VDSS Sodba Pdp 436/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo pavšalne odškodnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 75. člena kolektivne pogodbe. Ta določa, da delavcu pripada pavšalna odškodnina, ki znaša pet izplačanih povprečnih plač v zavodu, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno: bodisi da je delavec nezakonito uvrščen med presežke delavcev oziroma da so bile pri določanju presežkov storjene bistvene kršitve postopka in bistveno kršene pravice delavca, bodisi da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob upoštevanju določbe 75. člena panožne kolektivne pogodbe zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na pravnomočno zaključenih individualnih delovnih sporih, je razvidno, da tožniku delovno razmerje na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni prenehalo, saj je tožnik podpisal ponujeno pogodbo o zaposlitvi ter zato ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja.

Če delavec ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi sprejme, mu delovno razmerje ne preneha, ampak se to nadaljuje pod drugačnimi pogoji na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je delo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljal naprej na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisal, tako da dejansko ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstajajo tožnikove terjatve v zneskih 3.120,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2016 dalje, 1.878,60 EUR z zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2016 dalje, 3.261,93 EUR z zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2016 dalje in da ne obstajata terjatvi v zneskih 10.854,55 EUR in 217,47 EUR z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev toženke iz naslova neupravičene pridobitve v znesku 29.020,03 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača 3.120,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2016 dalje, 1.878,60 EUR z zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2016 dalje in 3.261,93 EUR z zamudnimi obrestmi 5. 10. 2016 dalje, višji zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem sodišče ugotavlja, da ne obstaja njegova terjatev v znesku 10.854,55 EUR z zamudnimi obrestmi (četrti odstavek I. točke izreka), da se zavrne višji tožbeni zahtevek (drugi odstavek III. točke izreka) in odločitev, da tožnik krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka), zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je delavec do pavšalne odškodnine upravičen le, če mu je delovno razmerje na podlagi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prenehalo. Sodišče ni upoštevalo vseh bistvenih okoliščin primera, predvsem, na katerem delovnem mestu (tj. pedagoškem delovnem mestu) je tožniku s podajo odpovedi prenehalo delovno razmerje. Sodišče v obrazložitvi, zakaj je uporabilo jezikovno razlago 75. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, prihaja samo s seboj v nasprotje, saj na eni strani sprejema, da gre za uresničitev pogodbene svobode strank kolektivne pogodbe, po drugi strani pa ureditev pavšalne odškodnine obravnava kot izjemo, ki jo gre razlagati ozko. Sodišče prve stopnje bi moralo določbo kolektivne pogodbe razlagati tudi z drugimi metodami, tj. z namensko, logično, sistematično in zgodovinsko metodo. Umestitev 75. člena kolektivne pogodbe v poglavje z naslovom ... in povezanost te določbe in besedne zveze "… da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način" z določbami ZDR-1, ki dosledno govori o pogodbenem razmerju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi, in ne o prenehanju delovnega razmerja, daje izrazom 75. člena kolektivne pogodbe pravi pomen. Izraz nezakonito prenehanje delovnega razmerja pomeni pravzaprav nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi. V tožnikovem primeru sta s podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti prenehali veljati obe pogodbi o zaposlitvi za opravljanje pedagoškega in raziskovalnega dela. Določba 75. člena kolektivne pogodbe je bila sprejeta v času veljavnosti ZDR/90 in ZTPDR, kar pomeni, da glede na takratno ureditev, ni nobenega dvoma, da 75. člen kolektivne pogodbe zajema vse primere s sodno odločbo ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi je ena od oblik prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je s podajo odpovedi prenehalo delovno razmerje na pedagoškem delovnem mestu, toženka pa ga je potisnila v slabši delovnopravni položaj. S podpisom ponujene pogodbe o zaposlitvi se je vzpostavilo novo, drugo delovno razmerje, prvotno delovno razmerje pa je prenehalo. Pritožbenemu sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil tožnik neupravičeno obogaten za znesek 29.020,30 EUR, saj je od toženke v izvršilnem postopku prejel plačilo iz naslova zaposlitve na pedagoškem delovnem mestu, čeprav je po podpisu nove pogodbe o zaposlitvi za opravljeno raziskovalno delo prejemal višjo plačo kot po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. S sodbo opr. št. XX Pd 173/2016 z dne 29. 5. 2017 so bile tožniku priznane vse pravice iz delovnega razmerja, medtem ko višina plače in regresa ni bila določena. Tožnik bi po pravnomočni sodbi lahko zahteval le morebitno razliko v plači in regresu. V skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena Obligacijskega zakonika mora biti delavčev položaj takšen, kot če bi delal. To pomeni, da je tožnik upravičen do plačila, ki bi ga prejel po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, zmanjšanega za prejemke pri toženki in drugem delodajalcu. Tožnik pa je po podpisu nove pogodbe o zaposlitvi pri toženki in drugem delodajalcu (A.) prejemal višjo plačo kot po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Od 1. 1. 2017 dalje tožnik ni zavrnil izplačila plače pri drugem delodajalcu, naknadna sklenitev dogovora med njima o vračilu preveč izplačanih plač in regresa za letni dopust pa ne more biti v škodo toženke. Sodišče prve stopnje bi moralo prekiniti postopek, dokler izvršilno sodišče ne odloči o pritožbi toženke. S tem je kršilo določbo 206. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Toženka meni, da je sodišče neutemeljeno priznalo plačilo za 30 ur neposredne pedagoške obveznosti in za 15 ur dopolnilnega dela pri predmetu ..., saj za to ni ustreznega soglasja oziroma sklepa dekana po pooblastilu rektorja. Tožnik je bil koordinator študijskega programa B. (v nadaljevanju B.) in raziskovalnega dela, zato si je delo sam razporejal. Delo si je razporedil tako, da je več predaval, kar pomeni, da ni opravil ostalega dela, ki bi ga moral opraviti v okviru svojih delovnih zadolžitev. Ker bi moral tožnik delo opraviti v okviru redne delovne obveznosti, do viška ur ne bi smelo priti. Tudi rektor toženke ni izpovedal o tem, da bi tožniku odredil delo, ki presega redno delovno obveznost. O tem izpodbijana sodba nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poročilo o opravljenih obveznostih in študijskih programih B. je tožnik sam izpolnil, čeprav za opravljanje dela ni bilo odredbe toženke. Avtorska pogodba z dne 21. 11. 2016 ne more veljati za nazaj, tj. za študijsko leto 2015/2016, in ne predstavlja podlage za izplačilo vtoževanih zneskov. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožnika. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarjata pritožbi, ter da je odločitev glede na podano dejansko stanje materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožnika:

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nerazumljiva, pomanjkljiva in protislovna ter da zato sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpodbijane sodbe izhaja jasna in natančna obrazložitev ter navedba vseh razlogov o dejstvih, odločilnih za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo svoje materialnopravno razlogovanje 75. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanje v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/94 in nasl.; v nadaljevanju: kolektivna pogodba), zato mu ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker ni sledilo drugačnemu pravnemu naziranju tožnika. Sodišče je upoštevalo vse bistvene okoliščine konkretnega primera, delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, ko mu je s podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo delovno razmerje (t. i. pedagoško delovno mesto), pa ni odločilno dejstvo v tem sporu. Odločilno je le, ali je bilo s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, in ne tudi, ali in na kakšen način se je vsebina tožnikovega delovnega razmerja spremenila zaradi sprejema nove pogodbe o zaposlitvi, ponujene hkrati s podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo pavšalne odškodnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 75. člena kolektivne pogodbe. Ta določa, da delavcu pripada pavšalna odškodnina, ki znaša pet izplačanih povprečnih plač v zavodu, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno: bodisi da je delavec nezakonito uvrščen med presežke delavcev oziroma da so bile pri določanju presežkov storjene bistvene kršitve postopka in bistveno kršene pravice delavca, bodisi da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, izhaja, da je bila s sodbo Delovnega sodišča v Kopru XX Pd 173/2016 z dne 29. 5. 2017, ki je postala pravnomočna 7. 2. 2018, ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016 ter da delovno razmerje med strankama ni prenehalo na podlagi te odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob upoštevanju določbe 75. člena panožne kolektivne pogodbe zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine v višini 10.854,55 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na pravnomočno zaključenih individualnih delovnih sporih, je razvidno, da tožniku delovno razmerje na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni prenehalo, saj je tožnik podpisal ponujeno pogodbo o zaposlitvi ter zato ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja.

11. Ne drži pritožbena navedba, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi prejšnjo delovno razmerje preneha in se vzpostavi novo delovno razmerje. Če delavec ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi sprejme, mu delovno razmerje ne preneha, ampak se to nadaljuje pod drugačnimi pogoji na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je delo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljal naprej na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisal, tako da dejansko ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da vzpostavitev delovnega razmerja za nazaj (ex tunc) v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ali drugega načina prenehanja delovnega razmerja) s strani sodišča pomeni, da sploh ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Razmerje tudi v tem primeru preneha, vendar pa je naknadno vzpostavljeno za nazaj. Zato takšna odločitev sodišča ne preprečuje izplačila pavšalne odškodnine, ampak je v resnici celo pogoj za njeno izplačilo.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ob uporabi namenske, logične, sistematične in zgodovinske razlage citiranega prvega odstavka 75. člena kolektivne pogodbe njegovemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Navedena določba o pavšalni odškodnini v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je sicer res uvrščena v poglavje z naslovom ..., vendar je ni mogoče razlagati tako, da se ta nanaša tudi na tiste primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, v katerih je delavec ponujeno pogodbo sprejel in ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Določbe kolektivnih pogodb o pavšalni odškodnini zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja so bile sprejete v času veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90; Ur. l. RS, št. 16/90 in nasl.) in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nasl.). V 75. in 76. členu ZTPDR ter 100. členu ZDR/90 so bili taksativno našteti primeri prenehanja delovnega razmerja. Za vse te primere je značilno, da pri njih dejansko pride do prenehanja delovnega razmerja, zato pravodajalec v času sprejema kolektivne pogodbe ni mogel imeti namena, da je do izplačila pavšalne odškodnine upravičen tudi delavec, ki mu je hkrati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponujena nova pogodba o zaposlitvi, delavec pa takšno ponujeno zaposlitev sprejme. Institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi je bil namreč uveden šele s kasnejšim Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), ki je uveljavil pogodbeni princip delovnega razmerja in po katerem delovno razmerje ne preneha več z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, temveč z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe je po svojih značilnostih podoben institutu razporejanja delavcev na podlagi določb 21. do 25. člena ZDR/90 oziroma 17. do 20. člena ZTPDR. Pavšalna odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa delavcem ni pripadala, če je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da je nezakonit sklep o razporeditvi na drugo delovno mesto, ampak le, če je bilo ugotovljeno, da jim je delovno razmerje nezakonito prenehalo (prim. sodbo VDSS opr. št. Pdp 1381/2010 z dne 14. 1. 2011).

K pritožbi toženke:

13. Neutemeljene so navedbe toženke, da je tožnik neupravičeno obogaten za znesek 29.020,30 EUR, ker je v izvršilnem postopku prejel celotno plačilo, kljub temu da je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi za opravljeno delo prejemal višjo plačo. S pravnomočno sodbo XX Pd 173/2016 z dne 29. 5. 2017 je sodišče toženki med drugim naložilo, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja za pedagoško delo v obsegu 60 % polnega delovnega časa (24 ur tedensko). Na podlagi pravnomočne sodbe je bila toženka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja za delovno razmerje s krajšim delovnim časom (kot bi mu pripadale po odpovedani pogodbi o zaposlitvi za pedagoško delo). Do izterjave zneska 29.020,30 EUR je prišlo v izvršilnem postopku na podlagi sklepa o izvršbi z dne 9. 5. 2018. Pravnomočnega izvršilnega naslova in sklepa o izvršbi pa ni mogoče uspešno obiti s pobotnim ugovorom toženke iz naslova neupravičene obogatitve. Zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. V zvezi s tem toženka v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek in počakati na pravnomočno odločitev o njeni pritožbi v izvršilnem postopku, zaradi česar naj bi bila podana kršitev 206. člena ZPP. Ta kršitev ni podana, saj vložena pritožba v izvršilnem postopku ni zakonski razlog za prekinitev postopka.

14. S pravnomočno sodbo opr. št. XX Pd 173/2016 je bilo tudi ugotovljeno, da je pred nezakonito odpovedjo z dne 29. 9. 2016 kljub drugačni vsebini pisne pogodbe oziroma deležu pedagoškega dela (10 %) in raziskovalnega dela (90 %) med strankama veljala (ustna) pogodba o zaposlitvi tudi za opravljanje dela visokošolskega učitelja docenta na C. 50 % (20 ur tedensko).

15. Sodišče prve stopnje je utemeljeno toženki naložilo plačilo vtoževanih zneskov za opravljeno pedagoško delo na C. v študijskem letu 2015/2016. Protispisen je pritožbeni očitek, da tožnik v študijskem letu 2015/2016 pri predmetu ... ni opravil 45 pedagoških ur, tj. 30 ur pedagoške obveznosti in 15 ur dopolnilnega dela, kakor je bila tožniku dejansko obračunavana plača glede na opravljene pedagoške ure v preteklem študijskem letu. Iz pogodbe o avtorskem delu, ki jo je pripravila in podpisala toženka, je razvidno, da je tožnik opravil pedagoške ure v takšnem obsegu. Tožnik je bil zato upravičen do ustreznega plačila za opravljeno pedagoško delo na C.. Neutemeljene so tudi navedbe toženke v pritožbi, da bi moral tožnik opraviti delo v okviru redne delovne obveznosti, ki je ni smel preseči, in da mu rektor ni odredil dela nad redno delovno obveznostjo. Sodišče je tožniku prisodilo plačo glede na utemeljeno opravljene pedagoške ure, ki jih je v pogodbah o avtorskem delu ugotovila že toženka. V tem delu je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, zato ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa toženka ni izrecno opozorila tožnika, da pedagoške ure ne bodo plačane in naj izvajanje programa racionalizira oziroma prilagodi tako, da ga bo opravil v okviru predpisane pedagoške obveznosti. Kot je še pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se pogodba o avtorskem delu z dne 21. 11. 2016 izrecno nanaša na študijsko leto 2015/2016, tožnik pa je na poziv toženke pravočasno predložil tudi ustrezno poročilo o številu opravljenih ur, ki mu toženka ni nasprotovala in ki temelji na potrjeni študijski najavi za študijski program B.. Protispisne so zato navedbe toženke v pritožbi, da navedena avtorska pogodba ne more veljati za nazaj in da zato ni podlage za plačilo 60 ur pedagoškega dela.

16. Ker niso podani niti s pritožbama uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Stranki s pritožbama nista uspeli, odgovor na pritožbo toženke pa ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP, 165. člen in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 351/2018
• VDSS Sodba Pdp 435/2019
• VDSS Sodba Pdp 675/2019