VDSS Sodba Psp 190/2019

Jedro

Določbo 396. člena ZPIZ-2 je mogoče pravilno interpretirati in uporabljati le tako, da pravice, pridobljene po ZPIZ/92 ali ZPIZ-1, uživalcem prenehajo šele, ko so novo priznane pravice po ZPIZ-2 dejansko realizirane. Ko je torej uživalcu nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti, pridobljene po prejšnjih predpisih zagotovljena nova pravica do dela na drugem ustreznem delu v skladu z novo ugotovljeno invalidnostjo. Dokler ne pride do realizacije vsebinske pravice na temelju nove invalidnosti, ki se izvršuje pri delodajalcu, ima uživalec denarnega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pravico do uživanja nespremenjene denarne dajatve. Vse do tedaj 194. člena ZPIZ-2 o povrnitvi preplačil ni mogoče uporabiti mimo ali celo v nasprotju z 396. členom ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh od prejema te sodbe povrnit 279,62 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 5. 2018 in št. ... z dne 10. 8. 2018, ker je presodilo, da upravna akta o ugotovljenem preplačilu in odrejenem vračilu nadomestila zaradi manjše plače nista zakonita (I. tč. izreka). Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v 8 dneh povrniti stroške v znesku 923,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbija tožena stranka iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

Z dejanskimi ugotovitvami in stališčem sodišča se ne strinja. Kljub temu, da sta bili odločbi z dne 26. 1. 2018 in 22. 3. 2018 pravnomočno odpravljeni, to ne vpliva na ugotovljeno preplačilo. Do preplačila je prišlo zaradi spremembe tožnikovega delovnopravnega statusa ter s sodbo opr. št. VI Ps 1283/2014 z dne 1. 3. 2017 priznano pravico do delnega nadomestila, zato je bilo nadomestilo zaradi manjše plače ustavljeno. O preplačilu je odločeno na temelju 194. člena ZPIZ‑2. Sodna praksa je že zavzela stališče o možnosti uveljavljanja vračila preveč oz. neupravičeno izplačanih dajatev za celotno obdobje, ko zavarovanec več ni izpolnjeval pogojev, ne glede, ali je predhodno prišlo do ustavitve izplačevanja ali ne. Sklicuje se na judikate Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 4/2014, VIII Ips 63/2018 in VIII Ips 123/2017. V kolikor bi sledili zaključku, da sta zaradi odprave ustavitvenih odločb nezakoniti tudi preplačilni odločbi, ne bi bilo mogoče nikoli priti do vračila neutemeljeno izplačanih pokojninskih dajatev. Odločba o preplačilu je samostojen pravni naslov in omogoča prisilno izvršbo.

3. Tožnik v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke, strinja se z dejanskimi in pravnimi razlogi iz prvostopenjske sodbe ter predlaga zavrnitev pritožbe. Sodbi Psp 420/2018 z dne 7. 2. 2019 v zvezi z VI Ps 561/2018 z dne 5. 9. 2018 dokazujeta, da tožena stranka neutemeljeno terja vračilo nadomestil zaradi manjše plače v znesku 3.149,30 EUR. Od 5. 5. 2017 do 31. 12. 2017 ni neupravičeno prejemal nadomestila, saj mu ni prenehala pravica do nadomestila na drugem ustreznem delu, priznana z odločbo 17. 7. 2003, niti pravica do izplačevanja in izplačevanje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Ugoditvena sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbena izvajanja potrebno ponovno poudariti predvsem naslednje.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izpodbijani odločbi nista zakoniti ter ju na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih² (ZDSS-1) utemeljeno odpravilo. Z odpravljenima upravnima aktoma je bilo namreč izrečeno, da je tožnik od 5. 5. 2017 do 31. 12. 2017 zaradi spremembe delovnopravnega statusa neupravičeno prejemal nadomestilo zaradi manjše plače v znesku 3.149,30 EUR, ki ga je dolžan vrniti obročno v roku 12 mesecev.

7. Upravni odločbi sta bili izdani na podlagi 194. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju³ (ZPIZ-2), ki tudi po stališču pritožbenega sodišča ne more biti edini relevantni pravni temelj za razsojo zadeve. ZPIZ-2 v 194. členu med drugim sicer res določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja (1. odstavek) in pooblašča zavod, da izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila ter način, po katerem mu bo preplačilo vrnjeno (3. odstavek). Vendar je v okoliščinah konkretnega primera potrebno pravila o povrnitvi preplačil uporabiti v povezavi z varstvom pridobljenih pravic, urejenih v prehodnih določbah ZPIZ-2. Po 396. členu ZPIZ-2 namreč uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in uživalci pravic po ZPIZ-1, pravice obdržijo v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi ZPIZ-2⁴ (1. odstavek). Uživalci pravic po prejšnjih predpisih sicer lahko pridobijo pravice po ZPIZ-2, vendar le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti (3. odstavek).

Določbo 396. člena ZPIZ-2 je mogoče pravilno interpretirati in uporabljati le tako, da pravice, pridobljene po ZPIZ/92 ali ZPIZ-1, uživalcem prenehajo šele, ko so novo priznane pravice po ZPIZ-2 dejansko realizirane. Ko je torej uživalcu nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti, pridobljene po prejšnjih predpisih zagotovljena nova pravica do dela na drugem ustreznem delu v skladu z novo ugotovljeno invalidnostjo. Dokler ne pride do realizacije vsebinske pravice na temelju nove invalidnosti, ki se izvršuje pri delodajalcu, ima uživalec denarnega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pravico do uživanja nespremenjene denarne dajatve. Vse do tedaj 194. člena ZPIZ-2 o povrnitvi preplačil ni mogoče uporabiti mimo ali celo v nasprotju z 396. členom ZPIZ-2.

8. Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je imel tožnik z odločbo z dne 17. 7. 2003 priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 6. 12. 2000 dalje. S sodbo opr. št. VI Ps 1283/2014 z dne 1. 3. 2017 je sicer še nadalje razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in ima priznano novo pravico do dela na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami in krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 1. 12. 2013 dalje. Toženi zavod je zatem z odločbama z dne 22. 3. 2018 in z dne 26. 1. 2018 odločil, da tožniku z dnem 4. 5. 2017 preneha pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, priznane z odločbo z dne 17. 7. 2003 in da več ni upravičen do izplačevanja navedene denarne dajatve.

Predhodno navedena posamična upravna akta o prenehanju pravice in ustavitvi izplačevanja nadomestila pa sta bila v sodnem postopku⁵ ob uporabi 396. člena ZPIZ-2 kot nezakonita pravnomočno odpravljena, ker novo priznana pravica do dela v krajšem delovnem času še ni bila realizirana. V obravnavanem predsodnem postopku tako ni bilo pogojev za uporabo 194. člena ZPIZ-2 o ugotovitvi preplačanega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 5. 5. 2017 do 31. 12. 2017 v višini 3.149,30 EUR, niti za odreditev vračila navedenega zneska.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je o ustavitvi izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pravnomočno razsojeno (Psp 420/2018 v zvezi z VI Ps 561/2018 ) in da je bil zato tožnik tudi od 5. 5. 2017 do 31. 12. 2017 upravičen do izplačevanja denarnega nadomestila, pridobljenega po prejšnjih predpisih. Sodišče logično pravilno zaključuje, da neurejen delovnopravni status glede pravic na temelju nove invalidnosti ne more vplivati na nadaljnje uživanje denarne dajatve po prejšnjih predpisih, vse dokler ne pride do realizacije vsebinske pravice na temelju nove invalidnosti.

10. Toženkino drugačno pravno naziranje je zmotno, sklicevanje na nekatere judikate Vrhovnega sodišča RS⁶ pa v okoliščinah konkretnega primera pravno irelevantno, saj ne gre za dejanski stan kot v zadevah, v katerih je šlo za zakonito ugotovljeno preplačilo in odrejeno vračilo. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Glede na to, da tožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP hkrati odločilo, da je tožniku dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini, razvidni iz izreka te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo⁷ (OT) tako da je za odgovor na pritožbo priznanih 375 točk in za materialne stroške 7,50 točk, skupaj torej 382,50 točk po 0,60 EUR kar znese 229,20 EUR, povečano za 22 % DDV pa 279,62 EUR.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 15/2017.
² Ur. l. RS, št. 2/2004.
³ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁴ ZPIZ-2 je začel veljati prvi dan naslednjega meseca po objavi v Uradnem listu RS, to je 1. 1. 2013.
⁵ Sodba opr. št. VI Ps 561/2018 z dne 5. 9. 2018, potrjena s sodbo opr. št. Psp 420/2018 z dne 7. 2. 2019
⁶ Npr. VIII Ips 4/2014, VIII Ips123/2017 in VIII Ips 63/2018.
⁷ Ur. l. RS, št. 2/2005 s kasnejšimi spremembami.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 385/2016
• Sodba VIII Ips 141/2006
• VDSS Sodba Psp 281/2019