VDSS Sodba Psp 244/2019

Jedro

Na podlagi 1. odstavka 118. člena ZPIZ-2 se v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. V primeru, ko se uživalcu pokojnine naknadno prizna določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, se torej priznana pokojninska doba upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Pravica do odstotnega povečanja pokojnine gre od naslednjega dne po vložitvi zahteve (2. odstavek 118. člena ZPIZ-2).

Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 10. 4. 2017 in spremembo odločbe št. ... z dne 13. 10. 2016 tako, da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine tudi za obdobje od 1. 6. 2013 do 11. 5. 2014, pri čemer se višina pokojnine odmeri tako, da se mu odšteje plača, ki jo je prejemal v tem obdobju, oziroma podredno na plačilo odškodnine v višini 16.731,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od maja 2014 dalje.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Čeprav je bilo s sodbo in sklepom opr. št. XII Ps 1577/2015 z dne 13. 4. 2016 odločeno, da ima pravico do starostne pokojnine po ZPIZ-1, je izpodbijana sodba utemeljena z ZPIZ-2. Upoštevanje zakona, ki v času nastanka dogodka še ni veljal, ni dopustno. Gre za kršitev načela retroaktivnosti. Podani so vsi elementi odškodninske odgovornosti. Ravnanje zaposlenih delavcev toženca je namerno izigravanje z zakonom določene pravice, bilo je samovoljno in arbitrarno ter zato protipravno, kar izhaja tudi iz 13. točke obrazložitve sodbe z dne 13. 4. 2016. Toženec kršitve kljub pozivom vse do sodbe ni odpravil. Sklicuje se na 26. in 50. člen Ustave RS. Ustavno pravno zavarovane niso le pridobljene, temveč pod določenimi pogoji tudi pričakovane pravice, zato se pri spreminjanju zakonodaje od izvajalcev pričakuje še posebna skrbnost.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je obrazložena s pravilnimi dejanskimi in utemeljenimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe je potrebno poudariti predvsem naslednje.

5. Pritožbeno sodišče je v obravnavnem primeru enkrat že odločalo.² Ugodilo je toženčevi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje, ki je tožencu naložilo, da izda dopolnilno odločbo, razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Naložilo mu je, da odpravi procesne kršitve in glede na postavljen tožbeni zahtevek presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb oziroma pravilnost odločitve, da se starostna pokojnina, odmerjena na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene od 1. 1. 2010 do 19. 9. 2012, izplačuje od 12. 10. 2016 dalje, ne pa tudi od 1. 6. 2013 do 11. 5. 2014, ko je bil tožnik vključen v zavarovanje, izplačilo pokojnine pa z 31. 5. 2013 pravnomočno ustavljeno, oziroma odloči o podrednem tožbenem zahtevku na plačilo odškodnine.

6. Po odpravi procesnih kršitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik od 1. 6. 2013 do 11. 5. 2014 nima pravice do starostne pokojnine. Pravilno je zaključilo tudi, da za vtoževano odškodnino ni podano protipravno ravnanje toženca.

K pritožbi zoper zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka (odprava oziroma sprememba izpodbijanih posamičnih upravnih aktov in priznanje starostne pokojnine v obdobju od 1. 6. 2013 do 11. 5. 2014 v vtoževani višini)

7. Predmet spora je presoja pravilnosti in zakonitosti odločb z dne 13. 10. 2016 in z dne 10. 4. 2017 o novi odmeri starostne pokojnine od 12. 10. 2016 dalje. Sporno je, ali ima tožnik pravico do starostne pokojnine oziroma njenega izplačevanja tudi pred 12. 10. 2016 oziroma v obdobju od 1. 6. 2013 do 11. 5. 2014.

8. Po sodni odpravi³ zavrnilnih odločb o starostni pokojnini⁴ in vrnitvi zadeve v ponovno upravno odločanje je bila tožniku z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 24. 6. 2016 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 1.519,96 EUR mesečno od 20. 9. 2012 dalje. Tožnik je dopolnil 62 let in 4 mesece starosti ter 35 let, 8 mesecev in 2 dni pokojninske dobe. Skupaj z dodano dobo je izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1),⁵ veljavnim do 31. 12. 2012. Upoštevana je bila tudi zavarovalna doba za obdobje od 1. 1. 2010 do 19. 9. 2012, za katero je bilo v socialnem sporu zoper zavrnilni odločbi naknadno ugotovljeno, da se šteje v pokojninsko dobo.

Zaradi vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 1. 6. 2013 do 11. 5. 2014 in predhodno že pravnomočno priznane pravice do starostne pokojnine v znesku 1.498,97 EUR od 12. 5. 2014 dalje po odločbi z dne 8. 10. 2014, je bilo z odločbo z dne 24. 6. 2016 sočasno odločeno, da se z 31. 5. 2013 izplačevanje starostne pokojnine ustavi, od 12. 5. 2014 dalje pa se izplačuje starostna pokojnina po odločbi z dne 8. 10. 2014.

Tožniku je bila namreč z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 8. 10. 2014 priznana starostna pokojnina od 12. 5. 2014 dalje v znesku 1.498,97 EUR na mesec. Dopolnil je 64 let starosti ter 33 let, 10 mesecev in 24 dni pokojninske dobe brez dokupa ter izpolnil pogoje po 3. odstavku 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2),⁶ veljavnem od 1. 1. 2013 dalje. Vendar zavarovalna doba za obdobje od 1. 1. 2010 do 19. 9. 2012, za katero je bilo v predhodnem socialnem sporu zoper zavrnilni odločbi šele naknadno ugotovljeno, da se šteje v pokojninsko dobo, ni bila upoštevana.

9. Na podlagi tožnikove zahteve za odpravo neskladnosti v postopku priznanja pravice do starostne pokojnine je bila z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma pravnomočno priznana starostna pokojnina po odločbi z dne 8. 10. 2014 odstotno povečana za zavarovalno dobo od 1. 1. 2010 do 19. 9. 2012. Upoštevanih je bilo 36 let, 7 mesecev in 13 dni pokojninske dobe brez dokupa. Starostna pokojnina je bila odmerjena v znesku 1.624,68 EUR, vendar šele od 12. 10. 2016 dalje.

10. Na podlagi 1. odstavka 118. člena ZPIZ-2 se v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. V primeru, ko se uživalcu pokojnine naknadno prizna določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, se torej priznana pokojninska doba upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Pravica do odstotnega povečanja pokojnine gre od naslednjega dne po vložitvi zahteve (2. odstavek 118. člena ZPIZ-2). Prav takšno dejansko stanje je podano tudi v obravnavani zadevi.

11. Gre namreč za zavarovalno dobo od 1. 1. 2010 do 19. 9. 2012, ki je bila upoštevana pri priznanju pravice do starostne pokojnine po odločbi z dne 24. 6. 2016 in se je izplačevala od 20. 9. 2012 do 31. 5. 2013, ko je bilo izplačilo pravnomočno ustavljeno. Ni pa bila upoštevana pri priznanju pravice do starostne pokojnine od 12. 5. 2014 dalje po odločbi z dne 8. 10. 2014. Gre torej za naknadno priznano pokojninsko dobo po priznanju pravice do starostne pokojnine, ki je bila priznana in odmerjena po določbah ZPIZ-2. Pritožbene navedbe v smeri retroaktivne uporabe ZPIZ-2, zato niso utemeljene. Ker je bila obravnavana zahteva vložena 11. 10. 2016, se tožniku starostna pokojnina, priznana po odločbi z dne 8. 10. 2014, lahko odstotno poveča le od 12. 10. 2016 dalje, torej od naslednjega dne po vložitvi zahteve, ne pa pred tem datumom. Za priznanje starostne pokojnine od 1. 6. 2013 do 11. 5. 2014, kar tožnik uveljavlja v tem sporu, ni podlage.

12. Ob pravnomočni ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine z 31. 5. 2013 po odločbi z dne 24. 6. 2016, je odločilno tudi dejstvo, da je bil tožnik od 1. 6. 2013 do 11. 5. 2014 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po 1. odstavku 111. člena ZPIZ-2 se pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Tudi po 2. odstavku 156. člena ZPIZ-1 je bil pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Sočasno zavarovanje in izplačilo pokojnine, razen izjemoma in pod zakonskimi pogoji, torej ni dopustno. Ker je bil tožnik od 1. 6. 2013 do 31. 3. 2014 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, od 1. 4. 2014 do 11. 5. 2014 pa kot uživalec denarnega nadomestila med brezposelnostjo, je zaključek sodišča prve stopnje, da se mu starostna pokojnina od 1. 6. 2013 do 11. 5. 2014, niti ne znižana za prejeto plačo oziroma denarno nadomestilo za brezposelnost ne more izplačevati, pravilen.

13. Vse predhodno navedeno pomeni, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti, primarni tožbeni zahtevek na njuno odpravo oziroma spremembo v smeri priznanja pravice do starostne pokojnine tudi za obdobje od 1. 6. 2013 do 11. 5. 2014 v vtoževani višini pa utemeljeno zavrnjen. Iz obrazloženih razlogov ni podana niti zatrjevana kršitev 50. člena Ustave RS.⁷

K pritožbi zoper zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka (na plačilo odškodnine)

14. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve glede podrednega zahtevka je v 196. členu ZPIZ-2, ki izrecno določa, da toženec odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami predpisov, ki urejajo obligacijska razmerja. Odkazuje torej na uporabo Obligacijskega zakonika (OZ)⁸ in s tem na splošna in druga pravila, ki urejajo povračilo premoženjske in nepremoženjske škode. Kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, morajo biti izpolnjene kumulativno predpisane štiri predpisane predpostavke, in sicer nedopustno ravnanje povzročitelja, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza ter odgovornost povzročitelja. Če vse štiri niso izpolnjene sočasno, odškodninska odgovornost ni podana.

Tudi glede elementa protipravnosti je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da bi moralo biti po ustaljeni sodni praksi⁹ za odškodninsko odgovornost toženca ravnanje zaposlenih delavcev toženca takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.

15. Takšno dejansko stanje pa zgolj zato, ker sta bili v sodnem postopku odpravljeni odločbi toženca o zavrnitvi zahteve za starostno pokojnino, ni niti ne more biti dokazano. Čeprav je sodišče prve stopnje odpravo odločb utemeljevalo tudi s tem, da je sklicevanje toženca na navodilo direktorja, da se zavarovalna doba upošteva izključno po plačanih prispevkih, nezakonito in pomeni nedopustno arbitrarno odločanje, to še ne pomeni, da je podano protipravno ravnanje v smislu odškodninske odgovornosti. Kot pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, v sodno socialnem sporu, opr. št. XI Ps 1577/2015 ni bilo ugotavljano protipravno ravnanje v smislu odškodninske odgovornosti toženca, temveč je bila predmet presoje le pravilnost in zakonitost dokončne zavrnilne odločbe. Ob takšnih okoliščinah pa tožencu, ki o pravicah do in iz obveznega pokojninskega zavarovanja odloča v predsodnem upravnem postopku, seveda protipravnosti v smislu odškodninske odgovornosti ni mogoče očitati. Prav s sodbo na podlagi izpodbojne tožbe, kot predvidenega pravnega sredstva zoper odločitve toženca, je bila nepravilnost oziroma nezakonitost posamičnih upravnih aktov tudi sanirana. Pritožnikovo vztrajanje, da naj bi ravnanje zaposlenih delavcev toženca pomenilo namerno izigravanje z zakonom določene pravice, da naj bi bilo samovoljno in arbitrarno ter da naj ne bi bilo zadosti skrbno, zato ne more biti uspešno.

16. Ker torej ni podanega protipravnega ravnanja toženca, je vtoževana odškodninska terjatev iz naslova gmotne škode v višini 16.731,00 EUR že po temelju utemeljeno zavrnjena. Pomeni, da ni bilo potrebno ugotavljati drugih elementov pravnega temelja vtoževane terjatve. Zaradi obrazloženih razlogov ni podana niti zatrjevana kršitev 26. člena Ustave RS.

Odločitev pritožbenega sodišča

17. Glede na vse predhodno navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² Sklep Psp 361/2018 z dne 10. 1. 2019.
³ Sodba in sklep sodišča prve stopnje opr. št. XI Ps 1577/2015 z dne 13. 4. 2016.
⁴ Odločbi toženca z dne 6. 3. 2013 in 14. 5. 2013.
⁵ Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.
⁶ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁷ Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami.
⁸ Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
⁹ VIII Ips 140/2013, Psp 443/2013, itd.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 256/2007
• VDSS sodba Psp 336/2012
• VDSS sodba Psp 389/2009