VDSS Sodba Pdp 341/2019

Jedro

Vrhovnega sodišča RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 7/2019 z dne 19. 3. 2019 pojasnilo, da so posledice trpinčenja, zaradi katerih je oškodovanec upravičen do povrnitve negmotne škode, praviloma večplastne in med seboj prepletene ter segajo od psihosomatskih bolečin do sprememb vedenja, občutka tesnobe, strahu pred nadrejenimi in podobno. Ločevanje teh težav po postavki 179. člena OZ bi bilo neprimerno in neživljenjsko in bi lahko vodilo do izkrivljanja posameznih težav. Pri tem je potrebno upoštevati, da so posledice trpinčenja medsebojno prepletene in pogojene in da se praviloma ne pojavljajo ločeno, temveč hkrati in kontinuirano, kar pomembno vpliva na intenzivnost posameznikove duševne stiske oziroma porušenost njegovega telesnega in duševnega ravnovesja. Tako je potrebno v konkretnem primeru glede na sodno prakso upoštevati enotno odškodnino tudi v primerih, ko je bila v delovnem sporu ugotovljena kršitev prepovedi trpinčenja v skladu z določili ZDR (pravnomočna kazenska sodba in druge ugotovljene kršitve). Tako trpinčenje pomeni poseg v z Ustavo RS varovano pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen) ter nedotakljivosti duševne integritete (35. člen Ustave RS), ki predstavljajo osebnostne pravice. Zato je potrebno v konkretnem primeru glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje odmeriti enotno odškodnino, upoštevaje pri tem vse okoliščine konkretnega primera.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako:

- da se v I. točka izreka odškodnina za nepremoženjsko škodo zviša iz 1.300,00 EUR na 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2013 do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa se zavrne.

- da se III. točka izreka spremeni tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 207,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1.300,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 9. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, pod izvršbo. V presežku za znesek 6.706,63 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnilo (I. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici A.A. plačati odškodnino za neizrabljeni letni dopust v znesku 2.093,66 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, torej od dne 20. 9. 2013 dalje do dneva plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške tega postopka v znesku 1.784,38 EUR, v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju št. ... pri UJP B., sklic št. ... plačati znesek 434,13 EUR, in sicer v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotno uporabljenega materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi tožnice ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa v plačilo naloži potrebne stroške postopka. Tožnica je vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo regresa za letni dopust, plačilo stroškov prevoza na delo in z dela, odškodnino za neizkoriščen dopust in odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je bilo pri odločanju o odškodnini zaradi trpinčenja na delovnem mestu vezano na izdano kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah opr. št. I K 43679/2014 z dne 18. 5. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. II Kp 43679/2014 z dne 27. 3. 2018, s katero je bila tožena stranka obsojena za storitev kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. Sodišče je pristransko navedlo oziroma povzelo navedbe posameznih izvedencev, jih skrivilo oziroma povsem nepopolno povzemalo, kar je imelo za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Navedene kršitve imajo za posledico bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v odločilnih dejstvih nasprotuje izvedenim dokazom, predvsem listinam v spisu in izdelanim izvedenskim mnenjem. Navedene kršitve, ker se sodišče v sodbi ni opredelilo do vseh relevantnih okoliščin, pa predstavljajo tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prvotno pojasnjuje, da ugotovitvam izvedenca doc. dr. C.C. ni sledilo, ker izvedensko mnenje ni bilo zadostno argumentirano in pomanjkljivo. Sodišče brez pojasnila ne upošteva izdelanega izvedenskega mnenja dr. C.C., kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v postopku angažiralo 4 izvedence medicinske stroke in sicer najprej izvedenca psihiatrične stroke doc. dr. C.C., dr. med. spec. psih., nato specialista medicine dela, prometa in športa, mag. D.D., dr. med., nato ponovno izvedenca psihiatrične stroke mag. sc. E.E., dr. med., na koncu pa je še angažiralo izvedenca za psihologijo, dr. F.F., specialist za klinično psihologijo. Izpostaviti je potrebno stališče sodne prakse, da se za ugotavljanje obsega nepremoženjske škode, ki je nastala zaradi trpinčenja na delovnem mestu v postopku angažira izvedenec psihiatrične stroke, zato sodišče ne bi smelo sodbe opreti na izvedenca medicine, športa in dela, ter izvedenke za klinično psihiatrijo. Sodišče je tožnici dosodilo odškodnino v znesku 200,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Nesporno je, da je tožnica tekom zdravljenja trpela in prestajala številne nevšečnosti ter tako trpela tudi hude psihične kot tudi po zatrjevanju tožnice telesne bolečine, in sicer glavobol, bolečine v želodcu, močno razbijanje srca, nespečnost, potne roke in drugo, pri njej se je razvila depresivna motnja, tako da se je zdravila v Zdravstvenem domu G., opravila pregled v Psihiatrični bolnišnici H., vseskozi je počivala in mirovala, jemala pomirjevala - Lexaurin in Helex. Izvedenec C.C. je ugotovil akutne reakcije na stres. Tožnica še vedno obiskuje zdravnike in specialiste. Sodišče je storilo bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z odškodnino iz naslova pretrpljenega strahu je tožnica trpela intenziven strah, ki je trajal 3 dni in sicer od 9. 11. 2012 do 12. 11. 2012, ko so začela učinkovati predpisana zdravila, nato pa je trpela sekundarni strah in sicer od 12. 11. 2012 do 22. 11. 2012, ko naj bi tožnica kontaktirala toženo stranko. Zato ji je sodišče prisodilo odškodnino v znesku 300,00 EUR, višina pa je prenizka in v nasprotju s 179. členom Obligacijskega zakonika. Tožnica se je zelo prestrašila za svoje življenje in za zdravje, kakor tudi za zdravje svojega moža, ob dogodku 9. 11. 2012. Vseskozi se je bala, kako se bodo dogodki odražali na zdravju in ali ji bodo pustili trajne posledice. Tožnica je sekundarni strah trpela najmanj en mesec. V zvezi z navedenim je sodišče storilo bistveno kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z odškodnino iz naslova kršitev osebnostnih pravic tožnica navaja, da se je čustveno zlomila in bila celo prvič v njenem življenju obravnavana v psihiatrični bolnišnici, zdravnik ji je predpisal tudi močna pomirjevala. Pri tožnici se je razvila depresivna motnja, za katero je jemala zdravila, doma je bila popolnoma pasivna in je govorila le še o dogodkih, ki so se ji zgodili na delovnem mestu. Sodišče je zmotno sledilo izvedenki klinične psihologije dr. F.F. in odločilo, da ji prisodi odškodnino v znesku 800,00 EUR. Izvedenka prezre oziroma se ne opredeli do ostalih izvedenskih mnenj, zlasti glede akutne stresne motnje. Tudi lečeči zdravnik dr. I.I. je na zaslišanju pojasnil, da mu je tožnica izpovedala o stiskah, ki jih doživlja zaradi trpinčenja delodajalca. Sodišče v obrazložitvi sodbe ne pojasni, zakaj povzema mnenje izvedenke klinične psihologije. Glede teh pomanjkljivosti je sodišče storilo bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo drugega odstavka 179. člena OZ. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja je sodišče denarno odškodnino v celoti zavrnilo, v znesku 2.000,00 EUR. Navedlo je, da tožbeni zahtevek zavrača iz razloga, ker je bila škoda določena v 8. členu ZDR-1, ki pa ob nastanku škode še ni veljal. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnica uveljavljala odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Izvedenec mag. sc. E.E., dr. med. je dopustil zgolj teoretično možnost povezave kožnih sprememb s trpinčenjem tožene stranke, kar pa ni pravilno. Tožnica predhodno ni imela kožnih sprememb, pri čemer je izvedenec pojasnil, da nihče ne more 100 % zagotoviti, da je atopični demartitis povezan s trpinčenjem. Atopični dermatitis pa sovpada pri tožnici s trpinčenjem na delovnem mestu. V kolikor bi atopični dermatitis izviral iz genske motnje, bi se pojavil že prej, torej v otroštvu, kar pa ni ugotovljeno iz zdravstvene dokumentacije. V zvezi z navedenim je sodišče storilo bistveno kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica je zahtevala tudi plačilo nadomestila zaradi neizrabe letnega dopusta in sicer v višini ene povprečne bruto plače za vsako leto dela, v obdobju od leta 2008 do 2011. Tožnici je vsako leto pripadal dopust za 22 dni. Pritožbeno sodišče je v delni sodbi pritožbi tožnice delno ugodilo in odločitev razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Delodajalec je dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Tožnica je pojasnila, da je lahko večkrat ostala doma, vendar v tem času ni bila na letnem dopustu, ampak je koristila nadure. Sodišče je v tem delu storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka najprej pojasnjuje, da je sicer res, da je bila tožena stranka pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje trpinčenja na delovnem mestu, zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti na Vrhovno sodišče RS, ki pa o tej zadevi še ni odločalo. Kazenski postopek v tej zadevi je eklatanten primer, kako kazenski postopek ne bi smel potekati. Tožnica uveljavlja zahtevke iz razloga maščevalnosti ter da bi pridobila čim večji finančni izplen od tožene stranke. Enake težnje je imel tudi njen partner, ki pa je v pravdi, ki je medtem tudi že pravnomočno zaključena, popolnoma propadel. Sodišče je zadevo obravnavalo zelo poglobljeno, zaslišalo je vse predlagane priče, imenovalo je številne izvedence in na podlagi tega napravilo ustrezne dokazne zaključke, ki so bili potrebni za ugotovitev utemeljenosti posameznih odškodninskih naslovov in pripadajoče odškodnine za nematerialno škodo. Dejanske okoliščine so tudi pokazale, da tožnica izrabe dopusta ni zahtevala, niti ji izrabe delodajalec ni odklonil. Sodišče je podrobno raziskalo, kakšen je bil režim izrabe dopusta vseh zaposlenih, tožnica pri tem ni bila v nič slabšem položaju kot ostali zaposleni, sama je bila tista, ki se ni ravnala enako kot ostali zaposleni. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pravilno in popolno je ugotovilo tudi dejansko stanje, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo iz razlogov v nadaljevanju.

6. Tožnica uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in sicer je navedena kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Prav tako tožnica uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer je kršitev podana, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedene kršitve niso podane.

7. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze s prečitanjem listinskih dokazov, ki so jih predložili tožnica in tožena stranka ter izvedlo dokaze z izvedencem za medicino (psihiatrija), doc. dr. C.C., izvedencem za medicino (medicine dela, prometa in športa), mag. D.D., z izvedencem za medicino (psihiatrija) mag. E.E., z izvedenko za psihologijo dr. F.F. ter zaslišalo tožnico, toženca ter priče J.J., K.K., L.L., M.M. in N.N. ter zaslišalo doc. dr. C.C. in mag. E.E. Tožnica je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki v času od 1. 4. 2005 do 12. 1. 2013, pri čemer je opravljala delo natakarice oziroma nudila pomoč pri strežbi.

8. Tožnica je v predmetni zadevi uveljavljala tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi mobinga na delovnem mestu in sicer je sodišče prisodilo iz naslova nepremoženjske škode 1.300,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2013 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek v višini 6.706,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje izvedlo natančen in obširen dokazni postopek z zaslišanjem vseh prič ter postavljenih izvedencev medicinske stroke. Ob navedenem sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je po oceni pritožbenega sodišča sodišče glede na primerljivo pravno prakso tožnici prisodilo prenizko odškodnino za trpinčenje na delovnem mestu, pri čemer četrti odstavek 6. a člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR), v četrtem odstavku določa, da je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, pri čemer je trpinčenje vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Ob navedenem ZDR tudi v 44. členu ureja obveznost varovanja delavčeve osebnosti in mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. ZDR tudi v 45. členu ureja varovanje dostojanstva delavca pri delu, pri čemer je delodajalec dolžan zagotoviti takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev, pri čemer mora delodajalec prejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim ali drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Dokazno breme, v kolikor delavec navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo kršitev je na strani delodajalca, delodajalec pa je delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava, kot to določa tretji odstavek 45. člena ZDR.

9. Toženec je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah opr. št. I K 43679/2014 z dne 18. 5. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. II Kp 43679/2014 z dne 27. 3. 2018 pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 197. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj. - KZ‑1). Iz sodbe izhaja, da je toženec na delovnem mestu v zvezi z delom tožnici kot delodajalec s psihičnim nasiljem povzročil ponižanje in prestrašenost, kar je imelo za posledico psihično obolenje, s tem ko je večkrat ob točneje neugotovljenih dneh v času od 16. 11. 2010 do 9. 1. 2011, od 12. 1. 2011 do 18. 3. 2011, od 7. 7. 2012 do 14. 8. 2012 ter od 21. 8. 2012 do 9. 11. 2012, ko je tožnica zaradi bolniškega staleža prinašala bolniške liste nanjo vpil, naj mu jih ne nosi in da naj da raje odpoved ter ji očital, da od nje nima nič, zgolj stroške. Sodišče je v izreku ugotovilo, da se je tožnica zaradi opisanih ravnanj toženca vsakič počutila prestrašeno in ponižano, bila je potrta in pogosto je tudi jokala. Tudi 9. 11. 2012, ko je tožnica zadnji dan bolniškega staleža prišla na delovno mesto, da bi se pogovorila glede njune delovne obveznosti za naslednjih 14 dni, na kar naj bi ponovno nastopila bolniški stalež, ji je toženec rekel, naj že enkrat da odpoved, da je ne more več gledati tukaj in naj se, v primeru, če si ne more urediti bolniške odsotnosti za teh 14 dni, udari s kladivom po ustih, da ji bodo zobje padli ven ali pa naj si srce potegne ven in odide na kirurgijo, da bo dobila bolniško. Tožnico je to močno prizadelo in je v joku zapustila toženčevo pisarno in še istega dne iskala zdravniško pomoč in nato še pomoč psihiatra, kar je povzročilo nastanek akutne stresne motnje, zaradi katere je bila v času od 10. 11. 2012 do 23. 11. 2012 začasno nezmožna za delo in v bolniškem staležu.

10. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče v premajhnem obsegu sledilo pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, opr. št. I K 43679/2014 z dne 18. 5. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. II Kp 43679/2014 z dne 27. 3. 2018, s katero je bila tožena stranka pravnomočno obsojena za storitev kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. V nadaljevanju tožnica podaja pritožbene navedbe v zvezi z odmero odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, v zvezi z odškodnino iz naslova pretrpljenega strahu, v zvezi z odškodnino iz naslova kršitev osebnostnih pravic, v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja, v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V spornem obdobju je veljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007), ki je v 45. členu določal, da je delodajalec odškodninsko odgovoren o splošnih pravilih odškodninskega prava. Uporaba splošnih pravil civilnega prava pomeni uporabo prvega odstavka 179. člena OZ. Res je sicer, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo v načelu prisodi z vsako obliko nepremoženjske škode posebej, vendar so dopuščene izjeme za tiste življenjske situacije, ki preprosto ne dovoljujejo razmejevanje posameznih škod, izvirajočih iz istega škodnega dogodka. Oblike škode na nekaterih področjih se lahko medsebojno tako tesno prepletajo in s tem druga drugo pogojujejo, da jih ni mogoče ločevati. Takšen pristop k enotni denarni odškodnini je sodna praksa Vrhovnega sodišča RS sprejela v zadevi I Ips 57498/2013 z dne 12. 5. 2016, nato še dodatno razvila v zvezi določbo 181. člena OZ. Tako v skladu s sodno prakso pripada enotna denarna odškodnina za vso nepremoženjsko škodo, utrpljeno zaradi kršitve dostojanstva. Ta sicer ne izključuje drugih vrst nepremoženjske škode iz prvega odstavka 179. člena OZ, vendar le, če se te pojavljajo v posebej izraziti obliki, torej le v izjemnih primerih.

11. Pritožbeno sodišče se ob tem tudi v celoti sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 7/2019 z dne 19. 3. 2019, ki pojasnjuje, da posledice trpinčenja, zaradi katerih je oškodovanec upravičen do povrnitve negmotne škode, so praviloma večplastne in med seboj prepletene ter segajo od psihosomatskih bolečin do sprememb vedenja, občutka tesnobe, strahu pred nadrejenimi in podobno. Ločevanje teh težav po postavki 179. člena OZ bi bilo neprimerno in neživljenjsko in bi lahko vodilo do izkrivljanja posameznih težav. Pri tem je potrebno upoštevati, da so posledice trpinčenja medsebojno prepletene in pogojene in da se praviloma ne pojavljajo ločeno, temveč hkrati in kontinuirano, kar pomembno vpliva na intenzivnost posameznikove duševne stiske oziroma porušenost njegovega telesnega in duševnega ravnovesja (17. točka obrazložitve). Tako je potrebno v konkretnem primeru glede na sodno prakso upoštevati enotno odškodnino tudi v primerih, ko je bila v delovnem sporu ugotovljena kršitev prepovedi trpinčenja v skladu z določili ZDR (pravnomočna kazenska sodba in druge ugotovljene kršitve). Tako trpinčenje pomeni poseg v z Ustavo RS varovano pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen) ter nedotakljivosti duševne integritete (35. člen Ustave RS), ki predstavljajo osebnostne pravice (19. točka obrazložitve).

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da je potrebno v konkretnem primeru glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje odmeriti enotno odškodnino, upoštevaje pri tem vse okoliščine konkretnega primera, pri čemer pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo zlasti pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, svojo odločitev pa je sodišče oprlo praktično le na stališča medicinskih izvedencev, premalo pa pri tem upoštevalo, da pri izvajanju mobinga nedvomno ni potrebno, da delavec koristi bolniški stalež oziroma da je bolniški stalež izrecno opredeljen v bolniškem listu. Sodišče je namreč ugotovilo vrsto kršitev, ki jih je doživljala tožnica, tako da je pritožbeno sodišče ocenilo, da je enotna primerna odškodnina iz naslova nepremoženjske škode 4.000,00 EUR upoštevaje primerljive primere.

13. Sodišče je v ponovljenem postopku ugotavljalo, kako je tožena stranka odobravala letne dopuste, pri čemer je ugotovilo, da tožnica nikoli ni pisno zaprosila za izrabo letnega dopusta, tako kot so to ostali zaposleni, izpovedala je, da je takrat, ko je želela, lahko ostala doma in koristila ure, kot se je dogovorila z J.J. (žena toženca), ne pa letnega dopusta. Sodišče je po zaslišanju prič ugotovilo, da tožena stranka tožnici nikoli ni oporekala koriščenja letnega dopusta, vendar ga tožnica ni želela izrabiti. Iz izvedenih dokazov izhaja, da jo je toženec vedno vprašal, kdaj bo imela dopust, ona pa je odgovorila, da na dopust ne bo šla. Toženec je tudi izrecno povedal, da tožnica ni želela koristiti letnega dopusta in je vedno komplicirala. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče glede na prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi neizrabe letnega dopusta v znesku 2.093,66 EUR.

14. Zato se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se prisojena odškodnina zviša iz 1.300,00 EUR na 4.000,00 EUR s pp (358. člen ZPP), kar vpliva tudi na spremenjeno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (165. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sta stranki glede na njun uspeh v postopku uspeli približno do polovice (154. člen ZPP), zato vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v pritožbenem postopku uspela 30 %. Tožnica je priglasila pritožbene postopke v višini 545,50 EUR in materialne stroške v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo v višini 545,50 EUR, materialne stroške 20,00 EUR ter 22 % DDV. Pritožbeno sodišče je odločilo, da pritožbeni stroški tožnice glede na uspeh v pritožbi znašajo 207,00 EUR. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na 165. členu ZPP.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 1466/2013
• VDSS Sodba in sklep Pdp 973/2018
• VDSS Sodba Pdp 313/2020