VDSS Sodba Pdp 278/2019

Jedro

Tožnica je kršila delovne obveznosti s tem, ko ni redno in sproti vsak dan preštela denarja v blagajni in ga na ta način imela pod nadzorom, ko denarja ni po potrebi polagala na za to predviden račun in je zato v blagajni ostajala večja količina denarja, kot je bilo dopuščeno in s tem, ko ni izpisovala in izdajala predpisanih dnevnikov ob vodenju blagajne.

Tožnica je ravnala hudo malomarno, ker blagajne ni ustrezno nadzorovala in je zato v blagajni ostajal večji znesek od dovoljenega oziroma ker ni vedela, koliko denarja je v blagajni in ker ni opravljala rednih pologov gotovine ter ni izpolnjevala blagajniških dnevnikov in jih posredovala finančno računovodski službi. S takšnim ravnanjem je kršila svoje delovne obveznosti, zlasti 33. člen (vestno opravljanje dela) in 34. člen ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil). Tožnica je bila pri delu na blagajni dolžna ravnati odgovorno. To pa pomeni, da je bila dolžna poskrbeti tudi za vodenje ustreznih evidenc oziroma blagajniških dnevnikov. Dejstvo, da je bila tožnica zadolžena za gotovinsko poslovanje tožene stranke, pa pomeni tudi, da je odgovornost, preglednost in natančnost tega poslovanja, na tožnici. Tožena stranka je tako tožnici utemeljeno očitala opustitev skrbi pri poslovanju z gotovino, pri čemer je bila manjkajoča gotovina posledica hudo malomarnega dela tožnice, kar pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala: nezakonitost sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 7. 2017; da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 4. 2013 v roku 15 dni in jo za obdobje od dneva vročitve nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 7. 2017 do ponovnega nastopa nazaj na delo prijaviti v sistem obveznega zdravstvenega, pokojninskega, invalidskega in socialnega zavarovanja ter ji za navedeno obdobje obračunati in izplačati pripadajoče mesečne zneske neto plač in druge dohodke iz naslova delovnega razmerja - ustrezni del regresa za leto 2017 v znesku 197,68 EUR bruto, v prihodnjih koledarskih letih pa v predpisani višini, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega zneska v plačilo do dneva plačila, prav tako v roku 15 dni (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen v delu odločitve o stroških postopka tožene stranke) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat. Navaja, da je očitek, ki se nanaša na kršitev delovnih obveznosti pri vodenju blagajne na Okrajnem sodišču v A., neizkazan. Tožnica je bila na drugo delovno mesto premeščena ustno, brez ustrezne listine. Poleg tega tožena stranka ni dokazala, da je bila tožnica na ustrezen način seznanjena z notranjimi akti, ki urejajo delo na blagajni. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da je bila tožnica v delo na blagajni ustrezno uvedena. V zvezi s tem opozarja na izpoved B.B., ki je pojasnil, da je v delo uvajal le C.C.. Poleg tega pologov v letu 2017 ni opravila tožnica, temveč C.C.. B.B. je izpovedal, da takrat, ko ga je tožnica nadomeščala na blagajni, z njegove strani ni bilo ugotovljenih nobenih nepravilnosti. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi D.D., da tožnice na dan, ko so se začele ugotavljati nepravilnosti pri delu na blagajni, ni bilo v službi. Sodišče je neutemeljeno verjelo C.C., da je znesek v višini 10.000,00 EUR, ki ga je ta položila na TRR sodišča v Ljubljani, prinesla tožnica, čeprav tožnica tistega dne ni bila prisotna na delu. To izhaja iz izpovedi D.D.. Poleg tega izvedena kontrola stanja v blagajni dne 31. 12. 2016 ni pokazala nepravilnosti. Sodba je neobrazložena, zato je ni mogoče presoditi. Tožena stranka vse očitke v zvezi z nepravilnostjo poslovanja blagajne hkrati naslavlja tudi na tožničino sodelavko C.C., kar pa je glede na vsebino podanih očitkov neživljenjsko in nemogoče. Tožena stranka ne ve, koliko denarja je zmanjkalo iz blagajne, zlasti ne, kdo si je ta denar protipravno prilastil. Dokazno breme v zvezi s tem pa je na toženi stranki. Tožena stranka dokaznemu bremenu ni zadostila, saj ni dokazala, da si je tožnica prilastila manjkajoči denarni znesek. Zaključki sodišča, da je tožnica kršila svoje obveznosti so v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Opozarja, da na tožničini strani ni bilo potrebe oziroma nagiba za odtujitev denarja iz blagajne in v zvezi s tem izpostavlja tožničino premoženjsko stanje v spornem času. Navaja, da so razlogi za "odtujitev" obstajali pri sodelavki C.C.. V zvezi z očitki sodišča, da je tožnica v zagovoru sama priznala, da je vedela, kaj so bile njene delovne naloge in kako bi jih morala izvajati ter da je priznala izvršitev kaznivega dejanja, izpostavlja psihiatrično poročilo dr. E.E. z dne 6. 8. 2017. Iz tega mnenja izhaja, da je bila tožnica v času podaje zagovora v tako hudi psihični stiski, da je bila pripravljena navesti vse, samo da bi se zadeva čim prej uredila. Iz psihiatričnega poročila izhaja, da tožnica v času podaje zagovora ni bila v takšnem psihofizičnem stanju, da bi bila sposobna podati zagovor. Sodišče je nepravilno zavrnilo tožničine navedbe v zvezi s predloženimi poročili o delu tožnice v letih, ko naj bi hudo kršila svoje delovne obveznosti. Svoje odločitve pa ni pojasnilo.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču prve stopnje očita v zvezi z obrazložitvijo sodbe. Ta kršitev je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Med razlogi pa tudi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka. Tožnica pa z uveljavljanjem teh bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v bistvenem uveljavlja druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Predmet presoje tega individualnega delovnega spora je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 21. 7. 2017 podala tožnici po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami). V skladu s 110. členom ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja).

8. Tožnica je bila zaposlena na Okrajnem sodišču v A. na delovnem mestu sodni zapisnikar V-I in je v času očitanih kršitev med drugim opravljala delo na blagajni tega sodišča. Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi očitala več kršitev delovnih obveznosti, in sicer:

- da v sodelovanju s sodelavko C.C. od 22. 4. 2016 do 28. 6. 2017 na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani za sodne takse ni položila prejete gotovine, ki ji je bila zaupana v zvezi z njenim delom in jo je prejela na blagajni za sodne takse Okrajnega sodišča v A., v znesku 17.536,06 EUR, ter si je navedeni znesek skupaj s C.C. protipravno prilastila;

- da v letu 2017 ni izvajala pologov gotovine na račun, temveč je šele na podlagi urgence vodje urada Okrajnega sodišča v A. izvedla prvi polog dne 20. 6. 2017 in na podlagi odredbe namestnice predsednika Okrajnega sodišča v A. sodnice F.F. drugi polog dne 28. 6. 2017;

- da je v obdobju od 1. 1. 2017 do 20. 6. 2017 dopustila, da se je v blagajni Okrajnega sodišča v A. nahajala gotovina v znesku 23.415,06 EUR, čeprav je najvišji dovoljen znesek v blagajni 1.500,00 EUR;

- da ni imela popisa in nadzora, koliko gotovine je v blagajni, čeprav bi morala voditi dnevno specifikacijo gotovine vse do pologa gotovine;

- da ni imela popisa vseh blagajniških dnevnikov za leto 2017 in je v finančno računovodsko službo posredovala samo del izbranih blagajniških dnevnikov za leto 2017.

9. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka dokazala obstoj odpovednih razlogov iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je ugotovilo, da je bil v obravnavani zadevi podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka), je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi zaključki in pravno presojo sodišča prve stopnje, razen glede obstoja utemeljenega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. To pa ne vpliva na presojo sodišča o zakonitosti izredne odpovedi, glede na to, da za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zadostuje že obstoj utemeljenega odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila delovne obveznosti s tem, ko ni redno in sproti vsak dan preštela denarja v blagajni in ga na ta način imela pod nadzorom, ko denarja ni po potrebi polagala na za to predviden račun in je zato v blagajni ostajala večja količina denarja, kot je bilo dopuščeno in s tem, ko ni izpisovala in izdajala predpisanih dnevnikov ob vodenju blagajne. Podlago za tak zaključek je imelo sodišče prve stopnje v skladnih izpovedih prič in listinski dokumentaciji. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in jo kot takšno sprejema tudi pritožbeno sodišče.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bila tožnica na delo za blagajno premeščena brez ustrezne listine. Za presojo očitanih kršitev je bistveno, da je tožnica dejansko opravljala delo na blagajni sodišča v A. od decembra ali januarja 2016 dalje, nedvomno pa v obdobju, v katerem se tožnici v odpovedi očitajo nepravilnosti v zvezi z delom in da je bila s tem zadolžena za blagajniško poslovanje.

12. Tožnica je trdila, da dela na blagajni ni znala opravljati, da ji ni nihče pokazal, kaj mora delati, da denarja ni nikoli oddajala in da blagajniških dnevnikov niti ni znala natisniti. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj tožnici ni verjelo in zakaj je na podlagi ostalih izvedenih dokazov, predvsem izpovedi prič, zaključilo, da je tožnica delo na blagajni poznala in ga tudi znala opravljati. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dejstvo, da je tožnica delo na blagajni dobro poznala, sta skladno potrdila B.B. in C.C., ki sta oba opravljala delo na blagajni, in sicer B.B. do odhoda v pokoj novembra 2015, C.C. pa je to delo opravljala skupaj s tožnico. Drži sicer, kar navaja tožnica, da je B.B. med drugim izpovedal, da je pred odhodom v pokoj v svoje delo uvedel le C.C., tožnico pa ne, vendar pa tožnica z izpostavljanjem tega dela izpovedi ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je namreč pri dokazni oceni upoštevalo izpoved B.B., da ga je v času njegovega dela (t.i. pred spornim obdobjem) tožnica na blagajni občasno nadomeščala, da je z njo znala delati, da se je s tožnico pogovarjal o delu in ko se je vrnil nazaj na delo, je denar vedno preštel in ugotovil, da ni bilo nič narobe. Tudi C.C. je v pisni izjavi potrdila, da je tožnica večkrat nadomeščala B.B. in navedla, da je tožnico sama uvedla v delo, da je tožnica znala polagati denar na račun sodišča in predložiti poročila o tem. Prepričljivost dokaznega zaključka, da je tožnica delo na blagajni sodišča poznala, pa utrjuje tudi izpoved G.G., vodje finančno računovodske službe, ki je pojasnila, da se je v zvezi s pregledom blagajniškega poslovanja na Okrajnem sodišču v A. obrnila na tožnico in jo prosila za posredovanje blagajniških dnevnikov. Izpovedala je, da ji je tožnica rekla, da jih ne zna izpisati, kar pa se ji je zdelo čudno, saj je že videla nekaj njenih blagajniških dnevnikov. Potrdila je tudi, da so ugotovili, da se je geslo C.C. uporabljalo tudi v času njene odsotnosti, kar pa pomeni, da ga je lahko uporabljala le tožnica, ki je edina, poleg C.C., v spornem času opravljala delo na blagajni.

13. Ob ugotovitvi, da je bila tožnica ustrezno uvedena v delo na blagajni in da je delo poznala, so pritožbene navedbe, da tožnica ni bila seznanjena z akti tožene stranke, ki urejajo delo na blagajni, česar sicer dokazni postopek ni potrdil, neutemeljene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo izpovedi D.D.. Če se sodišče ni izrecno opredelilo do vseh izvedenih dokazov, to ne pomeni, da jih ni upoštevalo pri dokazni oceni. Izpoved D.D., da tožnice na dan, ko se se začele ugotavljati nepravilnosti pri delu na blagajni, ni bilo na delu, ni pravno relevantna in ne vpliva na presojo kršitev, ki se tožnici v zvezi z delom na blagajni očitajo v daljšem obdobju.

14. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na psihiatrično poročilo mag. E.E., ki se nanaša na njeno zdravstveno stanje v času zagovora. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni o neverodostojnosti tožničine izpovedi glede dela na blagajni sicer upoštevalo tudi njeno (drugačno) izpoved, ki jo je podala na zagovoru v postopku izredne odpovedi pri toženi stranki (npr. da je priznala, da sta s sodelavko dnevnike dajali v omaro; da sta bili "šlampasti" in denarja nista dnevno preštevali, temveč sta ga včasih dali kar nekam zraven, itd.), vendar pa sodišče prve stopnje pravilnega dokaznega zaključka, da je tožnica delo na blagajni poznala oziroma da je vedela, kaj sodi v to delo, ni sprejelo zgolj na podlagi njenih nasprotujočih si trditev glede opravljanja dela na blagajni, temveč, kot že obrazloženo, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov. Dejstva, da bi njeno zdravstveno stanje kakorkoli vplivalo na opravljanje tožničinega dela in s tem na očitane kršitve, pa tožnica v postopku ni zatrjevala niti tega ne navaja v pritožbi.

15. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitanimi kršitvami tožnici verjelo G.G., vodji finančno računovodske službe, ki je prepričljivo izpovedala o nepravilnostih, ki so jih ugotovili po opravljanem pregledu blagajniškega poslovanja na Okrajnem sodišču v A. v letih 2016 in 2017. Njena izpoved je skladna s predloženo listinsko dokumentacijo, tj. zlasti prometom gotovine po dnevnikih (B4-B6), njenim uradnim zaznamkom z dne 29. 6. 2017 (B7) in listinsko dokumentacijo o ugotovljenih nepravilnostih pri delu na blagajni Okrajnega sodišča v A. (B9-B13), zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Tako je G.G. potrdila manko v blagajni v letih 2016 in 2017. Pojasnila je, da se pologi gotovine niso opravljati sproti in je zato v blagajni Okrajnega sodišča v A. ostajala gotovina v višjem znesku od dovoljenega. Ugotovljeno je bilo tudi, da za sporno obdobje, v katerem ni bilo pologov gotovine, niso bili vodeni blagajniški dnevniki in da se na blagajni dnevno ni izvajala kontrola oziroma nadzor nad blagajno.

16. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica ravnala hudo malomarno, ker blagajne ni ustrezno nadzorovala in je zato v blagajni ostajal večji znesek od dovoljenega oziroma ker ni vedela, koliko denarja je v blagajni in ker ni opravljala rednih pologov gotovine ter ni izpolnjevala blagajniških dnevnikov in jih posredovala Finančno računovodski službi. S takšnim ravnanjem je tožnica kršila svoje delovne obveznosti, zlasti 33. člen (vestno opravljanje dela) in 34. člen ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil). Tožnica je bila pri delu na blagajni dolžna ravnati odgovorno. To pa pomeni, da je bila dolžna poskrbeti tudi za vodenje ustreznih evidenc oziroma blagajniških dnevnikov. Dejstvo, da je bila tožnica zadolžena za gotovinsko poslovanje tožene stranke, pa pomeni tudi, da je odgovornost, preglednost in natančnost tega poslovanja, na tožnici. Tožena stranka je tako tožnici utemeljeno očitala opustitev skrbi pri poslovanju z gotovino, pri čemer je bila manjkajoča gotovina posledica hudo malomarnega dela tožnice, kar pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da oceni tožničinega dela v predhodnih letih ne vplivata na presojo očitanih kršitev, zato jih utemeljeno ni upoštevalo. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

17. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje glede presoje utemeljenosti odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka je tožnici očitala tudi neupravičeno prisvojitev manka v višini 17.536,06 EUR, ki naj bi si ga tožnica prisvojila skupaj s sodelavko C.C., pri čemer naj bi imela očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi (1. odstavek 209. člena). Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da so v tožničinem ravnanju izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ- 1. Zgolj dejstvo, da je bila tožnica razporejena na delo z blagajno, da je vedela, kako se z blagajno posluje in da kljub temu gotovinskih prejemkov iz naslova sodnih taks, ni najmanj enkrat tedensko polagala na ustrezen račun sodišča, ne zadošča za zaključek, da si je tožnica skupaj s sodelavko C.C. ugotovljeni manko tudi prisvojila. Ker niso dokazani vsi znaki kaznivega dejanja po 209. členu KZ-1, ni podan utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Navedeno pa ob ugotovljenem obstoju utemeljenega razloga za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede zakonitosti izredne odpovedi.

18. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka zaradi tožničinega ravnanja izgubila zaupanje vanjo in da je bilo zaupanje med strankama porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo možno niti do izteka odpovednega roka, zato je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana zakonito.

19. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

07.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 315/2017
• VSRS Sodba VIII Ips 27/2018
• VDSS Sodba Pdp 321/2020