VDSS Sodba Pdp 417/2019

Jedro

Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi.

Že na podlagi presoje, da je tožena stranka tožnika napotila na službeno pot, bi mu morala kilometrino, če je bila odobrena uporaba lastnega vozila, obračunati in plačati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom o popravi naložilo toženki, da tožniku plača 1.786,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2015 dalje do plačila (I/I točka izreka sodbe). V presežku za 3.313,66 EUR in obrestni zahtevek za čas od 18. 2. 2014 do 27. 2. 2015 je zahtevek zavrnilo (I/II točka izreka sodbe). S sklepom je postopek ustavilo za znesek 11,28 EUR (II/I točka izreka sklepa) ter toženki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka 57,18 EUR v 15 dneh, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II/II točka izreka sklepa).

2. Zoper točko I/I in točko II/II sodbe in sklepa se pritožuje toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno da zadevo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da dejansko stanje med strankama ni bilo sporno (dnevi udeležbe na usposabljanju, višina izplačila kilometrine v višini stroškov prevoza na delo itd.). Za priznanje in izplačilo višje kilometrine, kot jo uveljavlja tožnik, niso izpolnjeni pogoji, določeni v Aneksu h KPnd. Med strankama ni bil sklenjen dogovor o uporabi lastnega vozila, pot je bilo mogoče opraviti brez sklenitve dogovora, uporaba lastnega vozila ni bila odobrena, ni šlo za službeno pot, kot to določajo veljavni predpisi, ampak za prevoz na usposabljanje in nazaj, potni nalog ni bil odobren. Kljub navedenemu je sodišče odločilo, da je tožnik za obdobje usposabljanja upravičen do kilometrine za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene v višini 18 % cene bencina in je torej zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da ga je toženka napotila na izobraževanje, pri čemer je bil primoran uporabljati svoj avto za službene namene. Z uporabo 173. člena ZUJF in 10. člena Aneksa h KPnd pa ni bistveno, ali je bil sklenjen dogovor o uporabi službenega vozila, ampak to, da je bil tožnik tja napoten in da uporaba javnega prevoza ni bila mogoča. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper zavrnilni del sodbe in izrek o stroških se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje glede zastaranja njegovih terjatev. Obrazložitev o tem vprašanje je neobrazložena, protispisna in tudi zmotna. Zmoten je zaključek, da z vložitvijo zahteve za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja dne 24. 2. 2017 ni prišlo do pretrganja zastaranja. Toženka na to zahtevo ni odgovorila skoraj leto dni. Sindikalni predstavniki so poskušali zadevo reševati brez sodne poti in obljubljeno jim je bilo, da toženka lastne pasivnosti ne bo zlorabljala in ne bo podala ugovora zastaranja. V identični zadevi drugega tožnika je toženka z vlogo z dne 12. 6. 2018 ugovor zastaranja v celoti umaknila. Tožnik je od toženke zahteval, da pojasni, zakaj je tožnika diskriminirala glede na drugega tožnika, sodišče pa se o tem ni izjasnilo in dokazno ovrednotilo. Zato ima sodba glede tega vprašanja pomanjkljivosti in se je ne da preizkusiti. Zmotno je tudi stališče sodišča, da Urad A., ni "drug pristojni organ", saj nima pristojnosti pravnomočno odločiti o ugotovitvi, zavarovanju ali izterjavi terjatve. Tožnik poudarja, da navedeni organ odloča o vseh pravicah in obveznostih delavca kot javnega uslužbenca. V kolikor zoper sklep tega organa na prvi stopnji ni vložena pritožba, je takšna odločba dokončna in pravnomočna. Glede na podano trditveno podlago obeh strank bi sodišče moralo zaključiti, da je bilo z vloženo zahtevo za varstvo pravic zastaranje pretrgano in ugoditi zahtevku v celoti. Posledično bi tudi odločitev o pravdnih stroških temeljila na 100 % uspehu tožnika v pravdi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarjata pritožbi. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

O pritožbi toženke

7. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo med strankama nesporna dejstva, in sicer:

- da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu policist specialist - vodnik službenega psa na Policijski postaji vodnikov službenih psov B.;

- da ga je toženka v letih 2012 in 2013 štirikrat napotila na strokovna usposabljanja, ki so potekala v C.;

- da v času, ko so usposabljanja potekala, ni opravljal svojega dela na Policijski postaji v B.;

- da je toženka tožniku za čas izobraževanja izplačevala povračilo stroškov prevoza na delo v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov, za prevoženi kilometer;

- da je toženka upoštevala pravilno število prevoženih kilometrov, kot izhaja iz izračuna z dne 18. 10. 2018 (B/9).

8. Kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina je določena v 8. členu Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP, Ur. l. RS, št. 87/97 in nadalj.) oziroma drugem odstavku 168. člena Zakona za uravnoteženja javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 20/2012 in nadalj.) in drugem odstavku 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Aneks h KPND, Ur. l. RS, št. 40/2012) za stroške prevoza na delo in z dela. V tožnikovem primeru ni šlo za prevoz na delo in z dela, kot je razvidno že iz povzetih dejstev.

9. Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi (prim. sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 387/2011).

Višina kilometrine za občasno uporabo lastnega vozila v službene namene (torej na službeni poti) je določena v 4. členu ZPSDP v višini 30 % oziroma v drugem odstavku 173. člena ZUJF in tretjem odstavku 10. člena Aneksa h KPND v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina. Že na podlagi presoje, da je tožena stranka tožnika napotila na službeno pot, bi mu morala kilometrino, če je bila odobrena uporaba lastnega vozila, obračunati in plačati v tej višini. Da je bila odobrena uporaba lastnega vozila je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi listinske dokumentacije, in sicer, da službeno vozilo ni bilo na voljo. Prav tako je pravilno ugotovilo, da uporaba javnih prevoznih sredstev ni bila mogoča. Že zgolj dejstvo, da je toženka tožniku kilometrino obračunala in plačala (sicer v drugačni višini, kot jo uveljavlja tožnik), kaže na to, da je bila uporaba lastnega vozila z njene strani odobrena.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v potnih stroških utemeljeno ugodilo (razen v zastaranem delu - o tem v nadaljevanju). V obrazložitvi sodbe se je pravilno opredelilo tudi do navedbe toženke glede izpolnitve pogojev za priznanje višje kilometrine (kilometrine, kot je določena za občasno uporabo lastnega vozila v službene namene, torej na službeni poti). Pritožbeno sodišče razlogom sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje, glede v pritožbi poudarjenega izostanka dogovora o uporabi lastnega vozila in potnega naloga (prvi odstavek 10. člena Aneksa h KPND, tudi prvi odstavek 173. člena ZUJF) pa le dodaja, da toženka, če dogovora o uporabi lastnega vozila s tožnikom ni sklenila in mu ni izdala potnega naloga (očitno, ker je zmotno menila, da to ni bilo nujno), tega ne more uporabiti kot argument, zakaj tožnik do višje kilometrine ni upravičen.

O pritožbi tožnika

11. Tožnik neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, smiselno po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba o vprašanju glede zastaranja dela tožnikove terjatve naj ne bi bila obrazložena oziroma je protispisna. V nasprotju s temi očitki se je sodišče prve stopnje izjasnilo in obrazložilo (11. - 14. točka obrazložitve) o vseh tožnikovih ugovorih in stališčih v zvezi s spornim vprašanjem. Zato sodba nima pomanjkljivosti in se jo da v celoti preizkusiti. Prav tako so navedeni vsi odločilni razlogi, ki so tudi jasni in si med seboj niso v nasprotju. O odločilnih dejstvih tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

12. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z vprašanjem zastaranja tožnikovih terjatev materialnopravno pravilno oprlo na 202. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) oziroma na 206. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). Določbi obeh zakonov sta vsebinsko enaki in določata, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v petih letih. Pravilno je tudi sklicevanje na 347. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.), ki določa, da za zastaranje terjatev za plačilo zakonskih zamudnih obresti velja triletni zastaralni rok. Glede začetka teka zastaranja je potrebno upoštevati prvi odstavek 336. člena OZ, ki določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnikova terjatev iz naslova stroškov prevoza zapadla v plačilo vsakega petega dne v mesecu za pretekli mesec (to je dan, ki se v javnem sektorju šteje za "plačilni" dan). Ker je bila tožba vložena 28. 2. 2018, so zastarale vse tožnikove terjatve, ki so dospele v plačilo pred 28. 2. 2013. Za zamudne obresti pa velja pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so zastarale vse tiste obresti, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe.

13. Pritožba neutemeljeno uveljavlja pretrganje zastaranja s 24. 2. 2017, ko je tožnik na toženko naslovil zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja. Taka zahteva v obravnavanem sporu sploh ni bila potrebna. Pravilnost obračuna prevoznih stroškov, kar je predmet tega spora, ne temelji na odločbi oziroma sklepu, s katerim bi delodajalec odločil o delavčevi pravici. Le v takem primeru bi tožnik moral najprej vložiti zahtevo za odpravo kršitev. Tožnikova terjatev v tem sporu je čista denarna terjatev, ki jo lahko javni uslužbenec uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem po četrtem odstavku 204. člena ZDR oziroma četrtem odstavku 200. člena ZDR-1. Zato je tožnik v celoti odgovoren za svoje ravnanje, ker tožbe ni vložil pravočasno oziroma še pred zastaranjem terjatev.

14. Po nepotrebnem se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem "nedopustnosti ugovora zastaranja". Takega termina OZ ne pozna, niti ne kakšen drug predpis. Tudi če bi bile resnične trditve tožnika o tem, da je toženka obljubila neuveljavljanje ugovora zastaranja (sodišče prve stopnje je nasprotno ugotovilo, da take obljube ni bilo), to ne pomeni, da toženka takšnega ugovora kasneje ne bi smela vložiti. Enako velja tudi za konkretni primer tožnikovega sodelavca, pri katerem je toženka v sodnem postopku ugovor zastaranja celo umaknila. Vse to sicer res kaže na to, da je toženka tožnika (in druge delavce) zavajala pri uveljavljanju njihovih pravic. Po drugi strani pa bi tudi tožnik moral biti dovolj previden (skupaj s pooblaščenci oziroma sindikalnimi zastopniki, ki so vešči prava), da bi svoje terjatve in pravice pravočasno zavaroval z vložitvijo tožbe, kot je pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje in pravilno navedlo, da je v popolni domeni toženke, kdaj se bo oziroma ne bo sklicevala na zastaranje terjatev. Glede na to, da v konkretnem sporu niso podani razlogi za pretrganje zastaranja skladno s 365. in 368. členom OZ, je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 335. člena OZ moralo upoštevati ugovor zastaranja, ker se je toženka nanj sklicevala.

15. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijane dele sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. in 365. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Nobena stranka s pritožbo ni uspela, zato vsaka krije svoje stroške pritožbe. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo toženke, saj je odgovor povsem pavšalen in kot tak za pravdo nepotreben.

Datum zadnje spremembe:

07.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 211/2019
• VDSS Sodba Pdp 255/2021
• VDSS Sodba Pdp 443/2019