VDSS Sodba Pdp 207/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so predmet sodne presoje (zgolj) kršitve, ki jih je tožnik navajal že v predsodnem postopku in o katerih je tožena stranka odločila v izpodbijanih sklepih. V tem delu je sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje glede vseh očitkov, v preostalem pa je tožnik navajal, da je bil diskriminiran, trpinčen in izoliran, pri čemer so bile te navedbe povsem splošne, zato se o njih ni bilo treba izreči niti toženi stranki v predsodnem postopku niti sodišču prve stopnje, ko je presojalo zakonitost izpodbijanih sklepov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek (1) da se razveljavita 3. točka sklepa tožene stranke ... z dne 20. 2. 2017 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja ... z dne 15. 3. 2017; (2) da je tožena stranka dolžna prenehati s šikaniranjem in neenakim obravnavanjem tožeče stranke in prenehati z zavlačevanjem pri odločanju o pravicah tožeče stranke iz delovnega razmerja, tako da odloči o vlogi tožeče stranke za drugačno določitev premakljivega začetka in konca delovnega časa, ter se v bodoče vzdrži neenakega obravnavanja tožeče stranke glede vseh pravic, ki ji pripadajo na podlagi delovnega razmerja (točka I izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 804,28 EUR v roku 15 dni, pod izvršbo (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo. Navaja, da je sodišče ignoriralo značilnosti postopkov zaradi diskriminacije in šikaniranja delavca s strani nadrejenih. Svojo odločitev je oprlo zgolj na navedbe tožene stranke, medtem ko navedb tožnika ni upoštevalo, njegove številne dokazne predloge pa zavrnilo. V praksi se šikaniranje delavca in njegovo neenako obravnavanje pogosto kaže tudi v pretiranem vztrajanju pri različnih formalnostih in oteževanju položaja s strani nadrejenih v primeru posameznih delavcev, medtem ko ostali zaposleni takšnim oviram niso izpostavljeni. Gre za izjemno težko dokazljive kršitve, saj za njimi ponavadi ne ostanejo listinski dokazi, zato je žrtev takšnih ravnanj že v osnovi zelo v težavnem položaju. Zato je povsem nesprejemljivo, da neenakopravnost položaja poglablja še sodišče z neutemeljenim zavračanjem dokaznih predlogov. Glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje A.A. ni jasno, ali je sodišče dokazni predlog za zaslišanje zavrnilo, ker je za kot nepomembno štelo dejstvo, ki potrjujejo, da je bil vodja komisije, ki je obravnavala zahtevo tožnika za varstvo pravic, pristranski, ali pa je štelo to dejstvo za dokazano. Če je sodišče dokazni predlog zavrnilo, ker se mu ni zdelo pomembno, da bi lahko bil vodja komisije B.B. pristranski, je ravnalo napačno. Neutemeljeno je bil tudi zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje C.C. in D.D.. Sodišče je nadalje neutemeljeno zavrnilo tudi predlog za zaslišanje E.E., ki je bil prav tako žrtev mobinga kot tožnik in je bil nezakonito odpuščen, čeprav bi lahko ogromno povedal o odnosih v direktoratu, kjer je delal tožnik ter na kakšen način sta ga nadrejena šikanirala. Izpodbija tudi odločitev, da sodišče ne zasliši F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K., L.L., M.M. in N.N., saj bi priče, ki so zaposleni pri toženi stranki, lahko povedale o odnosih med zaposlenimi in nadrejeni in o ravnanju posameznih oseb. Posledica neizvedbe dokazov je, da je sodišče dejansko stanje le parcialno ugotovilo, svojo odločitev pa utemeljilo na izpovedbah pristranskih prič in listinah, ki ne odražajo pravilno, predvsem pa ne celostno dejanskega stanja. Predmet in obseg relevantnega dejanskega stanja je sodišče določilo absolutno preozko in se v posledici z vsemi zatrjevanimi kršitvami sploh ni ukvarjalo. Omejilo se je le na dogodke, ki so bili predmet obravnave v izpodbijanih sklepih, pri tem pa ni upoštevalo, da se zahteva ni nanašala samo na posebej izpostavljene dogodke, ampak je tožnik zatrjeval, da ga je tožena stranka izolirala, poniževala, izključila in ignorirala. To pa naj bi se tudi sistematično ponavljalo. Sodišče v obrazložitvi priznava, da se z vsemi ostalimi zatrjevanimi kršitvami ni ukvarjalo in jih ni presojalo, kar pomeni, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo zakonskega pravila iz šestega odstavka 6. člena ZDR-1, da je delavec dolžan le navajati dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, dokazno breme, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije, pa je zakon prevalil na delodajalca.

V zvezi s kršitvijo pravic tožnika, ko o njegovi vlogi za drugačno določitev premakljivega začetnega in konca delovnega časa ni bilo odločeno več kot dve leti od vložitve zahteve, pritožba navaja, da je sodišče zgolj zaključilo, da s tem v zvezi nadrejenima delavcema O.O. in P.P. ni mogoče ničesar očitati. Iz sodbe izhaja, da je tožnik bil obravnavan neenako, sodišče pa ne ponudi nobenega oprijemljivega razloga, ki bi tako neenako obravnavo opravičeval. Tožena stranka se odgovornosti za takšno obravnavanje tožnika ne more rešiti s sklicevanjem, da ni mogoče določiti, kdo je v tem primeru neposredno odgovoren za takšno neenako obravnavanje tožnika. V zvezi z neupoštevanjem zdravstvenih omejitev tožnika s strani njegovih nadrejenih O.O. in P.P. sodišče ugotavlja, da je imel tožnik zdravstvene težave, ki v delovnem procesu niso bile upoštevane. Kljub temu pa je zaključilo, da tudi v tem delu pravice tožnika niso bile kršene, s čemer pa se tožnik ne strinja. Nadrejenima je bilo ves čas znano, da ima tožnik resne zdravstvene težave z obema rokama (zapestje in prsti) in da mu zdravnik svetuje, da se izogiba dolgotrajnim obremenitvam desne roke. Vse navedene okoliščine izhajajo že iz zdravniških potrdil, ki jih je tožnik predložil do vložitve zahteve za varstvo pravic. Glavni razlog za vložitev te zahteve je bil prav v tem, da so nadrejeni vsa njegova pojasnila in zdravniška mnenja ignorirali oziroma jih tožniku celo šteli v minus. Zdravstvene težave torej niso bile kaprica ali izgovor tožnika, ampak resen problem. Sodišče ravnanje nadrejenih, ki niso bili pripravljeni prilagoditi delovnega procesa zdravstvenim težavam tožnika, opravičuje z dejstvom, da tožnik sicer nesporno obstoječih zdravstvenih težav ni izkazoval s pravim zdravniškim potrdilom. Glede zavlačevanja z odločitvijo o odobritvi letnega dopusta sodišče prve stopnje neobrazloženo ugotavlja, da ne drži izpoved tožnika, da je O.O. ostale delavce za letni dopust začel spraševati šele pet dni po sprejemu vloge tožnika za odobritev dopusta. R.R. je izpovedala, da je O.O. njeno prošnjo za dopust vedno takoj odobril, tudi v prazničnih obdobjih, ob tem pa je izrecno izpovedala, da tožniku dopusta nikdar ni takoj odobril. Sporna je tudi ugotovitev sodišča glede stavke. Sodišče je ugotovilo, da so bile tožniku v času stavke odrejene naloge, ki presegajo nujne naloge in jih torej nadrejeni sploh ne bi smeli nalagati. Pri tem pa je nerelevantno, da odrejeni redni nadzor formalno na koncu ni bil izveden, saj je nesporno, da je tožnik osnutek svojega izdelka že pripravil. Tožnik je samo z aktivnim upiranjem po skoraj dveh mesecev dosegel, da so nadrejeni začeli upoštevati njegovo pravico do stavke, o tem pa bi lahko izpovedal predstavnik sindikata D.D., ki ga je tožnik sproti pisno obveščal o kršitvah njegove pravice do stavke. Tožnik je bil zaradi svojih bolniških odsotnosti in zdravstvenega stanja izpostavljen povračilnim ukrepom oziroma diskriminaciji in šikaniranju s strani nadrejenih. Gre za slabše ocenjevanje tožnika, nalaganje prevelikega obsega del, neupoštevanje zdravstvenega stanja, nagajanja pri formalnostih kot so prošnje za dopust, premestitev na drugo delovno mesto, prerazporeditev delovnega časa ter načrtna izolacija tožnika. Tožnik je podal obsežne trditve v zvezi s številom izvedenih nalog in pripravil tabele, ki prikazujejo njegovo obremenitev. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo, temveč se je zgolj enostransko sklicevalo na preglednice, ki jih je za toženo stranko pripravil O.O.. Za svoja stališča ni ponudil nobene vsebinske utemeljitve, temu zgledu sledi tudi sodišče prve stopnje, ko njegove navedbe nekritično povzema. Sodišče tudi minimalizira pomen dejstva, da tožnik kljub izkušnjam usposobljenosti delovnemu stažu in želji ni napredoval na višje delovno mesto, medtem ko je izkazano uspelo številnim manj uspešnim osebam, ki so bile po večini na tak ali drugačen način povezane z nadrejenima. Tožnik je v točki 2 tožbe izpostavil številne procesne pomanjkljivosti izpostavljenih sklepov in poudaril, da ne dosegata najmanjših standardov obrazloženosti. Do tega se sodišče sploh ni opredelilo, čeprav je jasno, da je obrazloženost odločb tisti garant, ki stranki v postopku sploh omogoča sodelovanje in uveljavljanje morebitnih pravnih sredstev. Sodišče se torej ni opredelilo do zatrjevanih procesnih kršitev, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. V tem delu o tožbi tožnika sploh ni bilo vsebinsko odločeno. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo nekatere dokazne predloge tožnika. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje zavrnitev teh dokazov ustrezno obrazložilo, ter pojasnilo zakaj njihova izvedba ne bi pripomogla k boljši razjasnitvi stvari.

7. Glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče A.A., ki bi glede na navedbe tožnika v pripravljalni vlogi z dne 9. 7. 2018 izpovedala, da je bil B.B., predsednik komisije, ki je ugotavljala okoliščine, povezane z zatrjevanim trpinčenjem na delovnem mestu, imenovan za vodjo sektorja S., čeprav so bili drugi delavci bolj primerni za to, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da potek karierne poti B.B., ni bistvena za odločitev. Odločilno je, da je sodišče B.B. zaslišalo, ter da je imenovani zanikal svojo pristranskost pri odločanju o tožnikovi zahtevi ter pojasnil, da je komisija pridobila številno listinsko dokumentacijo in zaslišala tožniku nadrejenega delavca O.O.. Ker je sodišče prve stopnje vsebinsko presojalo vsak očitek, ki ga je tožnik uveljavljal v predsodnem postopku, in o katerem je odločala komisija, katere predsednik je bil B.B., ter ugotovilo, da tožnikovi očitki niso utemeljeni, je tudi pravilno zaključilo, da tudi če bi bila komisija eventualno pristranska, to še ne bi pomenilo avtomatične nezakonitosti izpodbijanih sklepov. Zato so razlogi sodbe sodišča prve stopnje v tem delu jasni, tožnikove navedbe, da ni jasno, zakaj je bil ta dokazni predlog zavrnjen, pa protispisne.

8. Pravilno je zavrnjen tudi dokazni predlog za zaslišanje D.D. in C.C., saj je tožnik zgolj pavšalno navajal, o čem naj bi navedena izpovedala. Enako velja tudi za številne druge priče in sicer za F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K., L.L., M.M. in N.N., saj je tudi v tem delu tožnik povsem pavšalno navajal, da so odnosi v sektorju slabi in da bi priče lahko izpovedale o trpinčenju oziroma diskriminaciji, ne da bi za to povedal konkretne okoliščine in primere, ko naj bi do takšnega nedopustnega ravnanja prišlo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da E.E., kateremu je bila pogodba odpovedana, ne more izpovedati konkretno o očitkih, ki jih je navedel tožnik. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je zaradi neizvedbe dokazov bilo dejansko stanje le parcialno in necelostno ugotovljeno oziroma zmotno in nepopolno, in zaradi česar naj bi bila odločitev nezakonita.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče zadevo presojalo preozko in da se ni ukvarjalo z vsemi zatrjevanimi kršitvami. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so predmet sodne presoje (zgolj) kršitve, ki jih je tožnik navajal že v predsodnem postopku in o katerih je tožena stranka odločila v izpodbijanih sklepih. V tem delu je sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje glede vseh očitkov, kot bo tudi sicer v nadaljevanju obrazloženo, v preostalem pa je tožnik navajal, da je bil diskriminiran, trpinčen in izoliran, pri čemer so bile te navedbe povsem splošne, zato se o njih ni bilo treba izreči niti toženi stranki v predsodnem postopku niti sodišču prve stopnje, ko je presojalo zakonitost izpodbijanih sklepov. Posledično ni utemeljeno sklicevanje tožnika na dokazno breme po šestem odstavku 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), saj je tožena stranka glede vseh konkretiziranih očitkov zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Glede na obrazloženo tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodba zaradi tega, ker sodišče ni presojalo nekonretiziranih očitkov, ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in da je s tem sodišče bistveno kršilo določbe postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je tožena stranka dve leti odločala o njegovi vlogi, ter da se iz tega razloga ne more razbremeniti svoje odgovornosti. Pri ravnanju je bistveno, da ni šlo za posledico ravnanja tožniku nadrejenih delavcev, ki o zahtevi niti nista odločala, temveč sta vlogo brez zadrževanja posredovala pristojnim v nadaljnje reševanje. Njunega ravnanja torej ni mogoče šteti za trpinčenje v smislu četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

11. Tožnik obširno navaja, da naj bi ga nadrejena delavca diskriminirala s tem, da nista upoštevala njegovega zdravstvenega stanja. Glede tega očitka je sodišče prve stopnje po natančno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so bile omejitve pri delu pri tožniku podane šele z zdravniškim spričevalom z dne 21. 3. 2018, iz katerega izhaja, da je potrebna prilagoditev delovnega mesta: tipkanje, pisanje in vožnja avtomobila do tri ure v osemurnem delovnem dnevu z vmesnimi pavzami do kontrole po šestih mesecih. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnik pred tem izpolnjeval posebne zdravstvene pogoje za delovno mesto. Svojo ugotovitev je oprlo na dopis z dne 23. 4. 2017, da je bil tožnik na zdravniškem pregledu 2. 4. 2015 ocenjen da izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za delovno mesto podsekretar, ki ga je zasedal. Pred tem pa je veljavno zdravniško spričevalo z dne 24. 10. 2014 določalo, da tožnik izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za delovno mesto podsekretar v polovičnem delovnem času. Glede na to je pravilno zaključilo, da je bil tožnik do aprila 2015 zmožen za delo brez omejitev v polovičnem delovnem času, nato pa zmožen za svoje delo brez omejitev s polnim delovnim časom. Ker je pravilno povzelo, da nobene druge omejitve, ki bi se nanašale na vsebino dela, ki bi ga tožnik na delovnem mestu moral opravljati, niso bile opredeljene, je torej neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ravnanje nadrejenih, ki niso bili pripravljeni prilagoditi delovnega procesa zdravstvenim težavam tožnika, opravičuje z dejstvom, da tožnik sicer nesporno obstoječih zdravstvenih težav ni izkazoval s pravim zdravniškim potrdilom. Posledično je protispisna pritožbena navedba, da gre za neživljenjsko in nelogično razlago prava, ker tožnik ni izkazoval zdravstvenega stanja s pravimi zdravniškimi spričevali.

12. V zvezi z očitkom glede netakojšnje odobritve dopusta, potem ko je tožnik 25. 11. 2015 podal vlogo za izrabo letnega dopusta, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je minilo pet dni, preden je vodja sektorja O.O. dopust odobril, vendar pa je še istega dne (25. 11. 2015) pozval delavce znotraj sektorja oziroma direktorata, naj sporočijo, ali bi izrabili letni dopust med novoletnimi prazniki. Ker je sodišče prve stopnje tudi na podlagi zaslišanja priče T.T. ugotovilo, da so se delavci pri toženi stranki tudi sicer usklajevali glede dopustov, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v ravnanju nadrejenega delavca ni šikane. Posledično niso odločilne pritožbene navedbe, da naj bi bil dopust R.R. vedno takoj odobren, saj je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da usklajevanju v svojih navedbah pritrjuje tudi tožnik.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka tožnika diskriminirala in šikanirala v času policijske stavke. Ravnanje tožene stranke v času policijske stavke ni bilo nezakonito, prav nasprotno, saj je pridobila mnenje urada U. o izvajanju nalog v času stavke z dne 21. 1. 2016, iz katerega izhaja, da vodenje rednega nadzora presega tiste nujne naloge, ki jih opravljajo stavkajoči delavci. Določene so bile tudi naloge, ki jih je treba opravljati med stavko (v skladu z Aktom o opravljanju konkretnih del in nalog, ki jih je treba opravljati tudi med stavko): izvajanje nalog, vezanih na roke; priprava predlogov za obvezne usmeritve ministra policiji; izvajanje izrednih nadzorov nad delom policije na področju izvajanja njenih nalog in pooblastil, sprejem pritožbe posameznika, ki meni, da so bile s policistovim dejanjem kršene njegove pravice in svoboščine. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik v sredini decembra 2015 določen za vodjo nadzora v letu 2016, vendar je tožena stranka spoštovala mnenje urada U. z dne 21. 1. 2016 ter tožniku v zvezi s predvidenim nadzorom ni odrejala nobenih drugih nalog. Glede na navedeno niso odločilne pritožbene navedbe, da naj bi tožnik do obvestila, da nadzora ne bo, že pripravil osnutek svojega izdelka že pripravil, saj nadzora ni bilo. Tožniku tudi ni bilo odrejeno delo, ki bi presegalo njegov redni obseg dela, zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka s tem, ko ni zaslišalo predstavnika sindikata D.D., ki naj bi ga tožnik sproti pisno obveščal o kršitvah njegove pravice do stavke.

14. Glede povračilnih ukrepov, ki jih navaja pritožba, gre za neutemeljene pritožbene očitke. Sodišče prve stopnje je glede letne ocene javnega uslužbenca "dobro" ugotovilo, da tožnik zoper oceno ni ugovarjal, oziroma uveljavljal sodnega varstva. Poleg tega ni šlo za bistveno slabšo oceno kot jo je prejel v predhodnem letu, ko je bil ocenjen z oceno "prav dobro". S tem v zvezi je neutemeljen pritožbeni očitek, da dokazna ocena sodišča prve stopnje glede odrejanja obsega dela temelji le na podatkih, ki jih je predložil O.O.. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so bile evidence o delu, ki jih je predložil tožnik, v določenem delu pomanjkljive oziroma nepravilne in niso prikazovale dejanskega stanja. Pravilno je ugotovilo, da tožnikove delovne obremenitve niso odstopale od ostalih delavcev, da pa je seveda v času, ko so bili ostali delavci na dopustu, po naravi stvari tožnik opravil več nalog kot tisti, ki niso bili prisotni v službi. Prav tako tožnik ni trdil, da bi se prijavil na razpisana delovna mesta, zato očitki, da ni napredoval na višja delovna mesta, niso utemeljeni.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta sklepa tožene stranke zakonita, pri čemer so bili vsi očitki, ki so bili predmet sklepov, tudi v sodnem postopku vsebinsko obravnavani. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi bili sklepi premalo obrazloženi in naj bi dajali podlage za vsebinsko obravnavo zadeve.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do vseh ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, v skladu s prvim odstavkom 165. člena in 154. člena ZPP. Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 526/2017
• VDSS Sodba Pdp 104/2023
• VDSS sodba Pdp 1223/2014