VDSS Sodba in sklep Pdp 182/2019

Jedro

Glede na to, da tožnica zaradi poteka habilitacijskega naziva ne izpolnjuje več pogojev za nadaljevanje pedagoškega dela pri toženki, kot izrecno izhaja iz 150. člena Statuta toženke, odločitev o vrnitvi nazaj na delo na pedagoško delovno mesto visokošolski učitelj - docent ni pravilna.

V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno razmerje tožnice pri toženki na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 20 ur tedensko, dejstvo da je tožnica od 1. 1. 2017 dalje zaposlena pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnica že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljena v zavarovanje iz tega naslova. Zato je tožnici delovno razmerje pri toženki lahko trajalo le do tega datuma.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe:

- delno spremeni v točkah IV in V izreka tako, da se v tem delu na novo glasi:

"IV. Pogodba o zaposlitvi z dne 27. 9. 2011, sklenjena za delovno razmerje tožnice pri toženki na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent na UA. FB. za krajši delovni čas 20 ur tedensko, ni prenehala veljati 30. 9. 2016, temveč preneha na podlagi sodbe sodišča z dnem 31. 12. 2016.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da se ugotovi delovno razmerje tožnice pri toženki na navedenem delovnem mestu in za navedeni krajši delovni čas tudi od 1. 1. 2017 dalje.

IV. Toženka je dolžna v roku 8 dni tožnici priznati pravice iz delovnega razmerja po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 9. 2011 za čas od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016, razen že priznanih pravic za tako določen čas.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici za čas od 1. 1. 2017 dalje priznati pravice iz delovnega razmerja na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent na UA. FB. za krajši delovni čas 20 ur tedensko in jo v tem delu pozvati nazaj na delo, vse v roku 8 dni, pod izvršbo."

- vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje glede odločitve o podrednem zahtevku za denarno povračilo po 118. členu ZDR-1.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti s ponudbo nove z dne 29. 9. 2016 (I. točka izreka) ter da je pogodba o zaposlitvi tožnice za delovno mesto višji znanstveni sodelavec razvezana in je prenehala veljati (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnice pri toženki za nedoločen čas na delovnem mestu znanstveni sodelavec za krajši delovni čas 20 ur tedensko prenehalo z dnem 31. 12. 2016 (III. točka izreka) in da delovno razmerje na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 20 ur tedensko ni prenehalo 1. 1. 2017, temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 priznati pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, od 1. 1. 2017 dalje pa pravice na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 20 ur tedensko ter jo v tem delu pozvati nazaj na delo (V. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.584,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (VII. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma zahtevek zavrne, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

V obširnih pritožbenih navedbah navaja, da je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS, ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev predlogov za zaslišanje C.C. in D.D. oziroma je navedlo le pavšalne razloge. Sodišče prve stopnje bi priči moralo zaslišati, saj bi lahko izpovedali o tem, da so bili vsi zaposleni pri toženki seznanjeni s pogoji izstopa in možnostjo izbire delodajalca. Zaslišanje teh prič bi moralo sodišče prve stopnje izvesti po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena ZDSS-1.

Konkretni primer ima bistvene posebnosti, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni smelo odločiti enako kot v vzorčnem postopku, in je primerljiv s primerom tožnika E.E., glede katerega je sodišče zavzelo stališče, da je odločilna njegova volja. Tožnici je z izjavo iz aneksov sporazumno prenehalo delovno razmerje s toženko. Če bi sodišče lahko upoštevalo sodbo iz vzorčnega postopka, potem je treba ugotoviti, da sodba ni obrazložena in je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo kronološkega poteka ukinitve članstva UA. JRZ v okviru toženke in ustanovitve novega zavoda.

Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da poslovni razlog ni podan, saj že sama odločitev o reorganizaciji zadostuje za obstoj tega razloga, kot izhaja iz sodne prakse. Ker sodišče prve stopnje navede, da naj bi obstajala nespremenjena potreba po opravljanju pedagoškega dela in da to delo opravljajo drugi delavci, hkrati pa ugotavlja, da ne obstaja več potreba po delu tožnice, je podano nasprotje v razlogih sodbe in nasprotje z listinami in s tem kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke je podana tudi zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v zvezi s konkurenčno prepovedjo, ki je bistvena za odločitev o utemeljenosti tako poslovnega razloga kot razloga nesposobnosti. Dejanski razlog odpovedi je bil konkretiziran z navedbami o napredovanju tožnice v višji plačni razred. Vsak univerzitetni učitelj mora na univerzi opravljati raziskovalno in pedagoško delo. Odločitev o tem, kdo bo poučeval, spada na področje, ki ga varuje avtonomija univerze. Tožnica ni bila vključena v najavo novega študijskega programa za študijsko leto 2016/2017. Njene predmete so prevzeli drugi nosilci. Ker v izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih glede obstoja poslovnega razloga - izvedbe reorganizacije delovnega procesa, sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v zvezi z avtonomijo univerze in tudi ni upoštevalo vsebine s tem povezanih dokazov, s tem pa je poseglo tudi v načelo avtonomije univerze iz 58. člena Ustave RS in kršilo 14. ter 22. člen Ustave RS.

Zmoten in protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni sama prostovoljno prešla na nov zavod s 1. 1. 2017. Iz 1. točke elaborata izhaja, da je osnova za prenos kadrov nabor vseh tistih zaposlenih, ki imajo del svoje pogodbe o zaposlitvi vezan na UA. JRZ, z izjemo tistih, ki so podali prošnjo za prenos na drugo članico toženke. Tožnica takšne prošnje ni podala, zato ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Tožnica je imela možnost, da se prosto odloči, ali ostane na delu pri toženki ali pa odide na JRZ F.. Ni pa bilo mogoče pri toženki še naprej opravljati samo pedagoškega dela. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni vsebinsko presojalo listin in ni iskalo skupnega namena strank, ampak je v škodo toženki štelo dejstvo, da v elaboratu ni bilo posebnega listinskega dokaza, ki bi predstavljal izjavo tožnice. Tožnica je takšno izjavo podala in se nahaja v spisu. Tožnica je namreč s podpisom aneksov z dne 25. 12. 2016 in 20. 1. 2017 izrazila voljo za sklenitev delovnega razmerja z JRZ F.. Določilo, da se z aneksom ne prejudicira tega sodnega postopka, toženke ne zavezuje, saj ni podpisnica aneksa. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 279.b člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb toženke glede uporabe 75. člena ZDR-1. Kršilo pa je tudi 14. in 22. člen Ustave RS. Toženka v konkretnem primeru svoje dejavnosti ni prenesla, ampak je prenesla le del projektov, sredstev in kadrov. Univerza brez raziskovalnega dela ne more več obstajati. V konkretnem primeru gre za upravno reorganizacijo organov oblasti, kar pa ni prenos v smislu 75. člena ZDR-1 in Direktive Sveta 2001/23/ES. Delavci so imeli možnost ostati na univerzi. 75. člen ZDR-1 ne dopušča delnega prenosa le za določeno delo in za krajši delovni čas. Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da je toženka tožnici odpoved dejansko podala zaradi izstopa UA. JRZ iz toženke in ker je predvidevala, da se bo določeno število delavcev toženke, med njimi tudi tožnica, prezaposlilo na novi JRZ. Takšni zaključki so v nasprotju z listinami v spisu in predstavljajo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz nobene listine ne izhaja, da bi bilo dogovorjeno, da se prenese le raziskovalna dejavnost, ampak se je delo preneslo v celoti, zagotovljena je bila delovnopravna kontinuiteta.

Sodišče prve stopnje je odstopilo od sodne prakse, ker pogodbe o zaposlitvi tožnice ni sodno razvezalo kljub temu, da tožnica nima veljavnega habilitacijskega naziva. Habilitacijski naziv izredne profesorice za področje G. se je iztekel 26. 9. 2018, zato tožnica ne izpolnjuje več pogojev za zasedbo pedagoškega delovnega mesta. Sicer pa je tožnica v pripravljalni vlogi (po izdaji prvostopenjske sodbe) predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi oziroma se je z njo strinjala, kar pomeni, da nima več interesa za reintegracijo. Sodišče prve stopnje bi moralo pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati s 1. 1. 2017, odkar je v delovnem razmerju z drugim delodajalcem za polni delovni čas. Dvojnega delovnega razmerja namreč ni mogoče priznati. Toženka je med postopkom tudi opozorila, da naj sodišče prve stopnje upošteva višino plač, regresa, davkov in prispevkov, ki so bili s strani drugega delodajalca izplačani za tožnico. Sodišče prve stopnje se do navedb v tej smeri ni opredelilo oziroma ugovora toženke ni upoštevalo, čeprav bi to lahko storilo vsaj opisno.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitev Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter razen v odločitvi o reintegraciji in v delu odločitve o reparaciji, tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Izpodbijana sodba je bila izdana po izvedenem vzorčnem postopku v zadevi XX Pd 173/2016. V obravnavani zadevi je bil postopek na prvi stopnji prekinjen in se je nadaljeval po pravnomočni odločitvi v vzorčni zadevi XX Pd 173/2016 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 692/2017 z dne 7. 2. 2018. Vrhovnega sodišča RS je s sodbo opr. št. VIII Ips 129/2018 z dne 18. 7. 2018 zavrnilo revizijo toženke. Skladno z določbo četrtega odstavka 279.b člena ZPP sodišče po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku, o prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, odloči upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru. V skladu s petim odstavkom 279.b člena ZPP pa stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

6. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predvsem iz razloga, ker pod tem pritožbenim razlogom in pod to kršitvijo večinoma izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ali pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Enako velja za očitek kršitev iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka neutemeljeno navaja, da na vrsto pravnih vprašanj sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Če sodišče ni sledilo pravnemu naziranju glede materialnopravnih vprašanj, ki jih je stranka razlagala drugače kot sodišče, potem sodišču, ki je ustrezno obrazložilo svoja stališča, ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti kršitev ustavnih pravic, konkretno kršitve 22. člena Ustave RS, ki jo toženka v pritožbi tudi zatrjuje. Ob stališčih, ki jih je sodišče zavzelo in obrazložilo že v vzorčnem postopku, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno še izrecno zavračati posameznih pravnih naziranj toženke, ki jim nasprotujejo. Sploh pa se ni bilo dolžno opredeljevati do stališč in trditev toženke, ki niso bile odločilnega pomena. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi bilo podano nasprotje med razlogi sodbe o neutemeljenosti poslovnega razloga. Takšnega nasprotja v sodbi ni. Sodišče prve stopnje namreč potrebnosti in smotrnosti organizacijskih sprememb ni presojalo, ampak je ugotovilo le, da te niso bile razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (ampak njena posledica), razlog za odpoved pa je bil v prenosu dela dejavnosti oziroma spremembi delodajalca, kar pa je neutemeljen odpovedni razlog (8. alineja 90. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent za 20 ur na teden (delo se opravlja na članici Fakulteti B. - v nadaljevanju UA. FB.) in na delovnem mestu znanstveni sodelavec za 20 ur na teden (delo se opravlja na javno raziskovalnem zavodu - v nadaljevanju UA. JRZ). Toženka je tožnici 29. 9. 2016 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti ter ji ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas 40 ur na teden samo za raziskovalno delo, ki jo je tožnica tudi podpisala. Toženka je odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevala s sledečim: senat toženke je sprejel sklep o prenehanju članstva UA. JRZ v toženki in sklep, da zaradi kolizije interesov (konkurenčne prepovedi) delavci UA. JRZ ne morejo imeti sklenjenega delovnega razmerja s toženko; na podlagi tega delavci UA. JRZ, ki izvajajo študijske programe, med njimi tudi tožnica, v napovedi izvajanja študijskih programov za študijsko leto 2016/2017 niso bili vključeni, kar je organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi; hkrati tožnica ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Gre torej za povsem enake dejanske razloge odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih je navedla toženka v vzorčnem postopku, na katere je sodišče pri odločanju vezano. V vzorčnem primeru je sodišče ugotovilo, da je bil dne 24. 11. 2016 sprejet sklep o ustanovitvi javno raziskovalnega zavoda F. (v nadaljevanju JRZ F.). Dejavnost UA. JRZ, njegovo premoženje, zaposlene ter pravice in obveznosti je JRZ F. prevzel s 1. 1. 2017.

8. V zvezi z zakonitostjo odpovedi so bila v vzorčnem primeru zavzeta naslednja pravna stališča:

- odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, saj izstop UA. JRZ iz toženke in prenos raziskovalne dejavnosti na JRZ F. ne predstavlja niti utemeljenega poslovnega razloga niti utemeljenega razloga nesposobnosti;

- z izstopom UA. JRZ in prenosom raziskovalnih in drugih projektov ter druge dejavnosti, ki je bila organizirana v UA. JRZ, premoženja, zaposlenih, pravic in obveznosti, osnovnih sredstev, dokumentacije ter vstopom JRZ F. v vsa pravna razmerja UA. JRZ je med toženko (kot prenosnikom) in JRZ F. (kot prevzemnikom) prišlo do pravnega prenosa raziskovalne dejavnosti oziroma do spremembe delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1, kar pa je po 8. alineji 90. člena ZDR-1 neutemeljen odpovedni razlog;

- takšen prenos dejavnosti oziroma sprememba delodajalca nastopi ne glede na morebitne drugačne dogovore in sporazume med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom po samem zakonu, pri čemer se celo delavec sam ne more odreči pravicam, ki mu pripadajo na podlagi Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij in obratov (v nadaljevanju Direktiva) oziroma se te pravice ne smejo zmanjšati niti z njegovim soglasjem;

- ni podan razlog nesposobnosti, ki ga toženka utemeljuje z domnevnim konfliktom interesov oziroma preprečitvijo kršenja konkurenčne prepovedi, do katere bi prišlo, če bi bil tožnik zaposlen pri njej in hkrati tudi v JRZ F., saj tega ni mogoče umestiti v okvir razloga nesposobnosti v smislu druge alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1;

- avtonomnost toženke iz 58. člena Ustave RS ne seže tako daleč, da bi prevladala nad pravicami zaposlenih, ki jih je toženka dolžna zagotavljati na podlagi zakona;

- razlog za odpoved ni bila reorganizacija oziroma prerazporeditev nalog na druge zaposlene oziroma sprememba študijskih programov (pač pa posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi).

9. Sodišče prve stopnje je o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016 odločilo upoštevaje odločitev iz vzorčnega primera, saj obravnavana zadeva v tem delu nima posebnosti, ki bi bile bistvene. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni tako in da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti drugače. V pritožbi toženka izpostavlja določene okoliščine konkretnega primera, ki pa jih tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za bistvene v primerjavi z vzorčnim primerom in ki bi pripeljale do drugačne odločitve. Sodišče je že v vzorčnem postopku zavzelo stališče, da se delavec ne more odreči pravicam, ki mu pripadajo zaradi spremembe delodajalca, oziroma se te pravice ne smejo zmanjšati niti z njegovim soglasjem. Volja delavca, morebiti izražena s sklenitvijo pravnih poslov, tako pri uveljavljanju pravic, ki delavcu pripadajo na podlagi zakona zaradi spremembe delodajalca, ni odločilna. Glede na določbo petega odstavka 279.b člena ZPP so pravno neupoštevni pritožbeni očitki, v katerih toženka vztraja na stališču, da sta podana poslovni razlog in razlog nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da avtonomnost univerze pretehta nad pravicami delavcev, ki jim jih zagotavlja delovnopravna zakonodaja, da je tožnica sama po lastni volji prešla na JRZ F. in da so bili vsi zaposleni seznanjeni s pogoji izstopa ter da ni mogoče uporabiti določbe 75. člena ZDR-1 o spremembi delodajalca. Do teh pravnih vprašanj se je sodišče opredelilo že v vzorčni zadevi, toženka pa v tem postopku ne more oporekati dejanskim ugotovitvam in pravnim stališčem, ki jih je v zvezi z nezakonitostjo odpovedi zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

10. Toženka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS s trditvami, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati priči C.C. in D.D.. Uveljavljena kršitev ni podana, saj ima sodba sodišča prve stopnje zadostne razloge, s katerimi je zavrnitev predlaganih dokazov razumno utemeljena. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sta bili priči predlagani v zvezi s pravno nepomembnimi dejstvi oziroma dejstvi, ki so bila razčiščena že v vzorčnem postopku. Glede na to, da obravnavani primer nima bistvenih posebnosti v zvezi z zakonitostjo odpovedi, se pritožbeno sodišče tudi sicer strinja z navedenimi razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev teh dokaznih predlogov. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da bi moralo sodišče izvajati dokaze po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti namreč niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 34. člena ZDSS-1, saj je sodišče prve stopnje vsa dejstva, pomembna za odločitev, ugotovilo po izvedbi (relevantnih) dokazov, ki sta jih predlagali stranki.

11. Ob upoštevanju navedenega je pravilna presoja sodišča prve stopnje v I. točki izreka sodbe o nezakonitosti odpovedi pogodbe zaposlitvi z dne 29. 9. 2016. Posledica ugotovljene nezakonitosti odpovedi je tudi vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če odpovedi ne bi bilo, torej prenehanje veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu višji znanstveni sodelavec in oživitev odpovedanih pogodb o zaposlitvi. Ob dejanski ugotovitvi sodišča, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženko za različni delovni mesti za krajši delovni čas, in da je prišlo do prenosa dela dejavnosti (tj. raziskovalne dejavnosti), za katero je opravljala delo v obsegu 20 ur na teden (50 % polnega delovnega časa), so zanjo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz tako sklenjene pogodbe o zaposlitvi v tem obsegu s 1. 1. 2017 prešle od toženke kot delodajalca prenosnika na JRZ F. kot delodajalca prevzemnika. V ostalem obsegu, ki se nanaša na pedagoško delo v obsegu 20 ur na teden (50 %), pa je sodišče prve stopnje odločilo, da delovno razmerje med tožnico in toženko tem obsegu še vedno obstoji, da ima tožnica še naprej pravico uveljavljati pravice iz tega delovnega razmerja pri toženki in da jo je ta dolžna pozvati nazaj na to delo. To pomeni, da je pravilna odločitev v II. in III. točki izreka izpodbijane sodbe.

12. Toženka se utemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o reintegraciji tožnice na delovno mesto visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 20 ur tedensko. Toženka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, ki ji je tožnica najprej nasprotovala, v pripravljalni vlogi z dne 11. 1. 2019 pa navedla, da nima interesa za reintegracijo. Sodišče prve stopnje predlogu toženke ni sledilo, saj je ob upoštevanju vseh okoliščin in interesa obeh strank presodilo, da je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče. Vendar pa toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je neveljaven habilitacijski naziv pomembna okoliščina, ki vpliva na odločitev o reintegraciji na pedagoško delovno mesto. Glede na to, da tožnica zaradi poteka habilitacijskega naziva ne izpolnjuje več pogojev za nadaljevanje pedagoškega dela pri toženki, kot izrecno izhaja iz 150. člena Statuta toženke, odločitev o vrnitvi nazaj na delo na pedagoško delovno mesto visokošolski učitelj - docent ni pravilna.¹

13. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče, ko ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Po navedeni določbi je datum odločitve sodišča prve stopnje skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno razmerje tožnice pri toženki na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent na UA. FB. za krajši delovni čas 20 ur tedensko, dejstvo, na katero utemeljeno opozarja tudi pritožba, da je tožnica od 1. 1. 2017 dalje (kar med strankama ni bilo sporno) zaposlena pri drugem delodajalcu (JRZ F.) za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnica že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljena v zavarovanje iz tega naslova. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnici delovno razmerje pri toženki lahko trajalo le do tega datuma.²

14. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v IV. in V. točki izreka delno spremenilo tako, da je pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za delovno razmerje tožnice pri toženki na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent na UA. FB. za krajši delovni čas 20 ur tedensko, razvezalo z 31. 12. 2016, zavrnilo pa je zahtevek, da pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje za krajši delovni čas s pravicami na navedenem delovnem mestu obstoji (tudi) od 1. 1. 2017 dalje, ter da je toženka dolžna pozvati tožnico nazaj na pedagoško delo. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o reparaciji, in sicer tako, da je zavrnilo zahtevek, da je toženka dolžna tožnici za obdobje od 1. 1. 2017 dalje priznati pravice na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 20 ur tedensko.

15. Sodišče je v breme toženke tožnici za čas od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 priznalo pravice iz delovnega razmerja po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 9. 2011. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno uveljavlja, da je tožnica po novi pogodbi o zaposlitvi s toženko od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 opravljala raziskovalno delo in iz tega naslova uveljavljala pravice iz delovnega razmerja s polnim delovnim časom. Pri reparaciji je treba upoštevati prejemke, ki jih je tožnica prejela v spornem obdobju, oziroma pravice, ki jih je že uveljavila pri toženki. Na takšen način je tožnici zagotovljena polna reparacija oziroma je obema strankama zagotovljeno, da priznane pravice iz delovnega razmerja niso večje ali manjše od pravic, ki bi jih delavec dobil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno spremenilo tudi odločitev o reparaciji za čas od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 tako, da je toženki naložilo priznanje pravic iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2011, razen že priznanih pravic za tako določen čas.

16. Ker je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ni odločalo o podrednem zahtevku tožnice (list. št. 220), da v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi uveljavlja denarno povračilo v višini 18 mesečnih plač. Pritožbeno sodišče je zato, ob smiselni uporabi 354. člena ZPP zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj sodišče prve stopnje o denarnem povračilu sploh še ni odločalo.

17. Kolikor niso utemeljene pritožbene navedbe (tj. zoper odločitev o reintegraciji in o reparaciji), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Toženka, ki je s pritožbo sicer delno uspela, skladno s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške pritožbe, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh v pravdi. O nadaljnjih stroških postopka, ki bodo nastali zaradi odločanja o višini denarnega povračila, bo sodišče prve stopnje odločilo naknadno.

-------------------------------
¹ Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 157/2013 z dne 15. 10. 2013.
² Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 157/2013 z dne 15. 10. 2013 in VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013.

Datum zadnje spremembe:

07.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 1005/2018
• VDSS Sodba Pdp 412/2019
• VDSS Sodba Pdp 735/2017