VDSS Sodba Pdp 401/2019

Jedro

Za odločitev o pritožbi je bistveno stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 261/2017 z dne 4. 1. 2018, in sicer, da je zakonska posledica ocene, da državni tožilec ne ustreza državnotožilski službi, res v tem, da mu preneha funkcija (7. točka prvega odstavka 72. člena ZDT-1) z dnem, ko je državnemu tožilcu vročena dokončna negativna ocena v skladu s peto alinejo drugega odstavka 72. člena, vendar pa je pojasnilo, da ta posledica po svoji naravi lahko nastane le na podlagi posamičnega in konkretnega upravnega akta, ki ga izda pristojni organ. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče do vprašanja, ali je ustavno skladna zakonska ureditev, po kateri lahko prenehanje funkcije časovno odstopa od izdaje akta, s katerim se o tem odloči. Poudarilo je, da bi moral tak učinek, glede na zahteve Ustave Republike Slovenije, nastopiti šele po (oziroma najprej ob) vročitvi odločbe, s katero Vlada RS kot pristojni organ odloči o prenehanju funkcije. Na ta način se namreč zagotovi učinkovito sodno varstvo ter pravno varnost prizadeti osebi. Pojasnilo je, da navedeno vprašanje ne preraste v ugotovitev neustavnosti obstoječe zakonske ureditve, saj je morebitne neustavne posledice mogoče preprečiti z razlago in izvajanjem ZDT-1 na način, po katerem bi se trenutek vročitve navedene odločbe vlade časovno, kolikor je mogoče, ujemal z vročitvijo negativne ocene državnotožilske službe (npr. s hkratno vročitvijo obeh aktov). To pa se v konkretnih primerih lahko udejanja, saj ZDT-1 tega ne preprečuje. Izpostavilo je, da je izdelava ocene državnotožilske službe po svoji vsebini strokovno opravilo in ne upravno odločanje, ker iz ZDT-1 ne izhaja, da bi Državnotožilski svet v zvezi z izdelavo ocene moral izdati upravno odločbo, niti da bi z izdelavo ocene Državnotožilski svet odločil o posledicah, ki iz take ocene izvirajo. To je tudi sistemsko ustrezno, saj prenehanje državnotožilske funkcije lahko izhaja zgolj iz ene same odločitve pristojnega organa, ker o prenehanju funkcije državnega tožilca ni mogoče odločiti dvakrat. Izpostavilo je, da je iz ZDT-1 očitno, da vlada izda ugotovitveno odločbo, ki posega v pravni položaj državnega tožilca, in da ima zoper njo prizadeti državni tožilec zagotovljeno tudi sodno varstvo v upravnem sporu. V takem upravnem sporu pa se lahko izpodbijajo tudi določeni vidiki, povezani z oceno državnotožilske službe, saj na tem vsebinsko temelji odločitev Vlade o prenehanju funkcije državnega tožilca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točkah I, III in IV delno spremeni tako, da se glasi:

"I. Ugotovi se, da tožeči stranki službeno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 2. 11. 2017, ampak je trajalo do vključno dne 28. 6. 2019.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki vzpostaviti službeno razmerje od 4. 11. 2017 do vključno 28. 6. 2019, ji za to obdobje priznati delovno dobo in vpisati v matično evidenco pri ZPIZ, jo prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, obračunati bruto nadomestilo plače in po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek nadomestila plače, znižan za prejeta denarna nadomestila iz naslova brezposelnosti in vsa druga prejeta plačila v tem obdobju, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plače dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (za reintegracijo tožeče stranke na delo k toženi stranki in priznanje vseh pravic iz službenega razmerja za čas od 29. 6. 2019 dalje) pa se zavrne.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške v znesku 342,70 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeči stranki službeno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 2. 11. 2017, ampak dne 3. 11. 2017 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki vzpostaviti službeno razmerje tudi za dan 3. 11. 2017, ji za ta dan priznati delovno dobo in jo vpisati v matično evidenco pri ZPIZ, prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, obračunati bruto nadomestilo plače in po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plače v plačilo do plačila (točka II izreka). Zavrnilo je, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, to je ugotovitev, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki dne 2. 11. 2017 nezakonito prenehalo in da še vedno traja, vzpostavitev delovnega razmerja tudi za obdobje po 3. 11. 2017, poziv nazaj na delo, priznanje neprekinjene delovne dobe, vpis v matično evidenco pri ZPIZ, prijavo v vsa obvezna zavarovanja, obračun bruto nadomestila plače od prenehanja do ponovnega nastopa dela, plačilo predpisanih davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov nadomestil plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega nadomestila plače v plačilo dalje do plačila, priznanje vseh drugih pravic iz delovnega razmerja in plačilo vseh drugih denarnih prejemkov (točka III izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške v znesku 34,27 EUR v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper del odločitve v izpodbijani sodbi, da službeno razmerje tožnice ne traja po 3. 11. 2017 (točka I izreka), ter ugotovitev, da da ji je delovno razmerje nezakonito prenehalo in še traja, vzpostavitev delovnega (službenega) razmerja tudi po 3. 11. 2017 ter poziv nazaj na delo (točka III izreka) se pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeniti tako, da zahtevku tožnice ugodi, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Nasprotuje stališču sodišča, da je obstoj državnotožilske službe oz. službenega razmerja državnega tožilca vezan na državnotožilsko funkcijo in bi s prenehanjem državnotožilske funkcije avtomatično prenehalo tudi službeno razmerje oziroma državnotožilska služba, in sicer z dnem, ko ji je bila vročena dokončna negativna ocena oziroma odločba Državnotožilskega sveta. Meni, da odločba (ocena) Državnotožilskega sveta ne more predstavljati podlage za prenehanje delovnega razmerja. Skladno z 72. in nadaljnjimi členi Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1) ugotovljena neustreznost državnotožilski službi predstavlja zgolj in le nastop razloga za prenehanje funkcije, o čemer pristojni vodja državnega tožilstva obvesti Vlado Republike Slovenije, in šele ta lahko izda ugotovitveno odločbo o prenehanju državnotožilske funkcije. Takšna odločba pa tožnici do prenehanja delovnega razmerja ni bila izdana, tako da ni ne pravne ne dejanske podlage za zaključek sodišča prve stopnje. Službeno razmerje obstaja le med državnim tožilcem in Republiko Slovenijo. Prenehanje funkcije državnega tožilstva lahko smiselno, upoštevajoč 2. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR, predstavlja zgolj in le osnovo za uvedbo postopka prenehanja delovnega razmerja. Meni, da ni pravilno sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 81/2016 z dne 30. 8. 2016, saj ne obravnava enakega dejanskega stanja. Tožnici ni bila izdana nobena odločba o pravicah iz delovnega oziroma službenega razmerja, pač pa ji je tožena stranka delovno razmerje brez vsakršne pravne ali dejanske podlage zaključila zgolj na podlagi odločbe o oceni državnotožilske službe. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 261/2017 z dne 4. 1. 2018. Zatrjuje bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, hkrati pa je kršena tudi tožničina ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Posledično pa je sodišče tudi napačno odmerilo stroške postopka, saj bi jih moralo tožnici priznati v celoti.

3. V pritožbi, ki jo je vložila tožnica sama, navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini in naravi listin ter med samimi temi listinami. Zatrjuje, da je sodišče v nasprotju z Ustavo RS, ustaljeno sodno prakso in v nasprotju ZDT-1 presodilo, da je službeno razmerje tožnice prenehalo z dnem, ko ji je bila vročena negativna ocena Državnotožilskega sveta, to naj bi bilo 3. 11. 2017 s fikcijo vročitve. Meni, da nastop zakonskih posledic ocene iz 72. člena ZDT-1 ne izhaja iz izdelave ocene, saj na njeni podlagi za tožnico niso mogle nastopiti zakonske posledice negativne ocene, to je prenehanje funkcije in s tem prenehanje službenega razmerja. Ocena je formalno izdelana za čas od 5. 11. 2012 do 5. 11. 2015, čeprav je tožnica v tem obdobju opravljala tožilsko službo le do 10. 3. 2013, pa še to s krajšimi bolniškimi odsotnosti, na delu je bila le 91 dni, po 10. 3. 2013, pa zaradi bolniške odsotnosti sploh ni več delala. Navaja, da odločba Vlade RS ni mogla sanirati stanja, saj je bila izdana že več mesecev za tem, ko je bilo tožnici delovno razmerje oziroma službeno razmerje de facto prekinjeno že 3. 11. 2017. Zato ji ni moglo še enkrat prenehati naknadno. Sklicuje se na odločbe ESČP Baka v. Hungary, Vilho Eskelinen and Others v. Finland, Oleksandr Volkov v. Ukraine in dr., v katerih je poudarjeno načelo zakonitosti in enakega obravnavanja ter temeljne ustavne pravice z 22., 23. in 25. ter 2. člena Ustave RS. Iz teh odločb izhaja, da mora biti ocenjevanemu sodniku oziroma državnemu tožilcu že v postopku izdelave ocene zagotovljena kontradiktornost, pritožbena pot, upoštevano načelo načelo sorazmernosti, ocena pa mora postati dokončna tako, da jo potrdi več strokovnih organov. Te pravice so varovane v EKVČP in sicer v 6., 8. in 13. členu.

4. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, vendar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do stališča, da šele odločba Vlade Republike Slovenije lahko pomeni podlago za prenehanje službenega razmerja državnega tožilca. Sodišče prve stopnje je zavzelo drugačno stališče, in sicer, da službeno razmerje preneha že na podlagi vročitve ocene državnotožilske službe, zato je posredno odgovorilo tudi na stališče tožnice. Sodbo je torej v tem delu mogoče preizkusiti. Posledično tožnici tudi ni bilo kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

8. Zakon o državnem tožilstvu (Ur. l. RS, št. 58/2011 in nasl.; ZDT-1):

- v 7. točki prvega odstavka 72. člena določa, da državnemu tožilcu preneha funkcija, če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza državnotožilski službi;

- v skladu s 5. alinejo drugega odstavka 72. člena ZDT-1 se v primeru iz 7. točke prvega odstavka šteje, da je razlog za prenehanje funkcije nastopil z dnem, ko je državnemu tožilcu vročena dokončna negativna ocena;

- 74. člen ZDT-1 določa, da o nastopu razlogov za prenehanje državnotožilske funkcije pristojni vodja državnega tožilstva obvesti Vlado Republike Slovenije, ki izda ugotovitveno odločbo o prenehanju državnotožilske funkcije.

9. Državnotožilski svet je odločbo z dne 30. 8. 2017 ugotovil, da tožnica ne ustreza državnotožilski službi. Ker je bila odločba puščena v tožničinem poštnem nabiralniku dne 19. 10. 2017 (vročilnica B3), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila navedena odločba tožnici vročena dne 3. 11. 2017, saj je s tem dnem nastopila fikcija vročitve po 87. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl.; ZUP). Glede na to, da je tožena stranka tožnico že z 2. 11. 2017 odjavila iz zavarovanj, je sodišče prve stopnje v tem delu tožbi ugodilo ter ugotovilo trajanje službenega razmerja do 3. 11. 2017. Po tem datumu pa je tožbeni zahtevek za priznanje službenega razmerja zavrnilo, pri čemer je datum prenehanja službenega razmerja vezalo na datum vročitve ocene, ki jo je za tožnico sprejel Državnotožilski svet.

10. Takšno materialno stališče ni pravilno, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da bi o prenehanju službenega razmerja lahko odločila šele Vlada Republike Slovenije z odločbo, ki jo predvideva 74. člen ZDT-1. Štelo je namreč, da je določba Vlade Republike Slovenije po 74. členu le deklaratorne narave ter posledično zaključilo, da odločitev vlade ne vpliva na datum prenehanja službenega razmerja, kot ga opredeljuje 72. člen ZDT-1. Za odločitev o pritožbi je bistveno stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 261/2017 z dne 4. 1. 2018,¹ in sicer, da je zakonska posledica ocene, da državni tožilec ne ustreza državnotožilski službi, res v tem, da mu preneha funkcija (7. točka prvega odstavka 72. člena ZDT-1) z dnem, ko je državnemu tožilcu vročena dokončna negativna ocena v skladu s peto alinejo drugega odstavka 72. člena, vendar pa je pojasnilo, da ta posledica po svoji naravi lahko nastane le na podlagi posamičnega in konkretnega upravnega akta, ki ga izda pristojni organ. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče do vprašanja, ali je ustavno skladna zakonska ureditev, po kateri lahko prenehanje funkcije časovno odstopa od izdaje akta, s katerim se o tem odloči. Poudarilo je, da bi moral tak učinek, glede na zahteve Ustave Republike Slovenije, nastopiti šele po (oziroma najprej ob) vročitvi odločbe, s katero Vlada RS kot pristojni organ odloči o prenehanju funkcije. Na ta način se namreč zagotovi učinkovito sodno varstvo ter pravno varnost prizadeti osebi. Pojasnilo je, da navedeno vprašanje ne preraste v ugotovitev neustavnosti obstoječe zakonske ureditve, saj je morebitne neustavne posledice mogoče preprečiti z razlago in izvajanjem ZDT-1 na način, po katerem bi se trenutek vročitve navedene odločbe vlade časovno, kolikor je mogoče, ujemal z vročitvijo negativne ocene državnotožilske službe (npr. s hkratno vročitvijo obeh aktov). To pa se v konkretnih primerih lahko udejanja, saj ZDT-1 tega ne preprečuje. Izpostavilo je, da je izdelava ocene državnotožilske službe po svoji vsebini strokovno opravilo in ne upravno odločanje, ker iz ZDT-1 ne izhaja, da bi Državnotožilski svet v zvezi z izdelavo ocene moral izdati upravno odločbo, niti da bi z izdelavo ocene Državnotožilski svet odločil o posledicah, ki iz take ocene izvirajo. To je tudi sistemsko ustrezno, saj prenehanje državnotožilske funkcije lahko izhaja zgolj iz ene same odločitve pristojnega organa, ker o prenehanju funkcije državnega tožilca ni mogoče odločiti dvakrat. Izpostavilo je, da je iz ZDT-1 očitno, da vlada izda ugotovitveno odločbo, ki posega v pravni položaj državnega tožilca, in da ima zoper njo prizadeti državni tožilec zagotovljeno tudi sodno varstvo v upravnem sporu. V takem upravnem sporu pa se lahko izpodbijajo tudi določeni vidiki, povezani z oceno državnotožilske službe, saj na tem vsebinsko temelji odločitev Vlade o prenehanju funkcije državnega tožilca.

11. Glede na to, da po določbi 109. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl.) Vrhovno sodišče RS skrbi za enotno sodno prakso, ter da so nižja sodišča vezana na odločitev Vrhovnega sodišča RS, je pri odločitvi v obravnavani zadevi potrebno izhajati iz zgoraj zavzetega stališča Vrhovnega sodišča RS, da je mogoče določbe ZDT-1 v delu, ki se nanašajo na datum prenehanja državnotožilske službe zaradi ugotovitve, da državni tožilec ne ustreza državnotožilski službi, razlagati (le) tako, da državnemu tožilcu preneha službeno razmerje z dnem vročitve odločbe Vlade Republike Slovenije po 74. členu ZDT-1. Tožnici bi torej lahko zakonito prenehalo službeno razmerje šele z vročitvijo odločbe Vlade Republike Slovenije, in ne že z dnem vročitve ocene državnotožilske službe. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo, kdaj je bila tožnici odločba Vlade Republike Slovenije vročena, je pritožbeno sodišče, skladno s prvim odstavkom 355. člena ZPP dopolnilo postopek in odpravilo omenjeno pomanjkljivost.

12. Sodišče druge stopnje je na pritožbeni obravnavi ponovilo dokaze, izvedene pred sodiščem prve stopnje, prebralo listinske dokaze v spisu pod prilogami A1 do A15, B1 do B8 in C1 do C2, vpogledalo v register ZZZS na spletni strani Vrhovnega sodišča RS za tožnico. Upoštevalo je pripravljalno vlogo tožnice z dne 11. 7. 2019, ki jo je vložila v postavljenem 8-dnevnem roku na pritožbeni obravnavi dne 4. 7. 2019, medtem ko vlog tožnice, ki so bile vložene po poteku postavljenega roka, kot prepoznih, ni upoštevalo. Sodišče druge stopnje je ugotovilo:

- da je bila tožnici vročena odločba Vlade RS z dne 25. 1. 2018 s fikcijo vročitve dne 12. 2. 2018 in je zoper vročeno odločbo Vlade RS vložila pritožbo;

- da je Upravno sodišče RS, Oddelek A. s sklepom opr. št. III U-45/2018 z dne 18. 4. 2019 pritožbi ugodilo, odpravilo odločbo Vlade RS z dne 25. 1. 2018 in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek;

- v ponovljenem postopku je Vlada RS sprejela odločbo z dne 13. 6. 2019 z ugotovitvijo, da tožeči stranki preneha funkcija višje državne tožilke na ... z dnem dokončnosti te odločbe (B7). Ta odločba je bila tožnici vročena dne 28. junija 2019 po njenem pooblaščencu B.B. (B8);

- da iz finančne kartice Zavoda RS za zaposlovanje z dne 5. 8. 2019 izhaja, da je tožnica za obdobje od 13. 12. 2017 do 2. 6. 2018 prejemala denarno nadomestilo (C2);

- da iz vpogleda v register ZZZS na spletni strani Vrhovnega sodišča RS izhaja, da tožnica od 3. 5. 2018 dalje opravlja poklic odvetnice (C1).

13. Glede na dejansko ugotovitev, da je odločbo Vlade RS z dne 25. 1. 2018 Upravno sodišče RS s sklepom opr. št. III U-45/2018 z dne 18. 4. 2019 odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v ponovljenem postopku pa je Vlada RS sprejela novo odločbo z dne 13. 6. 2019, je tožnici lahko zakonito prenehalo službeno razmerje šele z vročitvijo le-te. Ker je mogoče določbe ZDT-1 v delu, ki se nanašajo na datum prenehanja državnotožilske službe zaradi ugotovitve, da državni tožilec ne ustreza državnotožilski službi, razlagati le tako, da državnemu tožilcu preneha službeno razmerje z dnem vročitve odločbe Vlade Republike Slovenije (74. člen ZDT-1), je tožeči stranki lahko zakonito prenehalo službeno razmerje šele z vročitvijo odločbe Vlade Republike Slovenije z dne 13. 6. 2019, in sicer dne 28. 6. 2019 (B7).

14. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo, kdaj je bila tožnici odločba Vlade RS vročena, zato je navedene pomanjkljivosti odpravilo sodišče druge stopnje. Delno utemeljeni pritožbi je ugodilo in na podlagi 1. točke 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožnici priznalo vse pravice iz službenega razmerja do dne, ko je bila tožnici vročena odločba Vlade RS z dne 13. 6. 2019, in sicer se tožnici priznajo od 4. 11. 2017 do vključno 28. 6. 2019 vse pravice iz službenega razmerja, pri čemer se odštejejo prejeta denarna nadomestila iz naslova brezposelnosti in vsi drugi prihodki prejeti v tem obdobju. Pri tem je za obdobje, ko je tožnica opravljala poklic odvetnice, potrebno upoštevati v sodni praksi zavzeto stališče, da se v primeru, ko je s sodbo ali sodno poravnavo za isto obdobje naknadno vzpostavljena pravna podlaga za obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, ki ima prednost pred vsemi drugimi podlagami, kljub že obstoječemu zavarovanju na drugi podlagi, prizna lastnost zavarovanca na podlagi delovnega razmerja (sodbi VS RS VIII Ips 15/2017 z dne 5. 9. 2017 in VIII Ips 111/2017 z dne 3. 10. 2017). Isto pa velja za službeno razmerje.

15. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Zaradi spremenjene odločitve v zvezi z zahtevkom za priznanje pravic iz službenega razmerja, se je spremenil uspeh strank v postopku. Zato je pritožbeno sodišče iz tega razloga poseglo v odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje ocenilo uspeh tožeče stranke v višini 10 %. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje v celoti uspela, zato je upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo in sicer v višini 342,70 EUR.

17. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo priglašene stroške pritožbe, vložene po odvetniški pisarni C., d. o. o. iz Ljubljane, ki jo je zastopala do 15. 5. 2018 (l. št. 65), v višini stroškov za pritožbo 375 točk, 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti Odvetniške tarife (0,60 EUR) znaša 279,99 EUR. Ostalih priglašenih pritožbenih stroškov sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Tožeča stranka je od 3. 5. 2018 dalje odvetnica. Odvetnik pravno svetuje, zastopa in zagovarja stranke pred sodiščem (prvi odstavek 2. člena Zakona o odvetništvu). Po prvem odstavku 17. člena istega zakona je upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po Odvetniški tarifi. V lastni zadevi, če torej sam nastopa kot tožeča ali tožena stranka, tako nima pravice do povračila stroškov po Odvetniški tarifi. Seveda pa ni ovire, da tudi odvetnik pooblasti drugega odvetnika za zastopanje, kar pa v konkretni zadevi ni bilo storjeno.

-------------------------------
¹ Z navedenim sklepom je v upravnem sporu odločalo o tožničini pritožbi zoper zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe, s katero bi se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu zadržalo učinkovanje odločbe Državnotožilskega sveta z dne 30. 8. 2017.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 464/2018
• VDSS Sklep Pdp 983/2017
• UPRS Sodba I U 512/2017-7