VDSS Sodba Pdp 134/2019

Jedro

Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu na določbo 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju, od navedenega v pogodbi o zaposlitvi, dejansko spremenjen pogodbeno kraj opravljanja dela, saj pogodbi o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določata glavni kraj opravljanja dela. Glede na to ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da je z odredbami tožniku začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožnikove poti na navedena delovišča za službena potovanja, za katera tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj za obdobje od aprila 2013 do marca 2017 tožniku izplača razliko med povračili stroškov prevoza na delo in iz dela in povračili stroškov za uporabo avtomobila v službene namene (kilometrino) v višini 3.526,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhajajo iz izreka (I. točka izreka), višji zahtevek (še za 32,20 EUR s pripadki) pa je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, naj tožniku povrne 834,49 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožniku z odredbami na podlagi 190. in 49. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP) začasno pisno odredila drugo delo v drugem kraju, kot je bilo to dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Meni, da je ZDR-1 prav zaradi večje prilagodljivosti potrebam delovnega procesa uredil možnost začasne odreditve dela na drugem delovnem mestu na podlagi pisne odredbe delodajalca, sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pa ni bila potrebna. V odredbah so bili tožniku tudi izrecno priznani stroški prevoza na delo in z dela z lastnim avtomobilom in koliko kilometrov poti se mu priznava. Ker se je tožnik vozil na delovno mesto, na katerem je delal, od doma in se nato od tam neposredno vračal domov, te njegove poti po mnenju tožene stranke ni mogoče šteti za službeno potovanje (ki je t.i. režijsko potovanje). Tožnik je vedel, da ima spremenjen kraj opravljanja dela in tudi, da mu pripada pravica do uporabe lastnega avtomobila za prevoz na to delovno mesto. Ker je v vseh primerih, ko je tožnik delo opravljal na drugem delovnem mestu, kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi, in ni bil na poti zaradi izvršitve posameznih nalog zunaj opredeljenih v pogodbi o zaposlitvi, pritožba meni, da ni bil na službenem potovanju. Nasprotuje sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 387/2011 ter na zadevi pritožbenega sodišča Pdp 932/2017 in Pdp 1308/2011, saj ne gre za enotno sodno prakso, ampak za enkratno odločitev, ki se nanaša na časovno obdobje, ko ZDR-1 še ni veljal. Ne sprejema stališča sodišča prve stopnje, ki odreka uporabnost mnenja in ugotovitvenega sklepa z dne 19. 12. 2017 Komisije za razlago kolektivne pogodbe KPDŽP. Meni, da je mnenje komisije legitimno, formalistična razlaga sklepa komisije ni ustrezna, vsebina sklepa pa izraža volja strank kolektivne pogodbe glede na njihovo razumevanje splošnih aktov, izdanih na podlagi kolektivne pogodbe, ter namen, ki so ga zasledovale. Navaja, da ne more preveriti stališča sodišča prve stopnje v prvem stavku 12. točke obrazložitve. Kot pravno zmotnemu nasprotuje stališču, da Navodilo ... nima značaja kolektivne pogodbe, saj je bilo sprejeto s strani istih pogodbenih partnerjev po enakem postopku kot kolektivna pogodba. Pove, da so reprezentativni sindikati obravnavali osnutek navodila in z vsebino soglašali. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del odločitve sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo, tako tudi v delu, ki ga izrecno izpostavlja pritožba.

7. V obravnavanem sporu se je kot bistveno odločalo, ali je poti, ki jih je po posameznih odredbah za delo v drugem kraju, kot je kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, opravil tožnik, šteti kot službena potovanja po 205. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 95/2007, v nadaljevanju KPDŽP). Sodišče prve stopnje je odločalo o tem, ali tožena stranka tožniku dolguje razliko med priznanimi in izplačanimi stroški za prevoz na delo in z dela ter stroški za uporabo lastnega avtomobila na službeni poti po 208. členu KPDŽP.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik v druge kraje, in sicer na postaje A., B., C., D., E. in F., niso redne poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi (v pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 3. 2010 je kot kraj opravljanja dela opredeljena nadzorna postaja G.). Po določbi 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu na določbo 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju, od navedenega v pogodbi o zaposlitvi, dejansko spremenjen pogodbeno kraj opravljanja dela, saj pogodbi o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določata glavni kraj opravljanja dela (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 23/2016 z dne 30. 8. 2016). Glede na to ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da je z odredbami tožniku začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih (sodbi pritožbenega sodišča Pdp 542/2015 in Pdp 932/2017) štelo tožnikove poti na navedena delovišča za službena potovanja, za katera tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo tudi na pravno stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot le tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje sklicevanju sodišča prve stopnje na navedene judikate, ki se nanašajo na v bistvenem podobno dejansko stanje in upravičujejo uporabo materialnega prava na način, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Na to ugotovitev ne vpliva dejstvo, da je bil judikat Vrhovnega sodišča RS sprejet še v času veljavnosti prejšnjega zakona, saj se ZDR-1 od prejšnjega zakona v zvezi s tem vprašanjem ni spremenil.

9. Na pravilnost ugotovitve o tem, da je pri spornih poteh šlo za službena potovanja, za katera je tožnik upravičen do kilometrine, ne vpliva, da so mu bili v odredbah za delo v navedenih krajih izrecno priznani stroški prevoza na delo in z dela z lastnim avtomobilom, da je tožnik vedel, da ima spremenjen kraj opravljanja dela ter da mu tožena stranka priznava (le) pravico do uporabe lastnega avtomobila za prevoz na to delovno mesto, in da je tožnik od doma odhajal na delo na kraje, navedene v odredbah, in se od tam vračal domov. Navedeno za odločitev v zadevi ni bistveno.

10. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, ki pri odločanju ni upoštevalo mnenja in ugotovitvenega sklepa z dne 19. 12. 2017 Komisije za razlago kolektivne pogodbe KPDŽP. Sodišče prve stopnje je svoje stališče ustrezno obrazložilo, to pa je tudi materialnopravno pravilno. S pritožbenimi trditvami tožena stranka ni uspela izpodbiti stališča, da predloženo mnenje in ugotovitveni sklep nista razlaga, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb te pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalca, ki izvirajo iz te pogodbe; da je bila objavljena le v internem glasilu družbe, in ne na drug običajen način in tudi ne priporočilo kot strokovni predlog strankam pogodbe za ureditev določenih vprašanj ter da komisija za razlago ni pristojna za presojanje, ali je določen akt posameznega delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo ali ne, saj so ta vprašanja v pristojnosti delovnega sodišča (6. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1). Sodišče prve stopnje je navedene ugotovitve in stališča ustrezno obrazložilo. Na to ugotovitev ne more vplivati sklicevanje tožene stranke na domnevno voljo pogodbenih strank oziroma dejstvo, da naj bi reprezentativni sindikati obravnavali osnutek navodila in z vsebino soglašali.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče mu je skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 15/4 OT) in materialne stroške v višini 7,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupno 382,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pritožbenega sodišča (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožniku plačati znesek 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 113/2020
• VDSS Sodba Pdp 126/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 239/2020