VDSS Sodba Pdp 342/2019

Jedro

Ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana iz utemeljenega razloga le v primeru, če tožnik najmanj pet dni zaporedoma ne bi prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne bi obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti (kar je razlog za izredno odpoved po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Tožniku očitana neupravičena odsotnost v trajanju treh delovnih dni in dejstvo, da tožene stranke o svoji odsotnosti ni obvestil, je lahko utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj obe ravnanji predstavljata hujšo kršitev delovnih obveznosti, tj. kršitev obveznosti vestnega opravljanja dela (33. člen ZDR-1) in kršitev obveznosti obveščanja delodajalca (36. člen ZDR-1). Je pa treba v tem primeru zlasti skrbno presoditi, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za: ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2018; ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je trajalo do 31. 12. 2018; za prijavo v sistem obveznega zdravstvenega, pokojninskega, invalidskega in socialnega zavarovanja za obdobje od 27. 9. 2018, do 31. 12. 2018, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja ter obračun in izplačilo nadomestila plače za isto obdobje in regresa za letni dopust za leto 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo in zoper odločitev, da sam krije svoje stroške postopka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, naj ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. Navaja, da iz vsebine izredne odpovedi izhaja, da je bila dejansko podana iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ni res, da odsotnost v trajanju treh dni predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki jo je tožnik storil naklepoma oziroma iz hude malomarnosti. Tožnik je pravočasno zaprosil za odsotnost z dela 10. 9., 11. 9. in 12. 9. 2018 zaradi udeležbe na pogrebu dobrega prijatelja. Tožena stranka je bila seznanjena z nekajdnevno odsotnostjo tožnika in z dejstvom, da gre na pot v tujino. Jasno je, da se na več sto kilometrov dolgi poti v eno smer lahko pripeti marsikaj, tudi okvara vozila, na kar bi morala tožena stranka računati. V času tožnikove odsotnosti bi tako morala sama poskrbeti, da bo delo opravljeno. Tožnik je s svojo izpovedjo in izpovedjo A.A. (s katerim se naslavljata kot bratranca) prikazal, da se je prvotna odsotnost nekoliko zavlekla najprej zaradi prestavitve pogreba, nato pa še zaradi okvare vozila. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da A.A. ne bi verjelo, ni pa življenjsko pričakovati, da se bosta njegova in tožnikova izpoved povsem ujemali. Oba sta izpovedala, da sta telefone pozabila doma, kar sta ugotovila šele na Hrvaškem, in da na družinskem vikendu ni stacionarnega telefona. A.A. je izpovedal, da se je moral s pokvarjenim vozilom odpraviti v dolino, kjer je poklical mehanika, ta pa je vozilo popravil šele v soboto. Tožniku ni znano, na podlagi česa je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi lahko uporabil javni prevoz za pot v Slovenijo. Iz sodbe ne izhaja, da bi sodišče opravilo poizvedbo, ali je v kraju, kjer je bil pogreb in kjer sta tožnik in A.A. bivala, javni prevoz do Slovenije organiziran. Prav tako ni zagotovila, da bi tožnik v tem primeru prišel v Slovenijo pred 14. 9. 2018. Noben običajno skrben posameznik ne bi uporabil javnega prevoza za pot v Slovenijo, ampak bi najprej poskušal vozilo popraviti. Tožnik ni imel nikakršnega vpliva, da je prišlo do preložitve pogreba in do okvare vozila, A.A. pa je izpovedal, da je bil tožnik v skrbeh, ker se ni mogel pravočasno vrniti v Slovenijo. Zato ni mogoče zaključiti, da je bil tožnik hudo malomaren. Tudi dejstvo, da je tožnik o celotnem dogajanju toženo stranko obvestil nemudoma po vrnitvi nazaj domov, celo v nedeljo, na dela prost dan, kaže na to, da tožnik ni bil hudo malomaren. Direktor tožene stranke je tožnikovo odsotnost z dela sprva celo toleriral in se skušal s tožnikom naslednji dan pogovoriti, kar kaže na to, da tožnikove odsotnosti ni štel za tako hudo kršitev delovnih obveznosti, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza za razjasnitev razloga za nastop bolniškega staleža od 17. 9. 2018 dalje. Tožnik zato šteje, da je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi pritiskov, ki jih je bil deležen s strani direktorja v medsebojni elektronski komunikaciji 16. 9. in 17. 9. 2019. Iz same odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa izhaja, da do zapletov v organizaciji dela pri toženi stranki ni prišlo zaradi tožnikove odsotnosti v teh treh dneh, ampak zaradi nadaljnjega bolniškega staleža tožnika. Tožena stranka v odpovedi ni konkretizirala višine zatrjevane povzročene škode, prav tako ne, kateri zunanji sodelavci naj bi bili angažirani in kakšen strošek naj bi to predstavljalo za toženo stranko. Očitki iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi so splošni in nepreverljivi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče obstoja pritožbenih razlogov ne ugotavlja, zato je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 27. 9. 2018 podala tožniku po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), tj. ker delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala, da 12. 9. 2018, 13. 9. 2018 in 14. 9. 2018 ni prišel na delo, razloga za svojo odsotnost pa ni javil niti se delodajalcu ni javljal na telefon, zaradi česar je bilo potrebno prestavljati sestanke, prestaviti delo operacij na projektu, organizirati nove ljudi, sestanke, opise in predstavitve obstoječih projektov, posledično pa je toženki nastala velika škoda, hkrati pa je bilo tudi porušeno zaupanje v tožnika. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožena stranka tožniku očitala tako neupravičeno odsotnost z dela kot tudi neobvestilo o razlogih za odsotnost. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu razvijalec aplikacij od 1. 8. 2018 dalje.

7. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka tožnika pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno seznanila z očitanimi kršitvami in ga pravočasno povabila na zagovor (drugi odstavek 85. člena ZDR-1) in da je izpodbijano odpoved vsebinsko dovolj obrazložila (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Presodilo je, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in v nadaljevanju odgovarja na bistvene pritožbene navedbe.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni dovolj obrazložena. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razviden dejanski razlog za odpoved, ta pa je tudi konkretno obrazložen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je v odpovedi navedla in obrazložila, katero tožnikovo ravnanje šteje za kršitev njegovih delovnih obveznosti, kakšne posledice je to njegovo ravnanje imelo, opredelila pa se je tudi do tožnikovega zagovora. Dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako dovolj obrazložen, da je bilo tožniku omogočeno uveljavljanje pravnega varstva v tem sporu. Ni pa mogoče toženi stranki odvzeti možnosti, da v sodnem sporu dodatno pojasni in utemelji (že v odpovedi navedene) posledice, ki jih je tožnikovo ravnanje imelo na delovni proces pri toženi stranki in s tem obrazloži, zakaj ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom do izteka odpovednega roka.

9. Ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana iz utemeljenega razloga le v primeru, če tožnik najmanj pet dni zaporedoma ne bi prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne bi obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti (kar je razlog za izredno odpoved po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Tožniku očitana neupravičena odsotnost v trajanju treh delovnih dni in dejstvo, da tožene stranke o svoji odsotnosti ni obvestil, je lahko utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj obe ravnanji predstavljata hujšo kršitev delovnih obveznosti, tj. kršitev obveznosti vestnega opravljanja dela (33. člen ZDR-1) in kršitev obveznosti obveščanja delodajalca (36. člen ZDR-1). Je pa treba v tem primeru zlasti skrbno presoditi, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). To je sodišče prve stopnje tudi storilo, pritožbeno sodišče pa se z razlogi prvostopenjske sodbe strinja, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik za 10. 9. in 11. 9. 2018 odobren letni dopust zaradi udeležbe na pogrebu v Bosni in Hercegovini 11. 9. 2018. Tožnik v pritožbi neutemeljeno in zgolj pavšalno navaja, da je imel odsotnost odobreno tudi za dan 12. 9. 2018, saj iz izvedenih dokazov, tudi iz izpovedi tožnika samega, izhaja, da je imel tožnik dopust odobren le za 10. 9. in 11. 9. 2018. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bil tožnik 12. 9. 2018 že neupravičeno odsoten z dela.

11. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik očitane kršitve storil iz hude malomarnosti, saj ni ravnal s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečnega delavca. Tožnik v tem sporu ni zanikal, da ga od 12. 9. (sreda) do 14. 9. 2018 (petek) ni bilo na delo in da o razlogih za svojo odsotnost tožene stranke ni obvestil vse do 16. 9. 2018 (nedelja), ko ji je poslal elektronsko sporočilo (B9). Navajal pa je, da se je pokvarilo vozilo, s katerim sta z A.A. odšla v Bosno in Hercegovino, in da sta mobilna telefona oba pozabila v Sloveniji. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da navedene okoliščine ne upravičujejo tožnikove odsotnosti z dela oziroma neobvestila delodajalca o razlogih za odsotnost. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da tožnik ni storil ničesar v smeri, da bi pravočasno prišel nazaj na delo oziroma da bi s toženo stranko vsaj poskusil stopiti v kontakt. Ob tem sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja, da je tožnik svojo odsotnost zavestno podaljšal vsaj za en dan, ker je bil pogreb prestavljen na 12. 9. 2018, pri čemer vozilo takrat še ni bilo v okvari. Neprepričljiva je pritožbena navedba, da je javni prevoz iz predela, kjer se je nahajal tožnik, neuporaben, prav tako je neprepričljiva navedba, da vikend, v katerem je bival, nima stacionarnega telefona. Strinjati se je treba s presojo sodišča prve stopnje, da v današnji telekomunikacijski dobi ni verjetno, da tožnik ne bi mogel delodajalca vsaj obvestiti o razlogih za svojo odsotnost, če bi to hotel storiti, zlasti ob dejstvu, da sta o okvari vozila lahko obvestila mehanika. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik iz hude malomarnosti huje kršil svoje delovne obveznosti.

12. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1), da bi bilo torej od tožene stranke nerazumno zahtevati, naj tožnika kljub njegovim kršitvam zadrži na delu še v času odpovednega roka. Ta ocena je odvisna od narave, teže in posledic delavčeve kršitve ter od vpliva, ki jo ima delavčeva kršitev na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnosti nadaljnjega sodelovanja in podobno. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da tožnik ni storil ničesar v smeri, da bi izpolnil svoje delovne obveznosti, prav tako pa se je na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika prepričalo o razsežnosti posledic in teže tožnikovega ravnanja, ki jih je imelo na delovni proces pri toženi stranki. Izpovedal je, da je bil tožnik zaposlen s 1. 8. 2018 ravno s tem namenom, da takoj pristopi k odprtim projektom in da je bila njegova prisotnost na delu (tudi dopust za 11. 9. in 12. 9. 2018 mu je bil izjemoma odobren) bistvena zaradi dela na projektu, ki so ga morali končati do 30. 9. 2018. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v konkretnih okoliščinah takšne narave, da opravičuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, da je zakoniti zastopnik tožene stranke tožnika povabil na pogovor 17. 9. 2018, še ne omogoča drugačnega zaključka. Ni mogoče slediti niti pritožbenemu zavzemanju, da bi morala tožena stranka računati na to, da tožnika na delo ne bo več kot dva dni in da bi morala sama poskrbeti za prilagoditev delovnega procesa. Tožena stranka je utemeljeno računala, da bo tožnik odsoten le toliko časa, za kolikor je imel odsotnost odobreno, ne glede na to, da je vedela, da gre na pot v tujino. Navedeno zato z vidika presoje, ali je zaradi kršitev, ki jih je tožnik storil, utemeljena podaja najstrožje sankcije, ni bistveno in ne vpliva na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bil dejanski razlog za izredno odpoved tožnikov bolniški stalež od 17. 9. 2018 dalje, saj je zakoniti zastopnik tožene stranke navedeno zanikal, iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa to tudi ne izhaja. Dejstvo, da naj bi bil tožnik v bolniškem staležu zaradi pritiskov zakonitega zastopnika, ni odločilno v tem sporu, saj tožnik ni uveljavljal, da naj bi bila odpoved odraz nadlegovanja ali trpinčenja na delovnem mestu. Posledično sodišču prve stopnje ni bilo treba poizvedovati o razlogih za tožnikov bolniški stalež (poleg tega bi tožnik te dokaze lahko pridobil sam). Tudi sicer iz elektronskih sporočil zakonitega zastopnika tožniku (B10-B12), na katera opozarja pritožba, ne izhaja nikakršna neprimerna komunikacija, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati na obstoj drugega dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

14. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

08.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1023/2013
• VDSS Sodba Pdp 729/2018
• VDSS Sodba Pdp 731/2017