VDSS Sodba Pdp 485/2019

Jedro

Pravilno izhodiščno stališče sodišča prve stopnje je bilo, da je delavec, ki ob vednosti oziroma po navodilih delodajalca dejansko opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, upravičen do plače, predvidene za takšno delovno mesto (44. člen ZDR-1), kar velja tudi za javne uslužbence, pri katerih je treba upoštevati tudi posebna pravila, kot v primeru tožnice - znižanje osnovne plače za dva plačilna razreda zaradi nedoseganja izobrazbe (14. člen ZSPJS).

S tem, ko je tožnica zahtevala obračun bruto zneska ter šele po izpolnitvi obveznosti glede davkov in prispevkov (kar pa je po novejši sodni praksi preuranjeno, saj navedena obveznost nastane šele ob plačilu prejemka) izplačilo neto zneska, sodišče pa je toženki naložilo plačilo bruto zneska, tožnici ni bilo prisojeno nekaj več ali nekaj drugega od zahtevanega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožnici v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici za čas od vključno februarja 2013 do vključno avgusta 2017 plačati razliko v plači oz. nadomestilo plače, in sicer med plačo oz. nadomestilom plače, kakršno bi prejemala za delo na delovnem mestu "diplomirana medicinska sestra v dializi I" ter dejansko prejeto plačo, v skupnem znesku 11.893,52 EUR bruto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska razlike v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (I. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun, odtegnitev in plačilo davkov in prispevkov od vtoževane bruto razlike v plači v znesku 11.893,52 EUR (II. točka izreka) in zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo v delu glavnice iz naslova razlike v plači v bruto znesku 3.695,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni povrniti tožnici stroške postopka v znesku 1.431,03 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in sklep, in sicer zoper I. in IV. točko izreka, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, zaradi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo ter sklep spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne in odloči, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka oziroma podredno, da razveljavi sodbo in sklep v izpodbijanem delu ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožnica postavila tako primarni kor podredni zahtevek, s katerima je zahtevala obračun razlike v plači ter po odvodu, obračunu in plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je ugotovilo, da se zahtevka po vsebini smiselno prekrivata. Ker je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati bruto znesek (namesto neto znesek) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je odločalo izven meja zahtevkov (2. člen ZPP). Zaradi prekoračitve zahtevka je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je v zvezi z delnim zavrženjem tožbe navedlo, da sodišče v delovnem sporu ne odloča o obračunu in plačilu davkov in prispevkov, da je to šele ob izplačilu prejemka stvar izplačevalca oziroma davčnih organov, vseeno pa to ne pomeni, da lahko odloča izven zahtevkov. Če bi tožnica na podlagi takšne sodbe vložila predlog za izvršbo, bi tožnica prejela več, kot bi ji pripadalo, tožena stranka pa bi morala plačati tudi davke in prispevke. Delavec ne more biti upravičen do izplačila plače v bruto znesku, ampak le v neto znesku. Nadalje navaja, da se sodišče ni opredelilo do ugovora toženke, da tožnica ni upravičena do vtoževanega plačila, saj ni opravljala vseh del in nalog diplomirane medicinke sestre (DMS). Tožnica bi lahko bila upravičena do plače tega delovnega mesta le za tisti del delovnega časa, ko je opravljala aktivnosti, ki so v izključni pristojnosti DMS. Sodišče je ugotovilo le, da tožnica v celoti opravlja iste naloge kot so jih DMS, a zgolj to še ne pomeni, da je opravljala vsa dela in naloge DMS. Moralo bi ugotoviti obseg dejansko opravljenega dela in nalog DMS. V tem delu je ostalo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti od 11. dne v mesecu za pretekli mesec je sodišče toženki neutemeljeno očitalo, da ni konkretno oporekala datumom zapadlosti v vtoževanem obdobju. Tožnica je v tožbi zgolj navedla, da prejema plačo do desetega dne v mesecu za pretekli mesec, določnih datumov zapadlosti sploh ni navedla. Toženki ni bilo treba oporekati datumom, ki sploh niso bili navedeni. Odločitev sodišča, da je tožnica upravičena do plačila tudi za dneve, ko je bila odsotna z dela, je brez obrazložitve in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je navedlo zgolj to, da se strinja s stališčem tožnice, da je nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela primarno vezano na dejansko plačo delavca za opravljeno delo. Pritožba meni, da je to nelogično, neživljenjsko. Posledično je tudi odločitev o stroških postopka napačna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in odločitev o stroških postopka v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Predmet spora je plačilo za višje vrednoteno dejansko delo. Sodišče prve stopnje je sledilo tožnici, da je pri toženki opravljala dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta Diplomirana medicinska sestra (DMS) v dializi I, medtem ko je plačo prejemala po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto Srednja medicinska sestra (SMS) v dializi I. Zato je zahtevku iz naslova razlike v plači med 24. oz. 25. in 30. oz. 32. plačnim razredom ugodilo, in sicer v času od februarja 2013 do vključno februarja 2016 ob upoštevanju 30. plačnega razreda (upoštevajoč odbitke po 14. členu ZSPJS, dokler ni tožnica pridobila izobrazbe DMS) ter v obdobju od marca 2016 do vključno avgusta 2017 ob upoštevanju 32. plačnega razreda, ter dejansko prejeto plačo v 24. plačnem razredu od vključno februarja 2013 do vključno novembra 2015, v 25. plačnem razredu od vključno decembra 2015 do vključno junija 2016 ter v 31. plačnem razredu v obdobju od vključno julija 2016 do vključno avgusta 2017. Pri tem je v zvezi z zahtevkom pojasnilo, da je bil primarni zahtevek postavljen zgolj opisno kot razlika med 24. oz. 25. plačnim razredom in 30. oz. 32. plačnim razredom, s podrednim zahtevkom pa je bila določena višina zahtevka. Ker po vsebini ni šlo za pravo razmerje podrejenosti, je sodišče odločilo tako, da je upoštevalo določnejši zahtevek. Pritožba takšnemu postopanju niti ne nasprotuje, uveljavlja pa prekoračitev zahtevka – neutemeljeno, o čemer več kasneje.

7. Najprej pritožbeno sodišče izraža strinjanje z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje. Pravilno izhodiščno stališče sodišča prve stopnje je bilo, da je delavec, ki ob vednosti oziroma po navodilih delodajalca dejansko opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, upravičen do plače, predvidene za takšno delovno mesto (44. člen ZDR-1), kar velja tudi za javne uslužbence, pri katerih je treba upoštevati tudi posebna pravila, kot v primeru tožnice - znižanje osnovne plače za dva plačilna razreda zaradi nedoseganja izobrazbe (14. člen ZSPJS). Sodišče prve stopnje je pravilno izrazilo strinjanje s stališčem tožnice, da je tudi višina nadomestila plače za čas odsotnosti z dela v vtoževanem obdobju vezana na plačilo za dejansko opravljeno delo. Pritožba mu s tem v zvezi neutemeljeno očita neobrazloženost sodbe v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, med strankama pa glede navedenega ni bilo razhajanja o dejstvih, ampak v stališču, na kar pa se navedena postopkovna kršitev ne nanaša.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka v vtoževanem obdobju v Oddelku dializa I kot "obposteljne sestre" (medicinske sestre ob pacientu) zaposlovala delavke na različnih delovnih mestih - na delovnem mestu SMS v dializi I (V. tarifni razred z izhodiščnim 22. plačnim razredom), na delovnem mestu DMS (VII/1 tarifni razred z izhodiščnim 32. plačnim razredom) ter na t.i. "kombiniranih" delovnih mestih DMS/SMS. Delo obposteljnih sester na dializnem oddelku tožene stranke je bilo organizirano tako, da je sledilo izkušnjam oziroma pridobljenemu znanju obposteljnih sester in delo v praksi med sestrami ni bilo razmejeno na podlagi merila delovnega mesta oziroma izobrazbe. Sodišče je ugotovilo, da pri toženi stranki ni bilo jasne razmejitve med delovnim mestom SMS in DMS. Tožena stranke je to skušala uvesti tekom časa, vendar v vtoževanem obdobju razmejitev ni bila vzpostavljena na način, da bi sodišče lahko dela in naloge razmejilo. Ključna je ugotovitev sodišča, da je tožnica opravljala identično delo kot diplomirane medicinske sestre. Vse obposteljne sestre so namreč opravljale isto delo in v celoti opravljale iste aktivnosti, kot so jih v vtoževanem obdobju opravljale diplomirane medicinske sestre ob (istih) pacientih. V vtoževanem obdobju je tožnica opravljala dela in naloge diplomirane medicinske sestre in sicer je opravljala najzahtevnejša dela in naloge v okviru strokovnega področja dialize (1. alineja del in nalog DMS v dializi I - B6). Dialize je izvajala po navodilu zdravnika samostojno, brez nadzora DMS. V času stalne pripravljenosti, ko je delala na intenzivni terapiji, je bila povsem samostojna pri izvajanju tudi najzahtevnejših akutnih dializ. V zvezi s tem je sodišče upoštevalo Seznam aktivnosti diplomiranih medicinskih sester, diplomiranih babic, tehnikov, zdravstvene nege in bolničarjev, oprlo pa se je na skladne izpovedi zaslišanih ter listinske dokaze (npr. mesečni razpored dela, evidenco dela tožnice na aktuni hemodializi).

9. Sicer pa pritožba, ki sicer uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, niti ne navaja določno, kateri izmed izvedenih dokazov naj bi bil napačno ocenjen, kot tudi ne navaja npr., katerih dejstev sodišče ni ugotovilo, prav tako ne izpostavlja nobenega neizvedenega dokaza. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje (temu pa pritožba ne nasprotuje), je tožnica navedla aktivnosti, ki so v domeni diplomiranih medicinskih sester in jih na delu sama opravlja, toženka pa je oporekala zgolj manjšem delu navedenih aktivnosti, ki pa jih opravljajo vodje tima ali zdravniki, ne pa npr. zgolj diplomirane medicinske sestre. Toženka tako tudi v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da bi moralo sodišče ugotoviti obseg dejansko opravljenega dela, češ da bi bila tožnica lahko upravičena do plače višje vrednotenega delovnega mesta le za tisti del delovnega časa, ko je opravljala aktivnosti tega delovnega mesta (s tem da ne pojasni niti tega, za kolikšen del delovnega časa naj bi šlo). Podobno neobrazloženo vztraja, da dolguje tožnici plačilo kvečjemu v nekem sorazmernem deležu višje vrednotenega delovnega mesta, saj tudi tega deleža na pojasni. Neutemeljeno torej pritožba vztraja, da za ugoditev zahtevku ne zadošča ugotovitev, da je tožnica v celoti opravljala iste naloge kot diplomirane medicinske sestre.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z izpodbijano odločitvijo tako po temelju kot po višini, pri čemer pa pritožba napačno trdi, da naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnica je zahtevala, da ji toženka obračuna razliko v nadomestilu plače, kakršno bi prejemala za delo na delovnem mestu DMS ob upoštevanju 32. plačnega razreda ter dejansko prejeto plačo ob upoštevanju 24. oz. 25. plačnega razreda, v letu 2016 pa 31. plačnega razreda, od tega odvede davke in prispevke ter izplača ustrezen neto znesek vsakomesečne razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec (primarni zahtevek) oziroma obračuna razliko v plači, kakršno bi prejemala na delovnem mestu DMS ter dejansko prejeto plačo, v skupnem znesku 11.893,52 EUR bruto, od tega zneska odvede, obračuna in plača davke in prispevke ter tožnici izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer:

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 250,46 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 240,42 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 291,01 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 287,61 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 216,84 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 255,97 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 202,08 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 219,65 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 234,24 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 266,39 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 280,26 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 250,03 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 266,54 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 257,71 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 260,14 EUR) od 11. 3. 2015 dalje,

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 268,87 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 257,54 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 257,41 EUR) od 11. 3. 2015 dalje,

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 270,55 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 254,23 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 269,15 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 265,58 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 263,36 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 251,63 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 258,12 EUR) od 11. 3. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 254,64 EUR) od 11. 4. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 284,16 EUR) od 11. 5. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 267,72 EUR) od 11. 6. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 265,74 EUR) od 11. 7. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 258,20 EUR) od 11. 8. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 256,05 EUR) od 11. 9. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 245,49 EUR) od 11. 10. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 269,72 EUR) od 11. 11. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 256,25 EUR) od 11. 12. 2015 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 227,39 EUR) od 11. 1. 2016 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 220,08 EUR) od 11. 2. 2016 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 225,19 EUR) od 11. 3. 2016 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 311,48 EUR) od 11. 4. 2016 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 386,48 EUR) od 11. 5. 2016 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 411,04 EUR) od 11. 6. 2016 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 400,97 EUR) od 11. 7. 2016 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 67,54 EUR) od 11. 8. 2016 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 62,76 EUR) od 11. 9. 2016 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 73,67 EUR) od 11. 10. 2016 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 67,84 EUR) od 11. 11. 2016 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 70,06 EUR) od 11. 12. 2016 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 57,34 EUR) od 11. 1. 2017 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 68,11 EUR) od 11. 2. 2017 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 75,66 EUR) od 11. 3. 2017 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 70,16 EUR) od 11. 4. 2017 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 67,97 EUR) od 11. 5. 2017 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 71,12 EUR) od 11. 6. 2017 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 71,39 EUR) od 11. 7. 2017 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 68,04 EUR) od 11. 8. 2017 dalje;

- od neto zneska razlike (od bruto zneska 65,45 EUR) od 11. 9. 2017 dalje do dneva plačila.

11. Glede na to, da je sodišče prve stopnje sledilo tako postavljenemu obrestnemu zahtevku, ni utemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče tožnici priznalo zakonske zamudne obresti od bruto zneskov. Res pa je sodišče prve stopnje zaradi spremenjene sodne prakse, kar je tudi obrazložilo (sklicujoč se na sodbo VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 in sodbo VIII Ips 230/2017 z dne 10. 4. 2018), iz izreka ugodilne sodbe izvzelo obveznost delodajalca, ki se nanaša na obračun, odtegnitev in plačilo davkov in prispevkov¹ glede bruto razlike v plači. To je predmet zavrženja tožbe in ni pod presojo pritožbenega sodišča. S tem, ko je tožnica zahtevala obračun bruto zneska ter šele po izpolnitvi obveznosti glede davkov in prispevkov (kar pa je po novejši sodni praksi preuranjeno, saj navedena obveznost nastane šele ob plačilu prejemka) izplačilo neto zneska, sodišče pa je toženki naložilo plačilo bruto zneska, tožnici ni bilo prisojeno nekaj več ali nekaj drugega od zahtevanega. Ker obračun bruto zneska razlike v plači ni več relevantna obveznost delodajalca (kot tudi ne s tem povezana obveznost glede davkov in prispevkov), sodišče dajatvenega izreka ni moglo oblikovati drugače kot ga je – na plačilo zneska 11.893,52 EUR. Tudi ne drži pritožbena navedba o spornem izvršilnem naslovu, češ da utegne tožnica v izvršbi na podlagi obravnavane sodbe prejeti več, kot bi ji pripadalo, medtem ko utegne biti toženka zavezana še k dodatnemu plačilu davkov in prispevkov. Četudi morda opredelitev prisojenega zneska kot bruto zneska niti ni več potrebna, pa takšen zapis vendarle jasno zamejuje obveznost toženke in s tem odgovarja na njeno vprašanje iz pritožbe – ali bo na prisojeni znesek morala plačati še davke in prispevke? Ne. Pritožbeno sodišče se sklicuje še na sklep II Ips 313/2017 z dne 20. 4. 2018, iz katerega izhaja, da je zaradi davčnih obveznosti možno dobiti v neposredno razpolaganje le zmanjšan (neto) znesek. To bi veljalo tudi za tožnico, četudi se izrek ne glasi več tako, kot je bilo še nedavno ustaljeno v delovnih sporih.

12. Pritožba glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti od 11. dne v mesecu za pretekli mesec napačno navaja, da ni dovolj, da je tožnica v tožbi zgolj navedla, da prejema plačo do 10. dne v mesecu za pretekli mesec, češ da bi morala točno navesti datume vsakega meseca, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je toženki v sodbi resda po nepotrebnem očitalo, da ni konkretno oporekala zatrjevanim datumom zapadlosti oziroma zamud in posledično toženka sedaj v pritožbi podaja navedbe v nerelevantni smeri, obenem pa niti ne trdi, da bi bili pravilni kakšni drugi datumi, kot pa jih je upoštevalo sodišče.

13. V posledici pravilne odločitve o glavni stvari je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, glede katere je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica uspela v 76,29 % (od skupno vtoževanih 15.589,00 EUR je uspela v višini 11.893,52 EUR), uspeh toženke pa je 23,71 % (drugi odstavek 154. člen ZPP).

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo ter del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Toženka zaradi neuspeha s pritožbo krije sama svoje stroške pritožbe in je ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o povračilu stroškov odgovora na pritožbo v zadevi VIII Ips 164/2018 z dne 12. 3. 2019 je dolžna povrniti tožnici utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo. Ti na podlagi Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 - 22/2019) znašajo v skupni višini 279,99 EUR, in sicer 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tudi iz sodbe II Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018 izhaja, da pristavek v izreku, da mora toženec od prisojenega zneska obračunati in plačati davek ter tožniku izplačati neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti toženke, ki nastane šele po pravnomočnosti pravdnega postopka, zato lahko predstavlja le dodatno opozorilo toženki, da izvrši zakonsko obveznost obračuna in plačila davka. Zaradi svoje pojasnilne narave to sodi v obrazložitev sodbe, kadar sodišče prisoja denarne zneske, ki so po davčni zakonodaji predmet obdavčitve, v izrek sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov in v katerem mora sodišče odločiti o postavljenih tožbenih zahtevkih in v njihovih mejah, pa takšen dostavek ne sodi.

Datum zadnje spremembe:

07.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 473/2013
• VDSS Sodba Pdp 252/2020
• VDSS Sodba Pdp 731/2018