VDSS Sodba Pdp 627/2019

Jedro

Pri ugotavljanju protipravnega ravnanja toženke je ključno, ali je izpolnila svoje obveznosti kot obveznosti delodajalca, da zagotovi pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (45. člen ZDR-1), torej v skladu z ZVZD-1, Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih in Pravilnikom o varnostnih znakih. sodišče prve stopnje je ugotovilo je, da toženka odprtine, preko katere se je, da ne bi padel, vrgel tožnik, ni zavarovala; v primeru obstoja razlogov za njeno ohranitev pa je ni ustrezno označila, predvsem pa je ugotovilo, da osvetlitev na delovišču ni bila ustrezna. Slednje je bistveno za ugotovitev, da je toženka ravnala protipravno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati 5.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2015 do plačila; v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Toženki je naložilo, da za tožnika plača pravdne stroške v višini 520,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka II izreka), zanj plača stroške izvedenin v višini 179,58 EUR in 222,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka III izreka) in sodno takso v višini 136,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka IV izreka). Tožniku je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v višini 1.454,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških, ki jih je dolžna plačati za tožnika (drugi odstavek točke I izreka, točke II, III in IV izreka), se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno dokazno ocenilo pisno izjavo priče A.A. in tako ugotovilo, da je tožnik zaradi slabe osvetlitve stopil v nezavarovano odprtino. Če je bila osvetlitev slaba, priča A.A. poškodbe tožnika ni mogel videti. Neutemeljeno je odreklo verodostojnost pisni izjavi priče B.B., v kateri je navedel, da osvetlitev ni bila slaba, da so bili z odprtino vsi seznanjeni in da je bila poškodba izključna posledica tožnikove neprevidnosti. Sodišče prve stopnje priče B.B. sploh ni zaslišalo. Četudi je priča B.B. delo opravljal na tleh in ne na višini, kot ga je tožnik, to ne pomeni, da ni mogel verodostojno pričati o tem, kaj se je spornega dne zgodilo. Sodišče prve stopnje bi moralo dokazni oceni posvetiti več pozornosti, tako pa jo je napravilo v nasprotju z zahtevami iz 8. člena ZPP. Hkrati je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršilo je prepoved sodniške samovolje in arbitrarnosti. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovilo. Poseglo je v toženkino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Z neupoštevanjem pisne izjave priče B.B. je toženki onemogočilo, da bi s svojimi pravdnimi dejanji vplivala na izid postopka. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo prepričljivih in jasnih razlogov, zakaj je sledilo izpovedi tožnika in vsebini pisne izjave A.A., ne pa tudi pisne izjave B.B., je zagrešilo še absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poseglo je v toženkino pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 23. člena Ustave RS. Tudi Splošna deklaracija človekovih pravic in Evropske konvencije za človekove pravice urejata pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je realno pričakovati, da je bila na delovišču, na katerem se je poškodoval tožnik, zadostna količina svetlobe, da namestitev varovalne ograje ne bi bila primeren varnostni ukrep in da toženka ni bila dolžna namestiti pokrova na odprtino, če so obstajali razlogi za njeno ohranitev. Varnost bi se zagotovila z uporabo varnostnih pasov in namestitvijo opozorilnih znakov. Toženka je tem varnostnim zahtevam zadostila, tožniku je varnostni pas zagotovila, tožnik pa ga iz nepojasnjenih razlogov ni uporabljal. Tožnik je bil z odprtino seznanjen, saj je tudi sam sodeloval pri odstranjevanju pokrova. Glede na to je zahteva po namestitvi opozorilnih znakov nesmiselna. Varnostni ukrep namestitve lovilnih mrež ali odrov ni primeren, ker je odprtina služila za dostop delavcev. Sodišče prve stopnje glede krivdne odgovornosti toženke ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi sami s seboj v nasprotju. Toženka je storila vse, da bi tožniku zagotovila varno opravljanje dela, poškodba je izključna posledica njegove neprevidnosti. Tožnik dela ni opravljal pazljivo. Ni uporabljal varnostnega pasu, kar bi zahtevalo najmanj večji soprispevek k nastanku škode, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo svojega sklepanja, da bi do poškodbe prišlo tudi ob uporabi varnostnega pasu. Jasno je, da bi bil mehanizem poškodbe, če bi tožnik varnostni pas uporabljal, drugačen. Zmotno je presodilo tudi, da je podana objektivna odgovornost toženke za škodo, ki jo je tožnik utrpel. Škodni dogodek ni bil v tem, da bi tožnik padel z višine, oziroma z delom na višini sploh ni bil povezan, tožnik bi se poškodoval, če bi delo opravljal na tleh. Tudi v tem delu je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, ali ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Navaja, da je sodišče prve stopnje vsebino pisne izjave priče A.A. upoštevalo le v delu, v katerem je navedel o slabi osvetlitvi delovišča, drugačna pritožbena zatrjevanja so protispisna. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo vsebine pisne izjave priče B.B., pri čemer toženka v pritožbi prikazuje, da je B.B. delal neposredno pod tožnikom, kar ne drži, B.B. je delo opravljal povsem drugje. O tem je izpovedal tožnik, zaslišan kot stranka. Izpovedal je tudi, da varnostnega pasu ni mogel uporabljati, dokler niso namestili vsaj nekaj rešetk, torej ne drži, da ga iz nepojasnjenega razloga ni uporabljal. Prav tako ne drži, da je tožnik sodeloval pri odstranitvi pokrova z odprtine, izrecno je izpovedal, da ne ve, kdo je pokrov odstranil, da pa to ni bil on. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, kot tudi ne kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem, pri čemer izpostavlja, da jo je sodišče (predvsem s tem, ko je „z neprepričljivo argumentacijo odreklo sleherno dokazno vrednost pisni izjavi B.B., hkrati pa v celoti nekritično sledilo nesprotujoči si izjavi A.A.“) postavilo v neenakopraven položaj v razmerju do tožnika in ji s tem onemogočilo, da bi s svojimi procesnimi ravnanji vplivala na izid postopka. Slednje ne drži. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje za ugotovitev odločilnih dejstev upoštevalo vse izvedene dokaze, tako izpoved tožnika in zakonitega zastopnika toženke kot pisni izjavi prič A.A. in B.B.. Deloma je vsebini slednje sledilo (npr. glede neuporabe varnostnega pasu s strani tožnika), pri čemer se je do njegove pisne izjave v delu, v katerem podaja drugačen opis škodnega dogodka, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo iz izpovedi tožnika in pisne izjave priče A.A., opredelilo v točki 12 obrazložitve. Navedlo je, da je iz izpovedi tožnika ugotovilo, da B.B. na dan škodnega dogodka dela ni opravljal na višini, kot tožnik (in A.A.), ampak na tleh, iz tega je po oceni pritožbenega sodišča pravilno sklepalo, da B.B. ni mogel videti, na kakšen način je prišlo do poškodbe.

7. Toženka je zaslišanje priče B.B. predlagala v pripravljalni vlogi z dne 29. 8. 2016, in sicer je navedla, da bi predlagana priča B.B. izpovedal o dejstvih v zvezi s škodnim dogodkom, predvsem z delovnimi razmerami, varnostnimi ukrepi, načinom montaže tekočega traku, zavarovanjem odprtine in seznanjenostjo delavcev z odprtino. V tej pripravljalni vlogi kot tudi sicer toženka ni podala nobenih navedb glede s strani tožnika predlagane priče A.A. kot tudi ne, da bi z njene strani predlagana priča B.B. bolje videl škodni dogodek od A.A., na prvem naroku za glavno obravnavo dne 14. 12. 2017 pa je izjavila, da ni potrebno neposredno zaslišanje predlaganih prič A.A. in B.B., ampak zadoščata pisni izjavi.

8. Sodišče lahko na podlagi 236.a člena ZPP odloči, da namesto zaslišanja priče le prebere njeno pisno izjavo, ki je pridobljena skladno s tretjim odstavkom tega člena ZPP, zaslišanje priče pa mora izvesti, če tako zahteva katera od strank. Glede na to, da toženka zaslišanja priče B.B. (in tudi A.A.) ni zahtevala, ampak je celo izrecno izjavila, da ni potrebno neposredno zaslišanje, v pritožbi neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da priče ni neposredno zaslišalo in se s tem prepričalo, kakšen pomen ima dejstvo, da je B.B. delo opravljal na tleh, A.A. pa na višini. Njene pritožbene navedbe, da je B.B. s tal bolje videl škodni dogodek kot A.A., ki je bil na višini, in da slednji zaradi slabe osvetlitve ni mogel videti, kako se je tožnik poškodoval, so špekulacije, ki nimajo podlage v podatkih v spisu.

9. Sodišče prve stopnje s tem, ko je dokazno ocenilo izvedene dokaze na način, kot jih je, pri čemer je svojo dokazno oceno izčrpno utemeljilo, ni kršilo določb pravdnega postopka; zagrešilo ni niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti niso med seboj v nasprotju kot tudi niso v nasprotju s sprejeto odločitvijo. Toženka v nadaljevanju pritožbe jemlje določene razloge, navedene v obrazložitvi, izven konteksta, in sicer z navedbami, ki se nanašajo na potrebo po odprtini zaradi načina izvedbe del, ustrezno označbo odprtine, zavarovanjem z lovilnimi mrežami ali odri in osvetlitvijo. Sodišče prve stopnje je protipravnost ravnanja toženke kot enega od elementov krivdne odškodninske odgovornosti utemeljilo predvsem v točki 25 obrazložitve, pri čemer je povsem pravilno toženki očitalo, da odprtine ni zavarovala s trdnim pokrovom, v primeru potrebe po odprtini pa je ni ustrezno zavarovala ali vsaj označila, predvsem pa ni poskrbela, da bi bila osvetlitev ustrezna.

10. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je sodni izvedenec (izvedenska institucija s področja varstva pri delu C., d. o. o.) navedel, da je realno pričakovati, da je bila namestitev umetne razsvetljave že izvedena in da sta umetna in naravna razsvetljava zagotavljali zadostno osvetlitev. Poleg tega je v izvedenskem mnenju izrecno navedeno, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, da ob izostanku fotografij delovišča ni mogoče preveriti prisotnosti svetilk in naravne razsvetljave ter s tem odgovoriti na vprašanje, ali je bila zagotovljena predpisana (ustrezna, zadostna) osvetlitev. Slednje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in odgovor na vprašanje, ali drži trditev tožnika, da delovišče ni bilo osvetljeno, iskalo v preostalih izvedenih dokazih, ki jih je dokazno ocenilo. Tako je verjelo izpovedi tožnika, podprti s pisno izjavo priče A.A., da osvetlitev ni bila zadostna, ne pa izpovedi zakonitega zastopnika toženke in vsebini pisne izjave priče B.B.. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe (točka 26 obrazložitve), je dokazno oceno utemeljilo na dejstvu, da zakoniti zastopnik toženke sploh ni bil v času škodnega dogodka na delovišču, priča B.B. pa je delo opravljal na tleh. Pritožbeno sodišče takšni dokazni oceni pritrjuje.

11. Tudi sicer pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede vseh za odločitev bistvenih dejstev skladna z zahtevami iz 8. člena ZPP; sodišče prve stopnje je odločilo, katera dejstva šteje za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokazovanja, kar je tudi utemeljilo, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Toženka mu neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z 8. členom ZPP), ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

12. Toženka v pritožbi izpostavlja še kršitev ustavnih pravic do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.) in pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, prav tako neutemeljeno. V ti dve pravici ni bilo z ničemer poseženo, toženka se je zoper odločitve sodišča prve stopnje pritožila in v obsežni pritožbi podala številne navedbe glede dokaznih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje. Z uveljavljanjem absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka pa tudi kršitev ustavnih pravic in pravic iz mednarodnopravnih aktov po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni utemeljeno.

13. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse s strani toženke predlagane dokaze, dokazno jih je ocenilo, vsakega posebej in vse skupaj, ter v obrazložitvi sodbe navedlo prepričljive razloge glede za odločitev bistvenih dejstev. Na podlagi izpovedi tožnika in vsebine pisne izjave priče A.A. je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval, ko je na višini pet metrov stopil v odprtino in se, da ne bi padel, vrgel preko nje. Opredelilo se je do vsebine pisne izjave priče B.B., da se je tožnik (le) spotaknil in padel, pri čemer je navedlo logičen in prepričljiv razlog, zakaj je štelo, da je ta manj verodostojna; B.B. ob škodnem dogodku ni bil neposredno prisoten, ker je delo opravljal na tleh in ne na višini pet metrov. Nadalje je sodišče prve stopnje, prav tako na podlagi izpovedi tožnika in vsebine pisne izjave priče A.A., ugotovilo, da osvetlitev na delovišču ni bila ustrezna, tudi to ugotovitev je ustrezno pojasnilo s sprejemljivimi argumenti. Toženka jim v pritožbi neutemeljeno oporeka.

14. Odškodninska odgovornost delodajalca je urejena v 179. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.), ki napotuje na uporabo splošnih pravil civilnega prava. Ta pravila je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, in sicer je na podlagi 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.) ugotavljalo, ali so v konkretnem primeru podane vse predpostavke odškodninskega delikta, torej protipravno ravnanje toženke, pravno priznana škoda na strani tožnika, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odškodninska odgovornost na strani toženke, ki se domneva.

15. Pri ugotavljanju protipravnega ravnanja toženke je ključno, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, ali je izpolnila svoje obveznosti kot obveznosti delodajalca, da zagotovi pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (45. člen ZDR-1), torej v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11 in nadalj.), Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/05 in nadalj.) in Pravilnikom o varnostnih znakih (Ur. l. RS, št. 89/99 in nadalj.). Ugotovilo je, da toženka odprtine, preko katere se je, da ne bi padel, vrgel tožnik, ni zavarovala; v primeru obstoja razlogov za njeno ohranitev pa je ni ustrezno označila (temu toženka niti ne ugovarja, v pritožbi izpostavlja le, da je bil tožnik z odprtino seznanjen in tako označba ne bi imela nobenega smisla, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji soprispevka tožnika k nastali škodi), predvsem pa je ugotovilo, da osvetlitev na delovišču ni bila ustrezna. Slednje je bistveno za ugotovitev, da je toženka ravnala protipravno. Tožniku je škoda nastala, škoda je v vzročni zvezi z ugotovljenim protipravnim ravnanjem toženke. Kot pravilno izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje, so prav neustrezna osvetlitev delovišča in nezadostni varnostni ukrepi povzročili, da je tožnik stopil v odprtino in se, da ne bi padel, vrgel preko nje. Toženka se odškodninske odgovornosti ni razbremenila (v celoti).

16. Sodišče prve stopnje je poleg krivdne presojalo odškodninski zahtevek po pravilih objektivne odškodninske odgovornosti. Slednja je, kot izhaja iz 149. člena OZ, odgovornost za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo. Pravilno je opredelilo, da je delo na višini, kot ga je opravljal tožnik, na višini pet metrov, nevarna dejavnost - delo na višini, pri katerem lahko kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil pride do nesreče in je možnost nastanka škode vključena v njegovo opravljanje, ustreza temu pravnemu standardu (prim. odločbe VS RS II Ips 602/2004, II Ips 332/2006, VIII Ips 263/2008, II Ips 120/2014). Zato se šteje, da škoda izvira iz nevarne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je obstoj vzročne zveze še posebej utemeljilo, pritožbeno sodišče pa temu pritrjuje; tožnik je ravnal na način, da bi preprečil padec z višine, zaradi svojega ravnanja se je poškodoval. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da bi bila poškodba enaka, če bi se tožnik nahajal na tleh, takšne njene pritožbene navedbe nimajo podlage v ugotovljenih dejstvih glede nastanka škode. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, delom na višini, odgovarja tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ), torej toženka.

17. Toženka za škodo, ki je nastala tožniku, odgovarja tako objektivno kot krivdno, pri čemer je slednje pomembno z vidika soprispevka tožnika, ki ga je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ ocenilo na 20 %. Izhajalo je iz delavčeve obveznosti varnega opravljanja dela (35. in 36. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1) in kot ključno izpostavilo dejstvo, da se je tožnik zavedal, da je na višini nezavarovana odprtina, na kar bi lahko delodajalca opozoril (oziroma bi ga moral opozoriti). Ker ni tako ravnal oziroma ker je kljub zavedanju odprtine ravnal nepazljivo in stopil vanjo, je k nastanku škode prispeval, vendar pri tem ni podlage, da bi se njegov prispevek povišal, kot se neutemeljeno zavzema toženka. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja še dejstvo, da tožnik varnostnega pasu ni uporabljal. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da glede na konkretni škodni dogodek, ko je tožnik na višini pet metrov stopil v odprtino in se, da ne bi padel, vrgel preko nje, varnostni pas njegove poškodbe ne bi preprečil, ker je njegova funkcija v varovanju pred padci v globino.

18. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Toženka krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožniku pa je dolžna plačati za pravdo potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče mu je glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje priznalo: sestava odgovora na pritožbo 375 točk in materialni stroški 7,5 točke, skupaj 382,5 točke ali 229,50 EUR, z davkom na dodano vrednost 279,99 EUR.

Datum zadnje spremembe:

07.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 626/2021
• VDSS Sodba Pdp 34/2018
• VDSS Sodba Pdp 30/2019