VDSS Sodba Pdp 464/2019

Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s 16. členom Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini dodatek za posebne življenjske razmere v tujini javnemu uslužbencu pripada le, če je območje, na katerega je napoten, s strani ministra določeno kot območje s posebno težkimi življenjskimi razmerami in okoliščinami dela. Takšna določitev območja oziroma ugotovitev, da so na določenem območju življenjske razmere in okoliščine dela takšne, da opravičujejo priznanje dodatka na podlagi 16. člena Uredbe, je v pristojnosti ministra in v to pristojnost sodišče ne more posegati kot tudi ne more samo določati višine dodatka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa toženke z dne 23. 6. 2017 in sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 9. 8. 2017 v delu, v katerem se nanašata na dodatek za posebne življenjske razmere v tujini, ter da je dolžna toženka tožniku obračunati dodatek za posebne življenjske razmere v tujini za obdobje od 31. 1. 2015 do 28. 2. 2016 v višini 150,00 EUR neto mesečno oziroma v celoti 1.950,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2016 do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je dolžan tožnik toženki plačati stroške postopka v višini 428,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da pred 18. 3. 2016 ni bil izdan sklep, s katerim bi se določilo Kosovo kot območje s posebno težkimi življenjskimi razmerami, ker se pristojni minister s tem vprašanjem ni ukvarjal. V letu 2016 se na Kosovu ni nič spremenilo, posebno težke življenjske razmere so bile tam prisotne tudi v preteklih letih, ko je bil tožnik napoten na civilno misijo. Tožnik je dokazal, da so bile življenjske razmere na Kosovu ves čas takšne, da bi bil do dodatka za posebne življenjske razmere v tujini upravičen. Nesprejemljivo je, da zaradi odsotnosti podzakonskega akta tega dodatka ni prejel. V zadevi Pdp 419/2016, na katero se neutemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje, zahtevek ni bil presojan na odškodninski podlagi. V konkretnem primeru je podano neskrbno ravnanje ministra, ker podzakonski akt, ki ga predvideva Uredba, ni bil sprejet. Podani so vsi elementi odškodninske odgovornosti toženke. Sodišče prve stopnje bi moralo utemeljenost tožnikovega zahtevka presojati, kot da uveljavlja odškodnino. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi, skupaj s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka na pritožbo odgovarja. Prereka tožnikove pritožbene navedbe. Navaja, da je ob izostanku pravne podlage za plačilo dodatka za posebne življenjske razmere v tujini v spornem obdobju zahtevek v celoti neutemeljen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo presojanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa odgovarja:

6. Tožnik je bil napoten na civilno misijo ... na Kosovo. Za obdobje od 31. 1. 2015 do 28. 2. 2016 uveljavlja dodatek za posebne življenjske razmere v tujini. Dodatek za posebne življenjske razmere v tujini ureja 16. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba, Ur. l. RS, št. 14/09 in nasl.), ki določa, da javnim uslužbencem v tujini, ki opravljajo naloge na območjih, na katerih so življenjske razmere ali okoliščine dela posebno težke (zlasti izjemno visoke ali nizke temperature, slabe higienske razmere, huda onesnaženost, izpostavljenost kužnim nalezljivim boleznim in epidemijam, obstoj zdravju škodljivih in strupenih snovi ter radioloških, bioloških in kemičnih snovi), pripada dodatek v višini do 304,21 EUR. Območja s posebno težkimi življenjskimi razmerami in okoliščinami dela ter višino dodatka določi minister, pristojen za javnega uslužbenca.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s 16. členom Uredbe dodatek za posebne življenjske razmere v tujini javnemu uslužbencu pripada le, če je območje, na katerega je napoten, s strani ministra določeno kot območje s posebno težkimi življenjskimi razmerami in okoliščinami dela. Takšna določitev območja oziroma ugotovitev, da so na določenem območju življenjske razmere in okoliščine dela takšne, da opravičujejo priznanje dodatka na podlagi 16. člena Uredbe, je v pristojnosti ministra in v to pristojnost sodišče ne more posegati kot tudi ne more samo določati višine dodatka.

8. Na podlagi takšnega stališča je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da ob izostanku sklepa ministra, ki bi se nanašal na Kosovo in bi veljal v spornem obdobju (ministrica za notranje zadeve je s sklepom z dne 18. 3. 2016, po spornem obdobju, določila Kosovo kot območje, na katerem so življenjske razmere ali okoliščine dela posebno težke, in višino dodatka, ki iz tega naslova pripada javnim uslužbencem), tožnik do dodatka za posebne življenjske razmere v tujini ni upravičen.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikove navedbe glede kršitve načela enakosti oziroma enakega varstva pravic. Okoliščina, na podlagi katere se tožnikov položaj razlikuje od položaja javnih uslužbencev, ki so bili napoteni na Kosovo po sprejemu sklepa z dne 18. 3. 2016, je ravno dejstvo, da je s tem sklepom ministrica za notranje zadeve določila Kosovo kot območje, na katerem so življenjske razmere ali okoliščine dela posebno težke, in višino dodatka, ki iz tega naslova pripada javnim uslužbencem.

10. V obrazložitvi sodbe se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na odločitev v podobni zadevi Pdp 419/2016. Pritožbena navedba, da sodišče v zadevi Pdp 419/2016 zahtevka za plačilo dodatka za posebne življenjske razmere v tujini ni presojalo na odškodninski podlagi, ni utemeljeno. Sodišče sme zahtevek zavrniti, šele če ni utemeljen na podlagi nobene od morebitnih pravnih podlag in ne samo tistih, ki jih navajajo pravdne stranke. To pravilo izhaja iz prvega odstavka 7. člena ZPP, ki je ponovljeno v prvem odstavku 180. člena ZPP, da so stranke tiste, ki navajajo dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in ugovore, ter predlagajo dokaze za svoje navedbe. Pravne podlage niso dolžne navesti (tretji odstavek 180. člena ZPP), saj se šteje, da pravo pozna sodišče (iura novit curia).

11. Uredba je v 16. členu prepustila določitev območja in višine dodatka za posebne življenjske razmere v tujini ministru, pristojnemu za javnega uslužbenca. Če minister območja, konkretno Kosova, več let ni določil kot območja s posebno težkimi življenjskimi razmerami in okoliščinami dela, ne gre za protipravno ravnanje državnega organa, za katerega bi toženka odškodninsko odgovarjala. To pomeni, da tožnikov zahtevek tudi na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti ni utemeljen in ga je sodišče prve stopnje skupaj z zahtevkom za razveljavitev sklepov toženke in komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pravilno zavrnilo.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (načelo uspeha v postopku, 154. člen ZPP), toženka pa, ker je v odgovoru na pritožbo le na kratko povzela nosilne razloge izpodbijane sodbe, nato pa navedla nova dejstva, kar v pritožbenem postopku ni dopustno. Sestava odgovora na pritožbo tako v tem sporu ne predstavlja za pravdo potrebnega stroška (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 48/2023
• VDSS Sodba Pdp 697/2019
• Sodba VIII Ips 316/2004