjene razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodba sodišča prve stopnje, izdana v ponovljenem sojenju, ne ustreza pravnemu standardu obrazložene sodbe. Ni mogoče pritrditi stališčem pritožbe, ki izpostavlja, da se sodišče ni opredelilo do vseh izpovedb in da ni mogoče objektivno preveriti, kako je prišlo do svojih zaključkov, saj je sodišče prve stopnje dokazno oceno ustrezno in natančno obrazložilo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi domnevno kršitev ustavnega načela do enakega varstva pravic in do sodnega varstva z navedbami, da naj bi se sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju oprlo le na dokaze, ki so tožnici v škodo, da je dokazna ocena enostranska in v nasprotju z dokazno oceno iz prvotnega postopka, ki je po mnenju tožnice celovita in pravilna. Nestrinjanje tožnice z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje po svoji vsebini predstavlja uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je deloma utemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

12. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev načela neposrednosti in kontradiktornosti postopka, ki naj bi jo storilo s tem, da je zaslišalo le zakonitega zastopnika tožene stranke župana E.E. in B.B., ne pa tudi tožnice in s tem, da je zaslišanje navedenih izvedlo širše, kot bi bilo potrebno glede na napotke iz razveljavitvenega sklepa (le o tem, kdaj je župan izvedel za kršitve z dne 5. 3. 2015 in 6. 3. 2015). Tako župan tožene stranke kot B.B. sta bila pred sodiščem prve stopnje zaslišana že predhodno in je šlo le za dodatno zaslišanje v zvezi z vprašanjem, ali bi tožena stranka morala preložiti zagovor tožnice na njeno zahtevo, zato sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo nobene od določb pravdnega postopka, ker je zavrnilo predlog za dodatno zaslišanje tožnice, ki pa je bila ponovno zaslišana na pritožbeni obravnavi.

13. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitve 4. člena ZPP z navedbami, da je bilo načelo neposrednosti zoper tožnico zlorabljeno, ker je sodišče namenoma storilo procesne nezakonitosti, ki so privedle do sojenja pred novim senatom, kljub izrecni zahtevi iz razveljavitvenega sklepa, da se sojenje ponovi pred istim senatom. V obravnavani zadevi je zaradi upokojitve sodnika, ki je zadevo reševal v prvem postopku, prišlo do dodelitve spisa drugi sodnici in do sojenja pred spremenjenim senatom. Tožnica pa se je, kot navaja tudi v pritožbi, strinjala, da se priče ne zaslišijo znova in da se na obravnavi pred spremenjenim senatom preberejo zapisniki o njihovih izpovedih. Zato se na kršitev načela neposrednosti ne more sklicevati v pritožbi.

14. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, vendar pa je zaradi deloma zmotne pravne presoje sprejelo napačno odločitev.

15. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil postopek v zvezi z izredno odpovedjo izveden v skladu z določbami ZDR-1 in da tožnici ni bila kršena pravica do zagovora, ki je delavcu zagotovljena po določbi drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Po tej določbi mora delodajalec delavca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da to delavcu omogoči. Ugotovilo je, da je tožnica sicer iz opravičljivih razlogov zaprosila za preložitev zagovora (kar je natančno obrazložilo v 16. točki obrazložitve sodbe), vendar pa zaradi iztekajočega se prekluzivnega 30-dnevnega roka za podajo odpovedi (glede očitanih kršitev z dne 5. 3. in 6. 3. 2015, za katere je župan tožene stranke izvedel še istega dne) ni bilo možnosti za preložitev zagovora (predvidenega za 2. 4. 2015) brez tveganja, da bi zaradi poteka prekluzivnega roka prenehala možnost podaje izredne odpovedi za te kršitve. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnici pravica do zagovora ni bila kršena. Pritožbene navedbe tožnice s tem v zvezi so neutemeljene, saj ni nobenega utemeljenega razloga za dvom v verodostojnost izpovedi župana, ki je izpovedal, kdaj je za sporna ravnanja oziroma kršitve zvedel.

16. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 3. 4. 2015 po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnici se očita kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1, ki naj bi jo storila z očitanimi ravnanji:

- ko se je dne 6. 3. 2015 do sodelavke D.D. obnašala na neprimeren in nedopusten način, zaradi česar je sodelavka doživela stanje močne prestrašenosti in ponižanja (tožnica je verbalno napadla sodelavko D.D., tako da ji je izrekla besede, da je organizacija razvoza gradiva tajniško delo, da je sodelavka le tajnica, da namenoma marsikatere stvari ne opravi, ker želi, da je na oddelku, ki ga vodi tožnica, vse narobe, ob tem pa je še izjavila, da sodelavki omogoča izplačilo povečanega obsega dela, ona pa za to nič ne dela, že prej pa ji je govorila, da je le tajnica, da so drugi sodelavci za strokovna opravila, sodelavka pa le za tajniška dela ter da ne opravlja nobenih tajniških del za oddelek, ki ga vodi tožnica);

- da je nad D.D. v daljšem časovnem obdobju izvajala trpinčenje na delovnem mestu;

- da je ob predaji sklepa o začasni odstranitvi od dela z dne 9. 3. 2015 podala napoved grožnje in maščevanja svojim sodelavcem in nadrejenemu;

- da je dne 11. 3. 2015 H.H. napovedala grožnjo in maščevanje sodelavki D.D..

Očitek hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti, po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa temelji na očitkih:

- da naj bi tožnica dne 5. 3. 2015 izrecno nasprotovala naloženemu delu z neprimernim načinom pogovora (z v. d. direktorja mestne uprave B.B.), s kričanjem, treskanjem z vrati, udarjanjem po mizi;

- da ni spoštovala odrejenega ukrepa delodajalca o začasni odstranitvi od opravljanja dela z dne 9. 3. 2015.

17. V zvezi z odpovednim razlogom po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje presojalo, ali gre za kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1, ki ga stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Pri tem je izpostavilo, da se šikaniranje lahko pojavi v štirih izvršitvenih oblikah, pri čemer zadošča že pojav ene od njih, ter da je pri tem treba ugotoviti, da je zaradi ene ali več ugotovljenih izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja nastala vsaj ena od prepovedanih posledic - ponižanje ali prestrašenost oškodovanca. Ker ZDR-1 ne vsebuje definicije psihičnega nasilja (v 6. in 7. členu vsebuje le definicijo spolnega nadlegovanja, trpinčenja in diskriminacije), je pravilno presodilo, da je potrebno smiselno uporabiti definicijo psihičnega nasilja po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND, Ur. l. RS, št. 16/2008), ki kot takšno opredeljuje ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri prizadetem povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ravnanji, opredeljenimi v zgoraj navedenih točkah sklepa o izredni odpovedi (1. točka, 1. do 4. alineja), presodilo, da je tožnici dokazana kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu le v zvezi s konfliktom, do katerega je prišlo zaradi neprimernega obnašanja tožnice do D.D. dne 6. 3. 2015.

18. V zvezi z dogodkom z dne 6. 3. 2015, to je neprimernim obnašanjem tožnice do sodelavke D.D., je sodišče pravilno ugotovilo, da je ta kršitev tožnici dokazana, kar je natančno obrazložilo v točkah 25 do 29 obrazložitve izpodbijane sodbe. Dokazna ocena izpovedi tožnice in prič, ki so o dogodku izpovedale oziroma o tem podale tudi pisne izjave (na zahtevo direktorja B.B.), je natančna in celovita ter prepričljiva, zato ji pritožba neutemeljeno nasprotuje. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi izpoved tožnice in med drugim tudi ugotovilo, v kakšnih okoliščinah je prišlo do nesoglasja med tožnico in D.D. v zvezi z razvozom gradiva za mestni svet. Pri tem je izpostavilo spremembe delovnega procesa v tajništvu direktorja po nastopu funkcije (v. d.) direktorja mestne uprave B.B., zaradi katerih je prišlo tudi do sprememb delovnih zadolžitev D.D.. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da tožnica svoje kritike podrejene D.D. v zvezi z razvozom gradiva za mestni svet ni izrazila na primeren način, ampak s povišanim glasom, z besedami, ki so jo prizadele oziroma užalile. Pritrditi je treba tudi ugotovitvi, da konflikta med tožnico in podrejeno delavko ni mogoče opravičevati s posegom vodstva v dotedanjo organizacijo dela, s čemer se tožnica ni strinjala, pa tudi zaključku, da je tožnica svoje nestrinjanje izrazila na povsem neprimeren način. Ne glede na vse navedeno pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da neprimerno izražanje oziroma besede tožnice, da je D.D. "samo tajnica", tožnica in sodelavka F.F. pa uradnici z univerzitetno izobrazbo, izrečene v zvezi z delom, ki ga je bilo treba tedaj opraviti (v zvezi z razvozom gradiva za mestni svet), same po sebi niso takšne, da bi jih bilo mogoče označiti za verbalno nasilje kot obliko psihičnega nasilja nad podrejeno delavko, ki bi pri njej lahko povzročilo ponižanje in prestrašenost. Zlasti ker je v obravnavanem primeru šlo za enkratni dogodek oz. konflikt med tožnico in podrejeno delavko, ki pa nima takšne teže, kot mu jo je pripisalo sodišče prve stopnje. Povezan pa je z nesoglasji v zvezi z delom oziroma organizacijo dela med tožnico in v. d. direktorjem mestne uprave. Psihično nasilje, zlasti če gre le za enkratno dejanje, lahko predstavlja le zelo zavržno ravnanje, ki posega v osebnost in dostojanstvo posameznika, ravnanje tožnice oziroma njene neprimerne in lahko tudi deloma žaljive besede pa niso takšne narave. Zato ne gre za kršitev, ki bi imela vse znake očitanega kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1, na kar pravilno opozarja pritožba. Prav tako pa ne gre za ravnanje, ki izpolnjuje elemente hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kar pomeni, da ni podan odpovedni razlog za izredno odpoved niti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ampak bi bili možni drugi ukrepi zaradi kršitev.

19. Glede preostalih očitkov (iz 1. točke sklepa o izredni odpovedi) pa je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne izpolnjujejo znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. V zvezi z očitkom, da je tožnica daljše obdobje izvajala trpinčenje nad D.D. (ki v izredni odpovedi niti ni konkretizirano, tako da ga niti ni mogoče preveriti), je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je trpinčenje zanikala že D.D.. To pa pomeni, da tožnici ta kršitev, ki je bila po obdolžitvi tožene stranke bistvena za pravno kvalifikacijo po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, sploh ni dokazana.

Glede očitka, da naj bi tožnica ob predaji sklepa o začasni odstranitvi z dela dne 9. 3. 2015 podala napoved grožnje in maščevanja svojim sodelavcem in nadrejenemu, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožničinih izjav, čeprav so bile neprimerne, ni mogoče opredeliti kot verbalno nasilje, ki bi pri drugih lahko povzročilo ponižanje in prestrašenost, enako pa velja za domnevne grožnje, ki naj bi jih 11. 3. 2015 izrekla H.H., v zvezi z D.D., češ da ji bo žal za to, kar je naredila. Je pa sodišče prve stopnje te kršitve štelo kot hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, s takšno presojo pa se pritožbeno sodišče ne strinja, ker nobene od navedenih kršitev ni mogoče šteti za tako hudo kršitev pogodbenih obveznosti, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po citirani določbi. Očitno gre za izjave, izrečene v času, ko so že potekali postopki proti tožnici, ki je bila zaradi njih očitno prizadeta in vznemirjena, oziroma izjave, izrečene v afektu (kot je to opisala ena od zaslišanih prič). Isto pa velja za očitano kršitev v zvezi z nespoštovanjem sklepa delodajalca o začasni odstranitvi z dela dne 9. 3. 2015. Nedvomno tudi to, da tožnica ni v kratkem roku po odredbi nadrejenega zapustila delovnega mesta, predstavlja kršitev delovnih obveznosti, vendar ne tako hudo, da bi sama po sebi predstavljala razlog za izredno odpoved kot najstrožji ukrep zoper delavca, na kar pravilno opozarja pritožba.

20. V 2. točki sklepa o izredni odpovedi se tožnici očita neprimerno obnašanje do nadrejenega v. d. direktorja mestne uprave B.B. dne 5. 3. 2015 (1. alineja), kot hujša kršitev delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno, ki jo je v zvezi s tem očitkom oziroma kršitvijo sprejelo prvostopenjsko sodišče, ne strinja pa se s pravno kvalifikacijo te kršitve po 2. alineji prvega odstavka 110 člena ZDR-1. Tudi ta kršitev ni tako huda, da bi dopuščala najstrožje ukrepanje delodajalca proti delavcu, zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi utemeljene. Zlasti ker je tožnica, kot poudarja v pritožbi, kljub nesoglasjem med njo in v. d. direktorja tožnica v celoti opravila odrejeno delo.

21. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da v tožničinem primeru niso bili izpolnjeni vsi pogoji za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po določbi prvega odstavka 109. člena ZDR-1 je namreč poleg obstoja razlogov, določenih v zakonu, določen dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi in sicer, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V obravnavanem primeru ni dokazan odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi niti po 1. alineji, ki se je nanašal na štiri kršitve (opredeljene v 1. točki sklepa o izredni odpovedi) niti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (opredeljene v 2. točki sklepa tožene stranke), saj ne gre za kršitve z znaki kaznivega dejanja oziroma ker so kršitve take, da ne ustrezajo pojmu hude kršitve, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 ni bil izpolnjen. Tožnici se je namreč očitalo kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu, vendar v nobenem od očitkov oziroma spornih ravnanj (iz 1. točke sklepa o odpovedi) ni znakov očitanega kaznivega dejanja. Konflikta v komunikaciji s podrejeno delavko ni mogoče šteti za psihično nasilje nad podrejeno delavko, kot neresničen pa se je izkazal očitek, da je tožnica dalj časa izvajala trpinčenje nad podrejeno delavko D.D., ki je zanikala, da bi tožnica nad njo izvajala trpinčenje, ter izpovedala, da sicer - razen ob konfliktu zaradi neprimernega obnašanja tožnice do nje dne 6. 3. 2015 - med njima ni bilo slabih odnosov, pa tudi trpinčenja ne. Glede dveh očitanih kršitev, ki se nanašata na grožnje zoper sodelavce oziroma D.D., pa je treba upoštevati, da so njene neprimerne izjave očitna posledica vznemirjenja in bojazni tožnice pred izgubo zaposlitve zaradi ukrepov tožene stranke, kar pa velja tudi za kršitev v zvezi z neupoštevanjem sklepa o začasni odstranitvi z dela oziroma odredbe v. d. direktorja, naj v eni uri zapusti pisarno. Tudi sicer ravnanja tožnice, ki so bila predmet izredne odpovedi, in ki so tožnici dokazana, nimajo takšne teže in pomena, da bi bilo potrebno takojšnje prenehanje pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka oziroma najstrožje ukrepanje z izredno odpovedjo. Vse kršitve pa so medsebojno povezane s spremembami delovnega procesa v tajništvu in dejstvom, da med v. d. direktorjem mestne uprave in tožnico kot vodjo splošnih zadev očitno ni bilo vzpostavljeno ustrezno sodelovanje (o čemer je tožnica seznanila tudi župana). Ker ni dokazan niti odpovedni razlog po 1. niti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, in ker tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi po citirani določbi 1. odstavka 109. člena ZDR-1 ni podan, je odpoved nezakonita.

22. Tožena stranka je tekom postopka na prvi stopnji za primer, če bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predlagalo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 z utemeljitvijo, da so odnosi med tožnico in toženo stranko porušeni do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, zlasti pa je nadaljevanje delovnega razmerja objektivno nemogoče zato, ker je delovno mesto tožnice oziroma oddelek, ki ga je vodila, zaradi reorganizacije v preteklih letih ukinjeno, druga delovna mesta pa so zasedena. O porušenih odnosih oziroma izgubi zaupanja do tožnice je izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke tudi na zaslišanju na pritožbeni obravnavi. Izpovedal je, da je tožnica v konfliktu z vsemi zaposlenimi na občini, oziroma vsaj z vsemi tistimi, ki so sodelovali v sodnem postopku in morali hoditi na sodišče. Zanikal je, da bi obstajala možnost nadaljevanja dela tožnice pri toženi stranki, z utemeljitvijo, da bi to povzročilo konfliktno situacijo med zaposlenimi. Stališče, da je tožnica v konfliktu z vsemi zaposlenimi na občini oziroma vsaj s tistimi (bivšimi sodelavci), ki so morali hoditi na sodišče (ker so bili predlagani za priče s strani tožene stranke), zaradi česar naj bi bilo razmerje med strankama porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ni več mogoče, je sicer vprašljivo, saj vseh posledic sodnega spora vendarle ni mogoče pripisati le tožnici. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da so v obravnavni zadevi podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in sicer zato, ker ni objektivnih možnosti, da bi se tožnica vrnila na delo k toženi stranki in opravljala delo na svojem prejšnjem delovnem mestu zaradi ukinitve oddelka in izvedene reorganizacije. To dejstvo je potrebno upoštevati kot odločilno, ne glede na interes tožnice, da se vrne na delo k toženi stranki, ker ne dobi druge zaposlitve. Tožnica sicer izpostavlja, da ji je tožena stranka ponujala zaposlitev na drugem delovnem mestu za primer, da bi pristala na poravnavo in da že to dejstvo dokazuje, da bi bilo nadaljevanje zaposlitve pri toženi stranki možno, kar pa ne drži. Aktivnosti in predlogov strank, ki jih podajo v zvezi z eventualno sklenitvijo poravnave, ni mogoče upoštevati v sodnem postopku in jih šteti v škodo eni ali drugi stranki. Iz navedenega razloga pritožbeno sodišče ocenjuje, da so pogoji za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča iz 118. člena ZDR-1 podani, zato je presodilo, da tožnici pogodba o zaposlitvi preneha 15. 1. 2019, to je na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi, do tega dne pa ji je priznalo delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja.

23. Glede na takšno odločitev je pritožbeno sodišče odločilo tudi o denarnem povračilu kot odmeni za odpoved reintegraciji v skladu z določbami 118. člena ZDR-1. Po prvem odstavku tega člena sodišče delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Iz podatkov - plačilnih list za tožnico, ki sta jih predložili obe stranki (za obdobje od decembra 2014 do marca 2015), izhaja, da je tožnica v tem obdobju vsak mesec prejela bruto plačo v enaki višini 2.610,19 EUR. Povprečna plača v tem obdobju torej znaša 2.610,19 EUR, pri čemer je za mesec marec 2015 potrebno upoštevati, da bi toliko znašala tožničina bruto plača, če ne bi bila v bolnlškem staležu oziroma v suspenzu. To osnovo je zato pritožbeno sodišče upoštevalo pri določitvi denarnega povračila, ki ga je določila ob upoštevanju kriterijev, ki so določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, po katerem se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnica, ki ima visoko izobrazbo, je bila pri toženi stranki zaposlena deset let, kljub prizadevanjem pa pri iskanju druge zaposlitve do sedaj ni bila uspešna. Kot je izpovedala, se je v zadnjem letu in pol javila na vsaj 30 razpisov, pa je večinoma niso poklicali niti na razgovor. Pritožbeno sodišče pa je tudi upoštevalo, da je tožnica upravičena do reparacije za daljše obdobje do datuma sodne razveze. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je primerno denarno povračilo v višini sedmih plač v znesku 18.271,33 EUR, ki je primerljivo tudi z višino denarnih povračil, ki se prisojajo v podobnih primerih. Do višjega ali celo maksimalnega povračila v višini 18 plač, ki ga je s podrednim zahtevkom uveljavljala, pa tožnica ni upravičena.

24. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter v skladu z določbami prvega odstavka 351. člena ter pete alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v ostalem pa v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

25. Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka na prvi stopnji, vključno s stroški (prvega) pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP), odmerjene v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT). Potrebni stroški tožnice (tar. št. 15 OT) obsegajo: nagrado za tožbo (300 točk), za sedem pripravljalnih vlog (po 225 točk), za poravnalni narok - 150 točk, za prvi narok - 300 točk, za šest narokov (po 150 točk), skupaj z urnino (v višini 450, 300, 300, 50, 50 in 600 točk), odgovor na pritožbo - 375 točk, kar skupaj znaša 5.350 točk, povečano za 2 % za materialne stroške pa 5.457 točk, kar po vrednosti točke 0,60 EUR znaša 3.274,20 EUR. Ob upoštevanju stroškov kilometrine v višini 214,18 EUR (za udeležbo pooblaščenca na narokih v prvem sojenju na relaciji Murska Sobota - Maribor) znašajo stroški postopka skupaj z 22 % DDV 4.256,58 EUR.

26. Tožnica je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka, v skladu z določbami 165., 154. in 155. člena ZPP. Pritožbeni stroški so odmerjeni v skladu z določbami OT in obsegajo: nagrada za pritožbo - 375 točk, za narok - 375 točk, urnina - 350 točk, to je skupaj 1100 točk, povečano za 2 % za materialne stroške pa 1122 točk, kar po vrednosti točke 0,60 EUR znaša 673,20 EUR. Tožnica je upravičena tudi do stroškov kilometrine za pooblaščenca za relacijo Murska Sobota - Ljubljana - Murska Sobota (260 km X 0,37 EUR) v znesku 96,20 EUR, tako da stroški skupaj z 22 % DDV znašajo 938,67 EUR. Tožena stranka je tožnici dolžna povrniti pritožbene stroške v tej višini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka te sodbe, svoje pritožbene stroške pa krije sama.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 6, 7, 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1, 118/2.
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 197.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
08.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0NDAz