VDSS Sodba in sklep Pdp 206/2019

Jedro

V skladu z določbo 4. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbenecev v plačne razrede mora nadrejeni delavec izpolniti ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter ga seznaniti s pisno oceno ter njeno utemeljitvijo. V skladu s sedmim odstavkom 17.a člena ZSPJS lahko javni uslužbenec zoper oceno komisije (kot drugostopenjskega organa v notranjem postopku presoje pravilnosti ocene pri delodajalcu ‒ prvi do šesti odstavek 17.a člena ZSPJS) uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja. Obrazloženost te ocene (bodisi v internem postopku bodisi v sodnem postopku) je namreč pogoj zato, da je sodni preizkus ocene sploh mogoč.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe in sklepa povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti tožnice v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 z dne 13. 3. 2017, sklep Komisije za pritožbe na izvedbo postopkov Razvojnih letnih pogovorov s sodelavci z dne 31. 7. 2017, z njima določeno skupno letno oceno ter vse elemente delovne uspešnosti tožnice za leto 2016 (prvi odstavek I. točke izreka sodbe in sklepa). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni ponovno oceniti delovno uspešnost tožnice v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 (drugi odstavek I. točke izreka sodbe in sklepa). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na ugotovitev, da so skupna letna ocena ter vsi elementi delovne uspešnosti tožeče stranke za leto 2016, ki so določeni z Ocenjevalnim listom za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 z dne 13. 3. 2017 ter z in v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe na izvedbo postopkov Razvojnih letnih pogovorov s sodelavci z dne 31. 7. 2017, nezakoniti (II. točka izreka sodbe in sklepa). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožnici v roku 15 dni povrniti 626,32 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe in sklepa se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po prvi in tretji točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 in nadalj.), to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del odločbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži v plačilo njene stroške postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del odločbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi izpostavlja, da so sodišča pri odločanju vezana le na ustavo in zakon. Ker noben zakon ne predpisuje obsega utemeljevanja ocene delovne uspešnosti, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da bi morala tožena stranka izpodbijano oceno bolje utemeljiti. S sklicevanjem na zadevi Ustavnega sodišča RS Up-807/13 in Vrhovnega sodišča RS X Ips 282/2014 opozarja, da podzakonski predpis ne sme vsebovati materije, ki je zakon ne določa. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno uporabilo določbe Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08 in nadalj., v nadaljevanju: Uredba), ker za to ni podlage v zakonu. Navaja, da Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 108/09 in nadalj.) ne določa meril ali drugih načinov za ugotavljanje delovne uspešnosti, kot tudi ne določa, da naj se način ocenjevanja ali merila za ocenjevanje določijo z uredbo vlade. Pogoj za zakonitost ocene je, da je skladna z ZSPJS, ta pa merila "strokovnost" ne določa. Poleg tega tožnica v letu 2016 sploh ni dokončala nobenega projekta. Tožena stranka tako niti ne ve, kaj naj ocenjuje in na kakšen način. Sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi ni navedlo, katero določbo naj bi tožena stranka pri ocenjevanju kršila oz. kateri elementi ocenjevanja so bili uporabljeni nezakonito. S tem je kršilo 153. člen Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.). Opozarja, da iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da je tožnica delala manj kot drugi sodelavci, da je bilo z njo težko sodelovati in da dela v ocenjevalnem obdobju ni dokončala. Komunikacija z njo je zelo zahtevna, tožnica pogosto ravna samovoljno, zato si še ocene "dobro" v resnici ni zaslužila. Ker izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je arbitrarna in napačna. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe in izpodbijanega dela sklepa, ker je odločitev sodišča materialnopravno pravilna. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede na drugi odstavek 17. člena ZSPJS pravilno uporabilo določila Uredbe. Poleg tega je tožena stranka v svojem splošnem aktu "Navodila za izvajanje ocenjevanja javnih uslužbencev v letu 2017 - ocena leta 2016" sama implementirala določbe Uredbe glede kriterijev za skupno oceno delovne uspešnosti. Pritožbeni razlogi tožene stranke so pavšalni in neutemeljeni. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi z s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka po vsebini uveljavlja v pritožbi, saj je izpodbijana odločitev ustrezno obrazložena, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica od 28. 10. 2014 dalje pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu "novinar specialist analitik". Tožena stranka je tožničino delo v letu 2016 po ocenjevalki A.A. ocenila z oceno "dobro". Na podlagi tožničine zahteve za preizkus te ocene je Komisija za pritožbe na izvedbo postopkov Razvojnih letnih pogovorov s sodelavci s sklepom z dne 31. 7. 2017 ugotovila, da je ugovor tožnice delno utemeljen ter da se ocena nezadovoljivo pri elementu delovne uspešnosti pod točko 1 ("rezultat dela") nadomesti z oceno zadovoljivo, skupna ocena tožnice pa se ne spremeni. Tožnica je pravočasno, to je v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), vložila tožbo v obravnavani zadevi.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka številnih kriterijev oz. elementov, ki so sestavljali izpodbijano oceno delovne uspešnosti, ni uporabila pravilno, ter da ocen posameznih kriterijev tudi v sodnem postopku ni ustrezno utemeljila. Izpodbijano letno oceno je zato, vključno z ocenjevalnim listom in sklepom Komisije, razveljavilo ter toženi stranki naložilo, naj tožnico ponovno oceni. To odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, in sicer na določbe ZSPJS, ki napredovanje oziroma ocenjevanje javnih uslužbencev urejajo v 16. do 20. členu, ter določbe Uredbe. Javne uslužbence se glede na navedeno pravno podlago ocenjuje enkrat letno, pri čemer je lahko ocena odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (3. člen Uredbe). Podrobnejša opredelitev kriterijev po elementih delovne uspešnosti je določena v Prilogi III Uredbe, iz katere izhaja, da se uspešnost javnega uslužbenca ocenjuje glede na rezultate dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost), samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost, kvaliteto sodelovanja in organiziranja dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo). Glede na povzete določbe pritožba neutemeljeno navaja, da Uredba kriterija "strokovnost" ne določa. Pritožba s sklicevanjem na odločbi Ustavnega sodišča RS Up-807/13 in Vrhovnega sodišča RS X Ips 282/2014 tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve na določbe Uredbe oz. na v njej določene kriterije za delovne uspešnosti sploh ne bi smelo opreti. V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZSPJS se postopek in način preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje za javne uslužbence v /.../ javnih zavodih in drugih uporabnikih proračuna določi z uredbo vlade. Sicer pa je v obravnavani zadevi bistveno, kar pravilno izpostavlja tudi tožnica v odgovoru na pritožbo, da se je tožena stranka v internih "Navodilih izvajanja ocenjevanja javnih uslužbencev v letu 2017 - ocena leta 2016" ter "Ocenjevalnem listu za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju" (oboje v prilogi A5) sama izrecno sklicevala na določbe Uredbe. V zvezi s tem pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da ocene "strokovnost" ni bila dolžna obrazložiti, češ da ZSPJS tega kriterija ne določa. Strokovnost javnega uslužbenca je namreč kot del prvega elementa ocene delovne uspešnosti ("rezultati dela") določena tako v Uredbi, kot tudi v zgoraj omenjenih internih aktih tožene stranke.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so določbe Uredbe glede kriterijev za ocenjevanje javnih uslužbencev, ki je podzakonski predpis, v nasprotju z določbami ZSPJS, ter da je sodišče prve stopnje z uporabo določb Uredbe zato kršilo 153. člen URS. Uredba v Prilogi III v bistvenem določa enake kriterije za oceno delovne uspešnosti javnih uslužbencev kot prvi odstavek 17. člena ZSPJS. S tem, ko Uredba za kriterij delovne uspešnosti po prvi alineji prvega odstavka 17. člena ZSPJS ("rezultati dela") določa tri podkriterije ("strokovnost", "obseg dela" in "pravočasnost"), kriterij "rezultat dela" le podrobneje opredeljuje, in ne gre za nasprotje med določbami Uredbe in ZSPJS, kot to neutemeljeno navaja pritožba.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka posameznih elementov, ki so vplivali na tožničino oceno delovne uspešnosti za leto 2016, ni uporabila pravilno, ter da podanih ocen po teh kriterijih tudi ni ustrezno obrazložila. Ta zaključek je sodišče prve stopnje utemeljilo na pravilni presoji, da bi morala tožena stranka tožnico za leto 2016 oceniti tudi po kriteriju "strokovnost", četudi v letu 2016 ni zaključila nobenega projekta, saj strokovnosti dela javnega uslužbenca ni mogoče enačiti z obsegom njegovega dela oz. s pravočasnim opravljanjem dela. Tožena stranka ni ustrezno utemeljila tožničinih ocen tudi glede drugih kriterijev, ki so prav tako bistveno vplivali na končno oceno (to je kriterijev "obseg dela", "samostojnost", "ustvarjalnost", "natančnost", "interdisciplinarnost dela" in drugih). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe in izpodbijanega dela sklepa ni mogoče razbrati, katere kriterije je tožena stranka uporabila nepravilno. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno oceno v zvezi s tem izčrpno obrazložilo v 9. do 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in izpodbijanega dela sklepa.

10. Tožena stranka nadalje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njenih navedb o tem, da je komunikacija s tožnico zelo zahtevna, da je z njo težko sodelovati ter da pogosto ravna samovoljno. V zvezi s temi navedbami je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve sodbe in sklepa pojasnilo, da je tožnica pri delu za toženo stranko zelo samostojna, da je tožena stranka tožničino samostojnost pri delu neupravičeno ocenjevala le preko očitka o neupoštevanju normativov in da je tožničino pripravljenost za sodelovanje z drugimi sodelavci ocenjevala predvsem preko (skrhanega) odnosa z nadrejenimi delavci. Kakšen je bil tožničin odnos do sodelavcev, uporabnikov storitev in drugih sodelujočih pri filmih, tožničin prenos znanja in njeno skupinsko delo (kar vse predstavlja elemente skupne ocene delovne uspešnosti), pa po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka ni ustrezno obrazložila, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je izpodbijana odločba arbitrarna, ker nima ugotovitev o odločilnih dejstvih.

11. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da noben zakon ne predpisuje, v kakšnem obsegu je dolžan delodajalec utemeljiti podano oceno delovne uspešnosti, da je sodišče prve stopnje zato neutemeljeno presojalo zakonitost izpodbijane ocene ter da v obrazložitvi izpodbijane sodbe in izpodbijanega dela sklepa ni navedlo, katero določbo naj bi s spornim ocenjevanjem sploh kršila. V skladu z določbo 4. člena Uredbe mora nadrejeni delavec izpolniti ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter ga seznaniti s pisno oceno ter njeno utemeljitvijo. V skladu s sedmim odstavkom 17.a člena ZSPJS lahko javni uslužbenec zoper oceno komisije (kot drugostopenjskega organa v notranjem postopku presoje pravilnosti ocene pri delodajalcu ‒ prvi do šesti odstavek 17.a člena ZSPJS) uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja. Obrazloženost te ocene (bodisi v internem postopku bodisi v sodnem postopku) je namreč pogoj zato, da je sodni preizkus ocene sploh mogoč. Tožena stranka je imela možnost pomanjkljivo oceno dodatno utemeljiti v sodnem postopku, vendar tega ni storila, saj niti ni podala konkretnih navedb o razlogih za posamezne elemente izpodbijane ocene. Nasprotno stališče tožene stranke je neutemeljeno.

12. Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spremeniti oziroma zvišati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost. Sodišče prve stopnje je zato izpodbijano oceno in sklep drugostopenjskega organa tožene stranke pravilno razveljavilo in toženi stranki naložilo, da ponovno izvede postopek ocene delovne uspešnosti tožnice za sporno obdobje tako, da pravilno uporabi vse kriterije oz. elemente skupne delovne uspešnosti za sporno obdobje iz Priloge III Uredbe oz. internega ocenjevalnega lista, podane ocene pri teh kriterijih pa tudi ustrezno utemelji. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti njene stroške odgovora na pritožbo skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.). Pritožbeno sodišče je stroške tožnice odmerilo v višini 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % ali 7,5 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 382,5 točke ali 229,5 EUR, z davkom na dodano vrednost pa 279,99 EUR, ki ji jih mora tožena stranka povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Datum zadnje spremembe:

07.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 678/2019
• VDSS Sodba Pdp 575/2017
• VDSS sodba Pdp 589/2015