VDSS Sodba Pdp 696/2019

Jedro

Drugi odstavek 37. člena ZDR specifično ureja roke, v katerih lahko delodajalec, če delavec krši konkurenčno prepoved, zahteva povrnitev škode (pri čemer gre za prekluzivne roke).

Po spremembi deveti odstavek 112. člena ZPP določa, da se, če je bila tožba, vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, ali roka za zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila vložena pravočasno. Te določbe za nazaj ni mogoče uporabiti. Prav tako ni mogoče uporabiti določb o pretrganju zastaranja oziroma stališč kot izhajajo iz sodne prakse, da je zastaralni rok z vložitvijo tožbe pri nepristojnem sodišču varovan, saj pri rokih, določenih v drugem odstavku 37. člena ZDR, ne gre za zastaralne, ampak za prekluzivne roke.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2008 do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati:

- 1. za leto 2009 znesek 344.471,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 do plačila,

2. za leto 2010 znesek 344.471,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 do plačila,

3. za leto 2011 znesek 344.471,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 do plačila,

4. za leto 2012 znesek 344.471,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.”

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 17.315,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pritožbene stroške v višini 5.253,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

III. Tožeča stranka je dolžna plačati sodno takso v višini 4.155,00 EUR na račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. SI56 0110 0845 0084 611, sklic na št. ..., v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožnici plača znesek 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2008 do plačila in zneske po 344.471,00 EUR za posamezna leta od 2009 do 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. naslednjega leta do plačila. Naložilo mu je še plačilo pravdnih stroškov v višini 47.060,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo odločilno dejstvo glede zastopstva tožnice za produkte družbe A., pri čemer za svojo ugotovitev ni navedlo razlogov in je tako sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obremenjena je tudi s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje do bistvenih navedb toženca ni opredelilo. Toženec bi bil v okviru kršitve konkurenčne prepovedi odgovoren le za ravnanja do prenehanja delovnega razmerja pri tožnici 27. 4. 2008, takrat pa ni opravljal del in sklepal poslov, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sestanka toženca pri družbah A. in B. 19. 3. 2008 in 20. 3. 2008 nista vplivala na poslovno sodelovanje tožnice z navedenima družbama. Tožnica zastopstva za produkte družbe B. ni izgubila. Glede dogovarjanja toženca z družbo B. izpodbijana sodba nima razlogov, tudi v tem delu je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Toženec ni z ničemer vplival na odločitev družb A. in B., da prenehata (v enakem obsegu) sodelovati s tožnico. To iz izjave C.C. ne izhaja. Sodišče prve stopnje C.C. sploh ni zaslišalo, čeprav je toženec pravočasno podal tak dokazni predlog. Z upoštevanjem njegove izpovedi v drugem sodnem sporu je poseglo v toženčevo pravico do kontradiktornega postopka. Ali se je toženec s C.C. na sestanku 20. 3. 2008 dogovoril za prenos zastopstva za produkte družbe A., je ključno za odločitev o utemeljenosti zahtevka. Tožnica bi še vedno lahko pridobila te produkte, le preko posrednika, kar, kot izhaja iz izvedenih dokazov, ne bi bilo stroškovno neučinkovito. Primerljive produkte bi lahko pridobila od drugih družb. Sodišče prve stopnje je zmotno zavrnilo ugovor zastaranja, podan s strani toženca. Toženka je izgubljeni dobiček za leta 2009 do 2012 prvič uveljavljala s pripravljalno vlogo z dne 13. 6. 2013, o sestankih toženca pri družbah A. in B. pa je bila seznanjena že dne 2. 5. 2008. Njena terjatev je bila 13. 6. 2013 zastarana, tudi ob upoštevanju zastaralnih rokov, kot jih določa OZ. ZDR za odškodnino za kršitev konkurenčne prepovedi določa krajše roke, pri čemer se sodišče prve stopnje do tega sploh ni opredelilo. S tem je ponovno absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno je uporabilo materialno pravo. Zmotno je štelo, da je tožnica zakonito spremenila tožbo in tožbeni zahtevek povečala še konec leta 2018, kar je skoraj enajst let po prenehanju delovnega razmerja toženca. Sodišče prve stopnje je glede višine škode oziroma izgubljenega dobička nekritično sledilo mnenju sodnega izvedenca. Način ugotavljanja izgubljenega dobička s strani sodišča prve stopnje (na podlagi izvedenskega mnenja) je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso glede tega vprašanja (prim. II Ips 107/2011, III Ips 45/2014). Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da toženec odškodninsko odgovarja za stroške, ki jih je imela tožnica s pripravo razpisa D. Ti stroški bi tožnici nastali v vsakem primeru, tožnica na razpisu ne bi bila izbrana. Tožnica stroškov ni konkretizirala, sodišče prve stopnje je nekritično sledilo ugotovitvam sodnega izvedenca. Tudi s tem je absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka toženčeve pritožbene navedbe. Navaja, da je iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 4/2017, s katerim je delno ugodilo reviziji tožnice, izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, jasno razvidno, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca. Predmet novega sojenja je le presoja zahtevka tožnice po višini. Toženec je na sestankih 19. 3. 2008 in 20. 3. 2008 predstavnike družb A. in B. prepričal, da sodelujeta z njegovo, tedaj še neustanovljeno družbo, E. d. o. o., ne pa več s tožnico. Tožnica od 2008 ni več izvajala poslov s tema dvema družbama, ampak jih je družba E., d. o. o. Toženec je torej kršil konkurenčno prepoved. Kar je bilo dogovorjeno na sestankih, je razvidno iz telefaks sporočila družbe A. z dne 9. 5. 2008, to dokazuje tudi predloženo elektronsko sporočilo z dne 2. 5. 2008, da bo družba A. pri razpisu D. sodelovala z družbo E., d. o. o. Tudi za družbo B. je od 2008 dalje pooblaščena družba E., d. o. o., in ne več tožnica. Tožnica je z družbama A. in B. v obdobju od 2004 do 2008 ustvarila posle v vrednosti 10.113.720,73 EUR. Odškodninsko tožbo zoper toženca je vložila 31. 7. 2008. Uveljavljana terjatev ni zastarala, za izgubljeni dobiček za posamezno leto je tožnica lahko izvedela šele konec leta. Tožnica je predpostavljala, da bi, če ne bi bilo protipravnega ravnanja toženca (kršitve konkurenčne prepovedi), še naprej poslovala z družbama A. in B.. Za ugotovitev višine škode oziroma izgubljenega dobička je že v tožbi predlagala izvedbo dokaza s sodnim izvedencem, po pridobitvi izvedenskega mnenja je zahtevek prilagodila. Sodišče prve stopnje ni nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, kot neutemeljeno navaja toženec v pritožbi. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je predvsem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu, v katerem ureja zastaralne in prekluzivne roke, ter sprejelo napačno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

6. Bistveni poudarki dosedanjega postopka, ki jih je med drugim povzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, so:

- Tožnica je 1. 8. 2008 na Okrožno sodišče v Mariboru vložila tožbo zaradi plačila odškodnine zoper F.F., toženca in E., d. o. o., s katero je uveljavljala zahtevek za solidarno plačilo 359.109,12 EUR in zahtevek za plačilo 3.500,00 EUR zoper F.F.. Tožbo je v delu, ki se nanaša na toženca, utemeljila s konkurenčnim delovanjem, škodo je opredelila kot izgubljeni dobiček pri razpisu D. (304.875,12 EUR), strošek nenamensko uporabljene jadrnice (2.277,00 EUR), izgubljeni dobiček pri razpisu G. (21.957,00 EUR) in strošek priprave na razpisa D. in G. (21.000,00 EUR in 9.000,00 EUR).

- Okrožno sodišče v Mariboru je 25. 8. 2008 izdalo sklep III P 806/2008, s katerim se je izreklo za stvarno nepristojno in je zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopilo Delovnemu sodišču v Mariboru. Slednje jo je prejelo 8. 10. 2008.

- V prvi pripravljalni vlogi z dne 4. 9. 2009, vloženi neposredno na sodišče 8. 9. 2009, je tožnica spremenila tožbo, in sicer je zvišala vtoževano odškodnino za škodo, opredeljeno kot izgubljeni dobiček pri razpisu G., na 39.296,00 EUR, sicer je pri zahtevku vztrajala. V pripravljalni vlogi z dne 13. 6. 2013 je tožnica ponovno spremenila tožbo, in sicer je dodala zahtevek iz naslova izgubljenega dobička v letih 2009 do 2012 (po 101.137,21 EUR letno), pri čemer je škodo opredelila kot izgubljeni dobiček, torej dobiček, ki bi ga imela, če ne bi bilo konkurenčnega delovanja toženca. Po nasprotovanju toženca je sodišče prve stopnje spremembo tožbe dovolilo s sklepom Pd 582/2013 z dne 24. 4. 2014.

- Zoper F.F. je bil postopek pravnomočno ustavljen s sklepom Pd 986/2008 z dne 10. 12. 2012 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 118/2013 z dne 18. 4. 2013 zaradi (delnega) umika tožbe. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom VIII R 14/2013 z dne 24. 10. 2013 odločilo, da je za odločitev v sporu med tožnico in E., d. o. o., pristojno Okrožno sodišče v Mariboru. V sporu med tožnico in tožencem je sodišče prve stopnje odločilo z zavrnilno sodbo Pd 582/2013 z dne 10. 10. 2014, ki je bila v pritožbenem postopku s sklepom Pdp 61/2015 z dne 26. 11. 2015 razveljavljena zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zahtevek s sodbo Pd 442/2015 z dne 22. 4. 2016 prav tako v celoti zavrnilo, ta odločitev je bila s sodbo Pdp 632/2016 z dne 18. 8. 2016 potrjena.

- Po reviziji tožnice je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo in sklepom VIII Ips 4/2017 z dne 19. 9. 2017 sodbi sodišča prve in druge stopnje delno razveljavilo, in sicer glede odločitve o zahtevku za plačilo 9.000,00 EUR odškodnine iz naslova stroškov priprave na razpis D. ter po 101.137,21 EUR na leto iz naslova izgubljenega dobička v letih 2009 do 2012. V tem obsegu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. V novem sojenju je tožnica ponovno spremenila tožbo, s pripravljalno vlogo z dne 16. 2. 2018 je zvišala zahtevek za plačilo 9.000,00 EUR odškodnine iz naslova stroškov priprave na razpis D. na 11.000,00 EUR, zahtevek iz naslova izgubljenega dobička pa iz 101.137,21 EUR na 344.471,00 EUR za vsako leto v obdobju od leta 2009 do 2012. Sodišče prve stopnje je utemeljenost zahtevka presojalo na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.) o konkurenčni prepovedi in konkurenčni klavzuli. Glede konkurenčne klavzule je pravilno presodilo, da klavzula, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med pravdnima strankama, ni veljavna, ker stranki nista določili obdobja, v katerem bi konkurenčna klavzula toženca zavezovala, niti višine mesečnega nadomestila, ki bi ga tožnica tožencu plačevala (tretji odstavek 39. člena ZDR).

8. Nadalje se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, da konkurenčna prepoved v nasprotju s konkurenčno klavzulo velja v času trajanja delovnega razmerja, torej za ravnanja toženca do 27. 4. 2008, ko mu je delovno razmerje pri tožnici prenehalo. Konkurenčna prepoved je urejena v 37. členu ZDR, pri čemer je sodišče prve stopnje povzelo le določbo prvega odstavka tega člena, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Kot kršitev na strani toženca, ki pomeni kršitev konkurenčne prepovedi, je štelo udeležbo na dveh sestankih 19. in 20. 3. 2008 pri družbah A. (kasneje H.) in B. (B.). Na podlagi ocene izvedenih dokazov je ugotovilo (pri čemer se pritožbeno sodišče v pravilnost te ugotovitve ne spušča, ker to za odločitev ni bistveno), da se je toženec na sestankih pri poslovnih partnerjih tožnice dogovarjal o prodaji produktov družb A. in B. prek toženčeve tedaj še neustanovljene družbe E., d. o. o., v posledici česar je tožnica izgubila zastopstvo oziroma ni več bila pooblaščeni partner navedenih družb in je utrpela s tem povezan izgubljeni dobiček oziroma se zaradi izostanka ustreznih certifikatov ni mogla prijaviti na razpis D.. Tožnica je bila o sestankih (vsaj o sestanku pri družbi A.) in o tem, da v prihodnje ne bo več sodelovala z družbo A., obveščena 2. 5. 2008, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (tožnica kot datum seznanitve s posameznimi dejstvi izpostavlja še 9. 5. 2008, ko je prejela telefaks sporočilo družbe A.).

9. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja (nepravočasne tožbe), ki ga je podal toženec, obravnavalo v okviru določbe 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.) in pri tem zmotno štelo, da je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 13. 6. 2013 in pripravljalno vlogo z dne 16. 2. 2018 le konkretizirala oziroma specificirala zahtevek, kot je bil postavljen s tožbo (s tožbo je tožnica uveljavljala odškodninski zahtevek za izgubljeni dobiček pri razpisu D. in G., po spremembi tožbe v letu 2013 pa je uveljavljala izgubljeni dobiček za posamezna leta od vseh poslov). Vendar to ni bistveno. Bistveno je, da drugi odstavek 37. člena ZDR specifično ureja roke, v katerih lahko delodajalec, če delavec krši konkurenčno prepoved, zahteva povrnitev škode (pri čemer gre za prekluzivne roke). Te določbe sodišče prve stopnje ni uporabilo, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo.

10. Drugi odstavek 37. člena ZDR določa, da lahko delodajalec zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem (kršitvijo prepovedi konkurence), v roku treh mesecev od dneva, ko je izvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla. Gre za prekluzivne roke (VIII Ips 303/2016; v konkretnem primeru drugače kot v citiranem tožnica nedopustnega ravnanja toženca ne utemeljuje na drugi, deliktni podlagi, ampak le na konkurenčnem delovanju). V primeru prekluzivnih rokov kot rokov, v okviru katerih je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena, se pravila o zastaranju ne uporabljajo (345. člen OZ). To pa pomeni (tudi), da rok z vložitvijo tožbe na nepristojnem sodišču ni varovan.

11. Kot že navedeno, iz pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica za konkurenčno delovanje toženca izvedela 2. 5. 2008 (ali po navedbah tožnice 9. 5. 2008). Tožbo je vložila na nepristojnos sodišče 1. 8. 2008, pri čemer jo je pristojno delovno sodišče prejelo 8. 10. 2008.

12. Prvi odstavek 112. člena ZPP določa, da se, če je vloga vezana na rok, šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Ta člen je bil spremenjen z novelo ZPP-E (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 10/17), pri čemer je bilo v sedmem odstavku 112. člena ZPP, kot je veljal v času vložitve tožbe, določeno, da se, če je bila vloga, vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila pravočasno vložena, (le) če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma iz tretjega odstavka 87. člena tega zakona, ali očitni pomoti vložnika. V konkretnem primeru je bila tožnica zastopana po pooblaščencu, ki je odvetnik, vložitve tožbe na nepristojno sodišče pa ni pripisati očitni pomoti (tega tožnica niti ni zatrjevala).

13. Po spremembi deveti odstavek 112. člena ZPP določa, da se, če je bila tožba, vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, ali roka za zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila vložena pravočasno. Te določbe za nazaj ni mogoče uporabiti. Prav tako ni mogoče uporabiti določb o pretrganju zastaranja oziroma stališč kot izhajajo iz sodne prakse (II Ips 183/2013, II Ips 41/2016, VIII Ips 1/2017 ), da je zastaralni rok z vložitvijo tožbe pri nepristojnem sodišču varovan, saj pri rokih, določenih v drugem odstavku 37. člena ZDR, ne gre za zastaralne, ampak za prekluzivne roke.

14. V konkretnem primeru je tako predvsem glede zahtevka za plačilo 9.000,00 EUR, po spremembi tožbe pa 11.000,00 EUR odškodnine iz naslova stroškov priprave na razpis D. bistveno, da je tožba na pristojno sodišče prispela po poteku trimesečnega roka od dneva, ko je tožnica izvedela za opravljanje dela ali sklenitev posla toženca (za sestanka 19. in 20. 3. 2008; 2. 5. 2009 ali 9. 5. 2008). Glede zahtevka za plačilo izgubljenega dobička po 101.137,00 EUR, po spremembi tožbe pa 344.471,00 EUR, za posamezno leto v letih od 2009 do 2012, je tožba v vsakem primeru prepozna, saj je ta zahtevek tožnica prvič postavila v pripravljalni vlogi z dne 13. 6. 2013, kar je po poteku tako trimesečnega subjektivnega kot triletnega objektivnega roka.

15. Zahtevek tožnice, ki ga utemeljuje s konkurenčnim delovanjem toženca, tako ni utemeljen niti na podlagi določb o konkurenčni prepovedi, ker je bila tožba vložena prepozno. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Posledično je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o plačilu stroškov postopka.

16. O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP (načelo uspeha v postopku) in prvega odstavka 155. člena ZPP (priznanje za pravdo potrebnih stroškov). Tožencu, ki je v postopku uspel, je po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/03 in nadalj.; prvi odstavek 20. člena Odvetniške tarife; Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.) priznalo: odgovor na tožbo 2.000 točk, šest pripravljalnih vlog 6 * 1.500 točk, poravnalni narok za glavno obravnavo 500 točk, prvi narok za glavno obravnavo 2.000 točk, osem nadaljnjih narokov za glavno obravnavo 8 * 1.000 točk, urnina za vse naroke skupaj 800 točk, materialni stroški 233 točk (1 % do 1.000 točk, nato 2 %), skupaj 22.533 točk ali 13.519,80 EUR, z davkom na dodano vrednost in stroški sodne takse za odgovor na tožbo 17.315,16 EUR.

17. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker v pritožbenem postopku ni uspela (drugi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. členom ZPP). Tožencu, ki je v pritožbenem postopku uspel, je po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžna plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP), ki jih je toženec utemeljeno priglasil v višini 2.500 točk za sestavo pritožbe, kar znaša 900,00 EUR, z davkom na dodano vrednost in stroški sodne takse za pritožbo 5.253,00 EUR.

18. Tožnica je, ker je toženec v pritožbenem postopku uspel, dolžna na podlagi drugega odstavka 168. člena ZPP in drugega odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/08 in nadalj.) plačati tisti del sodne takse za pritožbo, za katerega je bil toženec na podlagi sklepa Delovnega sodišča v Mariboru Pd 465/2017 z dne 4. 10. 2019 oproščen plačila - 4.155,00 EUR. Ta znesek je dolžna tožnica plačati na račun sodišča, kot izhaja iz izreka sodbe.

Datum zadnje spremembe:

07.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 137/2016
• VSRS Sklep VIII Ips 303/2016
• VDSS sodba Pdp 566/2007